Ker je še kakšna urica do teme, se ne damo. Prebold je blizu in ker nas je spomladi po žledu zavrnilo vejevje, je danes pravi trenutek za Šolski teren.

Cestica je spucana in zrihrtana v nulo, tako da smo takoj na vrhu smučišča. Vzamemo robo in tistih par korakov dol v mokroto in senčni hlad starta.

Piha od zadaj cca 1-2 m (se zliva dol po griču). Erzo postavi, potegne naprej in laufa in spelje.

Erzov let

Potem še Mirko enako.

Kot zadnji v mraku postavim še jaz in potem se odpeljem do konca travnika pri naselju 🙂 .

Zoranov let

Ostali prisotni se odpeljejo s kombijem (tudi Mega in Jasna), Luka gre po Megov avto, da bo malo delal za službo.

Jaz prodajam slabo voljo, pa me začneta  Mateja in Luka hecati, naj grem še na kak nov start, da se bom potolažil (in se približal Erzu 🙂 ) . Belvedere je dostopen z avtom, tako, da me kmalu prepričata.

Mateja pelje gor. Na ovinku pri Hotelu Pordoi odvijeva na makadam (zaprt za promet) in po ovinkih gor do primernih travnikov – Belvedere spodaj.

Niže na travnati glavi eden postavlja, nekaj pod njim starta zelena Mantra 6. Malo v šali rečem Mateji, če to ni mogoče Erzo… Tisti na glavi tudi odleti, potem postavlja še eden, zraven pa Mateja razgrinja meni. Piha lepo gor, tako da hrbtno odletim. Peljem se malo v levo, nekoliko drži, potem pa na sončen standardni pristanek.

Zoranov let

Ko sem na tleh, Erzo vpije po postaji, kje da sem. Ker smo hoteli po Erzovem zgledu ta start narediti za “na lager” :-), se ne oglašam 🙂 . Vidim ga, kako prihaja proti meni in se reži in vpije v postajo. Seveda je tista zelena Mantra res bil on in tako sva oba “prikrito” naredila isti nov start 🙂 🙂 .

Erzov let

Povsem sem potolažen in spet ful dobre volje (in to smo kar vsi 🙂 ).

Ko pristaneta Mega in Jasna (in večina ostalih) s starta Passo Sella, se naložimo in pri apartmajih poslovimo. Oni ostanejo še jutri, mi nazaj v SLO…

Čeprav so v SLO padale danes 100tke, smo se pa mi prav fajn imeli tukaj …

Nekaj Zoranovih slikic tukaj

Še nekaj Matejinih slikic tukaj.

Ko sem bil včeraj za Storžičem, sem se kar navdušil nad okoljem, opazoval še možnosti za nove starte in potem doma na satelitskih posnetkih zaznal lepo lokacijo resnega samostojnega starta, ki pa ga še nihče od lokalcev ni odletel.

Ker so bile zjutraj objavljene podobne vremenske razmere (da o Z ne govorim), sem že zgodaj zdražil Erza (res se mi je zdelo lepo, da bi šla sem skupaj in odletela in bi tako tudi jaz enkrat vsaj malo povrnil Erzu za nešteto novih startov, ki mi jih je predstavil doslej… A sem bil dovolj cukrast ? 🙂 🙂 ).

Erzo je takoj za in ob 11h sva že na poti v Tržič vsak s svojim avtom. Najprej si ogledava pristanek za start Pr Tič (kar bi bilo na zadnjem mestu), potem pa skozi Lom do Slaparske vasi (tudi včerajšnja lokacija). Tam pustiva Erzov enoprostorec. Z LCjem gor mimo rampe in skozi goste smrekove gozdove po mestoma razjahani cesti  (ki je na enem odseku postala blaten kolovoz), do čudovite planine Javornik.

Parkirava LCja in s skepso ogledujeva kje je neviden in precej oddaljen pristanek… Piha prav, tako da vzameva robo (Erzo hribovsko, jaz Rooka s tangicami) in po travnatem pobočju proti vrhu Velike Javornika (Ženiklovec) 1715m. Čisto na vrhu se že zbirajo meglice, pa tudi piha malo postrani (J, pobočje obrnjeno proti Z), zato postaviva na 1660. Erzo je precej skeptičen glede doleta in razmišlja, da bi pristal kar spodaj na planini (in tako rešil še problem avta…).

Potegnem, ko vsaj rahlo pihne gor… Najprej kaže, da bom tudi sam težko zvozil do Slaparske vasi (in že gledam strme travnike pri Domu pod Storžičem…), potem pa kar drži in drži in drži in rahlo piskne vsake nekaj časa, tako da z veliko višino preletim prvi kritičen kucelj in speljem mimo Bele peči (1583m) praktično na višini grebena. V živo si ogledam svoj potencialni start na Planini zgornja Konjščica, mimo katerega se ravno peljem. Obrnem in gledam, kje je Erzo, pa ga nikjer ne vidim. Nadaljujem naprej nad Pavšlom, pa vse naprej do Tiča. V zraku je mirno, gledam dol na spodnji pristanek pred Dolžanovo sotesko in obrnem nazaj proti včerajšnjemu pristanku. Še vedno lepo drži, tako da po slabe pol ure pristanem na znanem travniku.

Zoranov let

Pokličem Erza, kaj se dogaja. Seveda je imel Erzo prikrite namene 🙂 . Res je rešil avto,

Erzov let

vendar zato, da se sedaj pelje na Pavšel. Medtem ko jaz pospravljam, on postavi še na Pavšlu in pristane čez nekaj minut pri meni z drugim novnovim danes 🙂 .

Erzov let

Že včeraj se z Erzom dogovoriva za projekte, saj vreme ne bo ne vem kaj.

In res je danes še slabše, kot napovedano. SZ naj bi pihal in to je za Dolenjsko redka prilika (tako Erzo 🙂 ).

Zjutraj se priključi še Kastner in okoli 9.30 se na Rudniku naložita v LCja. Najprej je cilj na Gorjancih, pa nas radarska slika ustavi že pri Višnji gori. Predlagam, da gremo vsaj na Polževo in Erzo viteško privoli (on start že ima in se javi za šoferja 🙂 …).

Na griču piha skoraj nič, vendar narobe, vse pa se cedi od nočnega dežja. Z Domnom postaviva v to mokroto in po dveh poskusih dviga sta moja cota in njegov Nuptse za ožet (tudi po laufanju do konca travnika, se nobeden ne odlepi od tal…).

Nadaljujemo do Valične vasi, kjer naj bi bil že odleten JanKo-v start. Po malo bluzenja ga najdemo, vendar danes to ne bo naš. Po cesti nazaj in na položnem travniku pred vasjo najdemo tolažilno področje. Malo še pametujemo, potem pa pamet izklopimo in postavimo kar na robu vaške asfaltne ceste s štriki čez cesto.

Ko ima Erzo prvi postavljeno, mu mimo vozeči avto zapelje direkt čez štrike. Takoj za tem odlaufa in spelje in pristane pod vinogradi nad glavno cesto ob Krki.

Erzov let

Moja cota se je medtem malo odcedila po cesti. Zalaufam in kr laufam in še laufam – in sem v zraku. Čez grmovje, vikend in do glavne ceste, kjer pristanem pred droti (samo telefonski).

Zoranov let

Kastner je na tleh ob meni nekaj minut kasneje.

Kastnerjev let

Z Erzom mu pospraviva padalo, on pa pešaka gor in pripelje LCja dol. In je prvi za danes narejen in je svet lepši 🙂 .

Zdaj smo že bolj mirni. Kar skozi Valično vas naprej po rimski cesti do Brinove gore, kjer sva si nekoč z Erzom že ogledovala “start”. Ta travnik je še bolj položen, kot oni prej, res pa piha rahlo gor.

Postavimo. Erzo je po krajšem teku v luftu in spelje čez grmovje v dolinico spodaj.

Erzov let

Kastner teče malo dlje, ampak spelje pa v prvo.

Kastnerjev let

Jaz sem postavil Rooka, da bo ziher (pa še suh je…). Pri prvem in drugem potegu mi noče lepo gor in samo omahne na stran. Pri tretjem potegu ga spravim gor in laufam čez drn in strn, čez koruzno polje, blatno polje, … vse do roba grmovja, kjer ga podrem, ker me tudi malo ne dvigne od tal. Odpešačim nazaj gor in postavim, ravno ko pride gor Kastner po LCja. Potegnem četrtič in laufam in nič in se na koncu položi nazaj. Domen do mene in mi kar tu ponovno raztegne. Tudi petič ni uspeha. Sedaj morava spet na vrh travnika in ko mi Domen postavlja padalo jaz lovim sapo in mirim utrip. Sedaj Domen odkrije večji vozel na štrikcih in malo za njim še drugega. Pripelje se tudi Koc, da se nam pridruži (je dokaj blizu doma in smo se prej usklajevali za srečanje). Potegnem šestič in sedaj Rook kar skoči gor in čutim, da prime, čeprav še kar laufam, da se res odlepim. Potem v širokem loku zapeljem nad dolinico (z večjo višino kot Erzo – pove potem) in pristanem blizu Erza.

Zoranov let

Vsemu upehanemu mi pomaga pospraviti. Pa pešaka gor do vasi. Medtem odleti še Koc 🙂 .