Glede na ta močen JZ zadnjih dni sem že včeraj navijal, da gremo na tržaško obalo. Razen Jeana, s katerim zadnje čase močno lobirava za tja (da o svojih ogledih preteklih let in Jeanovega v soboto sploh ne govorim), ni bilo nobenega zanimanja, prej nasprotno. Še dobro, da včeraj nisem nikogar prepričal (vsi so verjeli da bo premočno), saj so včeraj curili vsi, ki so bili tam.

Danes pa je napovedanega še več vetra in ko od ranega jutra spremljam kamero in vremensko postajo na Vejni (8-10 JZ), se mi zdi, da bi danes bilo vredno iti pogledati. Ko še Jean pošlje SMS »danes je ta dan«, sem zase odločen. Pokličem še Ukija (ki je že zelo lačen letenja in gre, pa čeprav tudi samo na izlet), Mega, Pojeta in Erza (ki malo cinca, dokler ne sliši, da gre tudi Poje)  in smo zmenjeni. Jože gre že predčasno na Primorsko zaradi svojih obvez in se nam bo pridružil.

Okoli 13h na Železniški Uki in Erzo, pa še Domen se pojavi po dolgem času in dol. Na Uncu se naloži v LCja Mega, Jean pa k Domnu in naprej.

Ko smo že v Italiji Erzo ugotovi, da je Klemenčič že na LiveTracku in minutko kasneje pokliče Jean iz drugega avta isto… Do Sv.Križa po AC in pred izvozom že zagledamo štiri padalce v luftu (Matjaž Klemenčič, Miha Slamič, Tomaž Bavdaž in Jošt Napret), potem pa po ozkih uličicah do razglednika (Vedetta Slataper). Tu pa že panika (kljub močnemu vetru pri razgledniku so padalci že v luftu in torej ni dileme…).

Minutka dol na start, kjer piha močno, a sprejemljivo. Na to, da ni problem starta, ampak pristankov, ki jih ni, v trenutku pozabimo (v osnovi smo se pripravljali, kako bo, ko bomo pristajali v morju in kako ustrezno zaščititi elektroniko, da o rezervnih oblačilih v nepremočljivi vreči ne govorim…).

Takoj začnemo postavljati in kdo bo prej v luftu: Erzo, Jean (brezbrižno čez Zorana), Mega in jaz (Uki me prijazno počaka in z Domnom mi raztegneta padalo). Uki je tudi odločen, Domen pa okleva, saj je vetra res veliko (na startu sunki tudi do 8-9).

Takoj me odlifta nad greben in konstantno dviguje. Močan laminaren veter, kot ga ni nikjer, pravokotno na greben. Pustim se odnašati v desno (saj je moj edini cilj do Sesljana), čeprav ostali jadrajo proti Miramaru  in nazaj… Naravnost naprej mi ne gre nič in šele ko pohodim gas do podna, lezem s kakšnimi 10 naprej (na stran po rakovo pa okoli 15-20).

Prekrasni pogledi dol na tržaško-devinsko obalo, na hiše na pobočjih in tudi na obali (kjer ni pristankov) je videti nekaj prodnate obale in kakšna majhna plažica se prikaže (eno od teh kasneje izkoristi Jean). Enkrat vmes se pripelje Mega in mi kaže, naj grem čim bolj naprej nad morje, da me ne bo zaneslo preveč nazaj (saj bi šel, pa ne gre, gre mi samo počasi gor in na stran). Sem že blizu 600 in potegnem ušesa in vsaj malo zrinem bolj ven.

Nekateri se že peljejo nazaj (za še eno rundo?). Ko sem že blizu stolpa pred Sesljanom in je jasno, da ne bo problema do plaže, kjer je prvi lep pristanek, sem že sproščen (čeprav me noge od gasa že pošteno bolijo in kolena škripajo prav na glas).

Pa je le problem. Čelni veter me odnaša rahlo v rikverc in tudi na polnem gasu in z ušesi ne gre več naprej. Se že ogledujem nazaj, če bi se reševal zadaj, pa si takoj odmislim. Ko sem že za sesljansko marino malo pod 300, pa le začne počasi lesti naprej. Vidim, da naši predhodniki pristajajo in tudi Mega je med njimi.  

Megov let

Komentar leta:Enkrat pred letom ali dvema smo si ta štart že ogledovali ampak se nam dan ni zdel primeren. Včeraj pa Zoran pride z idejo, da bi šli, Včeraj namreč. Ampak meni se včeraj res ni dalo, ker se mi je zdelo veliko preveč vetra napovedanega. Potem pa izvemo, da so tukaj včeraj leteli in nekateri tudi scurili. Zoran danes spet pokliče, če bi šli in gremo. Hvala Zoran. Lepo je bilo. Veter na zgornji meji, laminaren, le gas je bil veliko v uporabi. Ime štarta pa je Sveti Primož. [10.3.2019 22:08]
Gorazd Širca : Prekoračitev ozemeljskih meja .Nezaslišano. [10.3.2019 15:43]
Marko Lukić : Prestige. Lp [10.3.2019 16:07]
Berto Prodan : Super, se to sploh sme? [10.3.2019 20:38]

Ko pridem nad morje začnem zbijati, potem samo še v levo proti plaži, ki je velik in prelep pristanek (sploh glede na prej…). Žal pa tik pred mano začne zbijati Erzo, ki pristane bolj na začetku.

Erzov let

Komentar leta:Protestiram, pristal sem na 1mnv! Imeli smo se res fajn kombinirano s srečo, saj je včeraj še Ščuka scuru! Hvala Zoran! Hvala Matjaž! [10.3.2019 20:18]Matjaž Klemenčič : Alo domov!  [10.3.2019 19:22]Berto Prodan : To bi jaz tudi. [10.3.2019 20:39]

Seveda ga še malo počakam in sem potem kratek, da stopim dol na samem začetku plaže, kar ima za posledico, da si namočim zadnji del padala…

Zoranov let

Air Panonia : Včasih smo hodili na Napoleonovo cesto, Costiero in v Sesljan plezat, zdaj se pa tam leti… 🙂 [10.3.2019 16:09]

Prečudovito, vsi veseli ko radio !! Mega in Erzo pustita na pol pospravljeno robo in s predhodniki gor po naše avte (žal pa se Domen ni odločil za start in je tudi že začel reševati logistiko). Pristane še Uki, tudi ves vesel.

Urošev let

Komentar leta: Zelo slikovit polet ,pa tudi ravno pravi pogoji ,sploh glede na veter v celini. [10.3.2019 20:25]Berto Prodan : Res v redu! [10.3.2019 20:41]

Jean pa javi, da je po vožnji nazaj moral pristati na eni od plažic na obali…

Jeanov let

Pod 200 nič vetra, nad pa 10+. Vsake tolko kakšna manjša plažica za pristat. Noro lep teren za jadranje

Ko pridejo z avti k nama z Ukijem, se od veselja še malo pofotkamo.

Potem pa še na zaključno druženje v AvioPub in … k Megu, da za vsak slučaj splahnemo in obesimo moje padalo…


In še vizualizacija naših letov

Danes ne morem zgodaj, pa saj je napovedano veliko JZ (sicer lepo) in naj se dan razvije.

Erzo zgodaj zjutraj sicer pritiska, kam bi se šlo, ko pa se je treba odločiti, mrkne neznano kam. Jean je za akcijo, Mega in Milan ne moreta, Dule bi šel mogoče Buzet, ali Lijak… Res se mi zdi Buzet še najboljša izbira (na Lijak mi tudi pod razno ni za iti, čeprav bo gotovo najbolj ziher, saj Kovk že nabija 16…). Jeana mika spet na Kraški rob (danes, ko je veliko vetra), o drugih prepovedanih sadežih pa raje nebi.

In sem že skoraj na Vrhniki, ko se oglasi Erzo, da bi tudi šel in odvijem dol po njega (Dule skensla). Ko na Uncu že skoraj pobirava Jeana, pokličem za vsak slučaj še Mega, ki pa je že za akcijo in smo že štirje.

Ko čez Černotiče pridemo od zadaj na Kraški rob je še vse mirno, da potem na robu prbije JZ iz vseh topov (7-9/10,4) in je prav neprijetno. Ocenimo, da danes ni ta dan in nazaj na Osp (ki je nižji).

Do starta moramo z LCjem prodirati skozi čredo konjev. Tudi tu piha kot zgoraj na robu, ampak se za momente umiri. Malo se gledamo, malo modrujemo, potem Jean počasi postavi (zanj je novnov !). Megu v to ni treba in bo asistent in šofer. Medtem se konji pasejo po LCju tako na gosto, da ga kar skrijejo…

Ko se enkrat spet malo pomiri (5-8/11), Jean potegne in ga najprej nekajkrat rikverca, da na koncu le porine naprej in ga odlifta v višave. Po videnem je kar razgonjeno (najbrž smo v rotorjih za Tinjanom), ampak Jean vztraja in jadra proti viaduktu.

Potem še Erzo razpakira in po podobni proceduri (brez rikvercanja) odleti v višave (in še celo nekaj vrti). Medtem, ko se vozita sem in tja, se odločim, da s projektno robo brez gasa v to ne grem. In Mega mi prijazno (ker sem jaz malo švoh…) zamenja mojega starega Rooka z M24 iz LCja, medtem, ko se spravljam v tangice.

Potem pa kar nekaj časa piha močneje, da se že skoraj naveličam, onadva pa še kar drajsata sem in  tja. Jean pristane in javi, da je v zraku do tal razgonjeno.

Jeanov prvi Osp

Končno lahko potegnem in tudi mene odlifta, ampak z malim M24 se lahko vsaj odguncam naprej. Na levo nad Osapsko steno mi gre kar gor, še do Mišje peči, potem pa nazaj na travnik pred Ospom.

Zoranov let

Ko pospravljam, pripešači Jean, Mega pa je z LCjem tudi kmalu pri naju. Erzo javi, da je na tleh tik pred mejo.

Erzov let

Andrej Erznožnik : Situacija: piha tud sunki 11, kje je tu logika in na Lijaku letijo. V zraku čudno, v bistvu smo v rotorju Tinjana in ko si na viaduktu piha J. Ko si proti Italiji spet v veter. Spredaj v KP pa 10 m/s po tleh [8.3.2019 18:29]

Po več kot štirih letih, odkar je ujma pobrala večino dreves na Soviču si že hodim ogledovat, če bi bilo možno odletet. Prostora ni veliko, samo za raztegnit padalo, pa še to ga imaš pod sabo, štriki se povsod zatikajo…

View this post on Instagram

#adelsberg … ali nam je ujma naredila nov štart?

A post shared by Jean Caffou (@jeancaffou) on

Tu sem že tretjič s padalom, vmes sem enkrat že zgrmel z gradu dol cca 2 metra na tla.

Danes odlični pogoji, za dvig padala mogoče malo premalo vetra, ampak ko je prišel nad glavo je bilo sape ravno prav za še en check, nato pa se samo odrinem in že jadram nad hribom. Še dobro da sem s sabo imel ženo in gor našel še dva pomočnika, da so mi držali padalo.
S telefonom/snemanjem smo imeli nekaj težav, tako da je na voljo samo nekaj izsekov.

Lahko bi se še nastavljal, ampak se nama mudi nazaj, tako da se odpeljem čez mesto na panoramo in v pristanek.

Pero povabi na Sv. Perota in ker imava z Ano v planu šoping po severnem delu Ljubljane nama ni težko podaljšati na gorenjsko. Jože in Zoran sta dogovorjena že prej in čakata na Gozdu. Vetra je veliko, tudi na Perotu, pravi Kocjan. In čakamo. Medtem ko hodiva gor javi še slabo novico, da je spet potegnil vzhodnik. Pa vseeno prideva do vrha in se malo gledamo z ostalimi, pihne tudi od zadaj, nato pa čez nekaj časa pritegne JZ in to kar močan. Midva se vpneva in čakava na dober interval in speljeva. Vse leti v luft, proti KG je že dež. Pustiva se odpihniti proti Kriški in upava, da bo za nazaj dež že ponehal ali šel mimo. Celi 2 uri brez vrtenja, dolgo sem se spravljal probat te pogoje tudi na gorenjskem. Za nazaj se mi zdi da je vetra še več in gre z odprtimi trimi komaj naprej. Na Kriški potoneva in ko prideva do vzletišča na Dobrči nama piha že stran s hriba. Pristaneva med jeleni in srnami nad Brezjem. Tudi Jože podaljša na Brezje, kjer naju / nas pobere Zoran in dostavi do avtomobila. Končno gorenjska na JZ. Lepa panorama. Vetra bi lahko bilo manj.

Slike:

Končno se na Cerkniškem nekaj dogaja. Z Emilom si ne moremo kaj veliko pomagati 🙂 a k sreči smo dobili nadobudno jadralno mladino, ki aktivno deluje pri obnovi bivšega kluba Race, začeli so pa tudi urejati novo – staro vzletišče pod Javorniki (staro vzletišče je v resnici cca 50 višinskih metrov nižje, ki so ga nekoč uporabljali zmajarji, a je sedaj zaraščeno), ki bi bilo primerno za severne strani vetra, ki so za Slivnico premočni ko termika ne prevlada, ali ko na Grmadi piha iz leve.

Prvo delovno akcijo so organizirali v soboto, 11.8.2018, pridružila sta se očeta obeh (Cic, Sernel sr.) in vzletišče so po dogovoru z lastnikom očistili do te mere, da je vzletanje že možno. Na vzletišču je bila že prej postavljena spletna kamera, ki zaenkrat še moti, a tudi z lastnikom kamere je dogovorjeno, da se jo lahko premakne.

Boštjan je zapisal prvo poročilo takole:

1. Čiščenje Na novem vzletišču Čela gora uspešno!
Potrebno se bo še vsaj 2x dobiti, da uredimo teren za varno vzletanje.
Potrebno bo tudi prestaviti tripod s kamero za 2.5m v levo, za kar bomo potrebovali žakel cementa vodo in pesek.
Krampi in lopate + grabljice bodo nepogrešljiv opreme za naslednjič.
Kamen na kamen vzletišče! se vidimo! 🤗🤗🐥🐥😎

 

 

Naslednji dan se vrnemo z okrepitvami in pogledamo ali je vzletanje res že možno. Izruvamo še nekaj skal in požagamo grmičke, veter popusti in potegnem. Žal je vlekel JV iz desne, vzporedno z grebenom, tako da je bil neuporaben. A štart ima velik potencial za XC.

Jean - Čela gora - Javorniki

Jeanov prvenstveni štart

 

Na Vrhniki se že hočem posloviti, pa me ostali s to svojo Slevico spravijo na obrate, da se zapeljem za njimi v Horjul.

Vsi z Erzom gor na start, kjer pa vedno močneje in pogosteje piha od zadaj. Postavimo in Milan in Erzo tudi uspeta odleteti.

Milanov let

Erzov let

Preostali trije čakamo, pa piha samo še od zadaj, ob tem da je soparno in vroče za znoret (čeprav sonca skoraj ni videti skozi pokritost). Poje enkrat poskuša, pa mu ne rata in se odloči da gre na zgornji start, Slevica vrh, ki je obrnjen na SV. Z Jeanom mu slediva.

Pod čelado in v jakni se utapljam v lastnem znoju in skoraj izpustim dušo – na koncu mi še Jean pomaga nesti padalo zadnje metre. Poje odleti. Erzo in Milan pa se že peljeta gor za drugo rundo. Jean mi postavi Rooka, medtem, ko lovim sapo.

Ko spet pihne gor, potegnem, lepo startam in sem v luftu, pa me toliko spusti (prehitro sedem v tangice), da se kar po riti oddrajsam po pobočju dol, dokler se le ne odlepim od trave (in posušenega gnoja). Kljub tako kritično nizkemu začetku, zavijem desno in ob drevesu z lepo višino preletim kritične drote. Na sedelčku sem nizek (bom pristal, če ne pridem čez), pa me lepo dvigne in z bogato višino preletim spodnjo polico … in se odpeljem do Športne.

Zoranov let

Jože še kar vztraja v zraku, ko jaz že pospravljam in potegne do Vrzdenca.

Jožetov let

Med pospravljanjem prileti tudi Jean in pristane ob meni (in Ani, ki ravnokar pride po njega).

Jeanov let

Potem še Erzo za drugo rundo z zgornjega starta potegne do Vrzdenca in naprej (in malo nazaj).

Erzov let

Milan tudi z zgornjega v drugo in pristane na pobočju grička nad Športno.

Milanov let

Jean in Ana se odpeljeta na svoj konec, jaz na drugega, Milan pa gre po Erza in Pojeta, da rešijo avte z vrha. Pa očitno Erzo še ne more zaključiti in še enkrat odleti z vrha.

Erzov let

Zjutraj sicer v nižinah megla po vsej SLO, v JZ SLO napovedanega veliko JV (!? – zelo redko taka napoved), ki pa ga v resnici ni toliko. Ker se pozno odločamo in ker je na Štajersko daleč (tam je nekaj več sonca in ni megle do tal), megle pa tudi na Vipavskem ni (je pa baza na cca 1100), navijam za Kovk.  Erza skakanje s Kovka ne zanima. Ker je dejansko malo vetra, ta JV pa je lahko enkraten za kakšne nove lokacije, Jean bolj navija za projekte tam okoli Cola.

Ko pa se peljem proti Vrhniki in povem za idejo o projektih, je Erzo takoj na obratih. Še domov po njegovo opremo se zapeljeva in gasa od zadaj čez Kalce na Col, kjer naju čaka Jean. Tu je dosti bolje, kot pričakujemo (celo nekaj sončka in baza že dosti višja) in ker Kovk javlja 4/7 J (?), je jasno, da gremo jadrat na Kovk.

Ko se zapeljemo na start, res lepo piha in takoj začnemo postavljati. Ko sva z Erzom že raztegnjena (Jean taktično čaka zapakiran), pride še eden iz skupine Nevidnih (=neobstoječih na OLC) in tudi postavi. Veter pa obrne na čisto z leve (V) in potem celo ugasne. Prišlek čaka in nekajkrat poskuša in ko res malo dahne gor, potegne in se odpelje v dolino.

Malo še čakamo, potem nam je dosti (saj jadranja 99% ne bo) in se zložimo v LCja in na Col. Jeanov avto dol na Malo Polje in gor do Strmeca. Na levo po gozdni cesti (v smeri Križne gore). Ker nihče od nas Križne gore-V (Pojetovo poimenovanje, vrh je v resnici Špečk) še nimamo, nam je to primarni cilj. Malo vijugamo po gozdu in se nazadnje po kolovozih res približamo naši beli piki. Pustimo LCja ob kolovozu in 5 min na vrh Špečka s križem in klopco.

 

Na momente močno pihne. Desno za robom je tudi dosti lepše golo travnato pobočje za startat. Takoj postaviva z Erzom, medtem ko Jean malo cinca, saj ima s seboj za projekte predvideno (pre)veliko Delto2, ki jo je dobil na posodo.

Odleti Erzo, ki lepo zajadra ob pobočju proti Križni gori in nazaj. Malo za njim še jaz, vetra pa vedno manj. Le malo zavijugam sem in tja in mi gre počasi dol. Na levo za rob in dolg poteg proti Strmecu in nazaj in dol na Malo Polje na idilične travnike v ravni dolini.

Zoranov let

Erzo javi, da je toplandal na Križni gori.

Erzov prvi let

Sporočim Jeanu, da je v zraku OK in že postavlja. Kmalu je v zraku in tudi zajadra proti Križni. Potem se zapelje tudi on proti Strmecu in počasi izgublja.

Še Erzo se pripelje z drugega starta na Križni in pristane zraven mene.

Erzo s Križne gore nad Colom

Jean takoj za njim.

Jeanov let

 

 

Pospravimo in se zbašemo v Jeanovo Micko in gor na glavno cesto cesto nad Z travniki nad Malim Poljem.

Zaparkiramo in na kratko dol med drevesi na vrh travnatega pobočja.

Postavimo eden zraven drugega in v luft: Erzo, Jean in še jaz. Pristanemo dol ob lokalni cesti kot prej.

Erzov nadaljevalni tečaj

Jeanov nadaljevalni tečaj

Zoranov let

Erzo in Jean kar reinfuzo hitro odideta še na bližnji start Šolski teren, medtem ko jaz počasi pospravljam (sam ta štart že imam in zame je pika že zelena.

Prileti Jean s tretjim novim danes.

Jeanov šolski teren

In še Erzo s četrtim novim danes.

Erzov Šolski teren

Jean odlaufa gor po svoj avto, medtem ko midva pospravljava. Pride po naju in še gor na Križno goro po LCja. In proti domu…

Nad pričakovanji uspešen dan (ko je kazalo, da je že vse izgubljeno = skokec s Kovka)

 

Našega izleta je konec in čaka nas še dolga pot domov. Spet planiramo postanek nekje na sredi poti, ura bo ravno pravšnja za letenje. Ko pridemo skozi alpe na rob Padske nižine najprej planiramo na letenje kje tu blizu, na visokem griču smo že na poti v Francijo gledali padalce, in tudi zdaj jih vidimo, najverjetneje so štartali na: Cavallaria. Vreme ni najbolj obetavno, izgleda kot da bo kmalu dež. Štart Cavallaria je kar visok, skušamo priti na bližji in bolj dostopen štart Andrate – 737m. Ampak tukaj so ceste nekaj zaprte, kar nas dodatno demotivira in obrnemo, nazaj na avtocesto in naslednji postanek v mestu Brescia. Štart, ki izgleda najbolj dostopen je Monte Maddalena (malo nižje). Ostanem sam, kajti v avtu ljudje postajajo lačni in je to višje na hierarhiji potreb kot pri meni letenje. Pripešačim do štarta, pogoji so OK, vendar po štartu vidim, da je za današnje pogoje bolj primeren višji štart, zaradi same smeri vetra.

Monte Maddalena

Čeprav na štartu ne izgleda, je v zraku vetra kar nekaj – V / JV, ki me odnaša proti središču mesta. Sicer dobri pogoji za XC, ampak nimamo ne časa ne volje za kakšno pobiranje v divjini. Držim se lokalno okrog grička in po slabih dveh urah, ko so vsi podkrepljeni, pristanem in via domov…

Po obilnem deževju, snegu in mrazu čez teden je pogled na hribe prava zgodnje-spomladanska idila. En dan prej smo sicer šli vseeno pogledat na Semnoz, ko je nehalo deževati, a je bila baza nizka, pihal je sever (po preučevanju OLC-ja sem sicer videl, da se da prav iz vrha štartati tudi na S…), tako da nekako si nihče ni upal po mokrem 20cm snegu, v bazi, na čuden veter štartati na neznanem terenu.

Smučišče Semnoz

Blizu vrha na Semnozu, kjer bi se dalo štartati na sever, ven iz megle

Blizu vrha na Semnozu, kjer bi se dalo štartati na sever, ven iz megle

Današnji dan pa kljub vsem čiščenju ozračja izgleda čudno stabilen. V daljavi močna inverzija, ki izgleda kot berlinski zid. Baz ob 13h še nobenih. Vseeno se počasi odpravimo na štart. Sobota je, tako da je tečajnikov, tandemov in padalcev vseh vrst, ogromno. Razmere so slabe, piha dol, tandemi in tečajniki pa kar štartujejo – tečajniki boljše kot tandemi. Nekateri tandemi so bili prav zaskrbljujoči. Vsake toliko se dol vrže tudi kak Enzo / Zeno. S Timom pa kar čakava. Štarti imajo preprogo, sneg gor se počasi topi, vse je mokro. Baz še ni. Ure minevajo, Tim ima počasi dovolj in se počasi napravi. Jaz še malo čakam, in ko vidim da počasi začenjajo vrteti, grem v luft še jaz. Zahvaljujoč sondam tokrat kljub stabilnim pogojem ni bilo težko na začetku in se relativno hitro odrolam do vrha, nato čez jezero tako kot v ponedeljek, tokrat se pa odločim, da pristajam “doma”.

Pomoč štarta ženski pilotki na Zenotu

Pomoč štarta ženski pilotki na Zenotu

Razgled s štarta

Razgled s štarta

Punce gredo na kolesarjenje, Timu pa nekaj v zraku ne ustreza in gre po eni uri dol. Jaz ponavljam ponedeljsko špuro do Mont Charvina, tam zavijem na sever in odglajdam do Manigod in tu se odločim za povratek. Tukaj se težko poberem na neke normalne višine, ves čas sem pod grebenom in zaradi dolinca je precej živahno. Ko pririnem skozi dolino vidim padalce visooooooko, visoko gor, čez 2500 (jaz na 900m). Ampak na tem robu tudi meni zagrabi. Hitro pridem visoko, se pridružim padalski avtocesti do Le Parmelain – do roba Alp, vmes še pomalicam, nato se končno slišim po postaji še z Ano, ki me že 2 uri čaka na pristanku. Trikotnik je že zaključen, tako da s polnim gasom pičim vzporedno z jezerom do uradnega pristanka v Doussardu. Dol kar s spiralo. A ni škoda višine?

Tudi tokrat razgledi fantastični, sploh zaradi snega je bilo še toliko bolj kontrastno, idilično. Še bi prišel sem! Sploh po tipanju terena ta teden, se mi zdi da FAI-100km trikotnik ni tako daleč!

Col de la Forclaz