Če bi Lijak imel na štartu kočo, kjer bi lahko kaj spil, prigriznil in seveda tam tudi pristal, bi bil na las podoben štartu nad Buzetom. Ta dan sta prevladovala kluba KLV in Špica, prisotni so bili pa tudi posamezniki, s katerimi  velikokrat skupaj jadramo (Jurij, Razo) . Zastavili smo si majhno tekmo ( štart-tunel pod Učko-cerkev pri Slovenski meji in nazaj na štart ), a se je sonce ogrnilo z cirrostratusi in nam ukradlo termiko. Najdalj sta letela Primož in Jurij, katera bi lahko potegnila do tunela, a sta se raje poskušala vrniti. To jima ni uspelo in sta pristala nekje tam, kjer je že zložil svoje padalo Erzo, Mare in jaz pa sva se uspela vrniti na štart, ker sva pri Lupoglavu presodila, da so razmere preslabe. Precej naših “še letečih” članov KLV je mladih in letenja željnih, zato sem vesel, da niso šli zastonj. Višina dneva je bila 1930 m, kljub slabši termiki pri Učki pa je bilo jadranje okoli štarta obilno in dolgo. Na Lijaku  so menda presegli 2000 m višine, pri Ilirski Bistrici pa 1300 m.

Sicer pa je bilo to  že tradicionalno srečanje KLV-ja v teh krajih “Istra 98”, kar pomeni bivanje na Crvenem vrhu in letenje kjer je pač najugodnejše tiste dni. Letos je bilo vreme lepo le en dan, a smo znali tudi ponoči ustvariti krasno vzdušje.

Jadranje nad pečino je velikokrat za izkušene, ostali pa običajno “scurijo”. Boštjan je bil spet za primer izkušenosti z 20 minutami jadranja Dušan in Luka pa bosta to še postala, če bosta pridno letela še naprej.

Naš modelar Marko je uspešno letel z novim visokokrilnim radijsko vodenim modelom z motorjem 3.5 ccm še preden je deževalo. Pri vzletu sem mu malo pomagal in za nagrado sem tudi jaz nekaj časa užival in se spominjal modelarskih dni. Tudi pristajal sem jaz, a Marko je že toliko napredoval, da bo tudi to spretnost kmalu obvladal. Jaz pa sem ugotovil, da razne letalske simulacije, ki imajo možnost pogleda s stolpa, pomagajo vzdrževanju spretnosti v vodenju modela, saj sem le pri vzletu nekoliko nerodno držal smer, a dovolj natančno za vzlet. Torej sem po svoje tudi danes “LETEL”.

Sporočilo Aleša Šuster z zimske lige 98/99:

V soboto smo imeli prvi poizkus Zimske Lige na Buzetu.
Ker so se iz zahoda približevale pooblačitve smo pohiteli s startom in
postavili cca 30 km dolgo disciplino.
Ko se je zares pooblačilo, je samo Mihi Repovžu uspelo obrniti drugo
obratno točko in s tem preleteti več kot 10 km.
Ker smo se z večino glasov dogovorili, da je minimalni pogoj za dirko 10
km/20% pilotov, ta tekma ne bo štela za skupni rezultat.
Neuradno je zmagal Miha Repovž pred Primožem Sušo in Markotom Novakom.
Piloti so vsi vsaj malo pojadrali, po pol četrti uri pa je zopet posijalo
sonce in nekateri so se v drugem poizkusu dotaknili tudi baze.
Nasploh se je Buzet izkazal kot zelo termični hrib (5 min sonca je
dovolj), poleg tega pa tam ne bo veljala stroga uredba, ki se nam obeta.

lep pozdrav
komisar ZL

PS: vsi obiskovalci morajo sicer gostoljubnim domačinom poravnati
odškodnino cca 300 sit.

Res je, da je mnogo zahtevnejše letenje preleti, ker moraš znati še marsikaj drugega kot samo točno pristati, a najboljšim si kos le s primernim padalom in veliko treninga. Rad bi videl nekoga, ki to disciplino zaničuje in tudi sam opravi 6 skokov in pri nobenem ne zgreši centra za več kot 10 cm.

Tekmovanje je bilo zelo podobno tistemu pri skokih z letala, saj je bilo res veliko pristankov v sam center in merilci so imeli zelo malo dela zaradi elektronske pike, ki beleži rezultate do 15 cm .

Pa še rezultati: 1. Sluga Matjaž Zlatorog Laško
2. Marinčič Sandi Kimfly Vodice
3. Predarski Roman Kimfly Vodice
5. Gorišek Tomaž KLVrhnika
11.Rus Stanislav KLVrhnika   Ekipno je vrstni red sledeči: 1. Kimfly Vodice
2. Zlatorog Laško
3. KLVrhnika  za katerega je poleg Slavca in Tomaža nastopal še Simon Grimšič , ki je veliko doprinesel k rezultatu. Ker posamično ni bil med prvih 15 v Liga piki98, ni mogel tekmovati še posamično, a je za primerjavo kljub temu letel šestkrat in imel 8. rezultat ( razen enega trimeterskega skoka vsi manj od 1 metra, celo dvakrat v “elektroniko” ).

Ker je na Kovku pihalo navzdol, smo se preselili na začetek pogorja Čaven, kjer sem štartal prvič. Jadrali smo na rahlem vzhodniku in poskusili proti Lijaku, kjer so že jadrali. Že po dveh kilometrih sem srečali zahodni veter in pod Kucelj smo žal prenizko prileteli in morali ven nad ravnino.

Na Kovku pa je obrnilo le toliko, da so “tahitri” odleteli, ostali so bili pa za šoferja.

Nov štart, vsaj kar se mene tiče. Že večkrat sem razmišljal, kako bi mogoče lahko malo pojadral na domačem hribu, pa mi je močan veter to vedno preprečil. Danes se mi je zdelo, da ni premočno, sploh pa se je “Mega ” javil s Strmice in če on tam jadra, bo že v redu. Pihalo je v intervalih in sem celo nabral višino čez vaško cerkev, le do nje nisem mogel, ker veter hrib obteka. Kasiral sem le dva frontalca in nato “kevkev” nazaj do “vzletišča”-(sadovnjak).

Bistvo, zaradi česar to pišem, pa je: Srečo sem imel, da sem letel, ko še ni sprejet butast pravilnik, katerega mešajo na LZS in nevemšekje, po katerem bi moral za to početje plačati 100 000,00SIT in več.

ADIJO XC PRELETI, če bo zmagala neumnost. Ali smo res zreli za vstop v EVROPO, če delamo vse ravno nasprotno, kot pa je tam že v praksi.

Nikjer v Evropi ni treba pristajati le na registriranih pristajališčih, a to ni edino, kar je smešno. Za dogovarjanje sta potrebna vsaj dva in vsaj eden mora biti tisti, o katerem se dogovarja, tu pa se obnašajo kot da nas  ( ZPLS ) ni.

Tega je še toliko, da bi lahko napisal cel roman. Upam, da bodo še kaj prostoletalce vprašali, preden bo prepozno.

Je pa res, da se bomo morali pravil gibanja v zraku vsi držati. VSI!!
Slavc

V dvoje je lepo leteti, pa čeprav sva bila na tandemu, vsak v svojem sedežu in na Kovku na višini čez 1000 m. Vreme je bilo lepo, stebri še lepši  in kar precej se jih je nabralo v zraku.

15.10.98 Kovk
Isto kot prejšnji dan, le prijaznejše vreme zaradi sonca. Še najbolj je užival Filip, saj je prvič letel tako visoko in tako dooooolgo.

17.10.98 Gozd – Edlov dan
Računali smo na sonce, a ga ni hotelo biti. Dviganje v termiki smo tako zamenjali z dviganjem po cesti s kombijem. Vsak je štartal približno trikrat in tako vsaj malo letel, tisti ki so pred izpiti, pa so imeli priliko trenirati šolski krog. Še za akrobacije ni bilo prav ugodno zaradi skromne višine nad pristankom.

Tekma, ki jo je organiziral klub Paljužin, je bila slabo obiskana, a je pri takem vremenu to normalno. Malo jih je bilo pripravljenih riskirati bencin in tako nas je bilo manj kot običajno. No, celo jadrali smo slabe pol ure, nato pa zbežali na tla pred prihodom naliva – dežja, ki se je pojavil nad Brkini in se sprehodil proti terenu, kjer naj bi po mišljenju naravovarstvenikov zelo motili ptiče pri gnezdenju kar celo leto.
    Uvrstitve:1. mesto: Stanislav Rus  KLV
    2.  mesto: Jernej Zdešar Polet  Imela sta enak rezultat, odločil pa je na koncu žreb.
    3.  mesto: Robert Ribič   Polet
    6.  mesto: Mojca Rus      KLV

    09.10.98 Gaber-Črni kal
  
Zaradi napovedanih neviht sem računal na dovolj velika dviganja tudi če bo slab veter in zadel. Uro dvajset minut sem vrtel in enkrat celo “scuru” proti Ospu, pa spet pobral na 650 m n.v. in odpeljal proti Črnemu kalu. Nazaj sem prišel le do placa, kjer prodajajo sadje in tam pristal zaradi čelnega SZ vetra, ki je na mestu, kjer železnica pripelje na pobočje, pihal skoraj navzdol.

Tu  je tudi idealno mesto za štopanje, saj kar osebno vprašaš voznike, ki so se tu ustavili, ali bi zapeljali samo do vrha klanca in vsak je takoj ZA.

 Tu je bil ves dan sonce in niti kapljice dežja.

Znano je, da je kljub močnemu JZ vetru na Rahtelu možno leteti, a je vseeno vladalo mnenje, da bo tekmo težko speljati. Še jaz sem podvomil ob nenehnih klicih in prigovarjanj o zelo slabi napovedi. No, tekma je bila odlično speljana, le čisto na koncu je večini tekmovalcev le veter tako ojačal, da so se kar peš podali v dolino, nekaj pa jih je vseeno letelo. Posebno smo se ustrašili ob pogledu na nekega “pilota”, kateremu je za svoje življenje verjetno malo mar, ali pa je reinkarniran ptič, kot sem že nekje prebral. Kupole ni umirjal ( ni aktivno letel ), spustil je komande ob velikem nihanju kupole naprej in nazaj in še skoraj ga je odneslo nazaj. Letel je Kanjo, za njemu pa je štartalo le še dva ali trije. Bo že sam vedel, kdo je in upam, da mu bo tole opozorilo prišlo do živega: fant, takole ne boš niti petdesetprocentno star pilot.

V času, ko se še ni dalo jadrati, smo Mojca, Boštjan, Simon in jaz šli na Kremžarico in tam pojadrali, saj je hrib visok 1165 m in tam je že kar dobro pihalo. Ko smo ravno malicali na prizorišču tekme, pa je veter kot sem že omenil, podivjal še nižje v dolini.
     Omenim naj samo prve tri uvrščene, ostale pa poglejte na posebni strani.
     1. Pregelj Damjan KOVK 3 cm
     2. Sluga Matjaž ZLATOROG 5 cm
     3. Senica Jože Metulj 5 cm
     4. Gorišek Tomaž KLVrhnika 11 cm
    18. Erznožnik Andrej  KLVrhnika 165 cm
    38. Grimšič Simon KLVrhnika 408 cm

11.10.98 Lijak
Po dolgem času smo obiskali Lijak. Hoteli smo na Črni kal, pa je bil napovedan slab veter, zato je bil Lijak primernejši. Hja, slab veter, ni kaj. Na Kovku je bilo zares močno, na Lijaku pa tudi. Le na začetku je bilo slabo, nato pa se praktično ni dalo “scurit”. Nekateri so bili tam prvič in so si Lijak dobro zapomnili tudi po letenju tik pod bazo oblakov. Vsake toliko časa je koga malo noter potegnilo, a je znal ukrepati. Toliko članov KL Vrhnika že dolgo ni bilo na kupu. Proti Kolku nas je tudi nekaj odletelo, a smo raje pristali pri pizzeriji Anja, čeprav bi bila “Kurirčkova” prava malenkost, če ne pomislim na močan veter. Pristanek bi bil verjetno podoben pristajanju s helikopterjem.
    Še sporočilo Aleša:
    Rad bi dodal za tvojo stran, da smo bili v nedelju v Buzetu in da smo

trije Mare, Primož in jaz prileteli na Črni kal, kjer smo se potem še
najadrali do sitega. Vsi smo se strinjali, da je bilo uživaško. pozdrav
Aleš