GOLJAK 15.3.2012

Komaj čakam dneve ko bi lilo cel dan. Zemlja je potrebna dežja in jaz tudi. Z razmišljanjem sem tako daleč, da se mi zdi verjetno, da bo letošnji april deževen kot še nikoli. Celo to bi sprejel brez obžalovanja.

Zjutraj v oblačno jutro na Šujico na izmero. Grem kar s svojim avtom, da bom pront. Toda spokojnost zabijanja mejnikov  zmoti Malina Erbežnik, ki kliče in  me povabi na Kobalo – “čez 10 minut te poberemo!”, saj bomo leteli v Planico, edino kvalifikacije bomo zamudili….

Seveda je klical še prej, zjutraj, Ščuka za Goljak, ki ga vzamem bolj z rezervo. Ura pa je zdaj 11h – delo je končano in čas je za – nekam.

Pomislim tudi na kak projekt (brez ideje!), naenkrat je Goljak hudo aktualen (kaj pa če bo tam dvignilo skoz inverzijo? Ne bi bilo prvič!). Zorana spravim v časovne škripce s časovnim ultimatom.

Odpove. Spravim se na AC in gasa. Izpod oblačnega pokrova pridem po Uncu in od tam naprej burja, pa burja in še kar BURJA! Postojna, Pivka, Šembije – burja. Šele v Ilirski Bistrici je mir, AVP postaja na hribu pa govori o južnem vetru.

Joško nam ljubeznivo spusti avto, Primc, jaz in Ščuka pa štartamo v lep veter in v nikakršne razmere. INVERZIJA Zmeraj gre vsaj malo gor ob pobočju, danes pa je tako, da bi šel najraje dol. Vztrajamo in povrtavlamo v vetru, ki neobičajno za tu piha od Ilirske. Računa nam Z, SZ, JZ – redkokdaj. No in pol celo do 1400. Porivamo v veter, nazadnje nad/ob Kozlek, da nas vse tri splakne kot v straniščni školjki. Si pomagamo nazaj proti štartu še 1x poberemo na 1350, ven in dol. Dost je blo.

Na Stari Vrhniki smo se po več kot 70 letih rešili okupatorjev. Obšli so, sneli zastave in pustili kasarno prazno. Zame so bili vsi isti, čeprav eni pravijo, da so bili ti naši, pozabili pa so že, da so tudi za prejšnje govorili, da so naši…. Zjutraj jim daš skledo žgancev, vse kar je od njih čez dan do večera je skleda dreka.

In zdaj na poti domov, ob 15h od tam, možgančki iščejo naslednji cilj v tej burjici, ki ne odneha. Juršče! Zavijem s ceste po hribu gor in ustavi me predstavnik prej omenjene soldateske, da ne morem, ne smem naprej, ker – se igrajo. V redu, grem nazaj in po drugem kolovozu, kjer res ne pričakujem nikogar – ista zgodba – prileze iz nekega skrivališča, cel dan ima piknik sam s sabo. In to sem že doživel 2x na tem koncu – omejevanje mene na misiji!

ERZO