10 dni je naokoli, kar sem bil nazadnje v zraku (z lastnimi močmi) in potreba je bila res že huda. Upal sem, da mi bo v tem času Sandi porihtal padalo (zamenjava vrvice, ali so pokrpane luknje OK,…), ki sem mu ga pustil pred odhodom na dopust, pa sem razočaran že včeraj ugotovil, da ni uspel in danes se najprej odpeljem k njemu po padalo. Tu zvem podrobnosti o nesreči, ki se je zgodila včeraj na Gozdu njegovemu Primožu in o neverjetno srečnem koncu te zgodbe…
Ob 15h prestopiva z Manco v Erzov avto in šibamo še po Borisa domov (zaradi pokvarjenega avta je odrezan od sveta, ampak tovarištvo premaga takšne težave…) in nato preko Logatca mimo Unca (Mega zadnji trenutek odpove, ker mora peljati svojega psa na cepljenje…) direkt na Vremščico do spodnjega starta.
Tu piha kar (pre)močno in čas si krajšamo s postavljanjem podrtega kola za vetrokaz, rezanjem trakcev in modrovanjem. Ko pridejo Kraševci (Ščuka, Marko,…) začnejo takoj postavljati, kot da je veter normalen. Marko odleti in kmalu za njim še Ščuka, potem pa že postavlja s tretjim tudi Erzo. Počaka, da za trenutek poneha in že je tudi on v zraku. Boris se greje v brezveterju (v avtu), midva z Manco pa ugotavljava, da je še premočno (še vedno bučijo gozdovi naokoli). Greva tudi midva v avto na toplo. Kraševci in Erzo veselo jadrajo in kaže, da lepo drži.
Malo še čakamo, potem pa se le malo umiri in se odločim, da grem, Manca gre z mano preverit, če je res bolj mirno. Ko začnem postavljati, pride z opremo še Boris, Manca pa se tudi odloči in gre po padalo. Postavim, še malo počakam in hrbtno startam v precej bolj umirjeno ozračje, ki pa tudi manj drži (vsaj mene). Erzo in ostali so tudi malo poniknili (glede na prej) in jadrajo levo in desno nekje malo nad višino starta. Jaz se sicer trudim, da bi nabral, pa nikakor ne morem priti nad start in drgnem pobočje desno od starta. Boris je takoj za mano v zraku in je po nekaj minutah že lepo višji. Kakorkoli se trudim, počasi zgubljam meter po meter in ko sem prenizko, da bi še verjel, da se bom pobral, odvijem optimistično proti letališču, pa me malo pred progo zmanjka toliko, da samo še obrnem na lep travnik pred progo pod cesto in po 25 minutah borbe pristanem.
Zoranov let
Tudi Manca je v zraku in pristane malo za mano na standardnem pristanku nad cesto. Ko pospravim, grem do ceste in Mance, medtem pa se Erzo in Boris po postajah uskladita in Boris toplanda pri avtu, Erzo pa se pridruži nama z Manco.
Malo počakamo, da pride Boris z avtom, potem pa smer Lj, saj se Manci že mudi na njene obveznosti. Nič kremšnite.