Našega izleta je konec in čaka nas še dolga pot domov. Spet planiramo postanek nekje na sredi poti, ura bo ravno pravšnja za letenje. Ko pridemo skozi alpe na rob Padske nižine najprej planiramo na letenje kje tu blizu, na visokem griču smo že na poti v Francijo gledali padalce, in tudi zdaj jih vidimo, najverjetneje so štartali na: Cavallaria. Vreme ni najbolj obetavno, izgleda kot da bo kmalu dež. Štart Cavallaria je kar visok, skušamo priti na bližji in bolj dostopen štart Andrate – 737m. Ampak tukaj so ceste nekaj zaprte, kar nas dodatno demotivira in obrnemo, nazaj na avtocesto in naslednji postanek v mestu Brescia. Štart, ki izgleda najbolj dostopen je Monte Maddalena (malo nižje). Ostanem sam, kajti v avtu ljudje postajajo lačni in je to višje na hierarhiji potreb kot pri meni letenje. Pripešačim do štarta, pogoji so OK, vendar po štartu vidim, da je za današnje pogoje bolj primeren višji štart, zaradi same smeri vetra.

Monte Maddalena

Čeprav na štartu ne izgleda, je v zraku vetra kar nekaj – V / JV, ki me odnaša proti središču mesta. Sicer dobri pogoji za XC, ampak nimamo ne časa ne volje za kakšno pobiranje v divjini. Držim se lokalno okrog grička in po slabih dveh urah, ko so vsi podkrepljeni, pristanem in via domov…

Po obilnem deževju, snegu in mrazu čez teden je pogled na hribe prava zgodnje-spomladanska idila. En dan prej smo sicer šli vseeno pogledat na Semnoz, ko je nehalo deževati, a je bila baza nizka, pihal je sever (po preučevanju OLC-ja sem sicer videl, da se da prav iz vrha štartati tudi na S…), tako da nekako si nihče ni upal po mokrem 20cm snegu, v bazi, na čuden veter štartati na neznanem terenu.

Smučišče Semnoz

Blizu vrha na Semnozu, kjer bi se dalo štartati na sever, ven iz megle

Blizu vrha na Semnozu, kjer bi se dalo štartati na sever, ven iz megle

Današnji dan pa kljub vsem čiščenju ozračja izgleda čudno stabilen. V daljavi močna inverzija, ki izgleda kot berlinski zid. Baz ob 13h še nobenih. Vseeno se počasi odpravimo na štart. Sobota je, tako da je tečajnikov, tandemov in padalcev vseh vrst, ogromno. Razmere so slabe, piha dol, tandemi in tečajniki pa kar štartujejo – tečajniki boljše kot tandemi. Nekateri tandemi so bili prav zaskrbljujoči. Vsake toliko se dol vrže tudi kak Enzo / Zeno. S Timom pa kar čakava. Štarti imajo preprogo, sneg gor se počasi topi, vse je mokro. Baz še ni. Ure minevajo, Tim ima počasi dovolj in se počasi napravi. Jaz še malo čakam, in ko vidim da počasi začenjajo vrteti, grem v luft še jaz. Zahvaljujoč sondam tokrat kljub stabilnim pogojem ni bilo težko na začetku in se relativno hitro odrolam do vrha, nato čez jezero tako kot v ponedeljek, tokrat se pa odločim, da pristajam “doma”.

Pomoč štarta ženski pilotki na Zenotu

Pomoč štarta ženski pilotki na Zenotu

Razgled s štarta

Razgled s štarta

Punce gredo na kolesarjenje, Timu pa nekaj v zraku ne ustreza in gre po eni uri dol. Jaz ponavljam ponedeljsko špuro do Mont Charvina, tam zavijem na sever in odglajdam do Manigod in tu se odločim za povratek. Tukaj se težko poberem na neke normalne višine, ves čas sem pod grebenom in zaradi dolinca je precej živahno. Ko pririnem skozi dolino vidim padalce visooooooko, visoko gor, čez 2500 (jaz na 900m). Ampak na tem robu tudi meni zagrabi. Hitro pridem visoko, se pridružim padalski avtocesti do Le Parmelain – do roba Alp, vmes še pomalicam, nato se končno slišim po postaji še z Ano, ki me že 2 uri čaka na pristanku. Trikotnik je že zaključen, tako da s polnim gasom pičim vzporedno z jezerom do uradnega pristanka v Doussardu. Dol kar s spiralo. A ni škoda višine?

Tudi tokrat razgledi fantastični, sploh zaradi snega je bilo še toliko bolj kontrastno, idilično. Še bi prišel sem! Sploh po tipanju terena ta teden, se mi zdi da FAI-100km trikotnik ni tako daleč!

Col de la Forclaz

Zbudimo se v čudovito prvo francosko jutro, vreme nam obeta letenje samo danes ter mogoče še kakšen dan konec tedna. Turistično / padalski izlet je seveda tako definiran. Letimo danes, druge dneve pohajamo okrog.

Gremo na nam najbližji štart, ki je le 30 minut vožnje oddaljen od apartmaja. Ta štart je tudi eden izmed najbolj obljudenih, je najbolj dostopen in lepo urejen. Po navedbah lokalcev tudi najbolj zgodaj začne “delat”. Tisti v Montminu (Col de la Forclaz) je bolj popoldanski.

Zrajcana z optimističnimi načrti se s Timom že zelo zgodaj poženeva v luft. Mučenje v višini štarta, jaz najprej močno zacurim, nato se skoraj iz pristanka poberem nad štart.

Po postaji mi Ana “teži”, naj se že oglasim, ker me želita s Špelo pobrati in še enkrat peljat na štart. Jaz le spustim komande, da odgovorim, da sem pobral, in takrat seveda izgubim steber in zacurim direktno na tla.

Planfait 1

K sreči me v bistvu že čakata spodaj, tako da oblečen samo napokam padalo v avto in sem spet napravljen v 15 min. Tim še vedno vztraja, ampak se nikamor ne odpelje. V luftu je vedno več sond, tako da se eni gruči pridružim in končno namotam na vrh, od kjer gre naprej vse kot po maslu.

Nori razgledi, malce strašljivi, vendar v zraku je tudi kar nekaj JZ, tako da ko rinem čez Entrevernes, ne gre nikamor in ko imam tega guncanja dovolj, obrnem z vetrom nazaj čez jezero. Zasnežene gore so vabljive, ampak skrbi me veter v višinah, pa tudi dolinski vetrovi. Rad bi se vrnil in zaključil let v obliki trikotnika, ampak zaradi vetra se pustim odnesti čez Megève, v Passy gre čez 70km/h, ampak že na sredi doline začne nekaj brcati in ponovno naberem do sredine grebena, na nekih 1700m. Ponovno poskusim povratek, rinem na sever, ampak sem vedno nižji, dolinski veter (okoli Annecya so dolinci običajno iz severnih smeri) me ustavlja, obrnem nazaj proti Passy-u in z vetrom do Servoza, saj se mi Mont Blanc v soncu vabljivo blešči. Seveda zaradi vetra nisem nikoli resno pomislil, da bi se tja odpravil, pa tudi na Servozu dobim noro dviganje, da gre brez vrtenja gor +4. Zaradi tega malo cviknem in se nad Chamonix vozim po zasenčeni strani hribov, namesto pod sončnim Mont Blancom. V senci ne dela nič, gre pa spet s 70 km/h proti Švicarski meji, v Chamonix so pa pristanki zelo na redko, tako da imam vso energijo uperjeno k iskanju pristankov v temi.

Planfait – Chamonix

Na tleh niti ni bilo tako hudo z vetrom. Zemeljska ekipa je tudi hitro pri meni, saj so me spremljali že na Live Trackingu in so mi šli nasproti že več kot eno uro nazaj. Ko pospravim in se ustavimo v kafiču, začne iz baz, ki so se nakuhale iz tistega norega dviganja, kapljati…

S Timom, Špelo in Ano gremo na enotedensko turistično/padalsko ekspedicijo v Annecy. Pred nami je slabih 800 km = 8 ur vožnje, tako da se ustavimo na pol poti pri Gardskem jezeru. Zapeljemo se na kar zgleda najbližji štart od avtoceste, ampak nikakor ne najdemo poti na štart, saj je vse zagrajeno z ograjami.

Pridemo do ene turistične kmetije, kjer nam razložijo, da je štart na njihovi privatni lasti in jim klubi plačujejo uporabnino. Vseeno nas prijazno spustijo po svoji posesti naprej do štarta, zanima jih samo (pa to bolj iz marketinških razlogov) iz kje smo zvedeli za ta štart. XCGlobe ne poznajo.

Vinjeto, prosim.

Na štartu se pasejo konjički, veter piha rahlo iz leve. Štart je noro položen in imam kar nekaj pomislekov, ampak če si je tu upal štartati še Tom Pavlič (!!!), pa si bom seveda upal tudi jaz.

Šalo na stran, malo sem analiziral teren, možnosti za prekinitev je veliko, odločim se poskusiti.

Dolinski veter je zelo močan, pristanki so vsi preštrikani z elektriko. Na tleh sem hitro. Pošljem koordinate in pri meni so točno takrat, ko zložim vse v nahrbtnik.

Tom, Nevidni grejo H&F na Slavnik. Jaz, Erzo in Mlakar pa na Slivnico. Ko se peljemo gor Kus že vrti, govoril je o tem da je stalno menjaval veter in se je premikal iz J na V štart. Mi smo imeli isto. Najprej nekaj akrobacij na štartu, potem gresta v luft Mlakar in Erzo. Po dolgem parawaitanju in mnogih poskusih pa še jaz. Predno se spravim v luft sta se že odpeljala nazaj, ju pa kmalu dohitim. Ko se zapeljem v borovniško luknjo je Mlakar že na tleh, erzo pa povrtava pri Zabočevem. Jaz, predno sem ga videl, sem se peljal po vzhodnem grebenu (proti Zavrhu). Itak me je samo splaknilo dol (tako kot Mlakarja), na tleh pa konkreten S – dolinc. Erzo se zavleče proti Vrhniki. Kus pa na šiht.

Erzo

Jean

Mlakar

Ko že razmišljam kako se bom usedel na vlak (v bistvu sem šel zato tja pristajat), javi Mlakar da je v Zabočevem in da bo probal najt koga za prevoz na štart. Posveti se lučka in imam stvari v nahrbtniku še predno jih utegnem pospravit. Šprintam po glavni cesti, razkazujem palec, najprej nič sreče. Mlakar javi da je že našel gospoda ki ga bo peljal gor, ampak še čaka ženo. Jaz medtem, ko skušam poštopat do Brezovice (kjer je Mlakar), da bi šli skupaj gor, mi ustavi mlada mama z otrokom na zadnjem sedežu, ki, ko malo povem zgodbo od kje sem prišel, in kam bi šel, me zapelje kar na štart. Za Mlakarja ni prostora, pride pa vseeno minutko za mano z lokalnim prevozom.

Mlakar pofotka štart.

Žanbučev

Zabučev

In pomaga mene spraviti v luft (po prej videnem na Slivnici?).

Jaz na štartu ne dobim nič konkretnega, je pa tako kot prej, v višinah J/JV, spodaj S/V. Ko sem v višini štarta me odnaša naprej na barje, nato pridem do ovinka gričkov in me sklati vzhodnik čez dolino na sosednji breg, kjer se s 500m skoraj po tleh priplazim skoraj do vrhnike.

Mlakar za mano z boljšim intervalom navinta skoraj do baze, in se kraljevsko vozi čez grapo, nato pa malo manj kraljevsko nad Vrhniko, kjer sem jaz že v Aninem avtu. Tam ga opazujeva, a glej ti to ninđo kako spet nabira. In se reši iz 500 na 1000, skuša poklopit Ulovko, midva pa ga ne čakava in greva proti Logatcu v štacuno. Mlakar se vseeno odloči it pristat (ker scurit ne zna), zato ga greva iskat, nato vijavaja z njegovim rešiva še mojega iz Slivnice.

Erzo, razukurjen, ker sva šla na popravca, se tudi on odloči za popravca na Slevici in se odpelje do Šk. Loke.

Erzotov let

Erzotov komentar leta:

Ko se zaletim dol v Mah (staro ime za Barje) s Slivnice, se Jean hvali, tako se zdi meni, da je Miha našel prevoz za na štart Sabočevu! Prasca sta letela manj kot jaz in zdaj bosta nagrajena z dodatnim letom! Se mi kar fuzla in kadi z glave, kako naj rešim še sebe… dan je vundar še mlad. Vrtim telefone in padala ne zlagam. Mega, Uki, Iskra, Zorman, Simeon, Rajko Pograc, Poje in nazadnje Mirko, ki je vedno pripravljen pomagati in se mu tu zahvalim ter ga prosim odpuščanja, ker sem se nanj spomnil šele v osmo. Povem mu, da grem na SLEVICO, on pa da moram, 1 km odletet še za njega. Domislim se službenega avta (moj je v Cerknici) in Mojce, ki bo šla z mano. Ker ne more takoj, grem pogledat naprej do Podčela, kjer vidim nore baze v Borovnico in vse prazno v Horjulju. Pokličem še Kafola, ki ima telefon že zaprt… Ker je Mojca na Verdu, mi šine v glavo misel, da bi pa šel raje na Sabočevo, ki mi je sicer smotan, a red naredi Mojca, ki se ji tja ne gre. Super, vsaj vemo kam: na štartu popihava in vzame me z mesta, kakorkoli je že položno (15:16)… potem ni več tako obetavno, saj curim ne glede kje in koliko povrtavam, prav nazadnje sem nad samim Pečovjem – vrtim nad kmetijo, samo še zato, da bo kaka minuta več. Domače ženske spodaj se me ne morejo nagledati. Razmišljam tudi, ali bo Mojca zato, da greva še 1x gor. Že se torej vidim na tleh! Tako sem nizek, da se mi zazdi, da ne morem normalno čez grebenček, ki zapira Pečovje proti dolini. Potem se vseeno zapeljem 30 m čez drevesa 150 m nad dolino; zdaj se tudi spomnim kilometra, ki ga moram odletet za Kovača: vrtim tam nad drevesi in gre gor, počasi a vendarle. Na vrhu že hočem na Z, pa me Z ustavlja, zato kontra. Ker je LJ precenjena, pa še zanos me odnaša na S, je jasno: Sv. Katarina čaka, da jo po 15 letih ponovno nadletim. Med Tehovcem in Jakobom lepa baza, ki pa ji ne zadenem izvira, zato samo še spiznim mimo Homa z vetrom v poden (16:36) pred Loko. Igor me ekspeditivno dostavi v Godešič, kjer 16:55 in v 5 min dobim štop na Dolgi most, kjer 17.25. Dogovorim si prevoz s prevozi ob 18.00. V 5 minutah ustavi kombi KK Sežana, ki nalaga košarkaše za na trening – stegnem jezik in že se peljem na Unec v ploho, kjer 17:50. Še prijazni striček in že sem 18.10 pri prvemu avtu v Cerknici. Kje je pa drugi?

Po dopoldanskih zemeljskih obveznostih si čimprej želim v luft kamorkoli. Na srečo je Jean že v pogonu, čeprav niha med severom in jugom SLO. Njegova sredina (=Slivnica) kaže veliko vetra (8/13 približno opoldne), za Gorenjsko pa obljubljajo napovedi nevihte. Meni se zdi, da bo na J bolj sigurno in ker je Kovk šibek in dokazano scurljiv (ref.Jože Vidmar), predlagam Vremščico. Jean je takoj za, saj slikce kažejo tam lepšo situacijo kot v Vipavski (ki je vsa zabasana). Še Borisa s Špelo (ki sta prijavljena že od včeraj) prepričujeva za ta cilj in smo zmenjeni. Ostalih interesentov ni…

Ko sem ob 12.00 že na poti proti Vrhniki, preverim situacijo še pri Gorazdu, ki pa je glede Vremščice skeptičen (seveda, ker ima takrat še delo). Na mitnici Logatec se naložim v Dusterja, na Uncu vskoči še Jean in potem Boris da gas, da se kar zapraši za Dusterjem. Še mimo Postojne nihamo med Vremščico in Kovkom (nekaj se omenja tudi Lijak, čemur ostro nasprotujem 🙂 ). In potem se Boris demokratično odloči za Vremščico…

Na zg.startu v sunkih pihne čez 10 (pa tudi na Kovku je že čez 10). Začnemo postavljati in Jean je seveda prvi. Z atraktivnim vzletom z mesta potrdi, da je veter na pobočju res močan, vendar je to tudi vse. Kamor koli se zapelje, (res) počasi curi do žalostnega konca na Piki.

Jean kot predtekmovalec

Z Borisom vrževa priprave v ler. Medtem navalijo Kraševci: Nevidni in Bojan, prihaja še Rajko in na spodnji start Gorazd.

Špela reši Jeana. Ko Nevidni starta, ga začne takoj dvigovati in lepo nabere nad start. Panika.

Takoj smo pripravljeni še ostali in v luft: Boris, Jean, jaz in… Po bolečem startu se še 10 min presedam v zicu, da pozabim na bolečino (najbrž, ko zaokroži dovolj adrenalina), potem sem vedno bolj sproščen.

Vrtimo in nabiramo (in zgubljamo) okoli starta, Jean vmes še enkrat mimogrede toplanda.

Jeanov uvodni

Potem Boris in Jean najdeta lep steber do baze in izgineta (dobesedno: v bazo in v prenesenem smislu – odpeljeta se proti V v smeri Pivke). Ostali pa v vedno boljših pogojih najprej blizu hriba, potem vedno bolj ven. Čez letališče se zapeljem do Škocjana in se pridružim v dviganju Nevidnemu in še naprej. Ko zacurim, s 50 nazaj, spet popravim v stebru nad Škocjanskimi in s 1200 v smeri Dolenje vasi z namenom pristati tam. Pa kljub lepi brzini preveč tonem, da bi prišel do tja, zato nad  AC obrnem in čez letališče po 1.30h na pristanek ob glavni cesti, kjer že pospravlja Gorazd.

Zoranov let

Ko pride Špela, je ob 16.30 na tleh tudi Nevidni, ki je zaradi svojih nujnih obveznosti predvidoma zaključil letenje do 15h, ko je imel skrajni rok… pa tudi ostali so že na tleh.

Jean javi, da je žalostno »scuril« pod Slivnico,

Jeanov zaresni

Boris pa nadaljuje čez Bloke.

Ko sva s Špelo pri Postojni, tudi Boris javi pristanek in pošlje lokacijo malo pred Velikimi Laščami.

Borisov let

Na Uncu odvijeva preko Cerknice čez Bloke, da ga po vijugavi cesti, koder naju vodi Google navigacija, končno pobereva.

 

Borisov filmček

Nazaj čez Sodražico na Unc je precej hitreje…

Še vizualizacija naših letov:

 

Kar nekaj je bilo zemeljskega dogajanja od mojega zadnjega leta. Med drugim tudi poškodba mišice leve noge, kot posledica predhodno (že 14 dni starega) zvitega gležnja desne…

In se končno odpre možnost za letenje (Erzo (se) zjutraj organizira za Slivnico ali Smuk, Igor in Jean bi danes tudi…). Po malo usklajevanja se odločimo za Slivnico (ko je Erzova jata že zaključena za Smuk in se Poje prestavi v smukaško jato). Pri Hoferju Fužine ob 11h prestopim k Igorju in v Cerknico, kjer na pumpi že čaka Jean. K nama in gor.

Na startu piha malo od V, malo od zadaj SV. Ko se razpakiramo na V delu, pihne tudi J, JV in se prestavimo nazaj na J pobočje. Malo počakamo, da cikel pride na pihanje gor in v luft Jean, ki lepo navija in hitro nabere nad vrh.

V naslednjem ciklu potegnem jaz z močnejšo bolečino, kot sem pričakoval in potem še Igor…

Desno od starta se prvih 15min poskušam namestiti v sedež s čim manj bolečine, potem počasi le popusti. Igor in Jean medtem že pobereta do baze in se vozita sem in tja. Više gori je čutiti SZ, niže termični J, JV, pa tudi V. Nekako se odločam v smeri proti Uncu, pa takoj zgubim, ko se bolj oddaljim od hriba. Jean in Igor mi počasi izgineta, sam pa se nekako ne morem sprostiti in povsem znebiti bolečine in se po slabi uri počasi zapeljem na pristanek pri pumpi.

Zoranov let

Člana ekipe, ki opravlja zemeljska dela v okolici pumpe, naprosim, da mi s pomočjo Jeanovega avta (ki ga odpelje dol) pomaga rešiti Igorjev avto z vrha. Medtem Jean javi, da je pristal na Blokah

Jeanov let

Jeanov Komentar leta: vedno se nekaj jezimo, da je vetra preveč, ko ga pa ni nič (oziroma izgleda, da je iz povsod), pa sploh ne veš, kam bi šel.
Komentarji (1)
  • 1.Igor : Ne samo, da imaš trikotnik. Tudi bolj “raznolik” si. Malovamomalotamopress. [12.04.2017 19:29]

 

Igor pa javi, da je na koncu Loške doline.

Igorjev let

Igorjev Komentar leta: Gozd za do Babnega polja se mi je zdel nevarno dolg in položen. Visetivdružbimedvedovninajboljprijetnopocetjepress.
Komentarji (6)
  • 1.Tomaž Hribar : Baje, da moras bit samo glasen in je medved toliko pameten, da gre raje stran:) [12.04.2017 18:05]
  • 2.Mojca Pišek : Aha. [12.04.2017 18:41]
  • 3.Jože Poje : Glasen? A že v zraku? [12.04.2017 18:44]
  • 4.Igor : @Tomaž: Medveda si rešil, kaj pa dolg in položrn gozd!? 😉 [12.04.2017 19:17]
  • 5.Igor : @Mojca: Glede na to kar si pokazala 31.3, bi se ti zagotovo uspešno zapeljala do Babnega polja. Vdružbisetežjecuripress! [12.04.2017 19:20]
  • 6.Igor : @ože: Najbolj gotovo je, da se kar že v avtu, med vožnjo na štart, po malem “vrešči” 😉 [12.04.2017 19:21]

 

Ko pridem dol, proti Bloški polici, kjer že čaka Jean. Skupaj v Iga vas po Igorja in na zaključni pasulj v Žerovnico…

 

Še vizualizacija letov

 

 

Imam zemeljske obveznosti v teh bizeljskih gričkih, pa si ne morem kaj, da ne bi pogledal, če je tod okoli že kak štart (da ga ne iščem iz nule). In je tukaj bela pikica z enim (ne Erzovim 🙂 ) letom: Pavlova vas.

Pri kmetiji zaparkiram in si ogledam lokacijo. Lep štart, če odštejem hrast in šavje na koncu. Ampak s  slalomom v levo med slivo in hrastom bo šlo nad trte in dalje. Ne vidim pa kakšnega lepega pristanka.  Piha lepo gor (čeprav je generalno S), ampak začne kapljati. Skoraj obupam, pa se zapletem v pogovor s kmetom, ki pove, da jih je tu že več odletelo in obljubi, da me pride pobrati dol, če odletim. Pa še od hiše, kjer je čisto drug razgled, mi pokaže kje so fantje pristajali: krasen velik travnik in njive. Vsemu temu se ne morem upreti in že se pripravljam.

Ko prvič potegnem, pihne od zadaj in mi padalo odloži na skladovnico vej, ki jih pripravljajo za prvomajski kres.

Ko otrebim padalo, postavim še enkrat in lepo speljem cikcak med drevesoma po planu in sem že v višavah. Celo rahlo dviganje dobim, potem me spusti in se zapeljem naprej nad dolino, čez pristanek in nazaj  na travnik, kjer me pa naenkrat močno spusti, tako da z -3 prbijem  na sveže zorano njivo, 5 m pred idiličnim travnikom.

Zoranov let

Še pospravim ne, ko je gazda že pri meni in me dostavi gor do LCja. Res lep novnov 🙂

Na vsak način mi hoče predstaviti še svoj domači sauvignon in komaj ga prepričam, da me čaka še vožnja domov…

Danes sicer krasen dan, s fantastično sondažo, kičastimi bazicami in … SV, ki bi naj bil v višinah močnejši. Odločimo se za Zavrh.

Ob 14.40 na Šodru. Emil, Jean in jaz dočakamo Erza s Čeparjem (ki je ves naspidiran za akcijo). Pri Škorpijonu naložimo še Ukija in gor.

Na startu občasno polaga smreke in šumi kot vlak spodaj. Na momente pa se tudi umiri. Nad nami lepe bazice, ki se ne premikajo preveč hitro in te močne sunke pripisujemo predvsem termiki.

Zaležemo na startu in se sončimo. Le Jean se delno pripravi, pa ob naslednjem sunku zaleže k ostalim. Tilen pa se neskončno počasi s skrbjo pripravlja na odlet in na koncu celo natakne sedež po 15min intervalu zmernega vetra. Pa ga hitro sname, ko namerimo spet sunke 14. Potem pospravi in soglasno se dokončno predamo.

Še zaključno druženje pri Čeparju ob Erzovem čipsu in arašidih…