Že včeraj zvečer je Lokovšek poklical in lobiral za današnje silvestrovsko letenje na Kovku (baje bo danes še boljše, kot je bilo včeraj na Kovku – množica padalcev si je včeraj res nabirala še zadnje letošnje kilometre): »ob 10h pri Anji, kar bo, bo dopoldne, Samo je že potrdil kombi…«…

Danes sicer nizka inverzija in napovedanega še vedno veliko JZ, padavin pa ne bo. In ker je zadnji dan v letu, ga je treba izkoristiti. Sploh, ker me Erzo in Mega dražita, da moram zaokrožiti številke v dveh kategorijah statistike: manjka mi cca 1 ½ ure do 200 in dobrih 20km do 3000 km… (to smo ugotovili šele zadnjič na poti z Buzeta domov, saj sem letos statistiko kar zanemaril in jo le poredko pogledal…).

Tako smo danes res zgodnji (sicer predvsem zato, ker kasneje baje že prihaja poslabšanje z JZ…): ob 9.15 na Železniški poberem Erza, medtem ko Uki odpove sodelovanje. Mega se naloži nekaj čez 9.30 na Uncu. Frenk pa po telefonu sproti odlaga, ker je baje današnja napoved slabša, kot včeraj…

Pred Vipavo vidimo, da je Kovk v bazi in vetra že čez 8. Tako samo podaljšamo proti Lijaku, saj v oni smeri še sije sonček in se sveti modro nebo. Pod Lijakom smo okoli 10h in ni še nikjer nikogar. Erzo spodbuja za takojšnjo akcijo, zato samo z LCjem gor in na start.

Plan je, da mi Erzo pomaga na startu, Mega pa takoj dol z avtom, da me reinfuzo naloži v primeru curaže. Erzo že računa, da tudi samo z glajdom lahko naberem vsaj 5km na let in to ponovimo 4x, 5x, pa imam km… za 1 ½ ure pa bo malo težje.

In res se Erzo in Mega izkažeta za vrhunsko logistično in športno/akcijsko podporo. Samo iz avta stopimo, že mi Erzo razgrinja starega Mentorja (Mega pa že odpelje dol). Proti pričakovanju konkretno piha J že lepo gor, zato samo potegnem in sem v luftu.

Na levo ob pobočju do roba in gre samo počasi gor. Levo proti Zmajarski in naprej proti Čavnu nosi meglice konkretno gor in baza je pod Zmajarsko nekje na višini roba. Lepo drži in dviguje in ko me začne dvigovati v bazo, se zapeljem samo v desno bolj ven in sem že pod njo. Pri Zmajarski sem ves čas tik pod bazo že bolj zunaj nad Vitovljsko cerkvico Sv.Marije, kot pri grebenu. Samo še 15-20 mi gre naprej. Ker pa drži, počasi rinem naprej.

Na vogalu pod Skretom me čisto ustavi (samo še 5-7 naprej), zato obrnem in nazaj. Sedaj grem nazaj s 50+ in seveda levo od pobočja zunaj (desno se pobočje skoraj ne vidi, saj je že vse v bazi). Zmajarsko ekspresno pustim desno nad sabo (sem pod robom, nekje na 860m). Sem tik pod bazo in se vizualno usmerim proti V robu na Lijaku in držim smer. Pa z leve prinese na videz redke meglice in sem v trenutku sredi mleka (sedaj po tracku vidim, da me je tudi dvignilo za cca 50m – torej v bazo). Čeprav po »občutku« vozim »naravnost proti Lijaku«, se mi kompas počasi obrača; in ker imam hitrost 50+, si rečem, da moram samo stran od pobočja in se usmeriti proti J (N na kompasu mora kazati proti meni)!!  Pa že tik pod/pred sabo zagledam krošnje smrek (jelk?). Samo zapeljem v najbolj košate in se ustavim in se počasi z zatikanjem speljem do tal.

Zoranov let na drevo

Spravim se iz sedeža, kaže, da je z mano vse ok, saj se sploh nisem nič udaril. Vse okoli je megla (ampak zares 🙂 ), da še do vrhov ne vidim.

Pojma nimam kje sem (nekje med Zmajarsko in Vojašnico na robu ??). Pokličem po postaji; nihče ne odgovori. Mobilni telefon nima signala. Prlimam lokacijo v SMS Megu in Erzu z obvestilom, da je vse OK – ko bo vsaj za trenutek signal, bo že šlo dalje – da le ne bodo sprožili akcije, ker nimajo zveze z mano in ne vedo, kaj je z mano (v resnici nihče sploh ni vedel/slutil, da je kaj narobe). Ker GoogleMaps ne delajo, saj ni signala (lokacija na prazni podlagi), zalaufam moj OziExplorer z lokalnimi zemljevidi in vidim, da sem na platoju na 880m, 100m stran od ceste !! (očitno me je dvignilo čez rob na plato in me odložilo kakšnih 400m za robom) . Padalo visi na vejah nad mano. Najprej kaže, da ga ne bom spravil sam dol (ga bom začasno pač pustil tukaj), potem ga le nekako zguncam in ko se zlomi še nekaj suhih vej, ga končno privlečem do sebe.

Vse zbašem v rukzak in se odpravim proti cesti po rahlo zasneženih kraško skrotasto skalnato razdrapanih gozdnih tleh. Po 2 min vidim na zemljevidu, da grem v napačno smer proti robu, stran od ceste (sedaj skozi mleko med drevesi posije tudi nekaj sončne svetlobe in tudi vizualno določim, kako približno so smeri neba.

Po 5 min spotikanja sem na spluženi asfaltni cesti (od Trnovega mimo Zmajarske). Pešačim v smeri Trnovega, ko dobim signal – in mi crkne telefon (baterija 70% vendar crkne!) !!! Zamenjam z rezervno baterijo iz žepa in imam signal in dobim Mega, ki je nekje v zraku. Skoraj hkrati ga dobim tudi po postaji. Razložim situacijo in Mega se že nameni na pristanek, pa sliši po postaji najino konverzacijo tudi Samo, ki se takoj ponudi, da pride s kombijem po mene, saj je ravno na poti dol s starta.

Počasi hodim naprej proti Trnovem. Doslej ni bilo tukaj žive duše, naenkrat pa mimo pripelje zapored vsaj 5 ali 6 avtov (lovcev), ki jih energično poskušam ustaviti (če se ne bi uspel preko Mega uskladiti s Samom, bi bili moja edina rešitev, saj v teh gozdovih najbrž ni veliko prometa), pa vsi samo pritisnejo na plin.

Končno čez nekaj časa pripelje še eden – sedmi, ki le ustavi in me potegne do Trnovega, kamor ravno pripelje Samo.

 

Na pristanku že čaka Erzo, ki pospravlja opremo.

Erzov let

Takoj me začne spodbujati naj grem še enkrat gor, sicer misija ne bo izpolnjena v nobeni točki. Mentor je sicer potrgan, ampak v LCju sta vsaj še dve padali in ni me treba dolgo prepričevati. Tudi Mega ravno pristane in spodbuja.

Megov let

Pustiva ga spodaj in gor na start. V zraku je sedaj še nekaj padalcev in baze so bistveno višje kot prej. Spet se Erzo izkaže kot pravi coach. Iz rukzaka odstraniva Mentorja in Erzo že razgrinja Rooka in daje nasvete, medtem ko se jaz bašem v zic in vpenjam. Potegnem in sem že v luftu.

Samo peljem do Zmajarske in še malo naprej. Nazaj do Lijaka in še enkrat do Zmajarske. Srečava se z Igorjem, ki je danes očitno tudi tukaj. Še enkrat nazaj do Lijaka in že je 18,6 km. S prvim letom na smreke je to že dovolj za prvi mejnik 3000+ km  :-).

Čeprav me že malo zebe, porinem še enkrat do Zmajarske. Zadnji del gre spet zelo počasi proti vetru in minute se lepo nabirajo. Ko pridem do Zmajarske, se napolni 1 ura in skupaj s prvim letom je to že cca 1.30 ure. Zato obrnem in se zapeljem daleč ven proti AC in nazaj na pristanek.

Zoranov let

Vse skupaj je skoraj 2 uri, kar je dovolj tudi za drugi mejnik 200+ ur 🙂 🙂

Malo pred mano je pristal tudi Igor.

Igorjev let

 

Še vizualizacija vseh naših letov:

 

Čeprav se mi zdi, da bo danes v redu na Kovku (napovedan močan JZ in še kar lepo) in se že zgodaj začnejo ostali organizirati, se raje odločim za prednovoletno zimsko pohodništvo z Alenko na Slivnico.

Ko se na parkingu v Cerknici pripravljava in si nalagam lahko opremo (seveda bom vzel padalo – vsaj za kondicijo, če bo že premočno za odleteti), se pripelje tudi Mega, ki se je tudi odločil za H&F (če bi se dogovorili za skupno akcijo, ne bi mogli biti tako točni).

Mega seveda oddivja naprej, midva pa počasi krevsljava po zbitem (=gladkem) snegu med množico ostalih pohodnikov. Više kot smo, bolj je vse temno in pokrito. Ko prideva na odprto na sleme, je tudi vetra že kar čutiti.

Pri koči samo odgaziva mimo gor (in dol) na start, saj bo veter samo še naraščal.

Na startu je cca 40cm snega in Mega že/še visi v zraku malo pred startom kakšnih 50m više. Vetra je veliko.

Nataknem si tangice, medtem ko Alenka malo razgrne M24.

Še preden se dobro vpnem, veter napihne padalo in potem ga 15min krotiva, da končno le hrbtno držim v rokah komande in A-linije (kasneje preverim, da je bilo takrat na startu 8-9/12 m/s).

 

Potem mi Alenka še 20 min drži padalo, da končno v trenutku vetrove nepazljivosti le hrbtno dvignem padalo, da kot pribito stoji nad mano, se obrnem in obstojim na mestu, da me naslednji moment potegne iz snega v zrak.

Naprej se praktično ne premikam, zato pa gre še kar malo gor, kar se lepo vidi tukaj    https://photos.app.goo.gl/3o7QSV3SoPdbOOs63

Tiščim v desno nad slemenom in me počasi le začne spuščati naprej (Jeanov vetrni arhiv kasneje pove, da je bilo na Slivnici takrat J, JZ 10/14). Počasi se pomikam proti Cerknici in ven nad cesto in začne me tudi po malem spuščati. Niže kot sem, bolj normalno gre dol. Vidim, da Mega pri kozolcu za pumpo zlaga opremo.

Megov let

Usmerim se tja in seveda ne opazim, da mi Mega kaže, da na tleh piha od Cerknice ven (S, SZ), tako da s precejšnjo hitrostjo pristanem z vetrom v hrbet.

Zoranov let

Zloživa in do avtov, kjer še kar nekaj časa čakam, da Alenka sestopi s hriba. Brez njene pomoči v takem vetru danes ne bi odletel 🙂 .

Glede na napoved naj bi bilo danes (po nekaj slabih dnevih) dobro (predvsem na Lijaku) in tudi sondaža ni slaba. Zato že zjutraj priganjam za akcijo. Tudi Erzo je že nazaj iz tujine in si spet želi domačih letalnih logov. Mega je za, Uki pa tudi. Le Jean nekaj okleva.

Pa se pojavi še Jože in na Železniški se 3je naložijo k meni in na Uncu še Mega – Jean pa odstopi, ker nekako dvomi v današnje uspešno letenje.

Pod Lijakom že množica padalcev. Herman polno zaseden vozi gor, zato mi pokličemo Sama, da nas zapelje gor.

Na startu nas je še več in vsi čakamo, da bo kaj. Pa ni nič: ne vetra, ne sončka, ki naj bi naredil (napovedano) lepo termiko … pa tudi v zrak ne gre nihče.

Po kakšni uri taktiziranja se dva le zapeljeta v dolino in tudi Erzo odcuri dol.

Erzov prvi

Še kakšno uro čakamo (Erzo pride še v drugo gor – bo vsaj nekaj dodatnih km in minut nabral). Potem pa je nekako jasno, da bolje ne bo in se pomečemo dol: Poje.

Jožetov let

 

Jaz.

Zoranov let

Mega.

Megov let

Erzo.

Erzov drugi

 

Urošu pa se tudi postavljati ne da padala in se raje zapelje dol. Katastrofa glede na napoved.

 

Danes malo manj močnoslaba inverzija z meglo po kotlinah in vse močnejšim JZ v višave. Včeraj so vsi napovedovali današnji super Kovk, pa je zjutraj v Vipavski vse v megli. Uki da idejo za Buzet (kjer naj bi bilo malo manj mlečno). Mega brez pomišljanja potrdi to idejo, tako da nimam kaj za reči (kasneje Mega prizna, da ga je Uki dobil še napol zbujenega in je samo suvereno potrdil predlagano…).

No, kakorkoli: ob 10.15 k Ukiju na Železniški, na Uncu vskoči Mega in gasa dol. V Razdrtem baze po tleh kipijo iz Vipavske. Vremščica se sluti skozi prosojne meglice, ko pa zapeljemo iz predora Kastelec vse v redkem mleku na Koprsko stran. Kljub vsemu vztrajamo dalje in od zadaj pripeljemo na Zavoj.

Na startu piha lepo gor, v dno doline se pa komaj kaj vidi skozi razredčeno mlečno ozračje. Malo modrujemo za startom (je pa kar hladno) in se po kakšne pol ure zdevamo spet na start. J piha rahlo močneje idealno gor po startu (“mogoče pa ne bomo scurili”, pravi Mega) in se začnemo pripravljati. Prvi v luft Uroš, pa jaz in potem Mega še kar nekaj časa čaka, da spet toliko pihne, da odleti še on.

Tik ob grebenu vozim za Ukijem, ki je kar malo nad grebenom, jaz pa se guncam točno na robu preloma. Počasi (večinoma 14-18) proti vetru, ki piha skoraj paralelno z grebenom, torej JV. Končno se prguncam do Raspadalice, kjer skozi mlečno ozračje posije nekaj sončka. Uki je porinil še malo naprej, jaz dobim dviganje in nekaj naberem. Mega pride tudi do sem in zavrti in je že 50m nad mano in poskuša še malo naprej za Ukijem.

Sam še malo vrtim, ne naberem več in še nekaj zgubim, zato potem za Ukijem nazaj proti Zavoju z bistveno večjo hitrostjo (tudi 50). Ves čas sem lepo nad grebenom. Uki podaljša mimo starta in železnice do skalnatega pomola nad Perci (Jačemica 466m) in nazaj na start, kjer poskuša toplandati (in tudi uspe).

Ukijev let

Midva z Megom pa še eno rundo do Raspadalice, sedaj elegantno s cca 30 km/h lepo nad robom (veter obrnil za 45st na J !). Še nazaj brez problemov in potem naprej okoli roba proti Kviriku/SLO. Ves čas gre počasi dol, tako da pristaneva na Kvirikovem pristanku pod našim mejnim prehodom.

Zoranov let

Megov let

Še vizualizacija letov

 

Uki pride po naju in gasa.

Pa nas malo spodbudi še Vremščica, kamor gremo samo na oglede. Na spodnjem startu piha »na meji«, do zgornjega pa se ne prikopljemo po snegu pod vrhom. Še najbolj je za stvar Uki, ki pa ga mraz, veter »na meji« (zgornji), predvsem pa razredčeno mlečno ozračje, dokončno vrneta v toploto lastnega avta.

Več kot zadovoljni z izkupičkom !