Zjutraj čudovit sonček. Kamniški hribi in Julijci se bleščijo v kristalnem dnevu. Modrina na nebu je brez napake. Ampak pogled na podatke kaže na Krvavcu sunke SZ do 60km/h in takoj se bleščava in lepota na Gorenjskem malo zamegli (seveda, kar se tiče letalnega ceha…). No, na Primorskem pa je ta megla že konkretna. Štusej že zjutraj javi, da je zbor Luftarjev na Kovku. Pa še veliko drugih je šlo tja, pa obtičalo v megli na startu ali pod njo pri Anji…

Iščem kam in to čimprej. Lusja si je vzela danes delno prosto in bi tudi šla že zgodaj, Mega danes “lahko” (zgodaj), Mateja si je vzela fraj že po 13h (kar je za njo med tednom blazno zgodaj), Erzo pa ima službene obveznosti (po malici), tako da ne more najbolj zgodaj in bi šel malo bolj pozno (kar se pa terminsko ujema z Matejo, čeprav sta pojmovno na povsem različnih koncih 🙂 ).

Za trenutek se pojavi ideja o Ilirski Bistrici (tud Štusej bi se priključil), ker se tam megle razkadijo in pripali sonce, ampak po resnem pogovoru z Megom (ki vidi jasno in sončno Slivnico (pa postaja na njej se mu je odzvala in javlja 3/5 JZ – hvala Emil 🙂 ), je naenkrat cilj popolnoma jasen: Slivnica !

Prva ekipa je na poti tja (Lusja, Zoran, Mega). Na pumpi za Cerknico je že Štusej in nenapovedani Dane. Prevekslamo se k Lusji (s padali v naročju) in gasa gor.

Na startu nepopisen razgled na Cerkniško dolino in jezero (in zlivajoče se oblake z Javornikov).

IMAG0187IMAG0186IMAG0188

Ko začnemo postavljati, se vsuje še množica ostalih padalcev (Kovk se je deloma preselil sem…). Hitro odletimo eden za drugim. Mega kot prvi tudi prvi začne curiti, ostali pa za njim.

Lusjin 1.let

Lusjin 1.let

Jaz zavijem takoj na desno in se ob grebenu pripeljem do Cerknice, tam malo vrtim in celo naberem nekaj metrov (ob spodbujanju Erza po postaji – druga ekipa je že spodaj). Potem pa ekspresno scurim k pumpi.

Zoranov prvi in edini let

Zoranov prvi in edini let

Ko pospravim in pridem do pumpe, je druga ekipa (Mateja, Erzo, Emil + Mega) že na poti gor, Lusja, Štusej, Dane in jaz pa hitro v avto in gor za drugo rundo. Ko začnemo v drugo postavljati na startu, Mateja ravnokar startuje, kmalu za njo pa tudi Lusja. Erzo in Emil še malo čakata na “močnejši” veter, ki pa začenja zares postajati vse močnejši. Emil, Erzo, Mega, Štusej in Dane odletijo, in zajadrajo  ob JV pobočju.

Ko pa do konca postavim jaz, je že resno močno. Potegnem hrbtno, pa mi ga nabije gor in pri obratu sfecla in zabije nazaj na tla med kopno šavje. Začnem trebiti vrvice, veter pa vse bolj nabija. Po postaji slišim, da možje v zraku (in punca Lusja, Mateje je že pristala) postajajo nervozni, ker je očitno veter tudi pri njih vse močnejši. Res vidim, kako visijo v zraku s potegnjenimi ušesi, pa jih še vedno dviguje. Emila odnaša nazaj za Grahovo.

Emilov Boj na Požiralniku

Emilov Boj na Požiralniku

Padalo na tleh vedno teže obvladujem, pa na srečo pride na start eden od predhodnih padalcev (Gregor Žilnik, ki je prišel gor po avto), ki mi pomaga malo razplesti padalo – in potem nabrati skupaj, ko mi je jasno, da v takem ne bom več startal. Pokličem postajo, ki javlja 8/12 J in jasno mi je, da sem se prav odločil. Tudi Erzo po postaji javlja, da ni več varno v zrak. Ušesarjem počasi le uspe zbiti višino in počasi poskušajo pristati,

Erzovo ušeskanje

Erzovo ušeskanje

Lusjin 2.let

Lusjin 2.let

Lusjin komentar leta: Matejin komentar: “včasih je dobr bit pička” 😉
        

Jaz pa pospravljam zadaj za šavjem, kjer je malo bolj umirjeno. Pa pride še Simeon, ki je prejle odpeljal tandem (služba), da bi se odpeljal dol še za lasten užitek. Najprej je zelo odločen (“saj ima Huskyja, ki kar gre v močen veter…”), ko pa postaja pove, da je že 9/14, se odloči, da bo tudi on malo počakal. Malo modrujeva in jaz do konca pospravim. Ko postaja pove, da je 9,6/14,8, tudi Simeon odstopi…

Mega pripelje šoferje po avto in gasa dol do bifejčka v Mercatorju, kjer zaključimo lep letalni dan :-).

Erzov komentar leta: Danes je bilo na Slivnici več pilotov kot na Kovku, morda več kot kdajkoli. Spet se je pokazalo, da je brez smisla hodit na štart preden se pojavi kralj. Izkušen kakor sem, sem ga počakal in skupaj smo konec januarja doživeli vnebovzetje in Boj na požiralniku.
Komentarji (5)
  • 1.Zoran Gaborovič : Erzo, tvoja literarna vzgoja je res hvalevredna 🙂 [31.01.2013 19:53]
  • 2.Edo Govekar : Še dobro da imamo, tisti ki ne uspemo it letet, Erzota – ki piše tako doživeto, da človek sploh ne rabi it več letet :)) [31.01.2013 20:23]
  • 3.Gregor Žilnik : kralj bi se pa res lahko hitreje peljal z tako raketo kot jo ima, še čarovnice hitreje letijo 😀 [31.01.2013 20:54]
  • 4.Blaž Korošec : Erzo je precenjen 🙂 [31.01.2013 23:05]
  • 5.Stane Bajt : Danes je bil na Slivnici biznis u rikverc. Lp Mega. [31.01.2013 23:13]

Tudi Danes je kar sončno (v LJU) in podobne vetrne razmere (Z, JZ), kot včeraj. Na Krvavcu seveda še vedno SZ. Že zjutraj potipa Štusej, če se kam gre, ker bi on tudi. Ker še nimam konkretnih informacij, se odloči, da gre raziskovati po svoje. Pokliče s Strmce, da je premočen Z, na Slivnici močen V in gre naprej na Kovk. S starta opisuje razmere, podobne včerajšnjim, le da je baza mogoče 50m više. Mega ne more ob normalni uri in tako ostaneva sama z Erzom. Nobenega preveč ne mika Kovk (ali Lijak), zato se odločiva za projekte na Pivškem.

V Pivki piha J (kje je ta Z ?). Jaz sem sicer dopoldan preveril pri domačinih v Baču, če je področje poligona zaprto in so mi zagotovili, da ne, vendar ob takem vetru tam okoli nimava kaj projektirati :-(. Za začetek greva preveriti situacijo na Šilentabor, kjer na robu piha malo Z, močni sunki J in še malo V od zadaj za kakšen trenutek. V taki raznolikosti se ne vidiva in gasa dol in … kam?

Erzo najprej predlaga Gradec (kjer bova jadrala – če ne bo premočno/prešibko…), pa očitno ne pokažem dovolj navdušenja in takoj predlaga Srednji vrh nad Ilirsko Bistrico (ki ga je iz pozabe potegnil Damjan z nedeljskim obiskom 🙂 ). Zame bi bil to novnov in sem seveda za. Erzo še malo nalaga o alternativnih lokacijah, ki pa jih tudi sam ne misli preveč zares, tako da sva kmalu v Ilirski. Taktično greva h Gregorju Primcu po tel.številko (Erzo še vedno zapolnjuje vrzeli…), hkrati pa mu omeniva, kam greva in da bi mogoče potem on naju rešil, če bova odletela. Pa smo zmenjeni.

Gasa gor proti Sviščakom in na vrhu planote po planoti za grebenom do odcepa na Kozlek/Srednji vrh. Malo cincava, kaj vzeti, pa je na koncu jasno: Erzo I.klaso, jaz tangice s coto. 15min do vrha, kjer sva tik pod bazo.

Hitro postaviva, da naju megle ne bi prehitele in potegne Erzo in za njim še jaz. Veter je na startu idealen (kakšne 3-4m po hribu gor) in na mestu ga dobim gor, malo usmerim v levo proti smeri vetra in stopim v zrak. Zunaj pa je takoj jasno, da je J res močan.

Sledim Erzu na levo proti Kozleku z 14-18, ob Kozleku lepo naberem do grebena in naprej. Tu začne počasi spuščati in vedno bolj bremzati. Erzo obrne, ko ga veter popolnoma ustavi, jaz pa takoj, ko to vidim in nazaj na Kozlek. V to smer gre tudi do 50 in mimo Kozleka kar švigneva. Malo popravljava višino, Erzo se odpelje malo ven nad dolino (sledim izkušnjam mojstrov) in ga kar drži, mene v po pričakovanju začne požirati. Obrne nazaj k pobočju in jaz za njim (le s to razliko, da sem že 50m niže…). On pride nad greben in tam še malo vrti in se igra, jaz pa se pod grebenom že moram boriti. Nič več ne pomaga (spodaj je tale J bistveno bolj šibek). Odpeljem se ob pobočju proti Ilirski, poskušam zadržati izgubljanje, vendar generalno grem dol. Zadnje upanje je na Ahacu, ki pa se ne uresniči in odvijem ven nad dolino in pristanem malo pred Ilirsko.

Zoranov let

Zoranov let

Pokličem Gregorja, ki obljubi, da takoj pride. Erzo na Ahacu medtem seveda nabira. Ko pospravim, je Gregor že pri meni in gasa gor po moj avto. Erzo že kakšnoh 200m nad hribom. Na poti dol se javi Erzo, ki je pristal (končno !)  malo za Hoferjem na drugi strani Ilirske.

 

Erzov let

Erzov let

Poberem ga in še na zaključno druženje v kafič, kamor pride tudi Gregor s hčerkico, potem pa (po nakupu toplega kruha pri Šiptarju) gas proti Vrhniki…

Zjutraj po kotlinah megla, ampak na Primorskem in Gorenjskem že vse v soncu. Generalno močan Z, ki z višino jača. Na Krvavcu SZ do 13, na Krimu 7/13 Z, na Kovku 4,5/8 in tudi več. Že zgodaj se začnemo koordinirati (Erzo, Mega in jaz) in odločimo se za Primorsko.

Ko z Erzom na Uncu presedeva v Megov avto, je tudi jasno, da gremo na Kovk.

Ko se približujemo Colu, smo vse bolj razočarani. Modrina in sonce se umikata meglicam in za Kovkom parkiramo že v megli. Vmes pokliče Damjan z vabilom na hodalno letenje z Grmade (Šmarna gora…Tudi na Kovk pešačimo  po megli, ki pa se rahlo razsvetli proti robu.

Na startu postavljamo tik pod bazo (mogoče 20m nad nami) v vetru 5,5/8,8 J. Erzo uspešno starta v živahnih pogojih. Jaz malo cincam, ker se baza občasno zniža, potem pa hrbtno potegnem (seveda ob Megovem postavljanju mojega padala – hvala Mega 🙂 ). Prvič mi ga v luftu zrola, drugič me katapultira v luft in na tla, v tretje pa potegnem kot je treba in stopim v zrak.

Začuda se tudi v sedež zbašem v trenutku in kontrolirano odpeljem stran od grebena, ki je zabasan z meglicami. Mega mi vpije naj potegnem ušesa, da me ne potegne v bazo in to tudi naredim. Dviganje se umiri in počasi se spustim pod bazo. Potem pa uživancija (resda v dokaj hladnem okolju): ko se spustim pod oblak, jadram sem in tja, ko malo zgubim, zavijem spet bliže h grebenu in tako sem in tja na cca 800m. Ko vidim, da Erzo odpelje proti Hublju, se usmerim za njim. Vozim precej zunaj in krasno drži. Vidim, da Mega ni za nama in očitno ne misli v zrak (vedno bolj pogosto se start zavije v meglo). Do Hublja kar vzdržujem višino brez problemov. Vidim, da se Erzo usmeri kar naravnost ven proti Čavnu. V začetku mu super kaže, potem pa začne drastično zgubljati in se hitro obrne. Jaz z lepo višino zapeljem malo naprej v kot, pa začnem naenkrat močno zgubljati. Ne pomaga niti blizu pri pobočju, niti bolj daleč stran. Takoj, ko se vrnem do Hublja, spet malo naberem in opazujem Erza, ki je dosti nižji, pa vztrajno drgne in nabira meter za metrom. Grem za njim okoli roba, pa le malo naberem. Kjer njemu gre počasi gor, jaz vrtim nulo ali celo zgubim. Erzo nabere skoraj do roba pod bazo in se odpelje nazaj proti Kovku, jaz pa drjasam in se matram, ampak saldo je negativen. Končno se vdam in poskušam ob pobočju nazaj proti Podrti. Najprej višino okoli 500m kar vzdržujem (v resnici nižino, saj sem že zelo nizko nad položnim gozdnatim delom pod strmim skalnim pobočjem…), ko pa že skoraj hodim po drevesih, odpeljem bolj ven. Ta del med Ajdovščino in Vipavo je zelo gozdnat in ni ravno nekih pristankov, tako da sem kar na trnih. Pa izkoristim hribčke pod cesto (Ajdovščina-Col), ki mi kar zmanjšujejo curažo (-0,3 do -0,7), tako da se celo z nekaj rezerve privlečem do Anje.

Zoranov let

Zoranov let

Ko pristanem se pripelje Mega od Anje in mi pomaga pospraviti. Erzo pa se visoko gori pod bazo odpelje čez Vipavo, priključi Nanos in naprej…

Erzov let

Erzov let

Z Megom se odpeljeva do picerije v Vipavi in počakava, da naju Erzo naroči za pobiranje na križišče za Manče. Potem pa nazaj na Unc in Vrhniko. Sem zelo zadovoljen :-). Na poti v LJU pa še Damjan pove, da je lepo odletel na Grmadi 🙂 !

Erzov komentar leta: Trio fantastikus se z Unca skozi Bukovje zapodi proti Podkraju, kjer vidimo v dolini sonce, na Kovku pa čepi velik oblak, baza katerega ob štartu sega 20 m nad štart, sicer pa na ven sega skoraj do Anje. Tja proti Hublju je vse še nižje. Naenkrat tudi zunaj ni več sonca. Vseeno se odpeljem čez Vipavo, kjer nula in pred Gradiško turo tobogan na gor. Potem pa vožnja mimo meglic, ki niso zbite v oblak kot v celotnem Kovku. Vse drži, kot se je reklo včasih. Sonce sem videl le na poti od Vrhnike do Cola!

Danes je napovedan krasen dan, brez prevelikega vetra. Kljub temu je zjutraj še kar konkretna burja na Kovku. Pa Erzo vseeno zorganizira jato za ob 10.30  ciljem Kovk. Mare familiarno na Lijak in ponuja eno prazno mesto v avtu.

Z Matejo šibava do Logatca, kjer vztrajava v njenem avtu (da bova neodvisna in bova lahko šla prej domov, če se bo zavleklo… 🙂 ), dokler ne pridejo z  Vrhnike Lusja, Erzo in Mirko in  z Unca Mega z Andrejem.  Mega k nama in gasa od zadaj na Kovk.

Tu v snežni idili še malo čakamo – da pride Franci Reven (kot ekspert za Kovk). Še vedno piha rahla burja, ampak baje bo obrnila.

Odgazimo na start in začnemo pametovati. Po debeli uri začne burjo počasi premagovati termika. Mateja se rahlo distancira in spremlja po telefonu drugo furo Tine Maze, mi pa še kar pametujemo. Kljub toplemu sončku se počasi naveličam in začnem razgrinjati.

https://plus.google.com/photos/105472806995781682857/albums/5838220686707846209?authkey=CKLwp9vNh7qvXg 

Ostali se tudi počasi premaknejo proti startni liniji, vendar pa čakajo na sondo. Raztegneta še Lusja in Mire. Čeprav Lusja poskuša odleteti, ji padalo nekajkrat sesuje, tako da prvi odletim jaz.

Na desno, nekaj živahnih rukerjev, ki me zadržijo malo pod grebenom, vendar do Podrte zgubim še nekaj metrov in potem se začnem boriti in vrteti na vsakem balončku in tik ob pobočju in malo stran in sem in tja in malo bolj zunaj in ko pride blizu Mirko, sva že oba zelo spodaj. Gledam, kje njemu kaj prime, pa grem tja, pa… ampak na koncu sem(sva) vedno nižje, medtem ko zgoraj ob grebenu prihajajo ostali. Namesto, da bi curili, kar vozijo nad grebenom in kot kaže, še brez pretiranega truda. Pa nimam časa preveč gledati, ker sem že zelo nizko in nebi rad gnezdil. Mire se preda in odpelje proti pristanku, jaz pa še kar drgnem in upam na ne vem kaj… Končno se moram predati in se odpeljem na pristanek tudi jaz, resnično slabe volje.

Zoranova borbena curaža

Zoranova borbena curaža

Res da sem bil v zraku več kot pol ure, ampak nad greben se pa nisem mogel spajsati, medtem ko vsi ostali, razen naju veselo vozijo sem in tja…

Pospraviva in greva do Anje in potem čakava in čakava…, da počasi prikapljajo ostali (Mateja, pa Andrej),

Andrejev let s slikcami

Andrejev let

potem pa čez dolgo časa še Lusja

Lusjin let

Lusjin let

in kmali še Mega, ki je toplandal in pripeljal avto dol. Erzo je nekje pri Vipavi po svoje,

Erzov let

Erzov let

mi pa gor z Andrejem, da dostavi Lusji avto in naprej proti Logatcu in v Lj. Vsi ostali so zelo zadovoljni  z današnjim letalnim dnevom (no, Mire tudi ni preveč …).

Včeraj si ga je ogledoval in ni hotel z mano nikamor, pa tud meni je prikril svoje namene, danes pa tole

 

Erzov prikriti Zaklanec

Erzov prikriti Zaklanec

Erzov komentar leta: odkril sem ga 28.12.12 na poti s Pograca – ko sem dojel da mora biti nad razgledno cesto še nekaj. Sem ga en cajt hodil gledal, tudi včeraj, ko je bilo res predivje. Piha odpovsod, samo gor ne, ne glede na splošno smer vetra.

Danes še vedno močna burja na Primorskem, na Gorenjskem pa umirjeno, čeprav baze na okoli 1000, zgoraj, nad pokrovom pa modro nebo in sonček.

Kličem, Erza, če kam greva, pa ni preveč navdušen (“a ne vidiš, kako piha… a nimaš doma kaj počet…”). Na Gorenjsko mu ni. Sem se pripravljen prilagoditi in iti bliže k njemu (Štanga,…) pa nič. Seveda, ko ima pa skrite namene… Mega bi najprej še bil za, potem pa si premisli in odloči za ne.

Tako sam šibam proti Krvavcu. Megla nekje na nivoju Ambrožarja, gori je SV v soncu, ampak vprašanje, če so Jezerca že nad meglo, pa še z logistiko bi bil problem. Torej Ambrožar. Ko že peljem prve ovinke gor, pokliče Sandi, če sem kje v bližini, da on misli na Ambrožarja. Grem dol do Tonača in z njegovim avtom gor do Ambrožarja. Tik predno prideva na parking sva v totalni megli, tako da se vidi komaj 5m pred nosom.

Vzameva robo (jaz tangice in coto) in dol na Glavo pri postaji, kjer se pa že vidi skozi meglice do podna. Piha s strani (V), torej idealno za Glavo. Potegnem in mi v prvo naprej ne rata, ker veter vleče preveč po pobočju in mi ga podre.

V drugo pa hrbtno, padalo idealno gor in naprej pod meglo proti dolini. Najprej gre počasi, da sem komaj kaj nad drevesi in že pogledujem za Grajcem , da bi pristal, potem pa le dobim malo višine in se zapeljem čez rob nad ravnino. Naslonim se na desno na Grajca in kar prime. Začnem vrteti, pa ob pobočju, pa osmice, pa malo naberem in jadram in Sandi je že ob meni. Ves čas je nekaj pod mano. Nabereva malo nad Grajca in tu vrtiva in kar nočeva dol (vse skupaj gre zahvala močnemu generalnemu V, saj sva pod bazo in so blizu nad nama meglice, skozi katere se komaj prikaže kaj svetlobe). Počasi imam roke trde od mraza in ker sem v tangicah, tudi z ostalimi deli telesa kmalu ni nič bolje. Zato potegnem z vetrom čez Grad do Strmola (Sandi za mano pod mano 🙂 ) in nazaj proti vetru počasi (15) do pristanka, kjer komaj sestopim na travnik, tako sem trd.

Zoranovo zimsko jadranje

Zoranovo zimsko jadranje

Še Sandija zapeljem gor po avto in konec. Nepričakovano dobro (ledeno mrzlo) jadranje :-).

Vreme enako kot zadnje dni, samo veter je danes malo močan: Kovk burja 19/29 m/s (!), Koper 7/11,… Na Gorenjskem malo manj vetra (Krvavec  7/11,5 V), na Gozdu SV 3,5/7 (kako je Svoletu ratalo 2x ? – aja zjutraj je bilo še bolj mirno…). Mega ima delo, ko ga preliminarno pokličem, Erzo je en sam ne. Ne, danes ne. V takem vetru je za na peč, zvečer pa za karte igrat. Malo ga hecam, pa nič…

Primorska je sicer OK, razen vetra, ki je res premočan povsod tam doli. Na Gorenjskem se meglice malo odpirajo in čeprav je na Krvavcu tudi precej močno, pa je po nižinah kar mirno. Ambrož javlja 1/2,5 JZ kar je presenetljivo. Pa se odpeljem v to smer pogledat. Na pristanku nula, za Grajcem nula, na Ambrožarju pa začenja snežiti in piha – dol ! Klobasa na postaji je vodoravno! Pokličem še enkrat postajo in zdaj javlja 2,5/5,5 V. V višavah pa šumi, kot da vozi brzovlak. Obrnem se in dol.

Pokličem Sandija, ki pove, da se ravno vozi z Gradiškom na Lovrenca in da kaže “idealno”. Odvijem proti Preddvoru in naprej, ko zatuli telefon in Sandi pravi naj ne hodim tja, ker sta pravkar obrnila zaradi konkretnega nenadnega piša vetra, ki je spremenil idealno situacijo… Sprašuje, če je za Grajcem res mirno, kar potrdim. Torej gresta onadva tja. Obrnem še jaz in dobimo se za Grajcem.

Še vedno je mirno, sneži pa bistveno močneje kot prej. Na naslednjem ovinku pustimo oba avta in odpešačimo na travnik nad cesto, kjer je pod električnimi kandelabri simpatičen start. Ker se preoblačim iz civilke, Sandi že odleti prvič, Matevž pa malo za njim.

Postavim coto v sneg in potegnem in odletim čez cesto in kozolec in zavijem v dolinico na levo, kjer pristanem.

Zoranov let

Zoranov let

Sandi je medtem že drugič odletel in z Matevžem gresta še enkrat. Ko prigazim gor do avta, je že mrak in počasi zbašem robo v avto.

Kljub vsemu pa sem bil vsaj malo v zraku (in en OLC nov start… ki ga je pa Sandi menda že 100x odletel… 🙂 ).

Danes vreme malo boljše: v višinah jasno, na Primorskem oblačni pokrov že dopoldan razpada. Ker je Gorenjska še vedno pod pokrovom, je spet odločitev za Primorsko. J, JZ, ne premočan.

Prisedem k Erzu na Vrhniki in do Unca, kjer oba presedeva k Megu, kajti odločitev je padla: Kovk bo. In ker vemo kako je z Erzovimi gumami, se pač vsi trije plus oprema (sicer reducirana…) tlačimo v Megovem avtu, ki ne bo imel težav priti na Kovk (po čisti in suhi asfaltni  cesti 🙂 ). Mega polaga ovinke, da ne bi zamudili idealnega Kovka, midva pa vreščiva… Kovk javlja 6/8,5…

Na parkingu si naložimo opremo in zagazimo po soncu čez planoto po skoraj deviškem snegu na start.

  • prihod na start

Začnemo postavljati po snežno nedotaknjenem startu, ko se nam pridruži še en lokalni pilot (iz vasi Kovk). O tistih sunkih 8,5 ni duha, pa tudi vreme se slabša (oblaki se gostijo in sonce je že prekrito s kopreno).

Erzo potegne XC3 in takoj odleti v desno in kar drži višino. Potegnem jaz, pa je padalo na pol zaprto, se počasi postavi in zravna in potem odletim. Grem desno, pa le za nekaj trenutkov obdržim višino in naberem kakšen meter, potem pa gre samo še počasi dol. Erzo je nabral na Podrti, meni pa tu komaj malo piskne. Tudi Mega je ob grebenu, domačin tudi, jaz pa vijugam sem in tja vedno nižje. Ko postane preveč nizko, se odpeljem na pristanek.

Zoranov let

Zoranov let

Ko začnem pospravljati, vidim, da so tudi ostali že na poti na pristanek in drug za drugim pristanejo.

Erzov let

Erzov let

Malo kombiniramo za prevoz gor, potem pa nas lokalec le reši, saj organizira prevoz in zapelje Mega gor. Medtem ko z Erzom zmrzujeva pri Anji (ki je ob sredah seveda zaprta),  Erzo obnavlja telefonske številke na svojem novem telefonu, potem pa gasa na Unc in naprej na Vrhniko in razlaz…

Danes pa mora nekaj biti. Ko dopoldan vzamem telefon v roke, da pokličem Erza, zazvoni – Erzo. Očitno je potreba na obeh straneh enaka – že na telepatskem nivoju :-). Pri nas še sneži, na Koprskem pa so že suhe ceste in sonček, mu poročam. Seveda mi ne verjame (čeprav je res), ampak zmenjena sva za oni konec.

Ko se dobiva na Vrhniki, mu komaj upam povedati, da je nad Koprom že naslednja nevihta, sicer pa to itak kmalu ugotovi s tablico. Na Lomu sva v snežnem metežu, mimo Postojne je brez padavin in res napovedana (ne premočna) burja, v Razdrtem naslednja snežna nevihta. V Kozini malo bolje in za Kraškim robom se svetlika. Na Kastelcu pa dežna ploha, ki poneha ko se spustiva proti Kopru. Nad morjem je jasno in modro nebo. Start Poljane se jasno kaže na opranem pobočju, dim piha gor proti hribu, torej je veter idealen (vsaj tu spodaj), ampak jaz rinem (najprej) na Glem, ki bo ziher :-). Na pristanku nulca.

Ko parkirava pri cerkvici, se vse cedi od mokrote in blata in piha JV – skoraj od zadaj :-(. Vseeno greva pogledati in malo pomoliti na start, ampak očitno nisva Lokovška, ker veter ne popusti in smeri ne namerava spremeniti. OK, pa na Pomjan in Poljane. Na Pomjanu zagaziva iz avta v frišno blato, ugotoviva, da ne piha dovolj kvalitetno (smer, jakost) in nadaljujeva na Poljane. Čez čudovito osončena pobočja na vrh hriba in proti startu.

Vzameva robo in čez blato na start. Erzo vesi trakce, jaz pa se začnem kar pripravljati. Občasno pihne rahlo gor, sicer nulca. Ko Erzo obesi zadnji trakec in začnem razgrinjati padalo, pa pihne od zadaj in tako kar ostane. Malo čakava, potem pa začne Erzo vedno bolj psihirati (da je očitno, da se ne bo spremenilo) in spokam robo in v avto.

Ker sem na koncu z bencinom, greva pred nadaljnjimi akcijami na pumpo v KP in gasa naprej prek Sv.Antona na Gračišče in gor na Kikiriki.

Za razliko od včeraj je danes tu brez megle ali padavin, vendar pa loviva zadnje minute (16.30). Hitro začneva postavljati cote. Piha malo z desne (JV), Erzo potegne hrbtno, pa ga ne uspe spraviti gor. Pomagam mu ga postaviti. V drugo enako. V tretjo odlaufa naprej in ga dobi gor in je že v zraku in mi zgine za rob in … vidim, da se padalo sesuje na tla (kasneje pove, da je moral prekiniti, ker ne bi prišel čez).

Potegnem naprej še jaz in laufam in gre lepo gor, ampak zagrabi ne in kar laufam in se malo pred Erzom odlepim in sem čez drevesa. Takoj na desno ob pobočje, pa me samo zaustavlja ( JV ? ), zato se usmerim bolj proti sredini jarka in tu gre malo bolje naprej. Najprej se mi zdi, da bom težko zvozil čez gmajno do travnikov, potem pa me lepo drži in pristanem ob cesti med Movražem in Dvori, zadnjo vasjo pred mejo.

Zoranov let

Zoranov let

 

Začnem pospravljati in že hočem poklicati Erza, ki se končno prikaže izza pobočja. Mimo pripelje avto (doslej ni bilo še nobenega…) in začnem mahati in možakar ustavi. Pripravljen je pomagati, počakal bo, da pospraviva in naju bo zapeljal naokoli na Kikiriki. Še Erzo pristane in hitro pospraviva.

Erzov let

Erzov let

V avto in gor na Kikiriki med klepetom z najinim rešiteljem. Predno se odpeljeva proti domu še preveriva, da na uradnem startu še vedno piha s strani od zadaj (JV) in to že kar močno. Potem pa nazaj v vedno slabše vreme, mrak in sneženje z dežjem.

Juhuuu, letela sva in v bistvu je to za naju nov start: Kvirik 2 :-)…

Ko Erzo pokliče, niti ne misli preveč resno, ampak jaz sem že v pričakovanju in predlagam Koreno (napovedan šibek J, JZ). Erzo je za in dobila naj bi se v Horjulu.

Ko vozim proti Brezovici, Erzo javi, da je na Vrhniki vse v megli in da v meglo ne misli. Res je, da bolj ko vozim proti Vrhniki, nižje je megla. Na Vrhniki vključim tablico in začnem iskati kakšne luknje. Na Primorskem spet zgleda bolj obetavno in predlagam Vremščico. Ko pride Erzo do mene, predlaga, da me pelje na moj nesojeni Križ (Materija), jaz pa potem njega na Osp.

Ko zapeljeva z Rabarkomande dol proti Postojni, piha (v nasprotju z napovedjo) rahla burja in vreme se ne boljša. Po ravnici so goste megle, za Nanosom pa luknja modrine. Ko peljeva mimo Razdrtega, je Nanos zunaj in Erzo ugotavlja, da bi se očitno dalo odleteti z vrha do Razdrtega :-). Tudi tu rahla burja, nad Vipavsko dolino kopice megle, na Kovku obrača z J na JV. Nadaljujeva mimo Vremščice (ki je zunaj, vendar je gori verjetno burja…) do Kozine in ven proti Materiji in gor proti Sv.Križu.

Ko parkirava, se hitro naštimava in Erzo že zagazi po hribu gor. Ko malo zapiha potegne trakec in razočaranje: piha V, kakšna 2m, ampak to pomeni 180 st kontra njegovemu uspešnemu startu. Midva sva računala na start proti J in potem okoli roba, ampak to je pa čisto s strani in … se predava. Jaz 5-tič (petič !) tukaj na ogledih …

Nisva izgubila veliko časa, pa sva že spet na avtocestu in gasa proti Kastelcu. Že malo za Kozino padeva v totalno meglo in mimo izvoza Kastelec šibava s punim gasom (no cijaziva se, kolikor dopušča megla…).

Ostane nama še zadnje upanje: Sv.Kvirik. Ko s spustiva dol do Rižane, pogledava pod meglo na razburkano reko, ki se kar preliva čez robove. Gor proti Kubedu pa sva spet v gosti megli. Ko prideva v Gračišče, se megla začne malo redčiti in ko pripeljeva na Kikiriki, ne moreva verjeti: vidi se dol do pristanka !! Edini problem je, da piha v hrbet = burja  (kje je ta J in JZ, ki je napovedan za ves dan …) ! V obupu greva na nasprotno stran, ki se spušča proti Movražu in skozi redko meglo slutiva pristajalna polja na dnu. Besno iščeva primeren kraj za odlet in res najdeva nekaj primernega (izkaže se, da je to dejansko travnik, s katerega je pred nekaj meseci kot prvi in edini  odletel Poje…) . Pripeljem kolikor se da blizu, potegneva robo in odlaufava na travnik. Ampak megla se kar malo gosti in ko gledava, kako bi se dalo odleteti, počasi ne vidiva več pristanka. Erzo že odpira rukzak in hoče postaviti, ampak megla se gosti in jaz sem absolutno proti. Poleg tega še burjica piha delno s strani, tako, da se tudi Erzo preda in pospraviva robo. Na poti v avto je megla že tako gosta, da komaj najdeva avto in tudi z uradnega starta se dolina več ne vidi…

Na poti nazaj se ustaviva na izviru Rižane in v naraščajočem mraku še malo občudujeva divjo reko, potem pa nazaj gor na avtocesto v totalno meglo in mrak… Sva pa imela stik s padalom…