5.tekma in zakluček – piše Jurij Vidic
No pa je konec PWC-ja Brasil. Včeraj smo imeli že od jutra kar dobre občutke glede dirke. Pozdravilo nas je sonce in tudi Ibituruna se je že zgodaj pokazala iza oblakov. Disciplina zopet v smeri proti jugu , ki je cikcala s štirimi obratnimi točkami, levo in desno od glavne ceste. Po odprtju starta se skupina tekmovalcev zapodi v zrak in presenetljivo začnejo curiti. Na startu nastane napetost, saj jim kaže slabo. Končno začnejo pobirati nizko v zevetrnem delu Ibiturne. Nato pa vsi v zrak saj nas čas že močno priganja.

Sam zopet nekaj telovadim po startu tako da močno zamudim startni pilon. Prva skupina je že visoko pod oblakom. Borim se naprej pred sabo imam vse lepo markirano od drugih pilotov in mi tako uspe ujeti vodilno skupino v kateri je že cel čas tudi Primož. Kaksnih 18 km pred ciljem še zadnjič navijemo do baze in se odpeljemo proti zadnji obrati točki. Primož je tu skupaj z Raulom najvišji. Žal pa je dolino prekrila senca visokih oblakov in dirke je bilo počasi konec. Večina pilotov prristane blizu obratne točke in le Raul porine čez greben. Žal se Primož ni odločil za to potezo tako da je pristal poleg nas. Škoda saj bi lahko s pomočjo Raula mogoče celo prišla edina v cilj. Nov tekmovalni sistem z brisanjem treh dirk me postavi na neverjetno 10 mesto. Primoža, ki pa je tu res letel dobro pa okoli 20  mesta.Tako sem si že zagotovil vstopnico na finalu ki bo septembra v Italiji (Poggio Bustone) Jaz presenečen in Primož razočaran.
Sledi zaključna razglasitev in zabava z živo brazilsko glasbo. Taksne fešte kot je bila včeraj jih pa PWC ni imel prav veliko. Ravno zaradi poznega zaključka večera najin report tudi zamuja. No pa saj je zadnji.
LP, od gringota Primoža in Jurija

Četrta dirka – piše Jurij Vidic
Zopet smo se zbudili v deževno jutro. Organizator prestavi odhod na start za 1h. Vsi pesimistični se naposled le odpravimo na avtobuse. Zaradi aktivnega nočnega življenja polovica pilotov med voznjo spi. Nihče ne verjame v uspešno izvedbo dirke. No vendarle ob 12 h Xavier sklice briefing na katerem nam poleg njegovih neumnosti vendarle predstavi dosciplino za danes. Obetavno nas tokrat pošljejo cca 25 km proti SV kjer je že tedaj pridno sijalo sonce. Od tam pa skoraj čisto nazaj do starta in cilj pod njim. Skupna razdalja 51 km.Procedura starta s 4 imi startnimi okni. Večina se nas zaradi izkušenj iz preteklih dni zažene že v prvega. Sledi dolg preskok čez reko, kjer se nizko v term. stebru borimo vsak za svojo idealno linijo pobiranja.. Od tu naprej se skupina razdeli na dve ena gre bolj po desni in druga bolj po levi. Kot po pravilu se tudi midva z Primožem odločiva za različne linije.Sam se odločim za rizkantnejšo, ki je sicer bolj v liniji je pa tudi precej senčna. Tako nadaljujem veliko počasneje z povrtavanjem do nezavesti. Vendarle se mi tik pred prvo obratno točko nasmehne sreča in v skoraj 2 metrskem dviganju uspem dvigniti. Porinem na prvo obratno točko katero obrnem četrti. Sledi let nazaj vendar dviganja ni. Obstanem v manjši dolini in začne se zopet povrtavanje v minus. V tem času me nadleti velika skupina pilotov ki tudi začne povrtavati nad mano. Vendarle se termik
a ojača in uspečno poberemo. Takrat pa opazim Primoža, ki se je ocitno nekje zaplezal. Imamo prednost enega stebra pred njim. Z nekaj uspešnimi menjavami stebrov uspem ujeti najvišje in cca 10 km pred ciljem sledi ponovno preskok čez reko, ki se izkazalo za odločilno. Nekateri so gladko priklopili greben Ibitorune, nekateri so scurili, peščica nas pa se ujaemo v grapi izpod nje. Sledi vsaj 20 min povrtavanje sterbra ki ga ni. Dan je počasi ugašal. Vendarle nam uspe dvigniti in sledi dolet preko zadnje obratne točke v cilj. Ko smo ravno zapustili zadnji steber priklopi tudi Primož, ki pa je nažalost veliko prenizek tako da gre samo pristati. V cilju nas je cca, 15 zmagal pa je Pepe Maleki ki nas je edini pretental z taktiko drugega startnega okna. Ja ni kej kdor zna zna.

Tretja veljavna dirka – piše Primož Suša
Po včerajšnji odlični večerji in še boljši žurki se prebudimo v nekoliko obetavnejši dan. Na startu zadeva ni videti kaj boljša. Štart je v bazi. Kot da bi imel hrib kapo. Kukamo izpod te kape in opazujemo spreminjajoče se sence na ravnini. Večino časa je videti okoli hriba vse mrtvo. Tudi pred tekmovalci potrdijo vremensko stanje in glatko scurijo v dolino. Start je večkrat zaprt in tudi disciplina se dvakrta spremeni.  Leteli naj bi na jug 37km daleč, vsak pilot pa ima svoj štartni čas. Poženem se takoj ker je ravnina po dolgem času spet v soncu. Pridružijo se Raul, Miki, Torsten Paolo in se nekaj klape. V zraku mi je takoj jasno, da je bila poteza odlična. Iz severa prihaja stena neviht in ploh, katere za sebo resetirajo celotno ozračje. Fantje na štartu sploh ne vidijo kaj se jim približuje. Letenje je težavno, zelo šibko in nizko. Celoten teren je namreč večino časa v senci pojavi pa se kakšna začasna sončna luknja. Le prva skupina ima šanse vsi ostali so že zamudili svoj vlak. Letimo precej lepo vendar je vsak naslednji glajd extremno stresen ker je vsak začetek pobiranja praktično iz tal. Pristanem na 27km medtem ko Mikiju uspe in zmaga. V cilju je 11pilotov. Sam sem cca 20. Tole je prva tekma, ki bo verjetno imela vrednost 1000 točk. Da ne omenjam, da bi bila v lanskem letu to prva veljavna tekma. Disciplina je bila dolga borih 37km!

Task 4 odpovedan – piše Jurij Vidic
Danes smo se zbudili v deževno jutro tako, da smo že ob 10h izvedeli od organizatorja, da so skenslali task. Tudi Brazilija ni več tisto, kar je nekoč bila. Ker pa se je vreme ob 12h nekoliko popravilo se je Primož odločil za letenje in treniranje, jaz pa za počitek in kasnejči obisk mestne tržnice. Vremenska napoved za naprej sicer ne kaže preveč obetavno, no kljub temu pa imamo vsak dan preko 30 stopinj C.  Takle imamo!

Task 3 odpovedan – piše Primož Suša
Ponovno se zbudimo v oblačno jutro. Že na Ibituruno gremo precej pozno ker so razmere res ne obetavne. Start je v bazi celo dopoldne in večino popoldneva. Organizator vseeno določi disciplino cca 40km vendar pa je tekma odpovedana v naslednjih tridesetih minutah. Na startu se oblak nekoliko razkadi tako, da se lahko pozenemo v dolino.Vreme je res izjemno nestabilno. V popolni temi jadramo nad Valadaresom vsaj eno uro. Zabavamo se v dviganjih od 0,5 do 1m/s.
Takole ko ni tekma je kar zabavno, drugače pa extremno stresno. Do konca tedna je napoved obupna, upam, da so tudi brazilski meteorologi obupni. To je to, 24.marec 2009. 

Drugi tekmovalni dan – piše Jurij Vidic
Evo, po včerajšnjem večernem nalivu nas je jutro pozdravilo z oblačnim vremenom. Ibitoruna – start; je bil v oblaku vse do 13 ure zaradi česar  smo imeli predvideno komaj 50 km dolgo disciplino zopet v ravni liniji proti jugu. Po odprtju starta pa se piloti kar niso hoteli pognati v zrak. Zaradi šibkega vetra pa smo videli tudi kar nekaj ponesrečenih startov. Sam sem jih imel kar štiri. Sledilo je dolgo jadranje ob startu in izredno počasno letenje po ravnini. Primož je potreboval za prelet dolg borih 20 km+ kar dve uri. No ker pa termika tukaj crkne že ob cca 16.30 discipline v cilju ni končal nihče. Po naših podatkih je Licinju iz italije uspelo preleteti celo 40 km razdaljo ki je bila z naskokom pred drugimi najdaljša. Sam sem pa z nizom slabih odločitev klub uspešnemu vrtenju v termiki uspel preleteti sramotnih 9.6 km. Res ne vem zakaj ta Brazilija tako slabo vpliva name!?

Bon dia – piše Jurij Vidic
Bon dia, iz Valadaresa. Danes prva dirka. Task comity nas je poslala na 70.6km dolgo disciplino proti jugu. Trasa nas je peljala skoraj v ravni crti. proti J. Vendar pa smo se po 6 km startnem pilonu vsi zapodili v temo izpod velikega razlitega oblaka. Tako da smo prakticno vsi pristali takoj v prvem glajdu po pilonu. Po nasih podatkih (saj rezultati se niso znani -sele pobirajo tracke) sta le dva pilota preletela vec kot 25 km ( pravilnik doloca da mora vsaj 1 pilot preleteti 25 km razdaljo in dirka je veljavna) in je prva letosnja PWC dirka tako veljavna.Midva s Primozem sva bila z večino na prvem pristanku. Tako, da sva iskusila na lastni kozi Brazilsko podezelje polno trnja in nevarnih elektricnih napeljav na nevidnih nizkih drogovih. No vse se je srecno koncalo tako da je sledila dolga hoja po zgocem soncu -tu imamo cez 30 stopinj C.
Jutri je nov dan in upava da z vec srece!

Klasika – piše Primož Suša
16.03. Ura je 5. zjutraj ko me Jurij Vidic – Juro pobere pred bajto. Pičiva proti Ajdovščini, da naju Urban Valič – Bano zategne do tržaškega letališča. Pričenja se nova sezona svetovnega pokala. Let v Brazilijo z podjetjem Air France je bil prijeten. Vsaka čast tudi na letu Trst – Paris so postregli “brezplačnim” napitkom. Iberia ti ga glatko dodatno zaračuna… Na začetku ponovno zgodi klasičen vendar nepričakovan zaplet.  Nahajava se v Riu, oprema je še v Evropi. Ura je osemnajst po brazilskem času in ravno se naredi tema. He, sploh se ne razburjam. Do tekmovanja imava dovolj časa. Ne ostane nama drugega kot da ostaneva v Riu.  Zato greva do Eneide, na Sao Cornado. Naslednji dan je na sporedu turistični ogled Ria. Saj nimava kaj počet. Rio je res super. : ) Do večera se turistično fjakava po Riu. Zvečer končno prevzameva opremo in točno ob21:00 se odpeljemo proti Valadaresu.

 

Fotografije

http://picasaweb.google.com/susa.brazil

http://www.hipoxia.com.br/pwc2009/photos.asp

V soboto 28.2 in nedeljo 1.3.2009 smo imeli na Lijaku odprto državno prvenstvo v natančnosti pristajanja.Sodelovalo je 41 tekmovalcev iz 9-ih držav.Zelo presenetljivo,kajti drugače je takšna zasedba kvečjemu na svetovnem pokalu.Vreme je bilo v redu.To pomeni ne preveč živahno v smislu termike,kar je za preletaše nuja,za nas pa ovira.Organizacija v rokah kluba Krokar je bila pohvalna.

Rezultati:posamično: 1.Svoljšak Tone

                             2.Šetina Dušan

                             3.Ferarič Matjaž

                           24.Armič Slavko

             -ekipno:1.Kanja

                        2.Čuk

                        3.Zlatorog

                        5.Vrhnika

 

 

Slavko Armič 5.3.2009