Najraje bi kar skopiral gornji sestavek, saj je dogajanje danes bilo podobno onemu včeraj. Razlika je bila le v tem, da je danes pomagal splošni veter, na Lijaku pa je menda bilo slabo.

Domneva o dobrih pogojih na Kovku glede na napovedan zahodnik je bila pravilna. Sicer smo malo nezaupljivo gledali v rahle “termične mehurje”, a takoj po štartu prve “sonde” je bilo jasno, da se obeta eden zadnjih letalnih dnevov letos. Nekaj nas je letelo do Predmeje in tako napravili “skoraj 10 kilometrski prelet”. Pa ne, da je to senzacionalen uspeh, le bolj zanimivo je bilo to, kakor pa letenje v termičnih balonih na enem mestu v gužvi (na Podrti gori), kjer te včasih iz stebra zrine kakšen novinec. No, tudi ti se bodo še vsega naučili.Kdor je preveč na silo letel naravnost proti Predmeji, je imel resne težave v povratku in nekaj jih je moralo pristati. Ko pa mi je bilo že vseeno, kdaj bom pristal, pa sem se zapeljal še čez dolino proti Vipavi. Kar tako, za vsak primer, če bi slučajno tam “pobral”, pa čeprav je že od daleč videti zelo slabo. Se vsaj ne sekiraš ko pristaneš, saj če ne probaš nikoli ne boš izvedel. Je pa običajno tako, da ko si enkrat na tleh nekaj časa, te kar naenkrat ob pogledu na vztrajneže spet prime, da bi se jim pridružil. Tako je tudi Boštjana, Lukata in Simona prijelo in so se še enkrat spustili dnevu v slovo proti piceriji Anja. Lukatu se je celo spačilo padalo. Verjetno zato, ker ni bilo njegovo in ga padalo ni poznalo. Cunja kot cunja, vsaka se lahko zmečka. Važno je le to, da jo dobi pravi likalnik podse. Če dam šalo na stran, Luka je naredil frontalni stall in uvidel, da to niti ni tako ekstremni manever.

Tekma za z.l.98 ni uspela. Nihče se ni uspel zadržati v zraku dalj časa, kaj šele odleteti proti zmajarski rampi. Bilo pa le “luštno” na soncu in zvečer na “osmici” pri Lokavcu.

19.12.98 Kovk
Tudi tisti, ki so stavili na napačnega konja ( Lijak ), so prišli na svoj račun, če so se takoj premestili na Kovk. Ta dan bo ostal v spominu po jadranju zgodaj popoldne pa do mraka. Nekateri so stradali dva meseca in ti so sedaj “vse noter prinesli”.

25.12.98 Lijak
Lepo zelo jasno vreme je kazalo na čudovito jadranje, kakor so jadrali dva dneva prej. Malo morgen! Nad start sta prišla le Mojca s Sabrom in pozneje okoli 15 ure še nekdo z “Divanom”. Smo pa videli malo več sonca…..obrabljene fraze in tolažba. Bomo pač še poskušali, če ne letos bo dovolj časa naslednje leto.

Občni zbor nam je prinesel novega predsednika Erznožnik Andreja in blagajnika Petrič Andreja. Podpredsednik je Oblak Janko, ki je bil že pred tem. Iskreno upam, da bomo še vedno sodelovali, ker imam občutek, da nam (jadralnim padalcem ) ne zaupajo. To je prvič, da je na krmilu nekdo iz vrst jadralnih padalcev in je to velika naloga za Erzota. Samo čas bo pokazal, ali smo zmožni še delovati skupaj kljub različnim pogledom na pojem jadranje-letenje, saj je kar nekajkrat prišlo do besed Vi padalci. Nam pa je le do enakopravnosti na tleh in v zraku, kar pa nam seveda prinese spoštovanje vseh pravil gibanja v zraku, katera se je do sedaj malo manj upoštevalo, saj smo le mlada veja v letalstvu. A pustimo to do uredbe, ki bo vse poti jasno začrtala.

To je moje osebno mnenje, ki pa je verjetno tudi mnenje drugih članov sekcije jadralnih padalcev.
Stanislav Rus

Houk!
Kaj vse se lahko človeku zgodi, če ne preveri dovolj dobro svoje opreme sem videl danes (9.12.) na Lijaku. Primož iz Nove Gorice in jaz sva se danes spet podala v boj s termiko na Lijak. Razmere so bile dokaj ugodne, videti je bilo, da ne bo problemov. Žal sva se zmotila: Primož je štartal prvi in že takoj se je pokazalo, da je termika zelo slaba, vseeno sem tudi jaz potegnil in za razliko od Primoža zavil na levo, žal sem se zmotil – nikjer ni bilo čisto nič zato sem se vrnil nazaj pod štart, ker sem videl, da Primož vseeno kar drži višino. Ko sem se mu približal sam zagledal, da mu visi nek dolg štrik iz sedeža, takoj mi je kapnilo, da je to rezerva. Takoj sem mu sporočil po postaji, da se mu je aktivirala rezerva, tega namreč sam niti opazil ni, hitro je odreagiral in zavil rahlo bolj proti hribu, takoj zatem se je rezerva napolnila z zrakom in glavno padalo je omahnilo naprej. Bal sem se, da ne bo obvisel v skalnati pečini k sreči pa je bil dovolj blizu grebena in je že po nekaj skundah sedel na borovec tik nad strmim previsom nekaj deset metrov desno od roba štarta. Ko sem se pripeljal mimo njega sem poleg rahlega šumenja vrvic svojega padala šlišal še polglasno sočno preklinjanje v primorski intonaciji. Z malo domišljije si lahko ustvarite sliko in zvok primorca, ki visi na kraškem borovcu z odprto rezervo in zapletenim padalom – tragikomično. Ko sem gledal ta veliki jurček (rezerva), ki je visel na borovcu sem pa hkrati pridno curil proti tlem hkrati pa kontroliral, če je ročka moje rezerve dovolj dobro pritrjena – na napakah drugih se učimo – in kmalu tudi pristal. Po pristanku sem hitro zložil padalo, poštopal Italijane in bil ob dveh zopet na štartu. Primož je imel do tedaj že ekipo, ki mu je pomagala vključno z svojim očetom, ki je s seboj prinesl motorko. Po drugem štartu je bilo malo bolje vozili smo se v višini grebena in šele kasneje okrog treh je termika pošteno dahnila namotal sem na 1400m in odpeljal klasiko proti zmajarski s povratkom. Moram reči, da me je zeblo v prste kot mačka, še sedaj jih čutim. Termika je potem držala dolgo tako, da sem (po dveh urah leta) pristal malo pred četrto, ko je bilo že globoko vse v senci.
Letenje nikoli ni dolgočasno.
lp Boštjan