Po tednu abstinence je bila danes potreba že neznosna. Kljub dežju zjutraj, sem se že zgodaj ogledoval kam. Pokličem Erza, pa mu danes ni treba (saj je ves teden lepo letel in nabiral nove starte 🙂 – da bi kdo kaj na jato napisal, seveda ne 🙁 ).

Ko dež dokončno poneha, se odločim za Ulovko (SV, mogoče potem Samotorca, Koreno – veter ?…). Erzo pove, da je Koreno pod bistrim očesom lastnika, ki opazuje, kako raste trava in raje tja ne. Pa še vedno ni za akcijo, zato pokličem še Mirka in se skombinirava.

Počaka me na križišču, da zapelje gor, potem bo pa videl. Na startu vidi, da je OK in hitro postavi in prvi odleti. Vmes pokliče Erzo, ki vidi, da je stvar resna in se zapali tudi on in že je v prihajanju (nujne obveznosti bodo že počakale 🙂 ).

Jaz startam malo za Mirkom. V zraku je malo čutiti V in lepo drži, 2x celo piskne gor. Vztrajam desno ob grebenu in pririnem do peskokopa in potem nazaj na križišče, kjer že pospravlja Mirko.

Mirkov let

Mirkov let

Lep, miren let.

Zoranov let

Zoranov let

Ko pospraviva, je Erzo že tu. Kljub cincanju (nujne obveznosti pa to…), prisede (jaz itak moram zapeljati Mirka do avta gor…) in skipam ga na koncu kolovoza. Malo počakam, potem pa dol na pristanek, kjer ravno pospravlja.

Erzov let

Erzov let

Malo še gruntava, kam bi še šla, pa ni več prave volje (nujne obveznosti pa to…). Potešitveni let za obletnico lanskega razsutja 🙂 – 30.junij 2013 🙁 .

Ker sem včeraj zastonj vedril na Planini in ker je danes napovedan lep dan (rahel V, JV in malo mešano) in ker mi ponoči stvar ni dala miru in ker zjutraj kamerce kažejo krasen sonček na Katarini, sem že ob 7h na poti na včerajšnjo prvo lokacijo.

Da je v ljubljanski kotlini še megla, me ne moti, saj je tam sonček… V Polhovem Gradcu še vedno megla. Pod Šentjoštom megla. Na pristanku Suhi Dol – megla. In tudi gor na Planini – megla.

Obsedim v avtu in gledam sončne kamere po tablici… Počasi se začne kazati sonček skozi meglo in čez uro so zgornji travniki že obsijani… Zapeljem se dol in tudi spodaj megla že razpada, tako da bo pristanek kmalu čist.

Še enkrat gor, s coto na start, postavim v mokroto nočnega dežja – in pihne strogo z desne (prej je bila nulca). Malo čakam, potem posilim, pa mi ga samo zvali na stran. Potem čakam na nulco.

Ko je, potegnem, polaufam po čudovito pokošenem travniku, sem v luftu, zavjugam v desno prav nad vas (Suhi Dol) in pristanem na položno padajočih travnikih pod njo (v mokroto nočnega dežja nepokošenih travnikov…).

Zoranov let

Zoranov let

Pospravim, pešaka gor do vasi, tu pa prepričam domačina, da me zapelje gor na Planino po avto (pozna Francija Revna – ki je ” …super fant” 🙂 ).

Epi. Novnov !

Kar po grebenu do Butajnove in naprej proti Devniku (megle so se dokončno raztopile, je pa vse napol pokrito z nizkimi bazami, ki se kotalijo okoli hribčkov). Malo iščem po lokalnih cestah in končno pridem do kmeta Dedjeka.

Zaparkiram sredi dvorišča, povem kaj hočem in že vse vedo: tisti Andrej je bil prvi in je posnel (“…sem videl na YouTube…”), malo za njim pa je prišel še župnik. No jaz sem tretji.

Gazda Francl mi da telefonsko številko, da ga pokličem, ko pristanem, otroka me odpeljeta od zadaj na vrh hriba, vse lepo pokošeno. Malo je napeto, ker se ne vidi okoli griča, spodaj pa grapa in gmajna, da te kar stisne… Pride še gazda, pove, da je za vogalom travnato pobočje sosednjega kmeta (če bo potrebno), sicer pa bo poklical gasilce (“… so zadnjič dva dni iskali enega gobarja, ko se je izgubil…”), pa saj sta tisti Andrej in župnik priletela do Zaloga…

In potegnem ko rahlo pihne gor in sem v luftu in strogo levo ob pobočje, okoli vogala čez drevesa in potem vzdolž grape nad sotočje naslednje grape. Tu me malo zadrži na višini (celo piskne), proti križišču na izhodu doline pa me pošteno potunka, tako da že gledam, kje bom zagnezdil. Pa me tik pred križiščem le malo dvigne in se zapeljem čez hiše na desno in pristanem na pravkar košenem travniku.

Zoranov let

Zoranov let

Pokličem gazda Franclna in začnem pospravljati. Čez tri minute je z otroci že pri meni s svojim avtom. Potem pa eno uro pri njih na sončku in pirček in klepet in romantika na gorski kmetiji :-).

Epi Epi. Novnov !! Pa ni čist na izi – je za utrjevanje živčkov…

Pir se me je malo prijel, ko se vozim skozi Zalog in čez v Polhov Gradec. Mateja javi, da gre z Lukom na Krvavec, ostali so na Slivnici. V Polhovem Gradcu je lep sonček in je vse tako super, da zavijem desno skozi Briše. Grem pogledat mojo ogledano lokacijo – Prevalco za Samotorco, ko sem že tukaj…

Iz doline Male vode kar direkt gor in na desno in pridem do kmetije Prevalc. Na ogromnem placu pustim avto, vprašam gospodinjo, če lahko grem na oglede in si naložim coto.

Sonček in sprehod po krasnem pokošenem pobočju me popolnoma zbistri. Na startu piha malo gor, malo nič. Malo razmišljam, ko gledam neprodirno gmajno in grape pod sabo, ampak saj sem videl travnike vmes ob Mali vodi (kmetija Sevnik). Pa živčke imam že delno utrjene od prej 🙂 … Če ni danes, kdaj pa bo 🙂 (pa še žledolomna drevesa na koncu travnika se že obraščajo…) ?

Raztegnem. Pihne od zadaj 🙁 . Malo čakam in ko je spet nulca, potegnem in sem v luftu 🙂 . Pod mano se zrak kar vdira, Lešjakov graben se izteče v Malo vodo, vozim kar po grapi, tu so razkošni Sevnikovi travniki, ampak imam še dovolj višine in kar vlečem naprej po grapi proti odprtemu svetu (travniki proti Brišam in cerkvici Sv.Tije kralji so razkošni in vsi v soncu). Pa me požira in ko mi je jasno, da ne bom zvozil čez kmetijo Korošec, ko se svet odpre, zavjugam nad manjšim travnikom pred iztekom doline in posiljeno pristanem.

 

Zoranov prvenstveni

Zoranov prvenstveni

Epi epi epi, saj je to moj prvenstveni 🙂 .

Pospravim in do Korošca, kjer klepeta en ženski avto (4 ženske v njem) z gospodinjo. Začnem težiti, pa ravnokar odhajajo proti Polhovemu Gradcu. Pa še malo težim… Pa še malo… Pol pa šoferka objavi dobro delo, svoji dve sopotnici skipa iz avta (naj se še malo pogovorijo z gazdarico…), četrta pa je že starejša gospa, ki ne more skakati ven in not iz avta in obsedi. In me zapeljeta nazaj gor do Prevalca. In vmes zvem, da je ta ženski avto ekipa kleklaric iz Polhovega Gradca, bila na srečanju v Idriji in poznajo Grjolja in Plestenjaka in še par teh, ki skačejo… Super so in sem jim ful hvaležen za furo in se poslovimo 🙂 .

Novnovnov !!!! .

Zjutraj, ko še nimam časa, je vreme še kar lepo. Ko začnem razmišljati o letenju, se hitro slabša. Erzo nima časa (ali volje), Mateja bi šla popoldne potencialno na Krvavec, da bi to skombinirala s službenim piknikom, pa za to ni realnih možnosti… Sam  razmišljam o ogledu (in mogoče realizaciji) kakšnega starta, ki ga še nimam.

Najprej čez Butajnovo na Planino nad Horjulom, kjer me sprejme sončni travnik starta –  in črnina z grmenjem, ki se približuje od Škofje Loke. Sprva je še nula, potem pa potegne od zadaj S od črnine. Nevihto prevedrim v avtu, v upanju, da bo šla glavnina hitro mimo. Res gre, vendar se veter ne obrne še naprej piha od zadaj. Ko začne deževati drugič, odstopim in se usmerim proti Polhovem Gradcu.

Dež med potjo proti LJU počasi poneha, spet posije sonček in ustavim se pod Knapovcem. Mogoče pa bo. Gor, naokoli pod Katarino in dol na start. Od avta do vrha hribčka hodim po sončku.

Na startu komaj kaj piha, pa še to malo poševno z desne (Z). Čistina je ozka (sploh zdaj, ko je vse zeleno…), ampak zdi se mi, da bo. Postavim coto in oblečem tangice, počakam, da vsaj malo pihne gor in potegnem naprej. Cota gre lepo gor, pravočasno zabremzam, tako da samo stopim v zrak in na klousiča med levim in desnim šavjem speljem iz košenice. Zunaj pa gre le počasi dol, tako da lahko zavjugam sem in tja in potem pristanem v dolini na razkošnem travniku pri odcepu na Katarino.

Zoranov let

Zoranov let

Ko pospravim, že spet grmi in začne rahlo kapljati. Pri drugi hiši vprašam “…kako je najlaže priti gor do avta…” in po začetem pogovoru prepričam domačina, da pusti svoje delo in me zapelje prav do avta na vrh Knapovca (katerega Z del je itak njegov 🙂 ). Novnov 🙂 . In zelo vesel, saj sva bila z Erzom tukaj že zavrnjena …