Dopoldan se ukvarjam s problemi okoli razbitine. Manca je  za akcijo po službi, Erzo in Delux za bolj zgodnji odhod na Lijak (ob 13h). Mega tudi ne more prej. Tako me Manca pobere pred službo ob 14.30, Gasa do Unce, kjer pobereva še Mega in gor na Strmco na popoldansko druženje. Za letenje je namreč dosti premočno (9/12,5).

Med sončenjem se pridružijo še drugi upajoči: Klemen Sovan, pa Manča s partnerjem, pa Dane… Ker zunaj nabija hlad, drugi del popoldneva nakladamo v Sovanovem kombiju, dokler se ne naveličamo in zaključimo “letenje” v gostilni Pod velbom. Potem Dane  transportira mene, pešaka v LJ.

Erzo in Delux pa s Špelo uživajo na Lijaku, kjer je baje super za letenje.

Erzov let

Erzov komentar leta: eno uro sem prnašal noter za jutri, eno pa za pojutrišnjim
Komentarji (2)
  • 1.Ambrož Mikelj : Enmu z rumeno mantro sem vpil! Upam, da si bil ti 😛 [25.10.2012 20:37]
  • 2.Slavko Kolar: Erzo, še enkrat hvala za prevoz. Bilo je čudovito. [25.10.2012 21:06]
 

Erzov podaljšek s Kovka

Borisov let

Borisove fotke:  http://picasaweb.google.com/107701220572594814613/Lijak25102012#

  • Mitja Šuštar : A danes lunina termika ni prjela? 🙂 [25.10.2012 20:38]
  • 2.Slavko Kolar : Bravo Boris. Bilo je lepo. [25.10.2012 21:07]
  • 3.Dragan Vidic : Ko sva  letela skupaj od Kovka na Nanos se mi je zdelo, da je Rook na polnem gasu boljši od Mentorja2. Pa tudi kasneje si mi ušel za kakih 100 metrov. [25.10.2012 23:05]
  • 4.Miha Kavčič : Khm… s tem da ma Delux manjso cifro kot ti Dragan, vsi vemo da vecja padala za odtenek boljse letijo od manjsih 😉 (en od redkih sportov kjer mamo ta okrogli prednost) 😀 hahah [26.10.2012 07:41]
 
 
 

Danes imam popoldne predavanje in moram biti v LJ do 15.30, zato sem že včeraj namigoval Erzu, da bi šli neko dopoldansko varianto. Napoved bolj mirnega ozračja je  v ZS Sloveniji in že zjutraj je krasen sonček od Bleda naprej. Potencialni cilj je bila Dovška Baba. Pokličem Deluxa, ki je za in ko pokliče Erzo nazaj, je tudi za.

Tako se z dvema avtoma dobimo pri Aljažu. Krasen sonček, brez oblačka, jesenska modrina, čudovite jesenske barve gozdov naokoli. Na pristanku že vleče dolinc (2,2/4,2) in Erzo malo zmajuje z glavo.

Z LCjem gasa po gozdni (pri rampi prvič preverimo naš ključ in dela 🙂 ), pa na koncu po kolovozu do planine Dovška rožca. Tu piha lepo po hribu gor, malo spreminjajoče, vendar ne premočno. Postavimo malo nad kočo in seveda Erzo potegne prvi.

Boris v prvo podre in ko potegnem jaz, mi nekaj vpije, da imam zafocljano vrvico. Vendar sem že v zraku in me lifne gor malo nad start. Malo gledam gor, malo se bašem v sedež in seveda grem stran od pobočja. Ko sem končno v sedežu in vidim, da je z vrvicami vse OK, sem  dviganje ob pobočju že izgubil in se peljem ven. Erzo medtem vrti nad startom in tudi Boris je že v zraku in jadra. Odpeljem se proti grebenu na desni, poskušam tu malo pobrati, pa ne gre, zato nadaljujem proti Mojstrani. Zgoraj ni premočnega vetra, čeprav je V čutiti, ko pa se spuščam proti Mojstrani, začne veter jačati. Lepo splaniram, da bom pristal na travniku pod Aljažem, pa je z vsakim metrom nižje dolinc vse močnejši. Kakšnih 50m nad tlemi se še komaj premikam naprej in občasno me celo rikverca ( tudi (-)5 km/h pokaže vario). Odločam se, ali odvijem, da ne pojaham drota (ki je izoliram, ni trofazna), pa me veter vseeno spusti in se odpeljem čez in pristanem na začetku travnika, daleč od Aljaža.

 

Zoranov let

Ko pospravljam, pristane Erzo še bolj zadaj (kljub mojemu obvestilu po postaji, mi ni verjel, da je tako močan)

Erzov let

in čez nekaj časa še Delux.

Borisov let

Pospravimo in do Deluxovega džipa pri Aljažu. Malo sem že v časovni stiski zaradi LJ, zato se samo odpeljemo gor. Erzo izstopi na lokalne oglede, midva z Borisom pa do planine. Presedem v LCja, Boris pa se pri obračanju zatakne v leseni steber  in odtrga zadnjo luč. Silver tape je tu in Boris polima luč nazaj, potem pa jaz gasa dol.

Po slabi cesti res počasi dol, ko pa postane normalna, pa normalno. Ko sem že tik nad Dovjem, še rahel ovinek v desno, graben na levi in manjka rob ceste in zabremzam. ABS prime, oziroma nič ne prime, ker se samo speljem po šodru naravnost naprej in čez rob in se začnem kotaliti dol v graben. Slow motion. 4 obrati, dokler se ne ustavim. Naprej je pa še za nekaj nadaljevank zgodbe… Boris opazi špure, ustavi, vpije dol v razbitine, če sem OK. Pride do mene. Najdeva moj telefon. Odpovem predavanje in naj poizvedo za postopek ob nesreči na leasingu. Boris mi pomaga pobirati stvari iz razbitin. Odneseva rukzake gor. Pride Erzo z lokalci. Vlečna služba. Policija da/ne. Pravni nasveti znancev in kolegov kaj narediti. Policija. Podpišem kazen 300€ in 3 pike v zameno za potrdilo 0,00 alkohola. Vlečna služba začne vleči vozilo iz grabna v trdi temi po dveh urah čakanja.  Ko že skoraj pomrznemo in nekajkrat ponovno namestijo jeklenico in se nič bistveno ne spremeni, z Borisom gasa do LJ…

Hvala Boris, hvala Erzo za nesebično pomoč ves čas dogajanja !!!  Odpovedati sta se morala drugemu letu popoldne in Boris bi imel vsaj še enga novnovega 🙂

Glede na dogajanja zadnjih dni, danes ni preveč za pričakovati. Razen, da ima danes Erzo rojstni dan. VSE NAJBOLJŠE, ERZO ! No, in kot se za rojstni dan spodobi, si je treba nekaj nuditi: letenje.

Pa se zmeniva (glede na V veter) za Zavrh. Dobiva se na šodru sama, z Erzovim avtobusom na vrh in lahkotno (posledica zadnjih dni…) na start.

Piha čez start od zadaj dol, resda rahlo in ko začneva postavljati, občasno tudi gor. Erzo se odloči, da bo startal naprej (se uči 🙂 ) in potegne prvi in ga ima skoraj gor, pa podre, ker ni čisto pod njim. Potem gre na svoje staro mesto na levi in potegne hrbtno. Spet ni zadovoljen in ga podre.

Zdaj potegnem jaz naprej in odletim. V začetku se mi zdi OK, potem pa me začne splakovati, tako da imam občutek, da ne bom prišel niti do Ukija. Grem naravnost ven, pa se padanje le malo umiri in rinem naprej proti Škorpijonu. Zadnji del, tik nad tlemi, me še zruka in celo malo klofne in v močnem Z le pristanem pri Škorpijonu.

Zoranov let

Ko pospravljam, je v zraku tudi Erzo, ki mu gre malo bolje, saj celo malo zavrti in se odpelje daleč ven čez dolino in pristane nekje blizu Mance.

Erzov let

Na start pride še Uki, ki pa se odloči, da na osnovi videnega in slišanega ne bo šel. Erzo dobi prevoz za gor, jaz pa počakam v Škorpijonu. Ko pride Erzo dol, pa ravno pricurita še Grega Milčinski in Jure Habjanič.

No očitno je Erzo dobil rojstnodnevno darilo včeraj (“…moj najlepši let doslej, fenomenalno, tale Marmolada s 3650…”), ampak letela sva pa le :-).

 
Erzov komentar leta: za osebni praznik se pa že spodobi it letet
1.Uroš Novak : Vsenajbolš! [23.10.2012 19:06]
2.Istok Radojević : Vse najboljše! 🙂 [23.10.2012 19:20]
3.Tomaž Čopi : Vse najboljše 🙂
[23.10.2012 19:22]
4.Dani Gračnar : Vse naj! [23.10.2012 19:51]
5.Andrej Samsa : Še na mnoge lete;) [23.10.2012 20:02]
6.Sašo Razdrih : …še na mnoga leta (naj jezik ti opleta)… [23.10.2012 20:24]
7.Franci Reven : Drži se! [23.10.2012 20:26]

Zjutraj pri zajtrku se nadaljuje demokracija: ali gremo naprej dol po Italiji, ali ostanemo v Dolomitih. Situacija niha malo sem, malo tja, ampak na koncu prevladajo tisti, ki hočejo ostati  v Canazeiu (čeprav imajo tudi glas sopotnice, ki sploh ne leti…). Ker smo izgubili, smo malo depresivni, pa se je treba potolažiti s še kakšnim novim startom. Prevko je za in spet smo ob 10h v avtu Erzo, Mega, Edo in jaz. Gremo spet gor na Belvedere, malo niže, kot včeraj, piha pa še malo močneje, kot včeraj.

Ko že skoraj obupamo, Prevko ponudi, da gremo pogledati po zgornji cesti proti vrhu. In res rinemo gor, pa gor, pa smo že malo v snegu, pa pririnemo skoraj na vrh. Peš sprehod na greben pove, da je zgoraj idealen veter iz smeri Marmolade (smo nad umetnim jezerom na Passo Fedaia) in kar odlaufamo nazaj v avto po padala.

Postavimo en ob drugem: odleti Erzo, pa jaz, pa Edo, čez nekaj časa pa še Mega, ki se mu je nekaj sfedlalo, pa še veter je začel nekam čudno pihati. Prej smo sicer nakladali, kako bo za jadrati, ampak jaz se usmerim kar na desno ob grebenu proti Canazeiu. Malo zavrtim, malo drži, potem pa kar čez Canazei na pristanek.

 

Zoranov let

Kmalu pristaneta še Edo in Erzo,

Erzov let

čez  nekaj časa pa še Mega, ki bi sicer kar ostal v zraku, pa ni imel delujoče postaje, da bi javil. Smo veseli, saj je spet novnov.

Med pospravljanjem pa že pride Prevko po nas.

Med vožnjo navzgor na Sello gruntamo, kam bi šli leteti drugo rundo (ostali so se odločili za Col Rodello) in ali bi sploh šli. Pa pokliče šofer kombija Sajko, da je na kombiju crknila sklopka in Prevko se ob prihodu gor posveti reševanju tega problema. Ostali malo čakamo in razmišljamo kaj, ko pa se pojavi prilika, da nam zapeljejo padala gor mimo rampe, smo odločeni.

Z Erzom spremljava padala do sedla, Mega in Edo pa pripešačita. Pa po hribu do gondole in ker piha nek J, JZ, je jasno, da gremo na J start (enako kot včeraj). Nekaj naših sicer postavlja na V startu, odleti pa le Vidic, ki v začetku kar tone, ko pa pride na desno čez zajlo, mu zagrabi in namota v višave. Mi štirje šibamo dol na zgornji start in začnemo postavljati. Erzo malo zmaguje z glavo (mu ni preveč všeč) in se odloči, da gre raje dol na spodnjega (kjer sem jaz startal včeraj), medtem pa pride še Miha Skoberne in še kdo.

Mega odleti prvi, takoj za njim pa še jaz z eno ponovitvijo, ker se mi štrikci zataknejo za kamne. V zraku nas je kar nekaj in vrtimo desno od starta, jaz se matram in nekako držim višino, nabrati pa ne morem. Tudi Mega je nekje na moji višini in celo pod mano, potem pa ne najdem nobenega dviganja več, ker dobim samo nekaj rukerjev, generalno pa gre dol. Počasi se predam. Odpeljem se daleč v desno in čez dolino in nazaj čez zajlo na standardni pristanek.

 

Zoranov let

Sem kar razočaran, ker, medtem ko pospravljam, poslušam po radiu, kako je Dragan tam nekje proti Marmoladi in na 3600 in Erzo tudi nabira in vriska in tam nad Marmolado je že množica pik… Malo za mano pristane tudi Miha, potem pa počasi še drugi. Le Vidicu, Erzu in Bortegi je uspelo nabrati do višav,

Erzov epski let – Marmolada drugič

ostali naši pa so jadrali okoli Col Rodelle (podobno kot jaz). Ko pospravi Mega, hitro poštopa še enkrat gor, da vsaj malo poteši svojo curažo…

Prevko pride s svojim enoprostorcem in nas postopoma zvozi v picerijo, kjer se počasi vsi zberemo in potem čakamo, da Jurij Vidic pripelje nadomestni kombi iz LJU. Ko je že blizu, se naša trojka prestavi s Prevkom in Sajkom na prelaz, pomaga pri zamenjavi kombijev, potem pa gasa proti domu…

Erzov komentar leta:
Andrej Erznožnik : res hdi hribi zahodno od marmelade in dogodek dneva: ko zvečer čakamo na nadomestni prevoz ter mečemo prstomet ob prižganih žarometih avtomobila na Passo Sella, iz teme švigne lisica in zagrabi pravkar vrženi balinc in ga hoče odnest v temo! [23.10.2012 02:30]
2.Jernej Zdešar : Fouš! Se je Uki včeri prov tolažu kok fajn k ni šou zravn k je itak sama inverzija… [23.10.2012 08:48]
3.Andrej Piškur : Dobro ste izglasovali. Bravo! [23.10.2012 09:40]
4.Boris Čebulj : no Erzo če bi podlegl tvoji zbirateljski žilici, tega tle ne bi blo, pa lisice tud ne. drgač pa lepo da smo enkrat bli skupi. sej nis tko slab človk… 🙂 [23.10.2012 10:23]

Že navsezgodaj začneva (no v resnici sva že včeraj zvečer zastavila)  z Erzom kombinirati, da bi zjutraj en novnov, potem pa redni program. Začneva lobirati pri zajtrku in ob 10h (včeraj je bilo planirano, da gremo ob 13h na start…) se vsi zbašemo v enoprostorca in kombi in gor proti Passo Pordoi.

Pred sedlom na desno po stranski cesti proti Belvedere, kjer je že resen sneg. Na dveh lokacijah se ustavimo in ugotovimo, da so razgledi čudoviti, za odleteti pa ne bo, ker nam piha v rit. Pogledujemo proti prelazu Pordoi – mogoče bo tam. Prevko odpelje tja in na parkingu Mega kar pogleda proti strmim travnikom pod Pordojem in brez besed z robo odide čez pobočje proti potencialnemu startu. Jaz sem takoj za njim, pa še Edo in Erzo. Ostali malo pogledujejo za nami, potem pa se raje odločijo za razgledni funivia izlet na Sass Pordoi.

Ko pridemo na zadovoljivo odletno mesto, postavimo. Najprej odleti Mega, potem Edo malo pojaha rušje. Erzo in jaz sva malo više.

Erzo v prvo podre, pomagam mu nazaj postaviti, potem pa potegnem jaz, ko Erzo v drugo sesuje padalo. Odletim takoj v desno in kljub kar dolgi stopnici bogato odletim čez smreke proti dolini. Zavijem na levo čez Canazei, potem pa spet na J pobočje pod Col Rodella in počasi na pristanek.

 

Zoranov let

Ko vsi trije pospravimo, prileti tudi Erzo in vsi štirje smo uspešno odleteli novnov dopoldanski let.

Erzov let

Kmalu je tudi Prevko pri nas.

Ko se naložimo v enoprostorca, gasa na Sello pod impozantnimi stenami (kjer smo nekoč, v moji mladosti, veselo plezali). Do rampe, ki je žal nepreklicno zaprta… Mimo sicer pripeljejo neki lokalci, ki imajo daljinca, vendar nas ne spustijo, ker baje ne bi mogli nazaj. Torej pešaka. S težko kramo se po blatu kar vleče (da ne omenim mojih čevljev, kjer je en podplat prevezan s štrikom, da mi ne odpade…). Ko pridemo končno na plato pri gondolski žičnici, ostali (ki so prišli že nekaj prej gor) še vedno čakajo na komando.

Ker piha S, Prevko postavi kar po cesti nazaj in odleti, Mega se pojavi kot orel z vrha od antene. Postavi še Erzo in se odpravi dol po cesti :-), pa še Edo in Dragan.

Prevko toplanda in nam svetuje, naj gremo pod gondolsko na J pobočje. Res odcapljamo tja, Bortega se odloči, da bo postavil kar pod gondolsko, ostali pa še malo dol. Med caplanjem s težko opremo po strmih travah dol ugotovim, da ostalih več ni, ko pridem do samostojnega postavljalca padala, ki se izkaže, da je lokalec. Kje so ostali ? Lokalec mi pokaže gor po griču kjer je baje zgornji start. Kakšnih 100 višincev više. Klinc ! Ne grem nazaj gor.

Postavim kar ob lokalcu in medtem ko on jamra, da je preveč Z in naj počakam na malo termike z juga, potegnem in odletim. Takoj zavijem v desno v grapo (nad mano vrtijo Mega in Erzo in še kdo), vendar komaj vzdržujem višino. Na drugi strani me ob strmem razeku butne v zrak in že mislim, da se bom pridružil onim tam gori, pa samo malo zajavka ta moj vario, potem pa spet gre počasi dol. Ko ugotovim, da se mi ne bo izšlo, počasi vjugam po grapi dol in na koncu odpeljem dovolj ven, da se umaknem gondolski zajli in se usmerim po dolini proti Canazeiu na standardni pristanek. Vsaj novnov, če že zajadral nisem.

 

Zoranov let

Ko pristanem, je tu že Prevko (kakšno olajšanje, tudi on je scuril), potem pa se počasi pridružijo tudi ostali. Erzo in Mega pa šele čez 3 ure, ko se naveličata Sassolunga, Selle, Pordoja, Belvedera, Marmolade,…Ostali smo medtem že v hotelu, opravimo razna opravila in odidemo v picerijo na večerno druženje, ko Prevko pripelje končno tudi njiju…

Erzova Marmolada

Erzov komentar leta: upravičil strošek potovanja, prav po šavsovo pobral okol ovinka, sicer inverzija, ki pa jo je danes že prebijalo in jaz sem bil poleg Mege in Vidica tisti srečnež, da sem se spackal gor. 2X Langkopfel, 3x Grupa Sella, 2x Sass Pordoi in še v bližino marmelade sem šel, kjer sem odkril Megata, ki je prvi prispel sem in nazadnje tudi zaprl vrata, ko je zadnji odšel. Za konec pa še duel z Mego, ki od marmelade 300 m višji, a ga nazadnje na borovcih nad pristankom premagam, da pristane pred mano in jaz zadnji od vseh.Res krasni razgledi – povem vam lahko iz prve roke, da takih razgledov ni nikjer!(na2500msi,kobibilprinasčezvečinovrhov,tupaštudiraškakobispizdilvennaddolinopress)
 

Ekspedicija v Dolomite je končno na poti. Zjutraj me prideta Mega in Erzo iskat v službo ob 6h, potem na zborno mesto v Šentvidu in na dolgo popotovanje čez Avstrijo (Toblaško polje-izvir Drave, mimo Kronplatza,…) v Italijo in od zadaj iz Corvarre čez Gardenski preval na Passo Sella.

Poizvedovalni pogled proti Col Rodella pove, da bo bolje, če gremo pogledati še na prelaz Sella. Tu se zbirajo padalci (nekaj jih je že na štartu nad prelazom blizu Zadnjega stolpa Sella), medtem ko na Col Rodella ni žive duše. Vsi se prestavimo sem in naložimo opremo in pol ure gor po strmi travnati poti na zadnjo strmino pred robom, kjer je nekaj padal že v nizkem startu, nekaj njihovih lastnikov pa še postopa naokoli in modruje.

Mega, ki je seveda od naših prvi (človk ma res kondicijo 🙂 ) se spravi na zgornjo etažo in začne postavljati, drugi pa ostanemo raje spodaj, kjer je malo bolj prijazna strmina. Nekaj časa modrujemo, Mega medtem odleti in začne drajsati pred J steno Sella in celo nabere. Postavi Bortega in nekajkrat poskuša, pa mu ga vedno obrne in sesuje. Potem še malo počakamo, Erzo se odloči, da gre na gornjo etažo najprej na ogled, potem pa odnese robo gor in začne pripravljati. Postavi tudi Dragan Vidic, najprej sesuje in potem odleti, pa Edo, pa tudi drugi začnemo postavljati. Mega počasi curi in se odpelje ven, ostali (tujci in naši) pa tudi gredo več ali manj samo dol.

Lepo potegnem naprej med zadnjimi in se odpeljem ven (niti ne poskušam na levo pod steno, da bi kaj nabral) in do roba nad Canazei-om, potem pa desno ob pobočju na pristanek med Canazeiom in Campitellom di Fasso, kjer se postavim na tla po 16 min.

Kmalu se zberemo vsi

Erzov let

in ko pospravimo, gasa v hotel, kjer se razmestimo (Mega in Edo v eni postelji, midva z Erzom pa dobiva drugo v našem četvorčku v kleti, potem pa na večerno druženje v picerijo Baita pri Parku.

Danes začuda Boris navija za Gozd (no izkaže se, da je zadaj preračunljivost, saj ima opravke v Kamniku po letenju). Erzo je brez avta in se prilagodi, meni pa se tudi zdi OK, ker bomo prej fertik, saj je treba še pripraviti kramo za Dolomite za jutri zjutraj. Po dolgem času je v jato prijavljen tudi Mare.

Poberem ga pri toplarni. Na britofu prisedeva V Deluxov avto in gasa pod Kriško na Gozd. Mega pride z Matejo v drugi smeni kasneje, prihaja pa tudi Uki z Mirkom v tretji smeni. No, mi potegnemo proti startu mimo Kurnika, ki na roke utrjuje cesto (skoraj se obeta incident, pa se izkaže, da nismo problematični…). Nekaj korakov do vrha in postavimo. Piha sicer lepo, vendar se ne obeta kakšen prelet.

Erzo v luft, mi trije z Maretom in Borisom malo čakamo na boljše pogoje, potem pa odletimo še mi trije.

Nekaj se matram in vrtim, ampak po 20min sem na tleh.

Zoranov let

Mare je že pospravil in je ravno dobil  prevoz za še ekrat gor. Erzo pristane malo za mano (po slavnem letu skupaj z orlom je bil zadovoljen in je pristal, ko mu ni uspelo več drajsati prednje joške vedno niže in niže).

Erzo in orel

Ko pristane, naskoči Ciglo, da je še pravi čas, da naju odpelje na Zalog… Ko se usedeva v njegov avto, ravno prideta Mateja in Mega, ki jima pomaham iz prtljažnika (Mega je v Matejinem avtu široko nasmejan, kot že dolgo ne…), Boris pa tudi ravno pristaja…

Deluxova vožnja z avtom…

Delux Komentarji (7)
 
1.Brane Rozman : Zelo dobr si uštimu,glede na razmere,bravo., [19.10.2012 18:32]
2.Andrej Erznožnik : kva je uštimu? scuru u 10 min, potem nam pa take dela v zvezi s km in minutažo (drugičužgi gpsžeuljbošmelšedalštrekpress) [19.10.2012 20:14]
3.Dragan Vidic : Tole pa že ni FAI trikotnik, dobra polovica je odpeljana z avtom. [19.10.2012 21:20]
4.Sandi Kristic : ej tega pa res…cccc [19.10.2012 21:23]
5.Boris Delux : AE važno je kdaj ga ugasnež :)) [19.10.2012 21:40]
6.Stane Bajt : To je delovna verzija treka, je Juretu karjolo po klancu gor in direkt mimo svojega avta vse do štarta peljal. Priden. 🙂 [19.10.2012 22:39]
7.Brane Rozman : Erzo,glih zarad tega je dobr uštimu., [20.10.2012 08:20]

Cigla naju skipa pri kmetu. Naloživa si vsak svoj križ in zacapljava n-tič po travniku gor. Ker sva dobra, bova šla še na zgornji travnik, saj danes veter bo. Pretelovadiva čez elekropastirja in po pobočju gor.

Obetani idealni start se izkaže kot stopničasti travnik, ki je na vrhu čisto položen, pa še ograja je po sredini. Jaz se kar ustavim in skeptično ogledujem situacijo, Erzo pa kar rine naprej. Ko začne postavljati, grem tudi jaz do konca travnika. Če mi je usojeno, da bom obvisel na drevesih zgornjega platoja, pač bom (če se ne bom zataknil že na žico pastirja…).

Erzo potegne, ko pihne lepo gor in odskaklja po travniku dol. Končno se odlepi in mu odlepi rit dovolj, da mu je pastir ne speče. Naprej gre super. Bogato nad drevesi se odpelje ven, zaokroži in nadaljuje proti J…

Postavim tudi jaz, stoično počakam na malo vetra gor in odlaufam… Tudi jaz sem tik nad žico in me potem lepo odnese nad drevesi v širjave nad Zalogom, potem pa kar naprej, naprej, naprej čez Goriče do kapelice, pred katero jaz pristanem in odskakljam naprej do Erza,

Zoranov let

ki pa je pristal nekaj za njo.

Erzov let

Sva tik ob glavni cesti,

Pogled nazaj na start

Pa še malo bolj od blizu

 

kjer naju pobere Boris z Maretom malo kasneje, ko ju pokličeva in jima vrževa naslednjo kost: Povlje.

Erzov komentar leta: odleten Zalog kot traba – z vrha. Grande! Seveda so pomisleki, če bo šlo čez pastirja, pa čez en robček, pa čez drevje. Treba je probat. Zalog sam kot tak zapazim v dnevu, ko mi ga spizdi Delux, ki tedaj odleti takoj nad zadnjo kmetijo, čeprav piha dol. Prisrčna hvala Cigliču za dostavo do kmetije, brez njega vprašanje če bi bili dovolj zgodaj na štartu.