V dolgotrajnem monsunskem obdobju se je danes pokazala sončna luknja z malo vetra. Najprej se še nekaj dogovarjamo za kakšno akcijo (ob upoštevanju skrčene Slovenije zaradi NOTAMa = Adria Strike 2003), potem se odpravim sam v Kižlovko, da bom vsaj malo zadihal sveži zrak.
Kljub pozni uri je v dolinici vse mirno z občasnimi termičnimi vložki. Do speglane Stare lokacije se je treba prebijati skozi vedno večjo džunglo.
Postavim, se vpnem, rahlo potegnem in po obratu stopim v zrak (pihlja idealno, kot že dolgo ne). V zraku pa termika malo pogunca, butne gor in kmalu prizemlji…
Zoranova sekundarna terapija (Rook 2 ML) s Stare lokacije
Danes napovedane plohe in nevihte in je že zjutraj vse precej zabasano. Ko sonček mestoma vsaj malo presvetli oblake, se spravim v Kižlovko, kjer je stanje še vedno isto (Stara pokošena v nulo, ostalo divjina…).
Na startu pihlja rahlo gor. Postavim coto le za silo in ob vetrčku namestim. Prvi dvig je premalo energičen, v drugo pa ga lepo dvignem (postrani) nad sebe, pa stabiliziram in speljem. Z vetrom v hrbet me spusti v travnato goščavo pri kolovozu.
Zoranova sekundarna terapija (Rook 2 ML) s Stare lokacije
Se mi pa zdi, da tale cota gre vedno težje gor (tudi če je pravi veter) in se tudi v zraku vedno bolj čudno obnaša…
Je bilo včeraj nevihtno in nismo šli nikamor (jaz sicer že kar nekaj dni…). Za danes napovedano podobno, vendar je celo noč ulivalo in zjutraj dajalo občutek jesenske zabasanosti (vse pokrito, rahlo kapljanje,…). Pa se se je čez dan počasi začelo vreme rihtati in občasno se je pokazal tudi kakšen pramen sonca in modrega neba…
Potem Erzo (ki je na letalni bolniški) začne provocirati, kdaj se gre na Zavrh in kandidati se začnejo prijavljati (prvi Turčin, ki postavi zbor na 16.00 na Šodru). Ob 16.15 se zberemo pri Škorpijonu. Z Milanom k Mojci in Duletu (da lahko še malo štelava njegov novi telefon…), ostali v naslednja dva avta.
Zgoraj v vasi nas pričaka Štusejev Dušan. Sam sem vzel srednjo robo (tangice in Rook2) in po 5 mesecih odsotnosti končno spet (s palicami) odkrevsljam do starta. Skoraj hkrati pripešači iz doline na start Manca s familijo.
Vsi se nekaj počasi pripravljajo in taktizirajo in čakajo na sondo… tako, da sem prvi pripravljen jaz. Piha idealno gor (postaja spet crknila okoli 16h), včasih močneje, včasih bolj šibko. Na vetru namestim zidek in Mojca in Dušan mi še malo pridržita padalo. Potegnem lepo in od prve po obratu stopim v zrak.
Moj namen je, zgolj vreči se dol, pa kar drži. Najprej me ustavlja in gunca kontra veter in tudi nekaj spusti, okoli vogala na Trebelniku pa kar konkretno dvigne. In potem se zapeljem v rahli curaži do Bistre in daleč zunaj nazaj na pristanek.
Zoranov let
Počasi pospravljam, pride še Dule z avtom dol. Ostali pa kar jadrajo in jadrajo…
Mojčin let
Milanov let
Primožev let
Primož Bergant : Držalo je pa full. Glede na oblačno vreme. V višino pa ni šlo. [3.6.2023 20:16]
Urban Mežnar : Zelo lušno je blo, ampak ko si v zraku s samimi mojstri vidiš, da nimaš pojma 😅 [3.6.2023 19:14]
Zmagovalec dneva na Zavrhi in tudi v SLO pa je seveda Milče (ko uspeva njegov posneti let končno spraviti v javnost 🙂 🙂 🙂 )
Milanov let
Milan Velkavrh : Hvala Roman za prevoze.Imas v dobrem😊. [3.6.2023 22:29] Roman Debevec : Hja, še kar nekajkrat te bo treba kam zapeljat, da vsaj približno odplačam vse dolge ure GRATIS rentanja tvojih supov moji mladini, kadar le-te pridejo k tebi na Rakitno…🤔 Tolk o tem, kdo ima kej v dobrem…😜 [3.6.2023 23:59]
Ker že 2 dneva nisem bil nikjer v zraku, za danes pa imam popoldne zemeljske obveznosti (pa še velika možnost dežja je), se odločim vsaj za skokec v Kižlovki.
Čeprav je na nebu vse kilavo, ob odhodu zgleda še obetavno (ni močnega SV), na poti tja pa že kaplja.
V dolinici sedim v LCju in čakam, da kapljanje poneha, saj radarska slika kaže, da bo to kmalu čez. Stara lokacija na vrhu pokošena (in počiščena) v nulo, ostalo v dolinici v 1,5m visoki travnati divjini (le polje na sveže pobranano).
Po pol ure je res samo še nekaj rosenja in se spravim gor. Postavim in čakam, pa ves čas piha od zadaj (moči od rahlega svaljkanja padala od zadaj, do nežnega diha dol). Čakam in študiram cikle in potem v (skoraj) nuli potegnem hrbtno, pa cote ne spravim gor. Postavim in še enkrat. V tretje potegnem naprej. In v četrto, peto, šesto…
Potem grem enkrat prav na vrh pod rob gozda, kjer gozd zapira ta vetrič dol. Postavim in celo dahne gor po pobočju in mi po nekaj korakih sesuje padalo na stran in naprej (to je bil le nek rotorček…). Spet postavim spodaj na glavi in še nekajkrat neuspešno poskušam pod različnimi koti in si vsakokrat rečem, da je zadnjič. Potem začne kapljati. Obljubim si še zadnji poskus.
In tako tudi naslednjič, ob vse bolj vlažni/mokri coti, ki gre vse teže gor s tal, pa če poskušam naprej ali hrbtno. Potem pa enkrat dočakam nulo in potegnem hrbtno in cota gre nad mene, da po obratu le dovolj obremenim, da speljem. In pociljam kar nad polje, da ne bom oral po visoki travi. In presenetljivo lepo pristanem na koncu pobrananega polja po skoraj 2 urah neštetih poskusov (lahko pa rečem, da sem groundhandlal 🙂 )…
Zoranova sekundarna terapija (Rook 2 ML) s Stare lokacije
Še vedno vztraja V z burjo na Primorskem. In zatorej je izbira jasna: Planinska Grmada (in seveda potrdim, ko me pokliče Jean za navedeni cilj…). Mega je tudi za in razpišem zbor za 12.30 pri Balah. Kar nekaj jih potrdi, ne oglasi pa se sekcija Zavrh (ki potem seveda gre na Zavrh…).
Erzo je imel danes operacijo in se nekaj javlja, da bi šel zraven na Grmado (zadeva je podrobneje opisana spodaj). Ker sem zgoden, Mega poberem doma; ob uri se potem pri Balah zberemo: Ciletov avto (lastnik že pešači gor), Škobernetov Tomaž (z motorjem) Slejkova Urša in Tom, Emil in Jean. Prestavimo se na Britof in z LCjem in Emilovim avtom gor.
Cile nas pričaka na startu, kjer piha nekaj več, kot predvčerajšnjim. Po ogledu situacije in nekaj močnih sunkih vetra in ustreznem šumenju naokoli Mega ugotovi (kot vedno…), da “ni kaj čakati”.
Prvi v luft Tom, potem po opazovanju njegovih močnih dviganj počasi še ostali: Jean, Mega (prepusti mojo asistenco Tomažu), pa Urša, jaz (si moram prej pripeti spet svojega Mentorja5) in še Cile, Emil in Tomaž.
Malo sem in tja in potem v lep steber z Emilom in Uršo. Naberem do 1800 in direkt na JZ čez Petriča. Danes sem dovolj visok, da se odpeljem brezskrbno (z vetrom v rit) nad postojnsko planoto. Najprej v zlivanju s 50+, potem pa desno od Pivka jame na gričih pred Zagonom še nekaj dviganja. Pred Hraščami zapeljem v močno dviganje v katerem navija Tom, vendar opazujem rastoče in predvsem temne karfijole proti Obali (na obali kar nekaj neviht in ploh in tudi v Ilirski velika celica – ugotovimo kasneje na radarski). Mega po postaji potrdi, da mu ta razvoj ni všeč in da gre dol pri Dolenji vasi.
Zato samo zapeljem skozi vso to dviganje in vozim naprej, dokler gre. V Hruševlju samo obrnem nazaj v veter in po liftu dol pristanem.
Zoranov let
Andrej Erznožnik : Saj ne, da bi preveč poudarjal, pa vseeno: atroskopija levega kolena začeta ob 9.00 zjutraj, danes. 10.30 stopim ven, kot nov, prav lahkega kolena stopam sončnemu dnevu nasproti. Vem da je v igri na Telegramu Grmada, tud jaz bi šel, saj se resnično počutim odlično! Sem že odločen, moja padala so na servisu v Loki, Dule mi ponuja svoje, vse se odvija v pravi smeri. Za v medicinske bukve: 2 uri po operaciji že v zraku… Ta Zoran pa vsadi dvom v mojo odločitev: kaj pa če se ti strga šiv? Še nekaj besed in odstopim. [28.5.2023 15:12] Zoran Gaborovič : Erzo… bolš da kak dan počivaš, kot da si v medicinskih almanahih… vprašanje je namreč, v katerem poglavju bi pristal… 😜🤪🙃 [28.5.2023 17:31]
Na tleh kar nekaj burje, ko pospravljam. Tudi Cile in Tom sta na tleh v okolici.
Tomov let
Malo usklajujem še ostale deležnike današnje akcije: Tomaž je pristal pri Britofu. Urša na polju proti Jakovici. Tomaž reši Uršo in ji preda volan Ciletovega enoprostroca, s katerim pride Urša po nas (najprej pobere Toma na izvozu Razdrto, potem Cileta. Naložijo še mene in po Mega v Postojno (je medtem že prištopal do tja).
Emil se javi izpod Čavna.
Emilov let
O Jeanu ne duha ne sluha (telefon nedosegljiv).
Jeanov let
Emil ujame avtobus v Vipavski, mi pa kar od zadaj gor na start rešiti oba avta. Emilovega pustimo v Planini in v Portus na zaključno druženje (malo najprej preverjamo, po čem so kaj pice in domača limonada…).
Medtem prileti z Zavrha Pojetov Jože, ki ujame Emilov avtobus in Emil ga dostavi do Portusa iz Planine, jaz pa naprej na Vrhniko in v Borovnico po njegov avto (kjer še malo pokramljamo z Milanom in Hlišem – ostali so se že razleteli po različnih končnih destinacijah)…
