Močnejši veter dopoldne je dal občutek, da bo Zavrh bolj visenje na vetru. Kar naenkrat javi Čerček po telefonu, da je nad Zabočevim, ker je na Zavrhu čisto mirno. Boštjan takoj za njim kliče iz Rakitne, da je tam močan vzhodni veter. Opozorim Andreja nad Zabočevim, da je tam verjetno hrbtni veter zaradi premočnega vzhodnika in da gremo ostali kljub temu na Zavrh. Tam je res kar dobro pihalo iz doline proti Vrhniki in se je dalo vrteti v termičnih stebrih, ki so bili zanešeni čisto v bok hribu. Po 45 minutah je termika pošla le toliko, da smo se vsi prizemljili, nato pa prifura Erzo in pobere med Dolom in Bistro. “Hja, čisti krompirjevec”, smo rekli. Ko že gremo po avtomobile, zakaj ne bi midva z Boštjanom še enkrat poletela. Nisem verjel Erzotu, da bom res kaj našel tam, kjer se je on dvignil. Za vsak primer sem vseeno zapeljal nad “Pasji hotel” pri Bistri ter pri tem glasno preklinjal in res sem zajadral. Prav tam in samo tam. Boštjan je priletel še nižje, ter prav tako pobral. Ko se je prikazal še naš prvenec Zalaznik, je držalo še bolje in nato kar nismo mogli dol, zaradi užitkov seveda. Po polni uri sem s špiralo potegnil do tal in zaključil dan.
Res so čudna pota jadranja.