Vreme danes enako kot včeraj, čeprav je napoved slabša. Samo veter se je obrnil za 180 st. in tako danes piha SV. Zjutraj začnem mobilizirati jato za posebne podvige/projekte z malo uspeha. Erzo ne bi nič, ker je zmatran od včeraj, Manca mogoče kasneje, ker v takem gnilem vremenu nima smisla. Mega je za po 12h, Delux se prilagodi za kamorkoli.

Z Borisom pobereva Mega na Uncu in gremo najprej z Unca direkt mimo Rakovega Škocjana do razbitin restavracije pod Kaličem, kjer je potencialni pristanek. Meglice so tik nad nami in veter kar nažiga (sicer približno iz prave smeri). Po ogledu ostankov restavracije nas po mreži gozdnih cest Javornika Mega suvereno pripelje na vrh Kaliča. Na vrhu smučišča, kjer je potencialni start, ugotovimo, da je preveč megleno, predvsem pa dosti preveč piha (prvi potencialni start – ništa).

Čez Javornik proti vojaškemu poligonu Poček za Babo in Kameno goro. Ko pridemo na odprto, na pobočja vrh poligona, zapeljemo offroad na bližnji vrhec Veliki vrh in se razgledamo. Razgled je čudovit, hodimo po ostankih železja razstreljenih granat in ugotovimo, da bi bil super start z Babe, Kamene gore in tudi od tod, kjer smo zdaj, če bi bihal primeren veter (od JV do JZ). Za Veliki vrh, na katerem stojimo, bi bil dober tudi SV, če ne bi tako nažigal, kot danes. Če bi pihalo zmerno, bi lahko startali in pristali v dolinici ob cesti cca 100m niže. Tako pa nič, razen da nabere Boris nekaj marel za gobjo večerjo (drugi potencialni start-ništa, pravzaprav ogled vsaj treh potencialnih startov).

Nadaljujemo z ogledom vojaškega poligona (in vmesnim iskanjem gob) in naprej v smeri proti Prestranku. Od zgoraj smo videli, da v Pivki piha Z, torej bi bil mogoče danes Šilentabor…

Ko pridemo na našo standardno parkirno mesto, kjer se še poznajo sledovi gum od včeraj, gremo vseeno na rob, čeprav piha močna burja (torej spet v rit, kot včeraj). Sploh ni jasno, zakaj v Pivki piha ravno ta trenutek krasen in močan JZ !… No, na rob gremo zato, da Delux nabere dovolj šipka za čaj…. Malo še razmišljamo o odletu z grebena proti Knežaku, pa zaradi močne burje ni zanimanja (pa jaz to že imam in ne bi bil novnov). Potem pa spet dol na glavno cesto (tretji potencialni start- ništa).

Mega preveri pri Igiju, če mogoče kdo leti na Lijaku, pa se izkaže da baje nihče (to je bilo še naše potencialno upanje…). Misli na Golec nad Branikom, ki je idealen v burji, v kali zatre Delux, saj na Kovku piha burja 11/16. Zato se usmerimo na Juršče (Tuščak ništa, ker je SV, tudi Kršičevec odpade) in naprej (nazaj) čez gozdove na Javornik. Peljemo se pod velikim travnikom pod vrhom Javornika, kjer je čudovit travnik za odleteti na JZ (pa ni še nihče odletel, ker je potem problem, kje pristati) in potem na sam vrh Velikega Javornika do radioamaterske kučice. Smo ravno v meglicah in je praktično brez vetra.

Na poti dol še enkrat zakruzamo skozi gozdove do vrha Kaliča, kjer je dosti bolj prijazno kot prej, saj ni več megle. Je pa še vedno preveč vetra in nobenega ne premami.

Naprej proti Cerknici po S pobočju do velike poseke (ki smo jo gledali nekaj tednov nazaj, ko smo se peljali izpod Slivnice proti Uncu). Soglasni smo, da bi bil start v redu, če bi malo počistili šavje ob cesti, da bi bilo dovolj široko za odleteti s ceste. Mogoče pa pozimi, ko sneg prekrije poseko (potencialni start ?-ništa za danes, nimamo motorke), pa vsaj malo bi moralo pihati – zdajle je namreč brezveterje (malo nazaj na Kaliču pa še vedno piha preveč…). Še malo naprej po cesti nad jezerom do mesta, kjer je Mega prepoznal nekdanji zmajarski start – žal vse zaraslo in tudi sicer neuporabno za padalce…

Za danes končamo in se zapeljemo v Rakov Škocjan, kjer Borisu z Megom razkaževa Mali naravni most  (še ni bil tukaj…), potem pa do hotela, kjer zaključimo dan ob izredno dragi večerji :-(…

Vreme je sicer bolj tako, ampak že ob 9h sem proti Uncu po Mega. Erzo gre danes v jamo (zmotno misli, da ne bo za letet 🙂 ), tako da sva z Megom sama na projektih. Drugi se bodo priključili kasneje. Greva na Pivško, kjer naj bi bilo malo manj vetra.

Prvi start Gradec pri Jurščah. Po Erzovih navodilih pred pokopališčem zavijeva po makadamu, ne na levo (kjer ga ni), ampak v drugo levo, torej desno. In sva mimo lovske koče na startu, kjer malo kaplja. Predno odneseva robo na start še malo politike o TNP po telefonu.

Na startu najdeva mesto, ki je najbolj primerno in Mega mi raztegne padalo po drekih. Imam U-turna, ki je že dovolj posran, me ne moti, če bo še moker. Imam tangice, da bom bolj okreten. Mega ne bo letel, ker bo samo curaža. Piha lepo gor in dvignem med redkimi kapljami in se spustim dol. Po 100 višincih pristanem na desni blizu cisterne. Novnov !

Zoranov let

Ko pospravim, je Mega že pri meni in odpelje čez polje na Šilentabor, da ne bi tam preveč pojačal Z. Ko prideva gor, ni nobenega Z, ampak piha v rit (sem že 5-tič ali 6-tič tule na ogledu 🙁 ). Malo čakava, potem pa gasa nazaj na Juršče in okoli proti vrhu Kršičevca. Na križpotju z markirano potjo pustiva LCja in peš na vrh. Mega mi nosi vrečo, jaz pa sem kar v tangicah, da bom čim hitreje opravil s tem startom :-).

Ko prideva iz gozda na vršne travnike, je čudovit razgled na okolico v 7/13 južnega vetra, ki polaga drevesa naokoli… Pa spet peš nazaj do avta in proti Kovku, kamor naj bi prišla še Manca in Boris.

Ko v Razdrtem prideva po raznih obvozih na avtocesto in se spustiva proti Vipavi, prideva v dež. Igi pod Lijakom potrdi deževje tudi tam, zato sporočiva Manci in Borisu, da se obrneta proti Strmci.

Dobimo se pri pristanku. Naložita se v LCja in gasa gor. Ko vlečemo robo na start prideta še Samsa in Slejko. Boris od avta telovadi z dvignjenim padalom v tangicah do starta, kjer odletimo za Megom še vsi ostali.

Mega je seveda najvišji, jaz pa tudi nisem dosti pod njim. Boris pristane na Petriču in tu vključi GPS, tako, da ima nov start.

Borisov nov start

Midva z Megom pa nabereva do cca 1100 in se odpeljeva mimo Lipovca do Špilnika in nazaj. Tu jaz še malo vrtim, potem pa padem ven in scurim na pristanek, kjer že pospravljajo Manca, Samsa in Boris.

Zoranov let

Andrejev let

Super polurno jadranje!  Kmalu za mano pristane še Mega, Tom pa še kar vztreja nekaj časa in končno toplanda.

Ko čakamo na Toma, navijam,da gremo pogledat še na Lovrenca. Samsa bi šel raje na Poček (vrh Baba ?, ki še ni odleten ? ), ampak zdaj smo tu in vreme ni ravno preveč prijazno, mogoče tam že uliva. Pa gremo gor na Strmco v LCja in od zadaj proti Lovrencu.

Vmes se nekajkrat zgubimo in vozimo sem in tja po gozdnih cestah in začne še deževati, tako da ne kaže najbolje. Končno nam tablica pokaže kje smo, in nas reši. Vdenemo pravo cesto in gasa po kolovozu na vrh. Pri cerkvici parkiramo, nekateri malce pocingljajo, potem pa dol na ogled starta. Ker ne kaplja preveč močno, reši zadevo Delux, ki odločno izjavi, da gre po padalo. Pa greva še midva s Samso (Mega se je itak javil za šoferja, Manca ne bi, Tom pa je prišel peš iz Studenega brez padala za kondicijo).

Med pravim gozdom marel (gob namreč, dežuje ne tako, da bi jih rabili 🙂 ) postavimo.

Atraktivno z ninja vložkom čez grmovje starta Samsa, za njim pedagoško vzorno elegantno odleti Boris, ne da bi pohodil eno samo marelo, potem pa še jaz z majhnim popravkom. Samsa dol na prvi travnik pod hribom,

Andrejev let

Boris kar nabira ob hribu, jaz pa počasi curim in se potem odpeljem daleč ven čez Studeno in daljnovod na travnik za njim, kjer pristanem v jesenskem podlesku. Drugi novnov danes !

Zoranov let

Ko pospravljam, pristane ob meni še Boris.

Borisov let

Tom pride po naju s Samso, nas dostavi do spomenika sredi vasi, potem pa prideta Mega in Manca in gasa na Strmco in na zaključno druženje na Planino…

 

Pa še slikce: https://picasaweb.google.com/105472806995781682857/SvetiLovrencNadStudenim?authuser=0&feat=directlink

Dva deževna in vetrovna dneva brez letenja sta mimo. Danes se obeta manj vetra, čeprav padavine niso izključene. Erzo pokliče dopoldne in mi predpiše vsaj en let z Ambroža za pomiritev (se kao šali 🙂 ), ampak jaz mislim, da danes res moramo leteti. Mega ne more pred 15h, glede na veter Zavrh ali Grmada (ampak Slivnica 6/10,2 SV…). Na Gorenjsko itak ne bi šli, čeprav se puca… Ko se slišiva z Erzom drugič, mu povem za cilje, pa takoj aktivira še Emila.

Ob 15.30 na šodru. Zavrh. Na Grmadi preveč  S in ni uporabno (sporoči tudi Mega, ki pa se mu na Zavrh ne da). Tako se odpeljemo proti Škorpijonu Erzo, Emil in Redstar in gasa z LCjem gor.

Na startu ne piha nič (no, ko pridemo, še pihne rahlo gor, potem pa izključijo na nulo…). Emil in Erzo se borita za pozicijo na startu in gazita en čez drugega, Redstar pa postavi malo nazaj za startom. Prvi potegne Emil in z rahlo ohlapnim padalom pri obratu potone daleč v poseko. Redstaru v prvo ne uspe dovolj dvigniti in mu pomagam postavljati v drugo. Erzo v prvo tudi ne dvigne dovolj in podre, da ne bi bilo kakšne štale. Ko postavlja na svojo staro mesto na levi, Redstar odleti (malo mu držim padalo, da laže zagrabi), potem pa še rešim okoli padala navito vrvico Erzu, ki drugič lepo dvigne in odleti (danes jaz opravljam Megovo viteško vlogo 🙂 ). Postavim še jaz, v brezveterju lepo dvignem naprej in odcurim proti Škorpijonu, kjer že pristajajo ostali trije.

Emilov let

Še najbolj se bori Erzo, ki že skoraj hodi po drevesih, na koncu pa mora tudi on na tla.

Erzov let

Tik za njim pristanem tudi jaz.

Zoranov let

Ko pospravim, me Redstar pelje po LCja, potem pa še mal nakladanja z gobovim golažem pri Škorpijonu… Vsaj leteli smo…