Pogledamo naslednjo najbližjo belo piko in se odpeljemo malo predaleč do naslednje. Še lepši šolski teren, pravkar pokošen.

Postaviva drug ob drugem. Boris odlaufa in ga lepo dvigne in se odpelje čez platojček spodaj do dolinice in potegne še desno ob drotih.

Borisov let

Sedaj pa rahlo pihne od zadaj. Počakam in ko mi Špela s trakcem pokaže nulco, potegnem in laufam in laufam, predno me vzame. Na potki me vzdigne in potem veter od zadaj spusti, tako da ne pridem do konca platojčka in samo sedem na tla (dobesedno) na izravnavi.

Zoranov let

 

Novnov !!

Vročina je vedno bolj neusmiljena, zato se usmerimo samo še malo nazaj na prej zgrešeno belo piko.

Na vrh travnate glave (kot ena res velika krtina), ki je zgoraj zelo položna (pobočje nižje nad bližnjo cesto pa lepo strmo. Postaviva, čeprav večino rahlo piha od zadaj.

Ko se malo umiri potegne Boris in odlaufa do preloma, kjer spelje.

Borisov let

Nekaj minut moram počakati, da popusti hrbtni vetrič tudi meni in odlaufam še jaz (dokler se ravnina ne prelomi, kar ne verjamem, da mi bo uspelo). Ker so droti na drugi strani ozkega travnička, nad cesto ostro zavijem v desno in prenizek samo še sedem v travo…

Zoranov let

Še četrti nov danes 🙂 :-)…

Potem pa še na zaključno pijačo in jedačo na Krtino…

In tu je še Borisov filmček tega današnjega dogajanja

Ko pospravim, se že začne telefonijada, kam bi šli in medtem se zapeljem na Pusto polje. Tu pa se razbohoti telefonska koordinacija in povezave in prevezave in… Delux je z OLCja ugotovil, da sem tam in s Špelo prideta v 15min, da pogledamo še nekaj potencialov v okolici, saj za resno letenje še ni cilja, ker je še premočno (Vremščica- Gorazd odhaja tja na oglede…).

Najprej na (nekdanji šolski) teren nad Medvedjim, kjer jaz začnem telefonske službene zadeve, Boris pa medtem v sunkovitem vetru poskakuje med nebom in zemljo in na koncu odfrli do ravnice, od koder sporoči, da ne priporoča, ker ni užitno in zna biti predvsem nevarno.

Potem gremo še mi trije skupaj na ogled Pustega Polja, saj Vremščica še vedno ni potrjena s strani Gorazda in odložimo akcijo še za kakšno uro. Na tem startu tudi piha v poštenih sunkih (ni priporočljivo), tako da se vrnemo dol. In potem predlagam, da nima smisla še eno uro tu čakati v negotovosti v iztekajoči se dan in da raje gremo na Socerb, kjer bi ta Z bil mogoče užiten in celo v pravi smeri.

In se Špela, Boris in jaz z LCjem odpeljemo v smeri KP, medtem ko ostali še niso za akcijo (=dvomijo v to izbiro…Manca, Mega, Erzo kasneje, Jean sedaj ne more več…).

Ko pridemo po spodnjem kolovozu na Socerb 4, piha idealno; na Socerbu 3 tudi, čeprav malo šibko. In na Socerbu 2, ki je izbran in bo danes imenovan, še/že malo manj. Medtem na Socerbu(1=originalni start) ravno nekdo odletava.

Hitro postaviva: 2 x rdeča Rooka, 2x tangice, 1x rezerva, 1x gas, 2x pilota… In v luft Boris in malo za njim jaz.

In zajadrava v desno, mimo originalnega starta in do roba Glinščice in nazaj in sem in tja… vendar nad rob ne nabereva. In po obetavnem začetku počasi curiva (že zelo nizek dobim nad enim kucljem obetavni dviganje – za kratek čas) in po cca 20min lepega jadranja scuriva na uraden pristanek.

Zoranov let

Zoranov let

 

Borisov let

Borisov let

In je Špela že pri naju.

Na poti nazaj je že vidno manj vetra in ker je sonček še nad obzorjem, v Logatcu še enkrat na oglede.

Na Pustem polju piha SZ poševno desno od zadaj, kar nama še vedno ni všeč.

In nazaj v avto in na dopoldanski (nekdanji šolski) travnik. Tudi tu se občasno zlije veter s strani in od zadaj, vendar postaviva, saj ga je res malo v primerjavi z dopoldansko situacijo.

V drugem poskusu le speljem in se zapeljem do ravnice spodaj.

Zoranov let

Zoranov let

Boris pa me preleti in pristane čez cesto.

Borisov let

Borisov let

In sonce počasi zahaja…

Sobota je predvidena za celodnevne projekte na Idrijsko-Tolminskem. Mateja, Erzo, Mega, Boris in jaz. Plan 5 startov. Veter je V in naj ne bi bil premočan. Pa je. Ko se prvič ustavimo ob Idrijci (prvi potencialni start tam nekje zgoraj) trga perilo s štrikov. Naprej okoli Tolmina (po bližnjici čez Kozaršče) in skozi Orehovlje gor v pobočja Kolovrata. Drugi start, Vrše (za zgodovino: Erzo odletel 22.5.2010), je na ovinku ceste. Piha rahlo s strani in močno. Malo tacamo naokoli in naberemo mačice. Naprej čez sedlo Solarji na vršno pobočje, kjer se ustavimo za ogled muzeja na prostem (Na gradu 1115m). Krožna tura po ostankih 1.svetovne vojne. Piha.

 

 

Naprej po zračni cesti na Trinški vrh, kjer sta lani startala Erzo in Mega. Najprej na ogled na travniček tik nad škarpo ceste, kjer je tretji potencialni start – in kjer ne piha več tako strašno. Malo modrujemo in tacamo naokoli. Erzo se že odpove letenju, ker mu vse skupaj ni preveč všeč. Pa se odloči Mega. Greva po kramo v avto, potem še Mateja in Boris.

Postavi Mega in dvakrat podre, predno elegantno odleti malce postrani. Lepo ga dvigne in pobere nad greben. Potegnem še jaz in lepo začutim padalo nad sabo. Ko stopim naprej do roba, pa začutim, kako mi ga sesuje, vendar sem že na robu. Poženem se naprej in vidim, da padam proti šavju čez cesto. Slišim še, kako zakričijo za mano, začutim, da se mi padalo postavi, vendar vidim kravatico na desni, ki jo hitro rešim s potegom komande (kasneje mi povedo, da me je padalo malo prehitelo, na robu, kjer je ravno, sem ga razbremenil in dobil frontalca, s katerim sem se pognal čez rob…). Ko je padalo dokončno v normalni poziciji, sem že precej pod grebenom in poskušam kaj nabrati. Grem z vetrom proti levi in samo počasi tonem. Mega se po postaji sicer čudi, kako da sem tako nizko, ampak dvigne me ne tudi za centimeter. Vdam se v situacijo in odpeljem bolj ven nad dolino, kjer je pa veter v hrbet še močnejši. Mestoma mi pokaže celo 60km/h. Ko sem že nizko nad tlemi (pri Idrskem), si izberem travnik za pristanek (malo bolj stran od daljnovoda 🙂 ) in obrnem v veter. Čutim močan nasprotni veter, občasno mi zapiska in me celo rahlo dvigne. Ko vidim, da me počasi rikverca in me spušča proti drevesni pregradi za mano, zavijem, da me odnese čez na naslednji travnik. Tu me spušča po liftu dol, potem pa dobim kakšnih 20m nad tlemi klofer z leve in desne (najbrž zaradi rotorjev za drevesno pregrado, čeprav sem kakšnih 200m za njo), kar me kar zruka in pristanem malo trdo na travniku. Močan veter mi potegne padalo na stran in me podrajsa po travnati zemlji (še dobro, da ni preveč blatno).

 

Zoranov let

Zaradi vetra s težavo naberem in grem v zavetje dreves zlagat.

Ostali po lepem letu ne pristanejo lepo pri pumpi v Kobaridu na standardnem pristanku, temveč (citirana Mateja): “…še malo bolj vzadaj za Kobaridom, na drugem travniku. Ta je z višine deloval še lepši in večji kot tisti ob pumpi, ampak z nižje višine je bil vidno prepreden z razmimi žičnatimi pastirji. Mega se je enemu komaj izognil, seveda ne, ker ne bi znal, ampak ker ni dobil nog iz vreče. Delux pa je itak tekmoval in je lovil razdaljo, zato je pristal še kakih 300m nižje na travniku :) . Je pa res, da smo pristali varno in kontrolirano. Juhej :) !”

Ko pridejo po mene v Idrsko, ima Erzo že naslednji cilj – Vrsno.

Ko se pripeljemo v Vrsno, malo slalomiramo po ozkih uličicah vasice, dokler le ne najdemo prehoda do povsem nove solarne elektrarne, ki je uničila lokacijo za nov Erzov (pred časom lociran) start. Pa še piha močno, tako da se po ogledu elektrarne hitro spokamo nazaj v avto. Erzo je ves žalosten, ker še nič ni letel in deluje že skoraj obupano. Predlagam Matajur (poznam pot do starta) in skozi Idrsko in Livek odšibamo gor.

Na sedelcu med Mrzlim vrhom (1353m) in Srednjim vrhom (1323m) parkiramo in odnesemo opremo na start desno na Srednji vrh (razen Mega, ki pravi, da  je danes že dovolj letel in je prostovoljni šofer). Za razliko od vetra spodaj je tu skoraj mirno – razen rahlega vetriča, ki se zliva po pobočju dol (s strani in rahlo v hrbet). Ko že skoraj obupamo (Boris gre gledat situacijo nižje po pobočju), vetrič v hrbet občasno zgine.

Hitro postavi Erzo, izkoristi trenutek miru in starta. Jaz takoj za njim, potem pa še Mateja in Boris. V ravni črti se usmerimo čez dolino levo od Kobarida v sprednji del grebena Kobariškega Stola, ki pada proti Kobaridu. Erzo že nabira, jaz pa tudi takoj priklopim in začnem vrteti. Naslednjo uro vrtimo in peglamo in jadramo na prednjem robu, dokler sonce počasi ne zaide in se začne hladiti. Boris je zavil po dolini naprej proti Robiču in tu ga hitro prizemlji, saj se proti močnemu vetru nazaj komaj pomika. Svetuje, naj raje pristanemo na uradnem pristanku, saj je veter v dolini res močan. Ko se odločimo, da gremo dol, si kljub temu izberemo velike travnike pri Starem selu za Kobaridom, saj je veter res močan in obeta živahno pristajanje. In tako tudi je. Najprej pristane Mateja, ki jo malo povalja, potem jaz ob cesti nasproti Vile Franko (in me ne povalja), zadnji pa še Erzo.

Zoranov let

Mega in Boris nam pomagata pospraviti in nazaj proti Lj. V Idriji imamo še zaključno večerjo in druženje v gostilni nad Antonovim rovom.

Recept za žlikrofe

Dan je še mlad in Erzo že kaže novnovnov start v smeri Vrha nad Šembijami (777 m). Malo krožimo med hišami in kar hitro vdenemo cesto v pravi smeri, ki se spremeni v kolovoz in na koncu v travnate kolesnice proti vrhu Vrhu. Ko rata malo čudo, se spokamo iz avta na oglede. Erzo tava naokoli s tablico in preverja, če so zemljevidi v redu narisani. Veter je še malo močan (vendar prava smer), zato smo še malo turističnoinformativno razpoloženi. Z Vrha vidimo primerne travnike na sosednjem JZ pobočju (Bezgovica 738m). Zapeljemo se v tisto smer po travah, pa hitro odnehamo in se peš odpravimo na travnike, od koder ni še nihče odletel, odkar stoji mati Zemlja.

Travnik je sicer zelo položen (kot pri Stični), vendar so drevesa na koncu bolj krmežljava in redka. Še kratek sprehod do strmega, skalnatega Brkinskega roba (potrjeno na 10.000ki), da najdemo primerne pristanke. Nekaj najdemo in nazaj na travnik-start. Mega se odloči, da mu ni treba (pristanki se mu zdijo premalo verodostojni). Z Erzom začneva postavljati, ko steče (!) še Boris po padalo (prej namreč ni bi povsem prepričan).

Erzo kar na dolgo zalaufa po travniku in se le malo nad drevesi odpelje ven. Lepo ga drži in pride vse do vasice Podstenje, kar se nam je zdelo praktično nemogoče. Zalaufam še jaz (kamero seveda pozabim vključiti), pa me malo dvigne, pa še pobrcam, pa še… in me noče dovolj dvigniti, tako da moram prav v slalom med nizkimi drevesi, ki se mi motajo med nogami. Še ovinek okoli smreke in končno sem čez rob na odprtem. Spomnim se na kamero. Letim čez globoko grapo Podstenjška in se počasi približujem cerkvici Podstenja. Erzo mi že svetuje, naj odvijem dol na travnik v Mereče, pa se mi zdi, da bom imel dovolj višine, da se privlečem do Podstenja. Res jo imam in pristanek na travničku desno od vasi, za razliko od Erza, ki je pristal za njo.

Zoranov let

Še Boris odleti. Lepo se ga vidi, ko je čez rob (baje je bil tudi on zelo nizek nad drevesi), vendar kmalu zavije proti Merečam, ker ima odprt rukzak.

Borisove fotke: http://xcglobe.com/olc/index.php/forum/gallery/800519

Ko pospravljam, pride še domačin na mopedu, da malo pomodruje (spomni se nekoga, ki je lani pristal tu blizu – kdo drug kot Erzo) in že sta Špela in Mega z avtom pri naju z Erzom. Še naokoli pa Borisa in diretisima do Avio puba na pice in zaključno druženje.

Novnovnov=prvenstveni start (če smo čisto pošteni, je samo za Erza, midva z Borisom imava prvo in drugo ponovitev -v alpinistični klasifikaciji se sicer prvenstvo priznava navezi-ekipi, ki je prva splezala smer, samo mi nismo bili prvezani na iste štrike, ampak vsak na svoje… 🙂  ).

Erzovo videnje BEZGOVICA:

Ko osvojimo .777 Vrh še piha (preveč), nakar je le treba do štarta (ogledanega lani iz zraka in sicer), saj gre sonce dol. Piha 4m/s in grem prvi čez drevje kar nizko, čeprav me v položnem pašniku dvigne prej, kot Zorana in Borisa, ki za mano še bolj hodita in slalomirata po/med grmovju/drevjem.

Zjutraj krasno sončno, po SV Sloveniji močan S, JZ Slovenija Z-SZ, na Krvavcu nabija SZ. Jasno, da je treba iti proti Primorski. Mika me Nanos, če ne bi bilo premočno (sicer Strmca, ali če kdo da kakšno drugo idejo).

Danes začnem jaz gnjaviti že zgodaj: najprej Mega, kako je bilo včeraj na Strmci (ni bil…, ne more pred 14h), potem pa Erza (ki ni preveč za plane, ker ravno odhaja na teren in ne ve, kdaj bo nazaj). Potem ob primerni uri še Borisa (ko predvidevam, da se je že zbudil). On je za odhod kadarkoli, se mu pa tudi zdi, da se je vseeno bolje it vreč dol na Nanos kot na Strmco (po mojem ga tudi bolj mika nov start). Pa je cilj okvirno postavljen. Pokliče še Manca, ki je lahko na prevzemni lokaciji okoli 13.30 ure (Vrhnika Taras), pa je tudi čas z Borisom usklajen: ob 13.30+ na Vrhniki. Razpošljem SMS Manci in Erzu, da smo zmenjeni ob 14.30 (?!).

In se vesel pripeljem ob 13.30 na Vrhniko !!! Kličem Manco kje je, pa jo presenetim v razkošju preostalega časa še v Ljubljani (in ugotovim svoj kiks ene cele ure). Manca takoj da gasa in smer Vrhnika ! Pokličem še Erza, ki se še mirno baše z malico. Seznanim ga z dejstvi (namreč, da se dobimo čimprej – ob 14h) in preklopi protezo v tretjo. Manca je še pred drugo tu, Erzo tudi in pičimo proti izvozu Logatec, kjer naložimo še Borisa. Na Uncu se dotlači še Mega (ki sicer iz varnosti vzame padalo, čeprav se je javil za šoferja, ker obstaja možnost, da si kdo na startu zlomi roko ali nogo in ne bo startal, dol pa bo avto še vedno lahko peljal… Pa zgrešimo izvoz Razdrto in pred Vipavo nazaj v Podnanos in po cikacaka proti vrhu Nanosa. Odvijemo po kolovozu proti Hieronimu in na še ožji kolovoz proti Grmadi. Ko nas ustavi zamet, se skipamo in odšantamo kakšnih 50m na travce starta.

Piha lepo gor, mogoče rahlo močno in občasno malo s strani, ampak vsi smo naspidirani. Optimistični cilj je vsaj Kovk (če se bomo prigrebli do tja). Mega pomaga postavljati. Boris postavi in start, Erzo postavi in start, Zoranu postavlja Mega in start (hvala Mega), Manca postavi in…ne vem kdaj je start, ker sem že v luftu.

Borisa je lepo dvignilo ob pobočju in odšiba (zaradi močnega Z s skromnih 15km) vzdolž grebena v smeri Vipave. Erzo je malo pred mano in ga dviguje gor in spušča dol (skratka, je živahno). Jaz pridem pod njega tam nekje pri lovski bajti in on vrti, jaz pa gasa za Borisom in ga ujamem šele blizu Gradiške ture, ko vrti in nabira med strmimi skalami. Sem sicer pod grebenom, pa začnem vrteti in se končno dvignem bogato nad greben. Boris nabere še bolj (čez 1100)  in se pospešeno odpelje proti Kovku. Meni svetuje, naj se držim malo bolj zunaj in naj poskusim čim več nabrati. Lepo vrtim in nabiram in nabiram. Ko sem na 1100, tudi jaz naciljam Kovk in čez. Čeprav generalno tonem z 1,1, me občasno tudi malo gor dvigne. Boris objavi, da je čez, da pa mu je zmanjkalo 50m, da bi priklopil, zato se odpelje počasi proti Anji.

Ko se bližam pobočju Kovka sem že na 650m in se že hočem odpeljati proti Anji, pa me Boris spodbuja, naj poskušam priklopiti, če imam vsaj 600m. Res se pripeljem ob pobočje točno s 600m in sem že na meliščih pod steno, ko začutim rahlo dviganje. In ga zagrabim in motam osmice in mi gre najprej počasi, potem pa vedno hitreje gor. Boris me spodbuja (bo res dober inštruktor…) in ko sem malo pod grebenom, se usmerim proti Podrti gori in gre kar samo gor. Dviganje je kar močno in živahno in ko po nekaj obratih pridem nad Podrto, je naprej še bolj enostavno (živahno in še kar močno, hitrosti od 15 do večinoma 25km/h, ampak nescurljivo). Ura je že 16.30 (ob 18h moram biti v LJ) in odločim se, da obrnem na Hublju in nazaj do Anje. Na Hublju obrat, nazaj gre občasno čez 40km/h in lepo nad grebenom do Podrte. Tu navijem na 1000m in odpeljem ven proti pristanku, kjer je Mega z Manco in LCjem že pri Borisu. Boris spodbuja, naj se odpeljem proti Vipavi in naj poskušam priklopiti še Nanos (ura je že 15.50 in mi je jasno, da moram dol). Vendar se res odpeljem čez Vipavo z več kot 35 km/h, se malo naslonim na pobočje in vlečem do travnikov pred streliščem ob stari cesti, kjer pristanem.

filmček Zoranovega spodnjega dela

Opomba k filmčku: filmček je katastrofa, ker mi je pred startom štrikec obrnil kamero čisto dol. Tako lahko občudujete predvsem moj spodnji del z vrečo in kokpitom. Bi pa bil zanimiv za proizvajalca sedeža, da bi videl, kako se gibajo vpetja in kako niha sedež med malo bolj aktivnim letenjem. Če si odmislite moj vamp, se vam lahko približno zdi, kje se je letelo. Objavljen pa je filmček predvsem zaradi zgodovinsko dokumentarne vrednosti tega leta 🙂  . Pa nič skrbet, telefon mi ni padel iz žepa, čeprav sem med gledanjem tudi jaz vsak trenutek čakal, kdaj bo odletel v globino (sem pa bil vseeno bolj miren, kot vi, ker ga imam tu, poleg sebe) 🙂

Zoranov let

Trenutek za tem, ko sem na tleh, je ekipa že pri meni, malo naprej pa pristane še Erzo. Pomagajo mi pospraviti, potegnemo se do Erza in spet zbutamo vso kramo in sebe v LCja in pičimo punim gasom proti LJ. Super ! Prvič prklopu Kovk, letel kot profesor (pustmo zdaj asistenco po brezžičnih medijih), razen nas ni bilo žive duše v luftu (?), pa še novnov štart Nanos Grmada ! Jupiiii, vesel ko radio !!

Borisove fotke: http://xcglobe.com/olc/index.php/forum/gallery/798628

Mega se nam pridruži ob 11h na avtobusni postaji v Logatcu. Mi smo družinsko v popolni zasedbi. Ostale pelje Mirko: Erzo, Manca in Mateja. Na poti proti Kovku nas dohiti Luka Slak in vozi za nami.

Peš do štarta, kjer je že cca 20 padalcev in nekaj zmajarjev. Ob 12h veter slabo piha gor (2-3m/s). Optimistično čakamo, saj je bila dan prej podobna situacija, le, da je bilo manj inverzije. V meni se pojavi dvom, da bo tako dobro kot dan prej, saj veter kar ne potegne, pa še v zraku ni nobene sonde. In čakamo. Ljudje pa prihajajo – zmajarji in padalci (zmajarji vneto sestavljajo svoje trikotnike, kakšnih 30 kom.). Veter počasi crkuje, ker se pojavi koprena. Mega štarta in odleti. Po 25 minutni borbi pristane pri Anji. Ko zaslišim, da nekdo odpre pločevinko, se spomnim na malo pivo, ki ga imam s seboj in mi ga je dal Erzo dva dni prej poleg tistega, ki sem ga našel na Gabru, in čakanje oplemenitim s pitjem, saj je matematika pokazala, da se izračun za plan, ki sem ga imel za ta dan ne izzide. Dobim idejo, da bi šel na Nanos – z avtom seveda po nov štart. To povem Erzotu, ki me ignorira. Potem me pa čez 1 min ves ogret sprašuje a res, pa kako to mislim … Povem mu to, kar je sledilo.

Hitro vsi iz jate odštartamo, malo pojadramo in pristanemo pri Anji, razen Mirkota, ki je šel požrtvovalno dol z avtom in mu je kar malo žal, da ni letel. Ostalo krdelo čaka in dočaka Megata, ki je ta čas že prišel nazaj na štart in še enkrat na hitro odletel. Potem začne na štartu pihati burja. Mi tega ne vemo in se že peljemo proti Nanosu. Zgrešimo križišče, po 300m to ugotovimo, ker se 1. avto pripelje nasproti in Erzo maha v krogu. Obrnemo in že se peljemo gor. Kar precej zahodno in pod Herominom se ustavimo in gremo gledat na rob. Zdi se ok.

Štartamo vsi, razen Megata, ki se žrtvuje za šoferja in pri gledanju Mirkotovega vzletanja dobi močno inekcijo adrenalina zato, ker Mirko bremza padalo do konca. Kljub temu uspešno odleti. Jaz štartam zadnji, malo pojadram. Po postaji Manca javi, da ne more dobiti padala z drevesa. Ko se odpravim proti pristankom, zagledam Mančino padalo na orehu in po postaji sporočim njeno lokacijo. Po pristanku se pridružim obiranju padala z oreha in jablane. Tik pred tem izvem, da na Kovku piha burja 6-9m/s.

Borisove slikce: http://xcglobe.com/olc/index.php/forum/gallery/797217

Potem gremo jest in pit v gostilno v Podnanos. Peč za pice imajo majhno le za 3 pice, zato Luka dobi svojo šele v 3. rundi, ko mi že skoraj vse pojemo. Iz gostilne gremo na Kovk, kjer ima Luka avto in potem v Logatec, kjer izstopi Mega, pa v Tuš po gajbo pira in v Kljukca, kjer se družinsko družimo z Novakovimi. Bil je lep in uspešen dan, saj sem osvojil nov štart! Pa še vsi smo ostali živi in zdravi!

Prvi pokliče danes Erzo – kam? Na Primorskem modro in vijolično  močna burja, na SZ pa ne preveč močan V in lepo sončno:  torej SZ Slovenije. Omenim Šijo, Vogel, Vogar… se slišimo. Potem pokliče Boris:  če ni boljše ideje – Krvavec ali Gozd, skratka Gorenjska. Seveda se Erzo spomni še dodatka: Podjelje in smo zmenjeni. Ker gremo zgodaj, spet pol dneva dopusta (kakor za koga…).

Ob 12.20 me poberejo Špela in Boris z Erzom (za Mega je prezgodaj, Mateja bi tudi kasneje, okoli 14.30) na britofu v Šmartnem in gas do Bohinjske Bistrice. Malo pred njo na zgornje polje do Bohinjske Češnjice in gor v strmino do Podjelja. Pustimo avto pri najvišji kmetiji (tu srečamo padalca – Anžeta, ki se ravno baše iz avta) in skupaj zagazimo proti plundrastim travnikom kakšnih 50vm gor. Špela se tudi lomi z nami po spolzkih strminah. Končno smo na startu, totalno prešvicani in še tu nam sonce tolče v glavo (je pa lepo).

Postavimo na mokrem snegu. Vetra je komaj kaj in občasno pihne lepo gor. Potegnem prvi in odletim. Sicer drži, ampak dviguje pa ne. Ker sem res lepo visoko, se mi zdi, da bo desno ob pobočjih mogoče kaj termike in se usmerim tja. Res drži, občasno tudi malo piskne (pozitivna nulca), ampak generalno gre počasi dol. Nad Srednjo vasjo sem še dovolj visoko, da grem naprej proti  vasi Studor, kjer iščem pristanek. Travnikov je polno, eni bolj zasneženi, drugi pa že skoraj kopni. Vzdolž glavne ceste so kandelabri in drati , tako da izberem dolg travnik desno od ceste. Lepo počasi pristajam in vozim direkt proti soncu in se kar vse blešči od lepote in beline snega in čistega neba.

Ko sem tik nad tlemi (2-3m), se nenadoma pojavijo pred in nad  menoj drati (odcep trofazne el.napeljave za vas Studor, kasneje vidim tudi kandelabre, ki so postavljeni počez in ne spadajo k onim ki gredo ob glavni cesti…). Zategnem komande več kot do konca in me spusti na tla skoraj na mestu. Čofnem na lepo, že kopno travo, ki pa ni trava, ampak močvirje stopljenega snega in blata – prava čofodra. Kupola še zaniha naprej in se  obesi delno čez drate. Sem totalno blaten skupaj s sedežem in se zahvalim sončku in vetru v zraku, ki sta med letom posušila padalo… Do gležnjev stojim v čofodri in rahlo potegnem najprej tisti del kupole, ki je ves na moji strani. Lepo potegne glavnino preostalega del kupole nazaj čez, dokler ne pride do štrikcev, ki se pa rahlo zataknejo in ko jih bolj močno potegnem, zašmelca in se malo pokadi tam zgoraj… in vse skupaj pade v čofodro (najbrž je vas Studor ostala brez elektrike…).

Zoranov filmček

Zoranov let

Hitro naberem padalo in ga odnesem na drugi del travnika (predno kdo pride…), ki je še delno zasnežen (plundra). Takrat pokliče Erzo, da sta z Borisom pristala skoraj v Bohinjski Bistrici, da se logistika odvija in da bodo kmalu pri meni. Ko pospravljam, opazujem morebitne poškodbe in najdem cca 5×5 cm zašmelcano luknjo na na zgornji strani, pri celicah na,vrhu padala. Grem do ceste in takoj mi ustavita domačina, ki me zapeljeta do apartmajev Triglav pred Staro Fužino, kjer že čaka ostala trojica.

Borisove slikce: http://xcglobe.com/olc/index.php/forum/gallery/796176