Zjutraj panika, kam naj gremo: Erzo ima službo in bo šele kasneje; jaz bi na Golte (Franc Rakun mi pove, da bo OK in se splača priti tja, samo velikega jadranja pa ne bo…), Mateja ne bi, Manca skoraj bi, pa jo oblačna slika iz Savinjske doline odvrne dokončno. Predlaga Primoža in kasneje Zavrh. Mene Primož spomni na spihani Oslonik zadnjič in neham težiti z Goltemi.

Mateja do mene ob 9.50 Češna se pridruži in mu je prav karkoli. Gasa proti Vel.Laščam. Vmes Mega, ki bi naj prišel od spodaj čez Cerknico, odpove, ker mora zlagati drva (haloooo !!!) – mogoče pride kasneje na Zavrh (seveda je potem na Zavrhu  🙂 ).

Pod Primožem prisede še Manca v LCja in gor.

Na startu piha. Začnemo modrovati… Jaz vmes zasilno poflikam padalo (v bistvu mi ga Manca z mojo fliko 🙂 ). Potem še malo modrujemo, ker še vedno piha v sunkih in ne kaže na zmanjšanje. Ko je umirjeno močno, piha skoraj lepo gor, ko prbije močneje, pa šumijo smreke na desni, trakci pa vsak po svoje in v večini kažejo bolj z leve.

Ker je moje padalo raztegnjeno, imam čakanja kmalu dovolj in ga nekajkrat hrbtno dvignem in pri zadnjem, malo lepšem dvigu, odletim, ko je eno vmesno malo bolj umirjeno obdobje (še nikoli nisem videl tu enega lepega starta, ampak je vedno vsakomur padalo bolj ali manj feclalo…).

Najprej me požre in ne gre skoraj nič naprej (še v zic se ne upam zbasati), potem pa le prime in me vzdigne. Ker me šejka in čutim močan veter z desne, si želim samo čim bolj stran od pobočja in ko sem enkrat dovolj stran, samo še scurim na uraden pristanek (čeprav zadnji del kar drži).

Zoranov let

Zoranov let

Ko pospravim, ostali še niso odločeni. Mateja bi letela (malo se je umirilo tam zgoraj…) in nekajkrat dvigne in potem odleti. In zajadra in jadra in jadra (jaz pa spodaj zelen od zavisti kot trava naokoli 🙂 ) in po pol ure pristane blizu mene. Super je letela in je vesela kot radio !! Ko pospravlja, preostala zgoraj še nista odločena… Maretu menda ni in končno odleti Manca. Tudi njo lepo drži, čeprav se niti ne trudi jadrati. Ko pristane pri naju, se še Mare odloči in odleti. Tudi on je kar nekaj časa v zraku, preden pristane v gnojnico ob bližnji kmetiji.

Maretov let

Maretov let

Preda moj avto ključ in z Manco gor po LCja, medtem ko Mateja in Mare umivata gnojnico s padala…

Manca odšiba proti domu v Borovnico – in na Zavrh (Mega je povedal, da tam jača, ampak je OK…), jaz pa nabijam za Osolnik (kar ustreza Mateji, ki ji ni za Zavrh, ker ima še pot na daljni sever danes v programu in Maretu, ki bi zgoraj lahko malo sušil pregnojeno padalo).

In gremo gor na čudovit vršni travnik med cerkvico in kandelabrom.

Piha lepo, ne premočno, čeprav rahlo z leve. Mare začne sušiti svoje padalo, jaz pa se napravim v tangice. Mateja raztegne mojo coto: pri prvem dvigu mi samo odnese padalo nazaj (kakšen meter nad tlemi je še močnejši veter), v drugem pa ga lepo dvignem in stopim skozi šavje na robu v zrak.

V je kar čutiti, vendar mi je dosti bolj prijetno kot prej na Primožu in kar malo obrnem sem in tja ob pobočju, predno pristanem na travniku pri Stopah.

Zoranov Osolnik

Zoranov Osolnik

Končno spet en novnov zame :-). Manca sporoči, da je na Zavrhu idealno…

Medtem, ko so nekateri obiskali neobičajne starte in celo novenove, pa se glavnina jate seveda drži standardnega terena (in seveda leta do hišnega praga)

Zmagovalec Zavrha – Uroš

Urošev let

Urošev let

Potem pa Erzo:

Erzov let

Erzov let

Erzov komentar leta: najbolj zanimivo  je bilo, da nas je bilo 12 veličastnih, pa med njimi ni bilo dveh pogostih obiskovalcev (gabija in emila). Eden je bil celo prvič. Preden štartam je že dokončno pokrito, prej pa sonce.

Kaj več bi pa lahko napisali tukaj prisotni (tud Manca je prišla kasneje sem gor…)

Danes obrnjena situacija prejšnjih dni: piha V, SV, na Primorskem lepo, drugje sluzasto (kar se LJU tiče, je skoz enako…). Ampak na Primorskem piha 10 m/s in več (burja), tako da pri prvem jutranjem pogovoru Erzo, kljub soncu, sploh noče slišati o onem koncu (pa baje itak še nima časa, mogoče popoldne…). Simeon je iskal kompanjone in je najprej nekaj navijal za Nanos, pa mu povem, da je Nanos v megli, pa da resno burja piha, ampak on se sicer odpove Nanosu, odpelje pa se sam vseeno v tisto smer.

Podrezam Ukija, ki je takoj za in to dobesedno (zdaj, ker bo popoldne jačalo…). Startam iz Lj in obvestim Erza (ki pozabi, da še nima časa) in malo pred 12h sva (skoraj) na šodru. Vmes se javi še Simeon, da je obrnil v Vipavi, ker mu  je prestavljalo avto po cesti in najbrž res nima smisla riniti naprej in pride na Zavrh.

Do Borovnice po Ukija z Erzovim enoprostorcem (bivši avtobus 🙂 ), z malo telovadbe dobimo še Ukijevega očeta za šoferja in gasa gor. Tmurno in sluzavo, ampak piha pa ravno prav močno. Simeon (ki je ravno prišel na Vrhniko) bi rad zagotovilo, da se bo jadralo, ker sicer ne pride gor. Pa mu ga damo…

Erzo v luft in zajadra (meni se zdi razrukano in malo ga premetava in ustavlja), malo za njim še jaz (elegantno hrbtno, prosim) in lepo me dviguje (in šejka) že takoj pred startom. Hitro sem nad grebenom in ker mi tole guncanje ni preveč všeč, se kar odpeljem na Vel.Trebelnik, malo še poskušam nabrati, potem pa kar naprej mimo Lipovca do Javorča. Erzo je malo nad mano in bolj nad grebenom, jaz se raje držim bolj zunaj. Na Javorču poskušam malo nabrati, pa samo držim višino, nazaj proti vetru gre komaj, zato se spet obrnem in zapeljem proti Vrhniki. Nameravam pristati na fuzbal placu (ker je LC  čez Ljubljanico pri mostičku), pa se spomnim, da je ograja ŠP popravljena in je treba vse naokoli. Zato raje odvijem nazaj in pristanem na standardnem travniku pred Verdom.

Zoranov let

Zoranov let

Ko pospravim, se izkaže, da je do avta bistveno dlje, kot če bi šel okoli vsega ŠP… Ero me nadleti na poti proti svojemu domu (seveda, saj drugega sploh ne zna več…), zato z LCjem gasa na Staro Vrhniko.

Erzov let

Erzov let

Erzov komentar leta: mi je bilo živčno v zraku že prej, preden je od Vipave s sonca, a z burjo od 100 na uro pribežal naš Klok.
 
 

Ko pridem do njega za domom, pristane še Uki

131030 Uki

Urošev let

in malo kasneje tudi Simeon.

LC ponižno odpelje prisotne v Borovnico (adijo Erzo in Uki…), potem pa še Simeona gor po njegov avto (saj on lahko gre gor peš, ampak če ga pa res lahko zapeljem gor, bi pa bil vesel…). Pa je bil vesel… Sploh lepega današnjega nepričakovanega letenja 🙂 – na Zavrhu.

Danes smo že malo napeti od tega močnega JZ vetra in bi radi našli kakšno luknjo. Erzo je za, tudi Uki je frei in se prijavi. Na Železniški se dobimo in nadaljujemo proti Uncu, kjer nas že čaka Mega. Gasa naprej proti Pivki.

Najprej gremo na Gradec in Ukiju razkažemo start, ob tem pa pazimo, da nas veter kam ne odnese… Piha pa v pravo smer :-).

Nadaljujemo do Knežaka in na levo v smeri Koritnic. Tuščak je sicer lep na pogled, ampak glede na veter sploh ne razmišljamo, da bi šli gor…

Ustavimo se pod prvim gričkom od Knežaka – Obroba (640m). Kaže, da ne piha tako močno in s kompletno robo se odpravimo vsi proti vrhu grička. Ob vršnem jarku (gradišče – zaščitni rob ali JLA jarek za zaposlovanje zdolgočasenih vojakov… 🙂 ?? ) se ustavimo in posedemo . Piha delno z desne – predvsem pa močno.

Kakšno uro nakladamo in modrujemo (Erzo opravi ogled geodetskih in zgodovinskih značilnosti grička), potem pa soglasno ugotovimo, da piha premočno in gremo dol in gasa proti domu. Stik s padali pa smo le imeli…

Sva bila z Erzom zmenjena, da se zjutraj slišiva za kakšno krtino okoli Velikih Lašč (Luciferovanje pa to…). Bo uro nastavil za ob osmih. Pa ne po starem, ne po novem cajtu nič ne zazvoni. Pa pošljem sms, pa nič. Pa kličem – v prazno. Potem pa še malo pokličem (Manca, Mateja), če bi šel kdo z mano na projekte – pa ga ni.

Pa grem sam proti Velikim Laščam na Veliki Osolnik pogledati, če tam tudi tako močno piha, kot napoveduje Aladin. Pa piha. Še bolj (sunki 15 na vršnem travniku…). In se odpeljem dol, ko pokliče Erzo, da se je zbudil (iz kome?) in da je malo dlje poležal. Pravi, da tam okoli (Vel.Lašče) polaga drevesa…

Nazaj v LJ. Manca gre na Ženček vadit, Boris, Mateja, Luka in jaz pa gremo na Gozd (4/6, Kriška 5/7,…). Malo šoferskih problemov zaradi LJ maratona, da se končno dobimo na Pokopališču (Šmartno). Ko se čakamo, tablica pove, da je na Gozdu že 6/8, na Kriški 7/11 in že pade ideja, da gremo na Petra. Ampak po Brniku nažiga JZ z 9,6 (na tleh), po letališču Lesce pa 6,4. Tudi razne osebne info poznavalcev in lokalcev govorijo o jakih vetrovih po tleh in v višavah. Pa predlaga Boris, da gremo malo groundhandlat na kakšen bližen travnik. Pa gremo.

Z LCjem do Skaručne ob avtocesto. Boris in Luka začneta vlačiti svoji padali po travi, ampak naju z Matejo ne prepričata. Postajam vse bolj depresiven, ker kaže, da danes ne bo nič z letenjem… Ko tudi onadva obupata in pospravita, pokliče Mega z Ženčka (po pooblastilu Mance 🙂 ), da tam piha idealno za jadrati. Boris je takoj za, Luka tudi še kar za, midva z Matejo skoraj ne za… Pa se spomnim, da letos še nisem bil na Ženčku in to mi malo prevesi v za … in že šibamo proti Logatcu.

Na vrh travnika, Manca v luftu, Boris postavlja. Veter je že zelo upadel od prejšnjih obljub :-). Že Luka vleče PI-ja iz avta in čez nekaj časa (ko me že začne zebsti) še jaz Nuptseja. Samo Mateja se ne vda in samo asistira.

Malo dvigujemo, malo jadrajo (predvsem Boris), testirajo fineso (Boris : Luka), potem pa pride krajše obdobje močnejšega vetra, ki Manco, Borisa in Luka odlifta kar nekaj nad start. Jaz predvsem dvigujem Nuptseja in ga poskušam čim bolj krotiti, potem pa ga pri eni lepi stabilizaciji le zapeljem čez rob po pobočju dol, tako da imam tudi jaz kratek trek.

Zoranov "let"

Zoranov “let”

Počasi se mrači. Pospravimo in na zaključno pijačo v Logatec (naše zaključno druženje motijo sivi štumfi na virtualno zadrgo :-)…).

Danes je tako kot včeraj (JZ, Z Slo slabo, V Slo lepo in močan veter) in ker že zjutraj sonček raztopi meglice, hočem to izkoristiti – ne pa čakati na popoldanski dež. Mateja se prijavi za po 14h, Mega bi lahko po 15h.

Zato se že po 11h odpeljem proti Vrhniki s ciljem – Samotorica (dolg od včeraj). Pokličem Erza, ki je ravno na poti v prehranjevanje. Požegna moj cilj (sumi, da bo močno…), naj pa mu javim, da mogoče pride še on (bolje ponoviti Samotorico, kot čakati na nesigurne popoldanske cilje). Seveda ima glede vetra prav. Na Samotorci nažiga Z 6,5/11,4 in vse šumi in jaz se samo obrnem in dol.

Na poti se situacija že spremeni. Slak bi šel na Kovk in peljem se na zbor na železniško. Gledam tablico, ki kaže doli vse megleno in neobetavno (iz 1,2/2,4 J se naenkrat veter na Kovku spremeni v 6,8/10,5 J). Erzo se prepusti Slakovi ideji in kmalu smo vsi trije stišani skupaj z robo v njegovem (pravzaprav sestrinem) avtu. Gasa od zadaj do Cola, kamor dotavamo v popolni megli. Jaz sicer sugeriram ogled starta (mogoče pa bo 🙂 ), ampak kompanjona me potolčeta in Luka obrne dol proti Anji.

Tu vidimo, da so baze nekje na zgornji tretjini Kovka. Sporočim Megu in Mateji situacijo, mi pa se še odločamo kam. Slak bi Lijak, pa midva z Erzom nisva preveč za in jaz nabijam z Vremščico (če bo v megli, pa podaljšamo na Osp…). Vremščica ni v megli, ampak je le ta tik pod njo in gasa (dobesedno 🙂 ) gor na Spodnji start. Gornji je že v megli. Piha ravno prav.

Hitro se naštimamo: Erzo prvi, potem jaz in še Luka. Erzo in Luka  lepo držita višino, jaz pa sem po vsakem obratu nekaj m niže. Med jadranjem se po postaji oglasita Sila in Ščuka, ki drvita na start, da ne bi kaj zamudila…Ko sem že kritično nizko, se odpeljem naravnost ven in pristanem na letališču.

Zoranov let

Zoranov let

Med pospravljanjem nahecam lokalnega sprehajalca psa, da me odpelje gor po Lukov avto. Tik predno končam, pristaneta še Erzo

Erzov prvi

Erzov prvi

in Luka.

Ko pridem gor po avto (v res počasni vožnji), vidim, da Ščuka še vedno jadra. Ko že odpeljem, pokliče Erzo, da naj počakam, ker prihajajo gor (tudi z mojo robo). Da gremo še enkrat. Počakam.

Čez nekaj minut pripelje Sila gor in Erzo začne priganjati. Meni pravzaprav najprej ni, saj je start že v megli, ko pa se Luka (“viteško”) odpove drugemu letu (bo peljal avto dol, ker mu ni za pospravljati še enkrat) in ko Erzo začne zares postavljati, se nalezem Erzovega navdušenja in se hitro naštimam.

Malo čakava, da se megla vsaj toliko stanjša, da se rahlo vidi dol. Odleti Erzo in nato še jaz.

Takole naju pa vidi Rajko https://picasaweb.google.com/115605553297007606218/29Vremscica2510201302

Takoj bolj na desno za rob, kjer še vedno drajsa Ščuka. Meni ne uspe pridobiti niti metra, se pa kar nekaj zavojem držim, nato pa zapeljem za Ščuko naravnost na letališče.

Zoranov let

Zoranov let

Ščuka je bil v luftu 1h18min !!!! Erzo pristane malo za mano.

Erzov drugi

Erzov drugi

Še predno začnemo dobro pospravljati, sta Luka in Sila že pri nas. Pozdrav in gasa (dobesedno) proti Vrhniki. Mateji in Megu pa na Strmci ni bilo treba :-)…

 

 

Vreme je dopoldan lepše kot napoved – manj vetra in manj dežja… Ko se slišiva z Erzom sredi dneva z daljnje Štajerske (kjer je na šihtu), sploh ni dileme: čez dobro uro starta proti LJ in potem se dobiva za nekam. Jaz razmišljam o Vremščici ali pa Strmci, ali pa Slivnici (4/6,5 J). Tudi Mega bi se danes lahko priključil…

Ko na Vrhniki čakam na Erza, tablica pokaže ulivanje od morja do Postojne. Voziva se že proti avtocesti, pa še Erzo pogleda tablico in zeleno rumene radarske fleke tam doli in obrneva avto in se Erzo presede v svojega in z obema gasa proti Horjulu: Samotorca. Vmes tudi Mega potrdi neletljivost v njegovih koncih…

Na travnik-start pripeljeva v rahlem kapljanju. Z opremo se zaženeva do roba pobočja in takoj začneva štimati. Kapljanje počasi jača. Erzo je že naštiman, jaz skoraj popolnoma pripravljen, samo še padalo imam zloženo, ker kaplja močneje – pravzaprav že rahlo dežuje. Pravim Erzu, da dež jača, pa me “ne sliši” in samo potegne. Samo toliko pogledam, da vidim, da je nekam sumljivo nizko šel nad droti in začnem razgrinjati padalo, pa začne pošteno škrebljati po coti in hitro prepognem nazaj – potem pa se ulije. Odlaufam do avta vedrit.

Čez nekaj minut Erzo javi, da je pristal v nalivu in je že pod senikom.

131024 Erzo

Erzov komentar leta: Ne glede na suho vreme, ki je bilo dopoldne (na Logu), opoldne (v Zgornji Gorici, Rače na Štajerskem) celo sonček, sem zdaj skočil v največji dež celega dne.

Povem, da vedrim in čakam, da pojenja. Kmalu res skoraj presahne. Še malo počakam in na start. Malo pogledam naokoli  – Na zahodu nič novega (vse megleno in sivo, veterček idealno pihlja gor). Že položim padalo na mokro travo, ko spet začne škrebljati močneje. Spet lauf v avto.

Malo komunikacije z Erzom. Čez čas (ob navideznem presahnjenju 🙂 ) še enkrat ponovim zgodbo (na start, pa to…), potem pa obsedim v avtu. Ker sedaj konstantno rahlo dežuje, imam čez nekaj časa dovolj, priznam po postaji poraz in gasa dol.

Erzo je letel (pa bo moral sušiti padalo 🙂 ), meni pa res “ni treba” v dežju in imam suho padalo (… pa nisem letel 🙁 ).

Na poti nazaj se še ustaviva pri Breščaku na kozarec frišnega grozdnega soka…

 

 

Vreme slabo, piha kot pr norcih – napovedano in zares. Pa bi šel vseeno nekam malo pogledati. Ko Erzo pokliče, toliko časa nakladava, da se na koncu zmeniva, da grem v Podpeč na letališče pogledati, če danes kaj manj piha. In če bo, Erzo pride prec.

In na letališču piha manj kot včeraj (4,5/7). Spet nekaj nakladava z Erzom (še vedno ima delo) in se ponudim, da grem še gor pogledat.

Pri cerkvici stopim iz avta in se primem za vrata, da me ne odnese – mobilna vremenska postaja javlja 10,4 in sunke do 12,9 in okoliška lipa in smreke v pobočju Sv. Ane pravijo, da sem/sva za danes tukaj zaključila :-). Fulavtomatsko Erzo zve o situaciji na Sv.Ani (ni mu treba poklicati na Sv.Ano, ampak jaz pokličem njega in mu opišem situacijo). Erzo se ne preda in se spomni ene krtine v smeri Borovnice… seveda vodi organizacijo še vedno iz fotelja v pisarni …

Terenski delavec=premična vremenska postaja pa dol čez Preserje in v smeri Borovnice in najprej na napačno krtino – Žalostno goro (nad Prevaljami pod Krimom). Ko pririnem z LCjem skozi šibje skoraj na vrh kolovoza in preostanek odpešačim, ugotovim, da je vse pogozdeno in da to najbrž ni to…

Dol in na naslednjo še nižjo izboklino v ravnici. Ta krtina pri vasi Goričica pod Krimom pa je to, o čemer govori Erzo. Od spodaj ogledujem situacijo (zgoraj med hlevi in gospodarskimi poslopji me začnejo čudno gledati…) in namerim 3,5/5,4 – prešibko. Ampak Erzo že prihaja.

Greva gor in na levo na pobočje in najprej na ogled. Piha močneje (celo do 6,9) in greva po robo. Erzo takoj postavi in ga dvigne na položnem pobočju in odlaufa in je že v zraku in ko že kaže, da bo 20 cm nad pastirjem preletel, ga spusti in se zatakne za drot, se napol ujame, da se ne skotali po tleh in sesuje padalo naprej… Postavi kar tam in potegne in odleti  in zavjuga in je dol.

Erzo prvič

Erzo prvič

 

Malo kaplja in ko vse to vidim, pustim mojo coto v vreči. Jaz se še ne bi kotalil – naj se vretenca in kosti še malo utrdijo…)

Erzo prisopiha gor in postavi še enkrat. Jaz medtem s kamnom obtežim razrahljan drot in ko Erzo potegne in odskaklja po pobočju, je v zraku nad tlemi ravno toliko, da se izogne drotu.

Erzo drugič

Erzo drugič

 

Seveda gre še tretjič in potegne še kašnih dodatnih 50m naprej čez travnik v ravnici, tako da postavi rekord Goričice, ki pa žal ni uradno zabeležen, ker je nekaj brkljal s trackerjem.

Jaz s svojo nerazpakirano robo rahlo dol do avta, Erzo pa čez nekaj minut pride rahlo gor … novnovnov za Erza za rojstni dan :-).