Nič se ni zgodil sam zmatran sem pa nič za napisat..
Marko Novak

Za kaj se gre:
Nekoliko okrnjena a ševedno močna ekipa je že na položaju sredi Južne Afrike. Marko Novak in Peter Ščuka namreč ponovno napadata svetovni rekord v razdalji. 

 

Prihaja novi film Temples in the Clouds kateri prikazuje potovanje z jadralnim padalom po Indijski Himalaji. Cilj dveh popotnikov je priti do najvišjega templa v predelu Bir, Himani Chamunda. Film prikazuje avanture na tej poti. Razo pravi da je super…

 
 

8.in 9.11.2008 (učim vrteti urubuje ali počasi zaključujemo)

8
Z Brankotom sva v pousadi sama, unadva dan porabita za prevoze nazaj. Tako je zjutraj veliko manj panike, in prav tako se obnaša tudi vreme. Dan je vse dopoldne brez baz, zato pa je koprenasto. Poštartava; take postrežbe kot jo tukaj fašeš od Papagaja (upravnik štarta, sicer mu pravijo Doido, kar pomeni nor, mi pa smo ga že lani krstili za Papagaja;

{gallery}preleti/2008/patu2/r{/gallery} 

tip res skrbi samoiniciativno za štart in je prvi dan, ko smo prišli pod štartom dodatno posekal grmovje, doma pa je ven iz mesta na cesti, ki pelje gor- nikoli mu ne uide, kdo se pelje na štart), torej da dokončam: ni niti na našem DP- za katere se ve, da so vselej odlično priravljeni- čist sem se zakvačkov; če se vpet prvi iz sence odpraviš po rampi do mesta, kjer boš vzletel ti nese padalo, s tem da ga razteguje in popravlja itak vsem. Pa mi je ratal zaključt stavek! Že letiva, a čez 1150 ne gre, zato proti severu po veliki patujski skali in na koncu proti mestu nizek. Tam med obema hriboma, ki tvorita prehod, tudi za cesto,  v vrtenju rikverca, pa čeprav veter dons ni nič posebnega. Z ene take pozicije: 300 nad tlemi se je Jože lani spackal čez 200. Jaz pa par km po področju , ki ga še nism preletaval – so takratki tud sladki. Ker me mototaxi, kar lovi spodaj, se takoj peljem nazaj. Nejprej ležat ( v ohlajeno sobo), pol pa „saj nismo pršli ležat v Brazilijo“ še 1x gor. Stanje isto s tem, da navrtim 1650 v plavini, čez hrib in kot bi kamen vrgu v napol podrto suho koruzno polje- to pa samo zato, da sem bližje cesti, kjer pride Branko, ki tokrat (eni so manj doido) ne štarta.
Ko spet pokukam iz sobe so butnle baze. Ura je 2 preč in mal odlašava. Nazadnje le, pobereva Papagaja. Toda na štartu že mal pokriva, kar je tu še ne videno,. Vseeno v zrak; potem pa kot kakšen tečajc (Jožesays) levo po pobočju, da me sicer mal prime, nazaj pa samo zacurim, namest direkt ven pod bazo,  na kar sem najprej tudi pomislil. Nisem naljepši, nisem najdaljši, sem pa največkrat (štartal) ter našel nadomestek za Ulovko.    

{gallery}preleti/2008/patu2{/gallery} 

9
Lahko bi napletel kakšno o Big dayu, ki je aktualna tema vsak večer in vsako jutro (do scurenja in pol znova). Teza: Menda je vsak dan, samo mi tega ne vemo. Radi mamo mal manj vetra, ampak to ni v skladu z big dejem: kako te bo delč nesl, če ne piha (zadost). Torej: Big day = velik vetra + baze cel dan (+ scurit ne smeš).
Že včeraj se je veter nekaj pomišljal in popoldne prešel v S. Po tv kažejo en dš J od nas. Pa razumi.Tako danes v zraku SV, kar pomeni da ne gre na Z, kr jest izkusim, ko pred vsemi spod baze v poden. Je treba lento (počasi, kot brazilski Internet). Kako nej letim še bolj počas, kot že itak? Un trije pol počas kot včas na vas, pomikajoč se kamor gre. 50, 40, 40. Glih tko crnejo, saj tud njihova špura kot moja osuši jutranih baz.
Dolžan sem še urubuje. To je ptič, južnoameriška ujeda(?), ki tako zgleda v zraku, glavo ma pa rdečo kot puran. V prejšnih dneh sem jih nekajkrat srečal: čeprav jih je več, ne vrtijo enotno, ampak kot lastovke vsak po svoje na nekem območju. Zdi se da nimajo ali ne znajo (tečajci) namena pobrat, ampak samo vzdržujejo višino. Pridem do njih in se ob njih začnem dvigovat v stebru. Vztrajajo pri svojem. Ker mi ga naenkrat zmanjka, pomaknem naprej z vetrom in ga po cca 50-100 m dobim v enaki jakosti. Pazi ti njih, zdaj vsi pridejo pod mene, a še zmeraj vrtijo v tri krasne. Mimogrede beloglavci: nikoli stebra nisem uspel držat z njimi, čeprev smo se že dostkrat srečali (profi je profi, kaj bomo mi ubogi amaterji, dopolne delamo nekaj druzga, opoldne, popoldne bi pa radi odlično motal stebre). Letos na CRO Open: štart na Šušnjevici-Brgudu v nekem k. zahodniku se med prvimi v zraku znajdemo Karlo, Jože in jaz. Zavrtimo v liniji štarta, desno od njega, ko se od nekod pojavi gospod Beloglavi, steber postane močan, vrtimo konstantno šestico nekih 5 zavojev, vsi štirje, enakopravno pridoblajoč višino (brez da bi nam ušel gor). Naenkrat beloglavc še v močnem dviganju odpelje proti Učki, mi pa seveda (dirka je v drugo stran) vztrajamo. Toda po 30 sekudah steber crkne, ne nismo ga zgubili, crknil je. Ura je bila 12, 13 in cel dan nismo imeli več takega dviganja. Nihče ! Lahko noč.

Erzo

Tako! Včeraj se je še uradno zaklučila sezona z odličnim nastopom plesalk ter podelitvijo pokalov in priznanj za leto 2008. KLV je prejel klubski pokal za uvrstitev na 3.mesto, Jurij Vidic pa za posamično uvrstitev na 2. mesto slovenske preletaške lige.
Komi čakam, da se začne 2009.

(dan tak, kot si ga želimo z bazami od zgodaj in ne preveč vetra)
Drage bravke in bravci: V Patuji (Edvinsays) je le eno uro za drago domovino (pa računajte!) vstalo sonce v nov dan. Zapeli so petelini, zarigal je osel in odsmrčal je Jožef.

{gallery}preleti/2008/patu1/r{/gallery}

Skoraj uro smo se cmarili po štartnem hribu in ga prvikrat v skupini treh tudi preskočili, nakar jaz desno, Peter levo, Jože zadaj pa se od dveh odloči za levičarje. Tako sta v paru za mano do moje curke tudi 10 km do 12h. Nikakor da me ujameta, čeprav jih skoraj čakam. V rahli krizi in v trenutku slabosti, potem ko že dosegam bazo 1900 in se zdi da sem preko kriznega časa dneva se zgodi: dvigne se mi podn. Unadva že ločena vsak po svoje dost bliz en drucga kruzata nad jezer in naprej. Vmes (jest že na tleh) vsi vidmo vsaj enga Miraža ki goni 100 m nad tlemi in pod njima. En torej na 217km olcja druk na 174. Kdo je kdo boste razvidili iz olcja.  

{gallery}preleti/2008/patu1{/gallery}

Danes 8.11. se vrneta  Peter ob 16h  prek Alta Sante (tud 120 km mototaxija!!) in Jože ob 19h s pravim taxijem s Ponbala prek Icoja. Takle mamo, ampak je fino.
Erzo

(neki letimo, da opravičmo stroške ali jutr bo big dej in tko si rečemo vsak večer)

Dia quatro
Še mal prej sem vam pisal kako ju tu mač vetra, ko butnejo baze in se mal umiri. Hitr gor. Papagajo iz prve roke pove, kako ga je blo medo (strah), ko je Jože štartal ob 10h in ga je mečkalo in spuščalo – nazorno pokaže z nogavico in kako je šel zarad tega potem takoj dois kilo merde (dreka) odložit.
{gallery}preleti/2008/patu/r{/gallery}

Letenje božansko (bi rekla Mojca) – to tu še nismo doživeli – kot pri nas ko štartaš ob taki uri, pa gre  skor do baze 2300-2800 z močno termiko. In se pejemo. Jest drugi, kot tele za ribo. To pa ne gre: tele za ribo in po uri dvejst se uležem na 40 km. Pol se prpelejo še drugi in ne morjo dol. Veter se ustavi in vse drži do 3h in zahoda sonca. Tema. Sledi obvezna vsakodnevna prehrana: carne porco, frango, boi. Smo jih pa že navadl velik tomato e cebola, po vinagre (kis) grejo pa posebi v štacuno.

Dia sinco
Zjutraj v pousadi se zdi preveč vetra (kot včeri, ko ni blo). Toda tukaj je tako: zvečer, ponoči, zjutraj nabija 30, 40 km/h že po tleh, ko pa začne termika  veter ustavlja (če ga) in pod noč ko pristajaš spet nažge kot bi kdo ventile odpru! Odleti nas 6, že drugi dan tud 2 francoza – en je Julijen D. – oficjalen evropski rekorder xc, neki čez 300, je tam od Pariza letu proti JZ v 15 km pasu med dvema letališkima conama in ko ga je hotl dokončno zanest not  (prej je vse delal da ne) je šou raj pristat. In to iz štarta visocega 90 m , ki spodaj nima pristanka, pač pa ga ima 2 km za hrib-čkom. Alzo, dan je suh, na hribu se komej pobiramo ter zmečemo čez. Tisti bolj preračunljivi, čakajoč (riba) potegnejo kratko in sploh pristane prvič pod 100 km (18), če štejemo le jutranje štarte. Jest se znajdem za Julijem, ki se vrže ćez drugje in potem kruzava (Sušasays)  zmeri bolj v veter, ampak je fino. Taprave baze pa nočejo ratat, poleg tega da že od zjutri tud nekej visoke oblačnosti. Žuli gre v Potiretamo, da je šel dol, pravi, pa sej smo šli vsi, a ne, jest tud. Ko pa še doda kako sladki so taki šort flajti, pa Jože čist znori, saj da on ni pršu sm zarad kratkih (teh da ima doma zadost). Dnevi se iztekajo. Glejte da bo skidan sneg, ko pridemo!

Erzo 

 

{gallery}preleti/2008/patu{/gallery} 

2.11., 3.11., 4.11.2008 (zacelo se je ! Kaj že? Premocan veter kot lani)

Naziga, trga, nabija, turi, dere, in kar je se takih besed, ki opisejo premočan veter, ki ga ne maramo. Gremo gor gledat, nakar pa na kakšen avto izlet :

 

2.11. po gps instrument, ki sem jih dan prej pozabil v alternativ busu soferja, ki zivi v Pombalu 90 km stran in ga je treba cist nasuho najt in dobt instrument… 3.11. v Parelhas gledat en strat pred Patujem, kjer letijo Rally S.O.SERTÃO , kjer letijo iz starta do starta 1000 km ene 10 dni – ce jim rata. Itak je na hrib cesta kvecjemu za dzip, tako da le zremo tok delec od doma (tja in nazaj 300 km, potovanja 8 h). Takle mamo, za popestritev in obcutenje razmer pa prilagam tri filmcke s starta 4.11.

 

 Prvi del:

 
 

Drugi del:

 

Tretji del:

(moj praznik je podoben vašemu – žalosten?)

31.10. nismo letel, saj smo moral prit nazaj na izhodišče v Patu. Okol Kišade nas nabere Branko (hvala Branko, mislim da je blo zadnjič, da je šou),tja in nazaj 544 km , cca 12 h, je štartal 3:00, da skupaj nazaj v Patu ob 15:00.
Navijem bazo, germ čez grič in Jožetu dokažem, da četud zgodej čez, kot on tist dan se da preživet. Baze posuši, Jože pa jest krepava. Riba, ki zadnja čez, preživi, saj ima markiran kot bi reku Jože, ob 13-14h, ko midva spodej že skoraj opita pa butnejo BRAZILSKE BAZE, kakršnih še nism letos vidu s tal. In gre na 277 špure, kar pri njemu edino velja, za trek pa dvomim če ga boste vidl (skrivnost s skriva S od jezera). In pol druga zgodba it ponga ob 14:20, da drugo jutro ob 6:30 nazaj , cca 1000. Jože se doma ne da in direkt na štart, čeprev prbija veter kot pr norcih, že tukej spodej, da kar zavija okol hišc      ( menda ga nekej meče ke po štartu, 10 x proba (itak edini, čeprav dons pršli še Brazilci in Francozi) in pol ko pride dol še izjavi da bi se dal)). Takle mamo. Jest pa spat in pisat tole. E 

(zakaj bi imeli praznik samo v SLO, z lepim letenjem ga imamo tudi mi)

Vstajanje 5:30, cafe da mancha (prisegam na lubenico in vodo zjutraj) in pred 7:30 na štartu. Tokrat oblačnost v momentu skoraj popolnoma zapre nebo, kar je tu še ne videno po meni, vetra pa zato ni nič manj. Potegnem prvi, a s Tiho ribo se obubno pobirava, ne gre čez 900 (štart cca 640), medtem, ko Jože šolsko vztraja in  navije 1200 bazo in čez hrib v curitis. Ko tud midva po 40 min (oblačnost se redči v lepe Cu že 10 min po startu)na 1000 in čez naš osnovni hrib. Potem vsaj meni gre odlično. Zadnje dve leti mii ne gre: kamor se zapeljem, da bi me dvignilo-me ne (ali mi razpade oblak, ali se dvigam prepočasi pa spet razpade ali…. in sploh (itak). To sem včasih znal. V zgodbi ki sledi sem kot včasih- več ali manj skačem od baze do baze, ki pa se res ako nič drugače polnijo ( predvsem popoldne) in vlečejo dolgo (15-20 min). Res je pa tudi da 4x padem pod 600, kar je jako kritično in je lahko tudi samo še dobrih 200 m nad podnom. Tako se vsakokrat ukvarjam z iskanjem čimvečjega pristanka med brazilsko gmajno (suho grmovje, drevje v tem času), ki je običajno poseka ali nepokošene površine okoli manjših naselij , posameznih fazend (kmetij), ki pa so obvezno ob manjših jezerih (zajezeni vodi, ki se nalovi v času deževja in mora trajati celo leto). In prav ta voda, ki je pomembna za preživetje ljudi in žvali je pomembna tudi za parapenč. Jezerca so izredni prožilci termike, saj se ta odlepi prav pri njih! To se mi zgodi 3x pred 100 (dopoldne) in 1x potem.Ključ peleta e na 100 km, kjer se je treba zavlečt v dolino in preskočit hribe (brazilske Juršče in brazilski Javorniki). V zraku sm dobre 3h in baze se po pričakovanjih ne posušijo, ampak sesmo dvigajo (začetnih 1200, pa 1400, 1700, v Jurščah 2100, do končnih 2600 – kako šolsko, prava šolska naloga, jaz pa imam pripravljen plonk ceglc!). Toda hopla, najde se še en ključ: 10 km za Javornike je veliko jezero Jaguaribe, 20 krat 5 km. To vsekakor ni prožilc, je pa cela jeba prit mimo. S Petrom, ki je cel dan tud do 40 km za mano se ga lotiva po južni strani, kjer ga napaja prav tako širok vodotok. In prav tam v solinah, kakor sva mesto poimenovala piha z jezera in sploh. Jože se kasneje v drugo problema loti severno njega, Klarič pa je lani prišel po sredini ni mel več kam. Kmalu zatem zadnjič “pristajam“,nakar se pospravim gor v bazo. Naprej je čista poezija, če se uboga poezija  sploh lahko primerja z našim najljubšim opravilom! Vozim se z baze na bazo, vrteč le nujno potrebno (ne do baz, in si mal popravljam povprečje) in bolj samo peljoč se. Letim nekje po sredini in ne bolj levo, kar bi bilo potrebno zaradi široke reke Jaguribe (brez pristankov)in eventualnega pristajanja ob asfaltni cesti Jaguaribe – Senador Pompeo – Pedra Blanca – Idenpendencia – Crateus, kjer imajo špuro Brazici. Toda oni imajo pobiralce (žogic), mi pa smo frilenserji. In kako se pol čudijo, ne vedoč, da se da tudi tako leteti (razvajenci!). Obenem so z Leonarda pobrali dol vse lete, kjer bi se to dalo preverit, in sploh se tudi v osebnih kontaktih obnašajo ljubosumno in vzvišeno do ostalih. In leteli so to špuro po cel mesec, vsako leto. Itak je vsak dan vreme. Peter me po mojem zgodnejšem pristanku 48 min uspe mal polovit na 241 km, Jožeta pa pogjte na olc, sej je objavu. Dost mate! Erzo