Po tednu abstinence je bila danes potreba že neznosna. Kljub dežju zjutraj, sem se že zgodaj ogledoval kam. Pokličem Erza, pa mu danes ni treba (saj je ves teden lepo letel in nabiral nove starte 🙂 – da bi kdo kaj na jato napisal, seveda ne 🙁 ).

Ko dež dokončno poneha, se odločim za Ulovko (SV, mogoče potem Samotorca, Koreno – veter ?…). Erzo pove, da je Koreno pod bistrim očesom lastnika, ki opazuje, kako raste trava in raje tja ne. Pa še vedno ni za akcijo, zato pokličem še Mirka in se skombinirava.

Počaka me na križišču, da zapelje gor, potem bo pa videl. Na startu vidi, da je OK in hitro postavi in prvi odleti. Vmes pokliče Erzo, ki vidi, da je stvar resna in se zapali tudi on in že je v prihajanju (nujne obveznosti bodo že počakale 🙂 ).

Jaz startam malo za Mirkom. V zraku je malo čutiti V in lepo drži, 2x celo piskne gor. Vztrajam desno ob grebenu in pririnem do peskokopa in potem nazaj na križišče, kjer že pospravlja Mirko.

Mirkov let

Mirkov let

Lep, miren let.

Zoranov let

Zoranov let

Ko pospraviva, je Erzo že tu. Kljub cincanju (nujne obveznosti pa to…), prisede (jaz itak moram zapeljati Mirka do avta gor…) in skipam ga na koncu kolovoza. Malo počakam, potem pa dol na pristanek, kjer ravno pospravlja.

Erzov let

Erzov let

Malo še gruntava, kam bi še šla, pa ni več prave volje (nujne obveznosti pa to…). Potešitveni let za obletnico lanskega razsutja 🙂 – 30.junij 2013 🙁 .

Ker sem včeraj zastonj vedril na Planini in ker je danes napovedan lep dan (rahel V, JV in malo mešano) in ker mi ponoči stvar ni dala miru in ker zjutraj kamerce kažejo krasen sonček na Katarini, sem že ob 7h na poti na včerajšnjo prvo lokacijo.

Da je v ljubljanski kotlini še megla, me ne moti, saj je tam sonček… V Polhovem Gradcu še vedno megla. Pod Šentjoštom megla. Na pristanku Suhi Dol – megla. In tudi gor na Planini – megla.

Obsedim v avtu in gledam sončne kamere po tablici… Počasi se začne kazati sonček skozi meglo in čez uro so zgornji travniki že obsijani… Zapeljem se dol in tudi spodaj megla že razpada, tako da bo pristanek kmalu čist.

Še enkrat gor, s coto na start, postavim v mokroto nočnega dežja – in pihne strogo z desne (prej je bila nulca). Malo čakam, potem posilim, pa mi ga samo zvali na stran. Potem čakam na nulco.

Ko je, potegnem, polaufam po čudovito pokošenem travniku, sem v luftu, zavjugam v desno prav nad vas (Suhi Dol) in pristanem na položno padajočih travnikih pod njo (v mokroto nočnega dežja nepokošenih travnikov…).

Zoranov let

Zoranov let

Pospravim, pešaka gor do vasi, tu pa prepričam domačina, da me zapelje gor na Planino po avto (pozna Francija Revna – ki je ” …super fant” 🙂 ).

Epi. Novnov !

Kar po grebenu do Butajnove in naprej proti Devniku (megle so se dokončno raztopile, je pa vse napol pokrito z nizkimi bazami, ki se kotalijo okoli hribčkov). Malo iščem po lokalnih cestah in končno pridem do kmeta Dedjeka.

Zaparkiram sredi dvorišča, povem kaj hočem in že vse vedo: tisti Andrej je bil prvi in je posnel (“…sem videl na YouTube…”), malo za njim pa je prišel še župnik. No jaz sem tretji.

Gazda Francl mi da telefonsko številko, da ga pokličem, ko pristanem, otroka me odpeljeta od zadaj na vrh hriba, vse lepo pokošeno. Malo je napeto, ker se ne vidi okoli griča, spodaj pa grapa in gmajna, da te kar stisne… Pride še gazda, pove, da je za vogalom travnato pobočje sosednjega kmeta (če bo potrebno), sicer pa bo poklical gasilce (“… so zadnjič dva dni iskali enega gobarja, ko se je izgubil…”), pa saj sta tisti Andrej in župnik priletela do Zaloga…

In potegnem ko rahlo pihne gor in sem v luftu in strogo levo ob pobočje, okoli vogala čez drevesa in potem vzdolž grape nad sotočje naslednje grape. Tu me malo zadrži na višini (celo piskne), proti križišču na izhodu doline pa me pošteno potunka, tako da že gledam, kje bom zagnezdil. Pa me tik pred križiščem le malo dvigne in se zapeljem čez hiše na desno in pristanem na pravkar košenem travniku.

Zoranov let

Zoranov let

Pokličem gazda Franclna in začnem pospravljati. Čez tri minute je z otroci že pri meni s svojim avtom. Potem pa eno uro pri njih na sončku in pirček in klepet in romantika na gorski kmetiji :-).

Epi Epi. Novnov !! Pa ni čist na izi – je za utrjevanje živčkov…

Pir se me je malo prijel, ko se vozim skozi Zalog in čez v Polhov Gradec. Mateja javi, da gre z Lukom na Krvavec, ostali so na Slivnici. V Polhovem Gradcu je lep sonček in je vse tako super, da zavijem desno skozi Briše. Grem pogledat mojo ogledano lokacijo – Prevalco za Samotorco, ko sem že tukaj…

Iz doline Male vode kar direkt gor in na desno in pridem do kmetije Prevalc. Na ogromnem placu pustim avto, vprašam gospodinjo, če lahko grem na oglede in si naložim coto.

Sonček in sprehod po krasnem pokošenem pobočju me popolnoma zbistri. Na startu piha malo gor, malo nič. Malo razmišljam, ko gledam neprodirno gmajno in grape pod sabo, ampak saj sem videl travnike vmes ob Mali vodi (kmetija Sevnik). Pa živčke imam že delno utrjene od prej 🙂 … Če ni danes, kdaj pa bo 🙂 (pa še žledolomna drevesa na koncu travnika se že obraščajo…) ?

Raztegnem. Pihne od zadaj 🙁 . Malo čakam in ko je spet nulca, potegnem in sem v luftu 🙂 . Pod mano se zrak kar vdira, Lešjakov graben se izteče v Malo vodo, vozim kar po grapi, tu so razkošni Sevnikovi travniki, ampak imam še dovolj višine in kar vlečem naprej po grapi proti odprtemu svetu (travniki proti Brišam in cerkvici Sv.Tije kralji so razkošni in vsi v soncu). Pa me požira in ko mi je jasno, da ne bom zvozil čez kmetijo Korošec, ko se svet odpre, zavjugam nad manjšim travnikom pred iztekom doline in posiljeno pristanem.

 

Zoranov prvenstveni

Zoranov prvenstveni

Epi epi epi, saj je to moj prvenstveni 🙂 .

Pospravim in do Korošca, kjer klepeta en ženski avto (4 ženske v njem) z gospodinjo. Začnem težiti, pa ravnokar odhajajo proti Polhovemu Gradcu. Pa še malo težim… Pa še malo… Pol pa šoferka objavi dobro delo, svoji dve sopotnici skipa iz avta (naj se še malo pogovorijo z gazdarico…), četrta pa je že starejša gospa, ki ne more skakati ven in not iz avta in obsedi. In me zapeljeta nazaj gor do Prevalca. In vmes zvem, da je ta ženski avto ekipa kleklaric iz Polhovega Gradca, bila na srečanju v Idriji in poznajo Grjolja in Plestenjaka in še par teh, ki skačejo… Super so in sem jim ful hvaležen za furo in se poslovimo 🙂 .

Novnovnov !!!! .

Zjutraj, ko še nimam časa, je vreme še kar lepo. Ko začnem razmišljati o letenju, se hitro slabša. Erzo nima časa (ali volje), Mateja bi šla popoldne potencialno na Krvavec, da bi to skombinirala s službenim piknikom, pa za to ni realnih možnosti… Sam  razmišljam o ogledu (in mogoče realizaciji) kakšnega starta, ki ga še nimam.

Najprej čez Butajnovo na Planino nad Horjulom, kjer me sprejme sončni travnik starta –  in črnina z grmenjem, ki se približuje od Škofje Loke. Sprva je še nula, potem pa potegne od zadaj S od črnine. Nevihto prevedrim v avtu, v upanju, da bo šla glavnina hitro mimo. Res gre, vendar se veter ne obrne še naprej piha od zadaj. Ko začne deževati drugič, odstopim in se usmerim proti Polhovem Gradcu.

Dež med potjo proti LJU počasi poneha, spet posije sonček in ustavim se pod Knapovcem. Mogoče pa bo. Gor, naokoli pod Katarino in dol na start. Od avta do vrha hribčka hodim po sončku.

Na startu komaj kaj piha, pa še to malo poševno z desne (Z). Čistina je ozka (sploh zdaj, ko je vse zeleno…), ampak zdi se mi, da bo. Postavim coto in oblečem tangice, počakam, da vsaj malo pihne gor in potegnem naprej. Cota gre lepo gor, pravočasno zabremzam, tako da samo stopim v zrak in na klousiča med levim in desnim šavjem speljem iz košenice. Zunaj pa gre le počasi dol, tako da lahko zavjugam sem in tja in potem pristanem v dolini na razkošnem travniku pri odcepu na Katarino.

Zoranov let

Zoranov let

Ko pospravim, že spet grmi in začne rahlo kapljati. Pri drugi hiši vprašam “…kako je najlaže priti gor do avta…” in po začetem pogovoru prepričam domačina, da pusti svoje delo in me zapelje prav do avta na vrh Knapovca (katerega Z del je itak njegov 🙂 ). Novnov 🙂 . In zelo vesel, saj sva bila z Erzom tukaj že zavrnjena …

Čeprav me včeraj Ivanščica (Erzov predlog) ni preveč mikala, je danes to ostala edina izbira: tudi Luka Štusej je za in nazadnje tudi Mega 🙂 . In grem seveda tudi jaz.

Pri Rutarju Štus prevzame breme fure (sem nekam zmatran in sem mu max. hvaležen) in gasa Štajerska -> (Ptuj) -> Cvetlin, kjer prisede “šofer” Marko -> Ivanec -> vrh Ivanščice.

Smo med prvimi, “JLou” je že tu (ne da bi Mega kaj vedel o tem ???), se pa hitro nabirajo množice padalcev in gledalcev (praznik v Hrvaški). Kmalu ni več prostora za opremo razpakirat. Mega je sicer prvi na vzletni pisti, pa potem samo počiva ob strani, medtem ko prvi startujejo. Ne kaže preveč spodbudno, saj se večina prvoodletenih drajsa okoli starta in ne nabere kaj dosti. Veter pihne, pa spet ne, baze se gostijo in so občasno kar strašljivo nakuhane…

Potem odleti Erzo, pa Mega, pa po dolgem premisleku še Štus. Potem pa jaz (ne po dolgem premisleku, ampak ko se uspem pripravit, kot se spodobi 🙂 ).

Najprej malo naberem, potem pa se začne matranje in drajsanje na nivoju starta in pod njim. Občasna gneča v zraku me pošteno nervira. Na grebenu levo (kjer naj bi se dalo nabrati….) je pravi rodeo. Potem pa le dobim en enakomeren steber in naberem do 1600. Zanešen je nazaj za start.

Na vrhu se odločim, da se odpeljem čez. Erzo se javi s 1900 iznad starta, da je takoj za mano, pa še Mega in Štus. Peljem se ven nad ravnico (zgubim 300 m) in dobim krasno dviganje in kar vrtim in vrtim in vrtim visoko pod bazo do 2200 (Erzo in Mega sta že globoko pod mano :-), kakšno veselje 🙂 !! ). Jaz se držim bolj JZ, Erzo in Mega pa bolj proti Z. Štus pa se itak vozi zgoraj v višavah od ene do druge baze in komaj kdaj zavrti 🙂 .

Malo pred Zabokom (in avtocesto) dobim še eno krasno dviganje. Vrtim in vrtim, dokler nisem že na 2500. Začne me skrbeti: 1.) ker sem že v prvih meglicah baze, pa še kar gre gor 2.) ker sta se Mega in Erzo odpeljela naprej dosti niže in pošteno izgubila in sta nekje v nižinah spodaj nad avtocesto (zdajle ju še/spet vidim, Štusa sem izgubil…). Mogoče pa ni dobro, da sem tu gori (nedovoljena višina ?, nevaren oblak ?…) – ta razmišljanja pomenijo moj konec.

Poiščem modrino med bazami in se odpeljem tja in začnem zgubljati višino.  Nobenega ne vidim več. Po postaji sprašujem za nasvet, kam naj se obrnem (vzdolž AC proti J ali na Z). /Na primerjavi svojega in Erzovega tracka kasneje vidim, da sem prav v tem trenutku peljal pravokotno čez Erza (daleč spodaj 🙂 ). / Dobim samo odgovor, naj grem bolj desno, ker bom proti J scuril /čeprav Erzo spodaj nabira pod mano prav v smeri vzdolž AC !…/. Zavijem bolj desno proti SZ  (naravnost naprej proti Z je gričevje z gmajno, za katerim pa je že Sotla in Bizeljsko…) v smeri doline Tuheljskih Toplic, Tuhelja in Kumrovca (tega, kje sem in kam se obračam, seveda v zraku ne vem 🙂 …). S tem naredim nepopravljivo napako, saj odslej samo še curim do bridkega konca na križišču pri Tuhelju (razen malo vrtenja 100m nad bazeni Tuheljskih Toplic, ko že lažno upam…).

Zoranov let

Zoranov let

Po postaji se, scurjenec, javim ostalim, pokličem Marka in mu pošljem koordinate.

Čez slabo uro je pri meni, po naslednji se poslovim od njega v Cvetlinu, potem pa na AC do ZG. Erzo javi, da sta s Štusem pristala pri Krškem /kasneje vidim, da sta letela točno nad mojim vikendom v Sromljah 🙂 !!!! /.

Erzov let

Erzov let

Štusov let

Štusov let

Vtipkam koordinate in sem kmalu pri njiju.

Še Štusov filmček leta

Pa še po Mega, ki je pristal nekaj km bolj Z, naprej od Škocjana (po svoji samostojni špuri).

In smo vsi veseli kot radio na poti proti centru SLO 🙂 🙂 . “…naj si zapomnim ta dan… let mojega življenja …”

Ker imam popoldan in naslednje tri dni NOTAM, bi rad dopoldne še izkoristil vsaj za kak skok. Erzo je prišel z Madžarske šele zjutraj, tako da nanj ni za računat. Kličem Luka, pa ni odziva, potem pa zbudim Matejo, ki je hitro za akcijo (popoldne so itak spet nevihte napovedane). Ker je V, više močnejši, predlagam Sv.Lovrenc. Tudi Luka je medtem že za.

Na pristanku obračamo hrbet skoraj jasnemu in sončnemu dopoldnevu (od koder prihajamo) in gledamo v temne oblake tik nad Lovrencem 🙂 . Z LCjem gor in nazadnje še na levo po ozkem kolovozu, ki je v precej slabšem stanju, kot se ga spomnim (žled pa to…). Zaparkiramo na izravnavi in pešaka mimo koče do cerkvice ca 15 min.

Gor mleko baze, spodaj se vidi dolina, delno osončena. Takoj postavim, Luka tudi. Mateja ni odločena, saj začne rahlo kapljati. Potegne Luka in malo posili čez rob in je v luftu. Potegnem jaz in noče cota gor in me Mateja zaustavi, da imam zataknjene veje med štrike. Pomaga mi otrebiti padalo in potem še dva poskusa, da se končno zabrišem čez poličko in odletim. Vidim, da piha po hribu dol. Nekaj kapljic, malo zavijugam in se odpeljem proti pristanku. Luka na tleh visoko nadletim, se odpeljem do Žabelj in nazaj na pristanek.

Zoranov let

Zoranov let

Z Lukom pospraviva, Mateja pa se odloči za ne in pripelje LCja dol.

Zjutraj pošlje LukaK SMS povpraševanje po preddežnem letenju. Seveda sem za (samo še z bicikla do doma moram 🙂 ). Predlog Grmada. Ko se uskladiva katero Grmado misli (Grmada-Šmarna, Polhograjska Grmada, Grmada nad Planino, da ostalih ne naštevam…), sva zmenjena. Slivnica 5/7,5 V.

Na Železniški se mi priključi (logistiko bo rešil Mega :-), opozori pa na podobno situacijo kot zadnjič – ko je na startu pihalo z vseh smeri…) in do bal. Pri balah piha SZ od Grčarevca 🙁 in to pri tleh kar konkretno. Malo modrujeva, potem pa gor pogledat.

Na startu piha 0-močno V-malo levo-malo od koderkoli… Od zadaj (to bi bil SZ), pa samo za en droben hipec. Torej ni tako kot zadnjič 🙂 . Še malo modrujeva (termika bo prevladala tisti SZ, saj se že vidi, ….) in postaviva. Vzorec se ponavlja. Luka mi da prednost.

Ko potegnem prvič v trenutku pihanja od spredaj, ga lepo dvignem, potem pa se mi zdi, da je padalo kar uplahnilo in prekinem. V drugo potegnem in sem v luftu in me začne kar spuščati ob pobočju dol. En močan ruker naprej (se že veselim, da bo zdaj termika), kot da hočem narediti preval naprej, potem pa spet nič. Usmerjen sem v levo, pa me nese samo bočno ven – in predvsem dol. Ko sem že nad travniki, padanje malo pojenja, tako da lahko lepo zaobrnem v smeri Grčarevca in stopim na tla.

Zoranov skok

Zoranov skok

Moj najkrajši let/skok z Grmade 🙁 . Med pospravljanjem pride Mega, Luka pa javlja, da je zgoraj veter od spredaj čisto ponehal in da piha pretežno od zadaj. Malo še čaka, potem pa pospravi in pride z LCjem dol. Posloviva se od Mega in na Vrhniko (na Zavrh ?).

Tu ugotoviva, da se ekspresno kuha in prihaja nevihta, tako da zaključiva za danes…

Erzo, Ščuka in Uki pa na Madžarsko. Žal za materialno zgodovino ne bo dokumentov, kako se je odrezal Nevidni MM 🙂 .
 –
Erzov komentar leta: “0b 5:00 z Vrhnike, ob 5:11 na Vrhniki!”
Že pred Blatnim jezerom vletimo v ploho, toda vreme bo! Pod hrib na katerega se zdi, da je eden redkih madžarskih štartov na katerega se pride z avtom, pridemo 11:20, ravno ko nam uidejo gor. Mehankarja in še enga mimoidočga sprašujemo za pot (ut). Prvič pride v poštev slovensko-madžarski slovarček, ki ga imam že dva meseca v izposoji. Ko odpovejo vse besede, pride v poštev še kaka nemška beseda, ki jo pozna Madžar in mi, ne da bi se tega zavedali. Prevoz pride posebej po nas tri, predstavlja nek ruski? visoko nasajen kamionček, ožje medosne razdalje. Ut, ki to ni, predstavlja v zemlji zvoženo pot, ki ima od prej ozke 0,3m globoke kolesnice, zdaj pa med grmovjem dedec vozi tako, da ne zapelje vanje. Ko se hrib postavi pokonci, se peljemo po zdrapani poti iz katere štrlijo pol meterske skaline ali žive skale naklona tudi 50 stopinj (!) na katere se to vozilo vzpenja kot kaka koza, s tem da pred tem stisne sklopko, da je vzpon na vsako skalo še bolj učinkovit in energičen. Uki in Magični zadaj na kasonu se borita proti stresenju, ruzaki so se itak pomaknili na zadnjo planko, poskrbeti je treba najprej zase. Take vožnje pa še ne! Na štartu vetra ne manjka. V zraku je vetra več kot običajno v Braziliji. Z Magičnim letiva z Istvanom Vargo, ki ima 1x za nama, pod nama dviganje. “Greva”, k njemu: to pa zgleda tako, da se obrneva v veter v katerem stojiva, njega pa v vrtenju prinese k nama… Potem, ko oba dobim za več 100 m pod sebe, rinem pod prve slabe baze, bočno na veter, ki jih srečamo, (sicer edino vidim nad štartom, do katere pa ne prideva, dan je v bistvu brez baz), onadva pa tam vstran kasirata dvig, da pridem pod njiju in se začne… mal še cviknem jezero za nami, ko sem nizek in sem na tleh. Magični 168 špure, kar je glede na xc contest najdaljši danes, skoraj do romunske meje. Ob 21.15 smo vsi štirje v avtu in z Romuni, ki so jih polne ceste, se odpeljemo na 700 km dolgo pot proti Sloveniji. Hvala Zazi!
Erzov let

Erzov let

Komentarji (6)
  • 1.Jernej Zdešar : Šele ko povečam zemljevid, vidim kolk deleč se greste igrat! In kolk časa je trajala iskalna akcija? [14.06.2014 06:03]
  • 2.Sergej Gluhodedov : Majku mi se ti da…. [14.06.2014 07:15]
  • 3.Domen Kastner : Ooo…Saj nekaj hribov pa le imajo 🙂 [14.06.2014 07:41]
  • 4.Andrej Erznožnik : predstavlej si vse tiste Romune na cestah Slovenije in Madžarske – pa še letet ne grejo, pa se tolk daleč vozijo….[14.06.2014 13:19]
  • 5.Jožef Rabič : Pizde!
    [14.06.2014 15:26]
  • 6.Air Traffic : Tole je pa res daleč, lepo 😀 In dobra zgodba. [14.06.2014 20:16]

 

Urošev komentar leta: Škoda da ni bilo nekaj Cu več,kajti mislim da bi potem tudi jaz uspel tja do 100-tke,tako pa brez sreče po prvem dvigu.Nagajal tudi GPS,vzlet drugače13:20 pristanek 15:05.
Ukijev let

Ukijev let

Vseeno navdušen nad pokrajino in verjamem da je to “instant Brazilija”.Mogoče še kdaj…
Komentarji (1)
  • 1.Luka Padalc : Like za tako dolgo pot do tja in nazaj 🙂 [14.06.2014 17:07]

Danes je za dopoldan pred poslabšanjem še nekaj možnosti. Zjutraj pokliče Erzo že ob 8h, da gre na teren (Cerknica) in če naj vzame robo s sabo. Seveda sem za – pridem dol za Slivnico ali Grmado (ali karkoli že tam okoli, kar bo na napovedani V…).

Ko ga pokličem, je že na poti nazaj na Vrhniko in mu nekako ni več za stvar (jutri je v planu Madžarska in …). Pokličem Mega, ki se mu Grmada zdi še smiselna.

Med potjo je že viden močan razvoj in zapiranje z Z. Ko prideva na Planinsko polje, je iz minute v minuto slabše in že grmi. Mega mi predlaga Orljek za tolažbo in sva že tam.

Postavi mi postavi coto, medtem ko se preobuvam. In v tangice in potegnem po travi in ga ne spravim dovolj gor. Od Unca že grmi in pihne od zadaj. Še enkrat in zalaufam in sem v luftu. Na koncu travnika na pristanku je pastir, na srečo delno položen, tako, da rahlo zabremzam tik pred njim in dvignem noge, da ga preletim, predno pristanem…

Zoranov skok

Zoranov skok

Tolažba je pa le bila…