Danes je nek čuden S in nikjer ne kaže obetavno. Kot edina možna varianta se kaže Zavrh in ko se skoordiniramo, nobeden nima kakšnega boljšega predloga. Tudi časovno vsem ustreza bolj pozna ura in 15h na šodru je sprejeta.

Dobimo se Erzo, Mega, Damjan in jaz. Boris dela danes teorijo za inštruktorja in ni mogel priti pravočasno, čeprav je pokazal določeno stopnjo zanimanja. Zbašemo opremo v Damjanov avto, z Megom se zbaševa zraven, Erzo pa v svojega in do Škorpijona. Tu Erzo ugotovi, da piha postrani in da je boljša varianta Zabočevo. V Vrbljenah parkira in se stisne k Megu na zadnji zic (vse ostalo je oprema).

Kmalu smo na startu, kjer piha zelo dvomljivo – malo gor, malo dol, malo bolj z leve, pol pa še malo z desne. Vmes tudi nič. Mega postavi prvi (si res zasluži, saj je bil zadnje čase pretežno šofer) in ko pihne malo gor – start. Zunaj ga malo strese, ko zavije v desno in pade v rotor, ki ga precej zniža, potem pa odleti v levo ob pobočje Krimščka in izgine iz vidnega polja. Medtem postaviva še midva z Damjanom. Damjan starta drugi, z atraktivnim hrbtnim startom iz obrata in lepo odcuri v levo, jaz pa za njim, ko mi Erzo malo popravi rahlo posvaljkano padalo.

Zdi se mi, da startam lepo (na tem nelepem startu), pa me takoj ko sem v luftu močno požre in močno potegne v desno. V prvem trenutku pomislim, da sem v kakšnem rotorju ali zlivajočem se zraku, potem pa le dojamem, da imam konkretno kravato na desni strani.  Ker me resno vleče nazaj v pobočje popolnoma popustim desno komando in kompenziram z levo, tako da vsaj približno popravim v smer naravnost ven. V vrečo nočem in visim kot salama (Damjan je kasneje pripovedoval, da je mislil, da nisem vpet v nožne gurtne in da visim na rokah…). Ko sem tako stabiliziral smer poskušam rešiti kravato s sunkovitimi potegi komande, pa nič. Potem nekajkrat poskušam še z desnim enostranskim zapiranjem, pa spet nobenega uspeha. Kravata ostane brez milosti. Pomislim še na ušesa, s čimer bi izenačil simetrijo padala, vendar sem še zelo nad gozdom in se mi zdi, da bi  verjetno še povečal požiranje – pa saj itak smer zadovoljivo ohranjam z levo komando. Tako se peljem direktno proti pristanku, rahlo zavijem in v kar močnem nasprotnem vetru pristanem na uradnem pristanku. Lahko bi se slabše izteklo.

Damjan pristane malo stran proti Brezovici, kjer je pristal tudi Mega. Ko pospravljam, prideta do mene in vsi skupaj čakamo Erza, ki potrpežljivo poskuša na startu (ga celo dvigne, pa mu ga sesuje, pa posvaljka, pa postavlja…). Po več kot pol ure obupa in se pripelje dol (danes je pa on bil šofer 🙂 ).

Potem pa na Vrhniko k Berzotu na kremšnite, kjer se že držita za rokce Špela in Boris ;-). Boris nas časti za uspešno opravljeno teorijo (Mateja, spet si zamudila kremšnito !)