Danes že rutina. Zjutraj gor z Vesno in Svetlim. Vesna odleti v lepem vetru, Svetli že komaj ujame nekaj vetra gor. Zato pa zunaj že drži in Svetli pristane na uradnem šele po 50 min. Na pristanku ob 10h že v plavžu.

Ob 11.45 pri hotelu. Tekmovalci se že pripravljajo na današnjo krajšo tekmo (zadnji dan tekmovanja, popoldne napovedane vročinske nevihte). Najprej hočemo pred njimi, pa zabašejo start in nebo, tako da čakamo, da se start ščisti. Zadaj se že zapira in baze se napihujejo.

Prvi je v luftu Boris, pa Svetli in jaz. Nekaj za mano še Mega.

Najprej vrtim s Svetlijem in kmalu padem iz stebra (nočem preveč nazaj nad start), potem grem ven na odprto scurim in šele malo nad tlemi poberem. Ko začne vedno močneje dvigovati proti temnim oblakom se odpeljem naprej (eni že pristajajo z ušesi, drugi vrtijo v črnino za nami…) nad ravnico, malo še naberem, pa mi sploh ni všeč in se odpeljem na 2.uradni pristanek ob glavni cesti.

Zoranov let

Zoranov let

Boris je še nekaj časa vztrajal in pristal pri Krivogaštanih,

Borisov let

Borisov let

Mega čez 15 min pristane pri meni.

Megov let

Megov let

Manca sploh noče v zrak. Vesna pride po naju z Megom in gremo še na letališče rešit Svetlija… Boris pa se reši sam…

Danes bo spet JZ, Z in smo že od včeraj odločeni za Ohrid (tudi Gvidova jata bo šla danes).

Ob 9h pri hotelu s Svetlijem in Vesno in z dvema avtoma od zadaj preko Demir Hisarja v Bitolo in naprej proti Prespanskemu jezeru.

Tu postanek za kopanje na obali, ki jo urejajo v sodobno kopališče (tuši, bifeji, pomoli, tobogani…). Na koncu smo vsi v vodi, čeprav najprej ni tako kazalo. Še na kavico v bife in gor na Galićico.

Čudoviti razgledi na jezero, nekaj bazic v daljavi (Albanija). Veter kar močan in sunkovit. Malo modrujemo (in predvsem turistično uživamo), potem Mega postavi, da bo malo odletel, toplandal in potem poskrbel za naš avto. Tam, kjer čaka, trenutno ne piha skoraj nič. Počaka primeren trenutek (ko vsaj nekaj pihne) in v luft.

Hitro nabere pred startom (dviguje tudi zunaj) in letka sem in tja. Pravi, da je v luftu neprijetno (razbita in močna termika). Vmes se atraktivno vržejo v to termiko profesionalni lokalni tandemaši s svojimi klienti: atraktiven start (zdaj tudi na startu prbija), liftanje (in guncanje gor), daleč ven pred hrib nad jezero in spirala dol, da je čim prej fertik (69€ / skok, danes imajo baje 24 klientov, 3 piloti !!!) in nova runda.

Mega se odloči za pristanek, zunaj vleče ušesa in ko spet pride na pobočje ga samo odlifta v višave. Drugič gre daleč ven, spet z ušesi zbije in ko pride na pobočje, ponovi vajo v višave. Potem gre daleč nad vodo, zbije in pristane na (novem) pristanku (naredili tandemaši, da lahko hitreje menjavajo kliente) na izravnavi pod startom ob cesti proti Ohridu.

Megov let

Megov let

Nekaj pred njegovimi zaključkom postavi Boris, počaka na trenutek (ko naj bi kao malo manj pihalo) in se odlifta s starta naravnost gor. Kmalu je na 2000 in se začne voziti po grebenu levo in desno.

Manca gre po Mega (plača tarifo 300 den za padalca na rampi NP) in sta spet na startu. Potem pa kar čakamo, da bi se vsaj malo umirilo, pa je kvečejmu obratno.

Nekaj pred 16 h pridejo Gvidovi in sedaj modrujemo v skupni zasedbi. Potem pa v luft Gvido, Čebašek in Mili in potem se počasi le malo umiri, tako, da se začnemo pripravljati tudi ostali. Svetli ne bo šel v luft, Edo tudi ne.

Potegnem jaz

11202832_10206184471123456_233592532406473699_o

in malo za mano še Manca. Takoj me lifta gor, levo čez dolinco in ob hribu do 2000 do roba in nazaj nad start. Malo popravim in še zavrtim in potem se odpeljem (o) proti Ohridu. Krasno razgledno letenje (fotke tukaj), kot po maslu v ugašajočem dnevu. Še kroženje nad mestom, veter drži, da kar ne gre dol. Neprecenljivo !!  Eni prej, drugi kasneje pristajamo na velikem travniku ob rastlinjakih v sredini Ohrida.

 

Zoranov let

Zoranov let

Ko z Manco pospraviva, pride s štopom še Delux, ki je pristal više v notranjosti.

Borisov let

Borisov let

Mega nas končno najde in direkt v večerni life Ohrida (gužva, da komaj dihamo, lungomare, makedonske specialitete in ogromna izbira sladoleda…).

Zjutraj grem zopet z Svetlijem in Vesno gor na jutranje šolsko letenje. Boris pa z mano, da mi porihtava sedež. Pridemo prvi in medtem ko onadva postavljata padala, midva obesiva sedež na gugalnico in preverjava nastavitve. Boris jih spremeni kar nekaj in na koncu se počutim v zicu kot v fotelju 🙂 . Medtem se start polni z množico…

Na poti dol odložim Borisa in po Svetlija in Vesno.

Čez dobre pol ure se že dobimo pri hotelu in na start, ki je že zabasan z robo tekmovalcev. Piha J, jZ (čisto z desne in rahlo od zadaj. Poslušamo briefing, kjer določijo za danes Z start. Najprej se odločimo, da počakamo, da tekmovalci odletijo. Ker pa v začetku kar curijo in ne kaže, da bomo kaj kmalu prišli na vrsto, se odločimo za alternativo: Treskavec na Prilepom (čisto novo opremljen start). Pridružita se nam še Rok (Žagar) in Marko(Vovk/Nizozemska).

Dol in v Prilep in med kamnite osamelce S od Prilepa. Pokrajina je kot da smo na drugem koncu sveta (npr.stepska pokrajina J Madagaskarja). Po asfaltni cesti gor proti samostanu Presvete Bogorodice in tik pred njim na prekrasen start med granitnimi balvani (samo pokošen ni…).

Piha lepo gor. Najprej malo poslikamo in občudujemo naravo (kljub 1150 m višine, kot da smo v plavžu), potem Boris začne pripravljati (treba izkoristiti, dokler je OK). Postavim takoj za njim, ostali bodo počakali, da vidijo, kaj bo z nama (samo za dol metati se jim ne ljubi odpirati rukzakov…). Vesni je seveda premočno, Megu ni preveč (= se žrtvuje za šoferja 🙂 in bosta za logistiko…

Potegne Boris in medtem, ko se pripravim do konca, že veselo nabira. Potegnem še jaz, malo potonem levo pod skale in že dobim dviganje … in to vedno hitrejše. Pri 1800 skozi rahlo inverzijo (kar omeni Boris), pri 2000 pa je dviganje že divje tudi do +6. Ko Boris vidi, kako mi gre gor, pride še on nad mene in je že na 3000. Meni pri tem dvakrat pošteno strese padalo (kar naenkrat je padalo čisto mehko in trepetajoče) in pri 2500 pobegnem iz dviganja (kar me stane poštenega rodea pri izhodu iz stebra – napaka !!…). Takoj zatem zacurim ko kanta in sem v nekaj minutah celo pod startom. Medtem se pripravijo tudi ostali: odleti Marko, pa Rok, Svetli in nazadnje še Manca. Jaz se medtem borim v višini starta in pod njim, potem pa le dobim spet pravo dviganje. Rok nabere in se odpelje proti Prilepu, Svetli vrti bolj zadaj nad samostanom. Pri 2400, se odpeljem nad ravnico (da pridem vsaj do ceste Prilep-Kruševo). Ko že iščem pristanek pri letališču, najdem majhno dviganje in opazim, da letiva skupaj s Svetlim. Najprej počasi, potem vedno lepše spet do 2000. In potem final glide skoraj do Krivogaštanov.

Zoranov let

Zoranov let

Manca je kmalu pristala pod startom, Boris odletel J v smeri Bitole. Vesna in Manca v reševanje Marka nekje pri Ribnikih (?!), Mega najprej čaka Deluxa (ki le občasno vključi postajo…) v Prilepu, potem gre po Roka na letališče.

Vesna pripelje prva do naju s Svetlim, malo kasneje še Mega. Ker ne vemo, kje je Boris in koliko časa bo še letel, se odpeljemo domov. Ravno, ko pridemo v hišo, javi tudi Boris, da je pristal v Krivogaštanih.

Borisov let

Borisov let

Lepo letenje in sploh super alternativa gužvi okoli Mećkin kamena…

 

Danes pa nas tekmovalci ne bodo zafrustrirali… Ob 9h peljem Svetlija in Vesno na start za jutranji tečaj. Žive duše ni. Piha lepo gor. Pomagam jima postaviti, potegne Vesna, potegne Svetli in se odpeljeta v dolino po maslu.  Na uradnem pristanku ju poberem in gor v mesto.

Ob 10.45 se dobimo ponovno pri hotelu Montana. Zložimo se v njun avto in gor.

Na startu gužva namolzenih padal, tekmovalci na briefingu. Postavimo se pred njih, samo zvemo, da začnejo tekmo ob 12h in začnemo postavljati.

Vidimo, da nekateri, ki so v luftu že lepo nabirajo, torej gremo, preden nas povaljajo tekmovalci.

Delux v luft prvi, Mega, pa Svetli, jaz, potem še Manca. Vesna bo naša zemeljska podpora.

Hitro začnem nabirati, pa nekako čez 1800 ne pridem. Nebo se polni s tekmovalci in vedno bolj sem živčen, ko se izogibam. Jasno, da ne bom našel svojega stebra, kjer ne bo nikogar (tudi, ko se oddaljim in sam zavrtim v lepem dviganju, je takoj jata okoli mene… 🙁 ).

Skoraj 3/4 ure begam okoli starta in zgubljam in spet naberem. Vmes me v desno zapestje zgrabi krč (ves čas vrtim v desno, saj vse jate in sploh 99% vseh vrti v desno…), da postane kar zoprno. Končno po enem kritičnem zgubljanju le najdem bolj samotno enakomerno dviganje in se odlepim od starta proti Kruševu. Tu pridem tudi do max višine cca 2400.

Takrat enkrat se tudi srečava z Megom in tudi Manca je menda blizu. Boris je nekje proti S v smeri tekmovalcev. Tako nekaj časa vozim za Megom (seveda večinoma pod njim). Ko smo bolj nad ravnino, dobim nekaj močnih dviganj in okoli 2000-2200 se mi zdi prav pošteno razmetano. Bolečina v zapestju je sicer popustila (po večkratnem razgibavanju), zato pa me začenja boleti vedno močneje vrat, saj ves čas gledam tiste nad seboj in poskušam ujeti njihova dviganja (v bistvu se mi zdi, da preveč ležim – mogoče so ramenske gurtne na zicu ob vsem tem guncanju malo popustile – bo treba malo popraviti…).

Mega se usmeri nazaj in tudi jaz obrnem proti Kruševu. Nekje pred prednjim grebenom Mega opazi, da je nekdo vrgel rezervo in zavije(va) v tisto smer. Kaže, da je vse OK in tudi nekaj padalcev niže nadzoruje situacijo… Grem naprej proti Krivogaštanom in izgubim Mega. Vrat me vedno bolj boli in počasi imam vsega zadosti, čeprav so dviganja prav lepo močna in se da skoraj kjerkoli nabrati.

Pred Krivogaštani obrnem in se po 2.45 h zapeljem na uradni pristanek.

Zoranov let

Zoranov let

 

Javim Vesni, kje sem in v vročini (kot pri plavžu) pospravljam, ko že prideta s Svetlijem, ki je pristal pri letališču.

Odpeljeta me po Megov avto in nadaljujeta pobiralno akcijo. Manca pokliče, da je na uradnem pristanku, Mega nekaj kasneje pristane tudi tam.

Megov let

Megov let

Delux nekajkrat javi svojo pozicijo in počasi obkroža zgornji del ravnine, potem pa se od Prilepa usmeri nazaj proti Kruševu.

Borisov let

Borisov let

 

 

Manca zjutraj zapelje na start Svetlija in Vesno na šolo in potem ju tudi pobere s pristanka.

Pri hotelu ju nato ob 11.30 poberemo za zaresno letenje (no, Vesna bo za zemeljsko podporo…).

Ko pridemo nekaj pred 12h na start, malo padalcev – jasno, saj piha Z v hrbet po hribu navzdol. Zato pa je mravljišče na Z startu, kjer najprej startujejo v močnem Z netekmovalci, potem se začne še tekmovanje.

Mi najprej nakladamo v senci pri avtu in občasno preverjamo situacijo gori na startu. Potem se preselimo na rob gozda in tam modrujemo dalje. Gužva v zraku, da mi je slabo. Tudi Gvidova ekipa je tu gori.

V to gužvo se prvi odpravi Gvido, nekaj kasneje se na hitro odloči še Mega in postavi. Najde trenutek in luknjo v gužvi na startu in se spusti v gužvo v zraku. Skoraj hkrati z njim še Edo. Mili (Jenčič) še nekaj za njimi in kmalu scuri v dolino pod Z startom (najin pristanek z Deluxom od sobote).

Mega nabere in se odpelje čez hrib. Ostali kar mečkamo in čakamo, da se gužva razredči (pa močni občasni sunki niso ravno spodbuda). Mega javi, da je pri Krivogaštanih in da je na 3100 in nadaljuje proti Prilepu.

Tako mine večina letalnega dneva. Ko se start le počisti, se odloči tudi Boris. Pomagam mu postaviti. Kot balerina hendla padalo (kjer je druge malo prej klofalo in razmetavalo), potem spelje in že kaže, da je odletel, pa ga močno spusti in pod robom se padalo naenkrat sesuje. S Svetlijem odlaufava dol in pomagava rešiti Borisu padalo iz trnja (je prekinil start, ker ga ni hotelo lepo vzeti…).

Nekaj više ponovno postavi, hendla padalo gor do starta, nekaj časa poplesava in nato v pravem trenutku elegantno spelje. Kmalu nabere, se odpelje desno in nato izgine proti V čez hrib. In scuri v dolino.

Borisov let

Borisov let

Preostali še malo modrujemo v vedno močnejšem vetru, potem si počasi priznamo poraz (vsak iz svojega razloga 🙂 ) in se spravimo v avte.

Z Manco se odpeljeva dol v Krivogaštane počakat Mega, ki se vrne iz Prilepa in po slabih 3,5h pristane na uradnem pristanku pod Kruševim.

Megov let

Megov let

Zjutraj krasen dan in ob 11h že na startu. Množica nepregledna. Tekmovalci še sploh niso prišli. Tisti, ki prvi štartujejo v glavnem curijo (tečajniki, šole…).

Najprej malo pomodrujemo v vročini (pridruži se nam tudi Boštjan Svetlin z Vesno), potem Boris postavi, da bo pripravljen, ko bodo prvi pobrali. Ko prvi res začnejo nabirati, je Boris hitro v zraku.

Ostali trije še naprej opazujemo množico in modrujemo, malo tudi z mimoidočimi Slovenci … Boris nabere in se odpelje nad Kruševo do spomenika in potem pririne nazaj, ko se od zadaj začne zapirati in temniti. Ko še zagrmi, vodstvo skensla današnjo tekmo, ob prvih kapljicah pa tekmovalci (pa tudi ostali) večino robe spravijo pod šotor. Ostane pri nekaj kapljicah, potem se izboljša. Boris javi, da je pristal in da bo poskušal s štopom nazaj.

Borisov let

Borisov let

Padalci ponovno začnejo odletavati in sedaj tudi večinoma pobirajo. Postavimo tudi mi trije. Potegnem prvi in ko sem v zraku in se zbašem v sedež, ugotovim, da mi eden od nožnih trakov vleče čez kokon, ki ga tako ne morem zapreti. Hitro poskušam popraviti, kar me stane prva dvigovanja in začnem curiti. Pozabim na kokon in se začnem reševati, pa sem generalno vedno bliže tlom. Kakšnih 300m nad tlemi le dobim rahlo stabilno dviganje in zavrtim in vrtim in vrtim… in sem na 1600. Mega in Manca sta tudi že v zraku (1800) in se umikata črnini zadaj ven proti dolini, kjer jaz vrtim. Ko se ujamemo, sta kakšnih 200m nad menoj in mi bežita proti ravnini (Krivogaštani). Ko naberem na 1900, grem tudi jaz za njima. Ker sta kakšnih 300-400m nad mano, mi vedno bolj bežita, ko pobiram  in vozim za njima. Zato pozabim nanju in sam vozim proti Prilepu, v glavnem nad glavno cesto. Vsake toliko popravim ob kakšnem dviganju pod. Slabo vreme prihaja za nami (v bistvu bežimo). Nekaj pred Prilepom, ko spet pridem v “lepo” dviganje, Mega po postaji javlja Manci in meni, naj gremo dol, ker se je začelo močno kuhati in zauga. Ker je dviganje res vedno močnejše, potegnem ušesa in kar nekaj minut še vedno s cca 1+ dviguje. Potem le začnem zgubljati in pristanem nekaj pred Prilepom na požeto polje med jato štorkelj (ki tudi pristajajo 🙂 ).

Zoranov let

Zoranov let

 

Ko pospravljam, okoli mene pristane še kakšnih 10 padalcev (tudi z ušesi…).

Mega in Manca sta tudi na tleh.

Megov let

Megov let

 

Še vizualizacija Megovega in Zoranovega leta skupaj:

Boštjan in Vesna pa prihajata proti Prilepu na večerjo (Boštjan potem sploh ni startal, ker se je poslabšalo) in nas mimogrede naloži.

Skupaj zaključimo letalni dan v Makedonski kuči na specialitetah…

Ob 4h zjutraj pridemo v Kruševo in kar na startu dočakamo jutro.

Ko končno v sobah malo počijemo, se ulije in popoldanski let za otvoritev dobesedno splava po vodi. Proti večeru se vseeno malo izboljša (neha deževati in celo nekaj sončka posije) in Delux zelo spodbuja, da gremo pogledati na start (“midva z Zoranom bi šla letet…”).

Na startu piha Z, popolnoma od zadaj. Pa se spomni Mega, da je malo naprej, pri spomeniku Mečkin kamen nov start na Z. Najprej si ga ogledamo (še dva domačina sta že  tu na ogledu in potem še Svetli s punco), greva z Borisom po robo in priprava.

Odleti Delux in malo za njim še jaz. Lepo drži, vendar se kljub temu kar hitro potapljava v mrak doline. Boris pristane pri ovinku ceste pri Ostrilcih,

Borisov let

Borisov let

jaz malo naprej na majhnem pokošenem travniku.

Zoranov let

Zoranov let

Manca in Mega sta pri meni, še preden pospravim.

Nepričakovan novnov 🙂 .

25.07.2015 1.49 ponoči. Stojimo v dolgi koloni avtomobilov (večinoma turistov, ki odhaja proti Makedoniji in morda naprej v Grčijo) cca 200 m pred izhodno mejno kontrolo iz Srbije v Makedonijo nekaj pred Kumanovim. Čakamo že pol ure in vsaj še enkrat toliko bomo, saj se kolona pomika zelo počasi. Srbska obmejna policija vsak potni list poskenira, kot ga je tudi 6 ur prej, ko smo (tranzitno) vstopali v Srbijo iz Hrvaške. Baje da je treba imeti natančen nadzor nad pretokom na meji: da vsak (turist), ki je bil pri vstopu v Srbijo evidentiran, državo tudi evidentirano zapusti. Sicer se zgodi kaj ??

Ko čakamo, na desni ob cesti v smeri mejnih objektov opazim verigo lučk, ki brezskrbno poplesavajo v temi. Še ostali pogledajo v to smer in vidimo, da se cesti s travnika ob njej približuje kolona ljudi… nekateri imajo majhen nahrbtnik, drugi boršo, nekateri nič. Najprej se nam zdi, kot da so to neki pohodniki – verjetno kakšen spominski pohod… Ob 2h ponoči ??!

Potem vidimo, da koloni ni konca, to je neskončna kača, ki se vije iz teme iz makedonske strani in prihaja v soj cestne razsvetljave ob mejnem prehodu. 200 m od oboroženih srbskih policajev, carinikov, vsega varnostnega obmejnega sistema !!! Prvi stopijo čez obcestno ograjo in nekaj jih s telefoni nazaj poslika prihajajočo kolono. Gledamo in nam nič ni jasno. Sopotnica v angleščini vpraša, kdo so, od kod prihajajo. »Iz Sirije«, je odgovor, »Bežimo pred vojno. A smo že čez makedonsko mejo?«…  Potrdimo, da so že čez in ne moremo verjeti, kar vidimo. Hitro potegnemo še svoje telefone in posnamemo tole:

 

   https://www.youtube.com/watch?v=IbqL6F4Fq8Q

 

Od zadaj pa še kar prihajajo novi in novi. Na grobo se nam zdi, da mora biti vsaj 300-400 ljudi. Nekateri nadaljujejo naprej v Srbijo kar po glavni cesti, nekateri še v koloni ob njej. Zdi se nam, da sanjamo. Pa se avtomobilska kolona pomakne rahlo naprej in spet smo v »našem svetu« v nadaljevanju igrice.

Ko policist pol ure kasneje pomembno skenira naše potne liste in jih natančno pregleduje (mogoče smo iskani teroristi ?), tudi pogleda ne, ali so v avtu isti ljudje, kot na slikah v dokumentih. Sploh ne dvigne glave, kaj šele da bi se ozrl in pogledal na kolono, ki je 200m stran od njega prišla iz teme in v njej spet izginja (no lučke še vedno brezskrbno utripajo). Pa najbrž niti ni razloga, da bi dvignil glavo, saj ta kolona ne namerava ostati v Srbiji, ampak hoče naprej, tja nekam v obljubljeno deželo EU….

Važno je, da on odigra svojo igrico…

 

Zapisal Zoran

P.S.: kakšen dan kasneje nam Mile na startu pove, da imajo vsi ti begunci možnost prostega prehoda čez makedonsko ozemlje, vendar ga morajo zapustiti v največ 48 urah. Pa da so ti begunci skoraj brez izjeme izobraženci, intelektualci,… revni ostajajo v vojni… Vendar makedonski državljani beguncem ne smejo ustavljati ali jih kakorkoli prevažati, sicer jim grozi zaporna kazen ?!  (Tudi padalci smo opazili, da s štopom za vračilo v bazo ni več lahko) !?

Pa še to: Mile pravi, da ljudem (v Makedoniji, mogoče je mislil tudi širše…) ni povsem jasno, ali so to res begunci, ali gre za načrtno islamizacijo Evrope (EU ?) ….!!!!!!!!!!

Tudi danes ne morem pred poldnevom nikamor. Edo že pritiska, ker bi rad šel čimprej – na Gorenjsko. Jaz pa gledam proti Gorenjski razvoj iz avta, gledam na kamerah, gledam napoved – in me vedno manj mika tja. Še spodnji konec SLO malo raziščem, pa Mega že poroča o grmenju in črnini proti Postojni.

Edino luknjo še kaže radarska slika  proti Vrhniki in po posvetu z Domnom (ki je tudi že s padalom na standby) se odločimo za Slevico.

Z Edom vsak s svojim avtom v Horjul, pri Športni k Domnu in gor na start.

Zadaj razvoj, proti Krimu vse zastrto in temno (že dežuje?), nad Horjulom še bazice in sonček. Piha na trenutke močno, vendar lepo gor J-JV (pri Športni je pihalo dol – S).

Edo takoj postavi, malo balansira v močnem vetru in spelje. Z Domnom ga opazujeva: ga kar drži in začne nabirati proti visoki karfijoli levo. Občasno spet močni sunki in meni je vedno manj. Tudi Domen okleva, ko pa se Edo umakne od karfijole po grebenu proti Korenu, začne postavljati: danes se bo očitno dalo jadrati (kar mu doslej tukaj še ni uspelo). Mene sploh ne vleče in iščem še kak bolj konkreten razlog, zakaj ne bi šel: ja občasno spet močno prbije in zašumijo drevesa…

Pomagam postaviti Domnu, ko Edo javi, da je pristal kar zgoraj na travnikih pri Korenu in da ni glih za uživat. Ampak Domna to ustavi samo za trenutek. Pripravi se do konca, v močnem vetru kar nekajkrat dvigne, da končno spelje in zajadra pred stopnico, kjer ga lepo dvigne.

Grem do avta in skozi Koreno po Eda.

Edov let

Edov let

 

Domen se zapelje nad nama proti Samotorci. Midva dol z vmesnimi težavami z zavorami Domnovega avta (no, težav z zavorami pravzaprav ni, ker zavore v bistvu ne naredijo več ničesar 🙁 … težave imava midva … 🙂 ). Nekako Edo le pripelje v dolino kjer pobereva Domna na travniku pred Vrzdencem.

Domnov let

Domnov let

Potem pa še na zaključno druženje na Vrhniko, kjer se pridružimo Slaku. Ampak za danes je letenja konec…

Prvi pokliče Edo za popoldansko akcijo (no, v resnici je bil prvi že včeraj Domen s predlogom za današnjo  akcijo v smeri Kobale, pa z današnjo preusmeritvijo na Smuk, kamor so šli Domen, Mirko in Iskra – zame žal prezgodaj). Potem se tudi Manca pridruži nam popoldancem…

Ob 14.30 pod Ambrotom (z dvomi o pravi izbiri starta med potjo na pristanek): Manca, Edo in jaz. K Edu in gor. Jaz še malo lobiram za vrh Krvavca – ali pa vsaj Hotel, da bomo višje, ampak saj se nima smisla gor fijakat – bomo že pobrali 🙂 🙂 .

Na startu vročina za umret in občasni sunki gor. Prej grozeči in nakuhani oblaki počasi izginjajo (pa s poseke se jih bolj malo vidi 🙂 ). Na vrhu poseke postavim najprej jaz in potem še malo hlajenja v senco. Prideta dva tandemista s klienti, šoferko in psom. Gredo pred nas in odletijo (no, ni bilo najbolj prepričljivo…). Potem pa mi.

Potegnem prvi, nekaj za mano Edo in potem še Manca. Takoj iz poseke na levo in močan V me popolnoma ustavi, zruka in v kotanji še klofne padalo. Bolj ven in potem zacurim proti Ambrožarju; V roba ne uspem doseči. Nad Apnom samo nekaj rukerjev gor, do Grajca in tu začnem drajsati in nabirati. Tudi Edu se godi podobno in je kmalu na Grajcu. Le Manca se je uspela obdržati nekaj više za Grajcem. Vse razgonjeno in zrukano, čeprav dobimo občasna močna dviganja (tudi do 1200 naberem), više gori postane neužitno (inverzija, skozi katero ne pridemo ?). Ko mi klofne padalo za 1/3, neham in se odpeljem bolj ven, kjer je bolj mirno (čeprav še vedno močan V). Više gori nekaj padalcev prihaja z V (Mickotova jata je bila na Golteh in nazaj) in kaže, da lepo jadrajo, čeprav občasno koga pošteno strese. Končno začne Manca odrešilno godrnjati, da je to vse skupaj kr neki in se vsi takoj strinjamo, da gremo na pristanek. Prvi pristanem jaz

Zoranov let

Zoranov let

in na pristanku pozdravim Slaka, ki ga na koncu sploh  ni več mikalo iti na start, potem Manca in na koncu še Edo, ki je imel vmes en rodeo vložek in se je po njem še nekaj časa miril v zraku…

Edov let

Edov let

 

Edov komentar leta: prf..
Sem pa mislil da sem imel bolj hudo zapiranje na 45:38,
Zmeraj ko pogledam kako svoje zapiranje na videu, imam občutek da ni bilo nič posebnega, po pristanku imam pa polna usta popolnih in frontalnih zapiranj 🙂

 

No, kaže da danes ni bilo vseeno, kje si startal in bi se bilo vredno fijakati malo više 🙂 . Tudi glede na pripovedi in tracke drugih, ki so startali na Krvavcu in leteli, leteli…)…