Danes pa končno napoved JZ in še kar v redu dan (razen da je obupna sondaža z dvema inverzijam, pokrivanje popoldan, šibek veter, nulta termika,…). Zato moramo čimprej v akcijo. Danes je zraven tudi Štus, kar že obeta dobro letenje (kadar gre on, ne more biti slabo – to je že statistično dokazana teorija…).

Na Železniški zbor 10.15 in okoli 10.45 (nesreča na AC in obvozi) smo res zbrani: Štus, Boris, Simon in Igor. Jean s tandemom in Misty kar sam do Anje, kjer ga že čaka klient (danes je žrtev ata Kofol, mama pa bo morala to gledat – skupaj z Misty).

Zbašemo se v LCja in kar od zadaj na Kovk. Smo prvi, vendar se letalci nezadržno nabirajo. Malo čakamo, da veter vsaj malo pojača in da sonde startajo (Jošt, Cegi in Valič), potem še ostali. Naši: Delux, jaz, Igor, Simon, Jean, Štus.

Najprej se na Podrti trudim nabrati čim več (celo nekaj čez 1100), pa se izkaže, da se višina hitro zgubi (zguba časa) in se odslej bolj držim višin okoli grebena. Boris uide naprej in okoli Čavna za vodilnimi (se ve kdo) proti Lijaku…

Sam skoraj do Predmeje, nazaj na start in še enkrat. V drugo sem pri Predmeji nekaj čez 1000 (skupaj z Mickom), pa vseeno ne poskušam naprej (zdaj tudi nobenemu več ne uspe), ampak se vrnem nad start, naberem čez 1100 in se zapeljem na Plaz, zdrajsam do Table nad greben in do Hieronima. Jean s fotrom je nekaj za mano in mu ne rata priklopiti (tandem !!) Tablo.

Jeanov tandem s fotrom

Jeanov tandem s fotrom

Jeanov komentar leta: tandem s fotrom in slikce tukaj
Komentarji (6)
  • 3.Simon Grimšič : Mama je pohvalila fotra da ima lepe hlače na kolenih :)) [30.11.2016 19:04]
  • 4.Jean Caffou : Treba kšn korak naprej nardit – ma vidim da penzioniste boljše na rit 🙂 [30.11.2016 19:15]
  • 5.Zoran Gaborovič : nič ti čez penzioniste 🙂 [30.11.2016 22:10]
  • 6.Igor : Bravo Fata, predvsem ker si očeta peljal. Zdaj je pa se mama na vrsti-da ne bo fovsije 😉 [30.11.2016 22:10]

 

Nekaj za njim sta na Plazu še Igor (ki mu rata priklopit) in Boris, ki po uspešnem povratku z Lijaka, mimo Čavna in suverenega letenja čez Kovk, pride sem le nekaj metrov prenizek…

Borisov filmček

 

Borisov let

Borisov let

Borisov komentar leta: zelo zabavno-kot na privatni dirki. Sem lovil Enzota, pa sta mi ušla. Čez Vipavo pa preveč suvereno in prenizko s Kovka. Dan je pa res kratek.
Komentarji (1)
  • 1.Igor : Ti si pa odlično obrnil Lijak! Zame se mission to do! [30.11.2016 21:42]

 

Na Hieronimu je Z že kar močan in gre nazaj kar počasi in guncajoče. Malo za lovsko se srečava s Simonom, pri Tabli z Igorjem. Še nad Plazom naberem skupaj z Vidicem (ki gre naprej v Nanos)  in direkt do Anje.

Zoranov let

Zoranov let

Debele 3 ure skoraj pomladanskega jadranja (le da so temperature zimske…). Malo za mano pristane ob meni Simon.

Simonov let

Simonov let

Nekaj za njim še Igor.

Igorjev let

Igorjev let

Igorjev komentar leta: Ob upoštevanju napovedi in jutranje sondaže-Odlično. Če pa prištejem “reševanje” iz podnja, po neuspelem napadu Lokavca-Super!
Komentarji (1)
  • 1.Sky Rider : Lepo si se pobral pri Gradišču. Jaz bi moral še 200m naprej,pa bi tudi “mogoče” uspel. Sem bil pa 7 min. za tabo. [30.11.2016 20:15]

 

Jean s staršema reši LCja, ki ga nam ga dostavita k Anji.

Potem pa po Štusa v Ajdovščino, ki je po uspešnem obkroženju Čavna prišel do vojašnice, tam obrnil in ob povratku zaradi splošnega pokrivanja (ob nepravem času na nepravem kraju…) žalostno scuril pod Čaven.

Štusov let

Štusov let

Štusov komentar leta: Škoda, da je prišla koprena 🙁
Komentarji (7)
  • 1.Jean Caffou : hudo! [30.11.2016 15:01]
  • 2.Luka Štusej : Ja,hudo curjenje 🙁 [30.11.2016 15:27]
  • 5.Simon Grimšič : fajn [30.11.2016 18:20]
  • 6.Jean Caffou : hudo-kar okol čavna pa to 🙂 [30.11.2016 19:13]
  • 7.Dragan Vidic : Ko si prišel mimo Čavna, je bila domača naloga oddelana. Res škoda za curažo. [30.11.2016 20:44]

In prištopal do Ajdovščine.

Vizualizacija naših letov:

 

Še po Borisa na Plac v Vipavo in gasa via LJU.

Mislim, da vsi veseli kot radio (dobili več, kot pričakovali po napovedi in začetnih izgledih)…

 

 

 

V sredo, 23.11.je bilo napovedano poslabšanje za ta konec New South Wallesa, zato smo dan izkoristili za selitev v boljše kraje. Veter se je silno okrepil in preko dežele je šla hladna fronta. Naša pot pa nas je peljala proti jugu v okoli 1000 km oddaljeni Deniliquin. Ker ni bilo boljšega (beri cenejšega) smo se za dva dni nastanili v že poznanem Riverside Caravan Park-u, za naprej pa so bili vsi kampi že rezervirani. Vendar pa se je vse obrnilo še na boljše.

Slika 1: Počasnela

24.11. smo se dobili z Ronom McKenziem, znanim avstralskim padalcem, ki ima v bližini Conarga svojo kmetijo (ogromno riževih in pšeničnih polj in 120 krav oz. tam nekje) in pa dolg dolg dolg travnik, namenjen samo vzletanju z vitlom. Živ in nasmejan človek nas je sprejel odprtih rok ter nas začel uvajati v vzletanje z vleko. Erzo in Peter sta to tehniko poznala že prej, Franci pa je dobil polo s teorijo in vprašanji in je moral opraviti čisto pravi tečaj. Z njim sem se spoznal s tehniko tudi jaz, vendar ne kot pilot, temveč kot voznik vlečnega vozila. Okoli 11h smo pripeljali na travnik eno staro Toyoto, ki je imela na prtljažniku vitel in razgrnili padala, nato pa začeli z učenjem.

Slika 2: Riževa polja.

Slika 3: Še več riževih polj.

Na vitlu mora biti navite okoli kilometer vrvi, na koncu katere je malo dvocelično padalce, ki med navijanjem vrvi drži vrv v zraku, da se ne vleče po tleh. Za padalcem je še eno manjše padalce, ki skrbi za smer, za njim pa je karabin in šibki člen, ki se pretrga, če gre kaj narobe (pri preveliki napetosti vrvi se pretrga). Vitelj ima tudi zavoro, s katero nastavljaš upiranje vitla pri vleki, brez katere bi se vrv samo odvijala in nič vlekla. Moč zavore pa nastavljaš preko hidravlike z enim gumbom kabini avtomobila. Pred štartom se zavoro povsem sprosti, pripelje vrv do padalca in jo zapne na posebo gurtno z mehanizmom za odpenjanje. Nadalje pa sledi prav določen protokol. Voznik v avtu pove po postaji pilotu “zero tension, driving to start” in se odpelje 50 do 100 metrov naprej. Pri tem se toliko vrvi tudi odvije. Nato nastavi napetost na zavori in pove pilotu “tension set, ready when ever you are” in čaka v pripravljenosti na pilota. Ko se odloči vzletet, javi vozniku “deploying canopy”, nato dvigne padalo v zrak in če je vse v redu, javi še “all out, all out, all out”. Voznik nato spelje in opazuje piota, če lepo vzleta, med vožnjo pa pazi na hitrost odvijanja vrvi, ki mora biti dokaj počasna in jo prilagaja z zavoro in pa na položaj padalca. Če ostane nizko za vozilom, je bila vožnja prehitra in mora upočasniti. Tako se vleče čez travnik, vmes običajno tudi poveča moč zavore, in ko je padalec zadovoljen z višino, javi vozniku “reaching top of the tow” in “stop” ter nato “releasing”, po uspešnem odklopu pa se lahko še zahvali vozniku. Po odklopu voznik sprosti zavoro in čim hitreje začne navijatit vrv.

Za pilota je pri vlečenju najvažnejše to, da drži padalo usmerjeno v smer vleke – to je v smeri vlečne vrvi. Če se začne obračati izven smeri vlečne vrvi, obstaja velika možnost “lock out”-a, ko padalo začne vleči postrani in lahko pride pod padalca. Taka situacija je praktično nerešljiva in je lahko usodna. Poleg pilotove prisebnosti lahko na potek tega vpljiva tudi voznik in če vidi kaj sumljivega, le upočasni vozilo in po potrebi sprosti zavoro, če pa gre hudo narbe, je tu še šibki člen, ki se strga, saj pri “lock out”-u sila vrvi močno naraste.

Slika 4: Na(ravno)st.

To je bila teorija, praksa pa je bila čisto druga. Pilotu je zelo štorasto govoriti med vzletom po postaji, zato mora voznik dobro opazovati in takoj ko je krilo v zraku stopi na plin. Če je kakšen opazovalec s postajo zraven, lahko on sporoča vozniku, sicer je sam za vse. Ko se vožnja začne in vozilo pridobi na hitrosti, začne noro poskakovati po travniku, ki je poln lukenj in grbin ter se trese. Voznik nima nikakršnega odziva s pilotom in ta se odpne ravno takrat ko si zmisli – včasih v prvem termičnem stebru, drugič se pusti vleči do konca. Kadar ni vetra (“Nil wind launch”) je zelo zanimiv tudi sprednji štart, kjer pilot ne vidi padala. Voznik mora počasi napeti vrv, pilot pa se mora vleki upirati, dokler se lahko, na koncu pa steči. Vrv pa mora biti napeta zato, da se padalec ne spotakne obnjo in da mu pomaga teči. Štarta v premočnem vetru še nisem videl (in si ga ne želim), ampak baje takrat vozniku sploh nitreba peljati naprej, ker je že veter dovolj močan.

Slika 5: Tu nekje leži en mobitel.

Slika 6: Reka v Deniliquinu.

Tako smo se prvih nekaj dni učili vzletat. Franciju sem pomagal pri teoriji, sam pa sem po parih dneh že samostojno vlekel padalce. Franci je tudi opravil 10 vzletov, pokazal tudi sprednji štart in videl, kako je, če se strga šibek člen. Odleteli so tudi nekaj odličnih dolgih poletov, tako da sem lahko spoznal še neskočne travnate ravnice in se pošteno navozil. Nazaj smo se vozili dolgo v noč, tudi po 300 km daleč in napenjali oči in pazili, da ne zbijemo kakšnega kenguruja. Na tem koncu jih je dejansko bilo ogromno. Najhuje pa je, da prihajajo po sončnem zahodu v graben ob cesti jest zeleno travo in nikoli ne veš kdaj bo kateri skočil pred avto. Domačini in tovornjakarji imajo dodatne blatnike, da ne poškodujejo pleha, ker je nočna vožnja zares loterija in še zelo utrujajoča. 26.11. je veter pihal iz juga, zato so leteli proti severu. Erzo je prvič zelo hitro scuril in si zato prislužil drugi poizkus in odletel na sredo stepe in k sreči pristal ob cesti. Peter pa je ta dan odletel daleč na sver in pristal blizu zakotnega kraja Naradhan. Do tja smo prišli šele v temi, koordinate pa so nas vodile iz tega kraja po zmahanih kolovozih, da se je navigaciji mešalo in nas je vodila v krogih in po enih cestah, ki naj bi peljale preko polja. Nazadnje smo prišli do samotne kmetije, kjer se nihče ni oglasil in Erzo je že videl najhujši scenarij, da so ga ugrabili ali ustrelili, ker jim skače po privatni zemlji. Na koncu nismo več vedeli, kaj bi, pa dobimo še eno sporočilo iz sledilne naprave, ki nam sporoči novo lokacijo ob glavni cesti v Naradhanu. Seveda je Petra pobrala prijazna žena s kmetije in ga zapeljala v vas.

Slika 7: Neskončne ravnice.

Na koncu takega iskanja je sledila še nočna vožnja do kampa (prva dva dni), za vikend pa do Rona, ki nas je z veseljem sprejel – nismo pa prepričani, da je njegova žena delila isto veselje, ker je šla kot po naključju za vikend k staršem in nam pobrala vzglavnike. Kasneje pa smo postali pametnejši ter spet privzeli nomadski način in si vsak dan sproti poiskali prenočišče, kar je še dodatno popestrilo potovanje.

Danes vsaj dežuje ne, je pa res močna burja na Primorskem in tudi sicer po SLO. Odločim se za kakšen projekt, če bo kje kaj manj vetra.

Zapeljem se v Višnjo goro in gor na Leskovec (za Gradišče). Najdem Erzov grič (sem se takoj spomnil, da sva se tu že enkrat vozila in razgledovala…). Čeprav kar močno piha, grem z B klaso gor na vrh travnatega hribčka, ki je odprt skoraj v vse smeri.

Izmerim sunke JV (?) do 6,6/10, vendar so sama lepa (mokra) travnata pobočja, zato takoj postavim. Malo vadim (avstralski) dvig padala v močnem vetru, na koncu se obrnem in stopim v zrak. Čeprav je zelo položno, se komaj pomikam naprej, tik nad pobočjem, na dnu pa stopim na tla.

Zoranov let

Zoranov let

Ko pospravljam, pa mi piha čisto s strani – SV… novnov.

Spet podobno kot včeraj: na JZ mestoma dež, kadar in kjer se mu zdi, JZ v višinah še vedno močan. pUnČkA mora nekam iti (jaz pa seveda tudi). Opcije: Vremščica, Strmca ali Gozd, ostalo je bolj ali manj v nizkih bazah ali megli (razen daljne Štajerske).

Ostalih interesentov ni – le Jeana spravim na obrate, da gre pogledat za hišo in vidi Strmco do pol v bazi. Malo še podraži s Slivnico (ki pa je vse močnejša). Gorazd sporoča situacijo z deževne Vremščice (in tudi ta opcija odpade).

Tako se odpeljeva vsak po svoje v Senično, kjer pa naju pričaka sonček. pUnČkA zapelje gor.

Na start in takoj postaviva v vlažno travo. Piha nič v vse smeri. Zalaufam, speljem in se v dveh zelo spuščajočih vijugah zapeljem na pristanek.

Zoranov let

Zoranov let

pUnČkA nekaj m nad mano (ker je lažja 🙂 ) enako.

Pospraviva, z LCjem gor rešit njen avto in domov…

Že zelo zelooooo dolgo sem si želel odleteti z Grmade in Šmarne (od samih začetkov letenja in opuščanja plezalskih obiskov Turnca). Cilj, ki se mi je vedno bolj odmikal (leta naraščajo, šibje narašča in zarašča,…).

Že štirikrat sem bil s padalom na vrhu Grmade in potem tudi hodil dol (in prvikrat kot začetnik zaružil v šavje na koncu starta, ker v brezveterju tu pač ni enostavno – in smo potem z Inko in Damjanom kar nekaj časa obirali Nuptseja s šavja…) …

Pa je zadnjič po Zavrhu Simeon povedal, da je start spet spucan in mi v dokaz poslal mail-poročilo nadobudnega čistilca Dragana, ki je tri dni zapored zdajle v novembru čistil start in na koncu bil še kregan… In sem se spet zapalil.

In sem bil že včeraj spodaj, pa ni kazalo najbolje (saj je bilo tik pred tem, da se ulije, oblake je gonilo čez vrh, da ne govorim o blatu…); me je pa tik pred začetkom hoje odrešila Manca, da sva se dogovorila za Gozd, ki ga je Jean spreobrnil v Strmco in mi ni bilo treba več gor na Grmado.

Danes pa je JZ malo oslabel, megle na Brodu so se že ob 10h topile in ker Jean ni bil preveč navdušen za kakšno akcijo (ali projekte), za druge pa je še malo zgodaj, se ponovno zapeljem v Tacen.

Na potencialnem pristanku pri policajih bistveno manj močvirja kot včeraj (blatno seveda še), krasen sonček in zgoraj nekaj bazic vozi v pravo smer (iz JZ) – in zapeljem do Turnca.

Po plezalni poti (kot da bi bil prvič v klinih in zajlah, pa še pošteno spolzko je za in nad Malim Turncem) na Z greben in po njem proti vrhu. Veter mi po grebenu, kljub drevju, kar konkretno piha z desne in se bojim, da ga bo na vrhu morda celo preveč (in se zraven tolažim, da bom šel pač še petič dol peš…).

Na vrhu vse lepo (skoraj) suho in res: od poti dol je pobočje lepo spucano. Vendar je to le cca 10m, kar pa v tej močni strmini in današnjem idealnem vetrčku po pobočju gor (izmerjeno 3-4/5), ne bo problem. Začnem postavljati M-a in se vtaknem v tangice in vpnem – in zmanjka sonca in je naenkrat vse temno. Od Šentviškega hriba je že vse pokrito, celo bele zavese kažejo, da prihaja dežek. Veter ugasne na 0 in le občasno malo pihne.

Čakam, da tisto malo pihne in potegnem. Pa se padalo le ohlapno dvigne in po dveh korakih »po stopnicah« dol ne zagrabi nič. Zabremzam, pa se padalo vleže čez mene dol po strmem bregu in seveda obesi na začetek (še neočiščenega) šavja. Začnem trebiti, iz oblakov pa začne rahlo kapljati. Prijazen mimoidoči mi ponudi pomoč in hitro rešiva M-ja. Še enkrat na potko in razmeštram klopko štrikcev, otrebim še vejice in čakam.

Kapljati neha, se pa nabere nekaj kibicev, ki čakajo na akcijo. Vetra nič. Končno gredo temni oblaki čez in rahlo pihne – žal sedaj čisti Z diagonalno z desne (zdaj sem pa že pošteno nervozen, tudi zaradi opazovalcev). Kadar veter pihne, ga poskušam vsaj namestiti, pa mi ga vedno samo zanese na levi del potke. Eden od opazovalcev se ponudi za pomoč in potem mi vsi odnašajo padalo nazaj na potko. Spet čakam(o). Pa jih zaposlim, da mi ga še prestavijo malo poševno in pridržijo.

Ko spet pihne, potegnem poševno in zagrabi. Po dveh korakih po strmini dol ga zategnem bolj v levo in sem v luftu. Pobrcam po šibju in sem zunaj nad dolino. Spet je bolj temno in rahlo kaplja.

Padalo mi vleče rahlo v levo in vidim, da je D-linija z zavoro zavita okoli ostalih 🙁 , vendar nič neobvladljivega. Zapeljem se daleč ven, skoraj do Save in nazaj do policijske šole, kjer pristanem na velikem travniku preden se začne serija daljnovodov.

Zoranov let

Zoranov let

Sem prej mislil, da bo dosti bolj treba paziti na daljnovode, pa je tukaj ogromno placa…

Ko pospravim pa v rahlem dežju ob cesti pod Turnc do LCja .

Res velika želja se mi je uresničila (s pomočjo kibicev zgoraj, brez katerih ne vem kako bi bilo…) in sem vesel za dva radia 🙂 🙂  . Pravi pUnČkA, da mi je Božiček že prinesel darilo 🙂 .

Po nekaj dneh abstinence končno malo bolje (vsaj ne dežuje, čeprav je vse sluzavo). Kakšnega interesa za letenje ni od nikoder, na projekte v blato pa me tudi preveč ne vleče. Končno pokliče pUnČkA in se zmeniva za skok z Gozda.

Pa je tik pred zdajci tudi na Gorenjskem vse črno, ko pokliče Jean, da je na Strmci pravkar pristal po kičastem letenju sem in tja v idealnem vetru (sicer pa tik pod bazo).

Jeanov otvoritveni let

Jeanov komentar leta: superca!!! vožnja po stropu, z ušesi in na gasu. drži vse – jugo. mal kaplja, čakam sonce da pride iz Postojne 🙂
Komentarji (1)
  • 1.Rajko Sila : Boš še čakal. Iz Postojne dobiš lahko le bazo na 700 m. [22.11.2016 13:30]

 

S pUnČkO takoj obrneva smer delovanja in dol.

Še Mega se pridruži Jeanu na Lohači in ko prideva z LCjem, se samo naložita in gor – v meglo (med najinim prihajanjem je že rosilo, pa baza se je spustila malo pod start). Slabo uro modrujemo in čakamo meglo, da se nas malo usmili. In občasno res dopusti, da skoraj vidimo v dolino.

Končno se zadeva malo stabilizira in Jean ponovno v luft. Ker občasno izgine v bazi, me kar ne mika preveč, vendar vseeno pooooočaaaasi pripravim B klaso – bom kao malo vadil »avstralski« start. Mega mi pomaga razgrniti in ko potegnem, je Jean viden niže spodaj, veter idealen in ker je Rook lepo stabiliziran nad mano, se kar odpeljem (dokler se še vsaj kaj vidi).

Jadram od Pirčevega do Lipovca in nazaj (na višini sedla) in kar drži brez posebnega dela.

Medtem Jean nekajkrat pristane na startu in spet starta. Mega in pUnČkA pa ostaneta raje opazovalca, saj megle občasno res zakrijejo enega ali drugega od naju, da morava še midva biti ves čas na preži, kje je kdo. Na koncu se odpeljeta dol, midva pa še malo zavijugava in pristaneva spodaj.

Jeanov let s postanki

Jeanov let s postanki

Zoranov let

Zoranov let

Na koncu dosti bolje, kot skok na Gozdu (če bi se sploh izšel).

 

 

 

Dnevi v Manilli so hitro minevali. Čeprav nenačrtovano, smo vsako noč prenočevali v Tamworthu, da se je gazdarici Deborah smejalo, čeprav smo jo vsakič zmotili okoli 23h – pa kaj se nebi, ena noč, en stotak. Iskali smo tudi druge lokacije, pa so bile bodisi zasedene bodisi zaprte ob uri, ko smo se vračali ali pa samo niso bile ob poti. Šele zadnji dan smo uspeli prespati v padalskem kampu pod vzletiščem po zelo dolgi vožnji, ko sta Franci in Peter pristala zahodno, Erzo pa severno od izhodišča in je bil cel krog pobiranja okoli 600 km dolg. Kupili smo si tudi avstralske sim kartice pri operaterju Telstra – kao najboljši – in ravno v okolici Manille z zelo slabo pokritostjo. Kasneje smo izvedeli, da so tudi naši telefoni (razen mojega) povsem nesposobni in da avstralci povečajo doseg z dodatno zunanjo anteno.

Slika 1: Trije … padalci

Slika 2: Ekstremna termika na vidiku.

Slika 4: Ogromni dnevni kopi.

Vmes pa so padalci naredili nekaj odličnih poletov, bili visoko tudi 3600 m visoko, imeli nore pobege z dvojne višine dreves in pristanke na odročnih krajih, kjer jih je bilo v temi še toliko težje najti.

Slika 3: Vzorci z neba.

Slika 4: Vzorci z neba drugič.

Slika 4: Vzorci z neba tretjič.

Slika 4: Aja, vse slikce so retuširane 🙂

Kenguruji so se nas na srečo izogibali, čeprav smo si jih takrat še želeli videti. Ampak na tem koncu jih pač samo ni bilo veliko. Sam sem imel na cesti eno situacijo s tesnim izzidom, ko je nekdo v makadamski ovinek pripeljal z okoli 80 km/h in ko me je zagledal, zavil malo bolj na ostro, da ga je začelo bočno odnašati v moj avto. Na koncu so mu gume prijele ravno toliko, da ga je odneslo v travnato-peščeno bankino na njegovi strani in je lahko po 50 metrih oranja odpeljal naprej po cesti.

Slika 8: Skoraj usodni ovinek.

Slika 5: Akumulacijsko jezero Keepit.

Slika 6: Francije kokpit – glej višinomer.

Na vzletišču smo se spoznali tudi z ostalimi padalci, med katerimi so nekateri tudi poznali Slovenijo in sosednje države. Bil je en potomec Italijana, katerega oče ali dedek je bil iz Istre. Nekdo drug pa se je pohvalil s tem, da se je od bosancev, ki so bili tam pred nami, naučil povedat po njihovo “f*ck your d*ck”. Kaj drugega bi se res težko navadili… Spoznali smo tudi Godfreya, lastnika avtokampa in inštruktorja, ki je kupil celoten hrib in na njem naredil vzletišča. Zelo prijazno nas je opomnil, da bi bilo lepo in pošteno, da se včlanimo v njihov klub in dobimo dovoljenje za vzletanje z njegovega hriba, kar bi lahko storili že prvi dan, če se ne bi tako mudilo v zrak.

Slika 7: Francijeva malenkost.

Slika 7: Francijeva prevlada.

Slika 7: Francijev nadlet.

Še naprej so pritiskale muhe. Na začetku se je zdelo nemogoče živeti z njimi, s časoma pa se navadiš na en oblak, ki ti stalno leta pred obrazom in hoče pristat prav povsod. Nek aboridžin je tudi povedal Erzotu, da se v avstralski vojski ne salutira tako kot drugod, ampak se z roko pomaha pred obrazom. Poleg muh pa stika z drugimi živalmi nismo imeli. Opazili smo ogromno ptic, papige, črne vrane, ki se smešno oglašajo, nekakšne mešančke med vrano in srako, ki požvižgavajo, kasneje pa tudi ptiče, ki se oglašajo kot opice. Prav posebna kategorija pa so bili orli…

Slika 7: Ta pa ima protekcijo pri šefu – vsako jutro zajtrk.

Naselji in zgradb nismo mogli občudovati, ker dejansko ni bilo dosti za občudovat, so pa bila drevesa, ki so ta čas začela cveteti in cvetela so z modro-vijoličastimi cvetovi trobentaste oblike. Listov še niso pognala in cela krošnja je bila čudovite modre barve. Poleg teh so bila tudi druga, ki so cvetela tudi druga drevesa z oranžnimi cvetovi, ki so bili zelo čudne oblike – nekakšne oranžne palčke so izhajale iz skupnega izhodišča. Drugega cvetja pa ni bilo videti. Morda samo te rože z okroglimi socvetji, ki jih pri nas sadimo po balkonih tu pa rastejo skoraj kot grm.

Slika 8: Čudovita drevesa

Slika 8: Še malo več kiča

Slika 8: Selfie

Z Ano imava plan tandem malo hendlat na šolskem terenu, pa se ne morem odločit, a je bolje na Ženček ali Vremščica zadaj. Na Slavniku je precej vetra, tako da me najprej ne mika, nenadoma se pa prižge Rajkotov live tracking na Vremščici in takoj pokličem, da zvoham stanje. Pravi, da je šibko, do 5 metrov max. Kar je za tandema super! Micka polna padalske opreme, da komaj najdeva prostor še za Misty.

Na vrhu kraševci že letijo – Bojan, Gorazd, Rajko in Primož… Zapeljeva še mimo Valičev (če pa na Kovku ni bilo…?!), po OLC vidimo da je bila danes Vremščica kar oblegana – Berto, Simeon…

Zapeljeva kar gor na vrh šolskega terena, vetrčka je ravno toliko, da lahko rečeš, da je. Pa precej iz desne. Vseeno v tretje stabilizirava in se odpeljeva proti jezerčku.

Vremščica - šolski

Vremščica – šolski

 

Misty medtem vztrajno koplje luknjo (išče krte?), midva pa odpešačiva proti Slatni, ampak samo na pol poti, ker je tu vetra že precej več, teren je pa bolj položen, tako da izgleda da bova samo slalomirala.

In res odslalomirava spet do klasičnega šolskega terena in v drugo ponovno potegneva in speljeva. Baza se začenja že spuščati, zgornji štart je že not. Valiči in Simeon zgoraj hendlajo.

Zamika naju višinc, kar iz spodnjega štarta, zaradi baze. Že težim Rajkotu za prevoz, pa ni najbolj navdušen nad idejo. Ker imava zraven še Misty in jo nimava kje pustit, se odločim, da se vržem sam dol – časa ni več dosti, a bo dež? Sonce bo zdaj zdaj zašlo.

Vremščica - tipanje terena

Vremščica – tipanje terena

 

Berto se pripelje mimo iz zgornjega štarta in se poženem za njim. Drži nič več, ampak vseeno je dober glide do letališča. Rajkota vseeno že tretjič ali četrtič pokličem, ali bi bil za stvar, da ga pobereva in nama pelje avto in Misty dol. Pa je pripravljen pomagat (ker je le enkratna priložnost – Ana je pripravljena it na prvi višinc :D).

Poberemo ga pri letališču, jaz se stisnem zadaj v tri kubične centimetre prostora zaradi vse razpakirane opreme.

Pogoji za štart so idealni – šolski. Vetrčka ravno prav za enostaven in miren dvig, odrineva v 7 minut vriskanja in veselja dol na letališče.

Vremščica - tandem

Vremščica – tandem

 

Rajko se pripelje dol z Misty – je že prav domača z njim 🙂

Še filmčk:

Od tam kjer smo prejšnji dan končali, smo zarana nadaljevali. S polnim plinom v Manillo. V kraju smo se malo lovili pri iskanju ceste do padalskega avtokampa in vzletišča. Sila je bila velika in vsak kolovoz v smeri Mt. Borah se je zdel pravi, zato smo zapeljali na prvega in najprej srečal čredo krav, ki je zasedala senco drevesa, ki je padala čez cesto. Takoj nato pa se je cesta spustila naravnost v strugo reke. Franci in Erzo sta zabredla v potok in strokovno ugotovila, da bo šlo čez, samo ustavljat da se ne smem. In šlo je čez in čez kilometer ali dva smo prišli do kampa. Ampak kdo bi se brigal za uradne stvari (prenočišče, licenca, …), ko pa je treba čimprej v zrak. Zapeljali smo torej proti vzletišču in klanec je postajal strmejši, nazadnje se je vzpenjal naravnost v hrib, da smo trepetali ali bo avto speljal ali ne.

Slika 1: Krave na cesti …

Slika 2: … in strmi klanec.

Avto je sicer vzdržal, ampak prav prijetno mu ni bilo. Na vrhu je sklopka pošteno smrdela in še dobro da ni bilo hujšega. Pa kaj naj, nihče ni znal povedat, kako naj vozim avtomatika. Kasneje sem ugotovil, da ima tudi L na menjalniku in 4WD, zato v naslednjih dneh ni bilo več težav.

Slika 3: Erzo

Slika 4: Franci

Na vzletišču so bili idealni pogoji in zato so Peter Erzo in Franci hitro odleteli, vsak po svoje. Jaz pa sem počasi odvil po klancu navzdol in poskušal najti padalca, ki bi mu sledil. In našel sem Erza, ki je tudi kmalu za tem pristal prvi, zato sem ga zapeljal do bližnjega griča na projekt, kjer se je spoznal z nepokošeno avstralsko divjino in na koncu tudi komaj izkopal iz visoke trave.

Slika 5: Franci

Slika 6: Franci in Peter

Nato sva skočila po Francija, ki mu je nekdo mimovozeči hotel ukrasti padalo, ki ga je pustil ob cesti in se zavlekel v senco. Peter je odletel najdlje ta dan in smo ga iskali do sončnega zahoda. Nato pa se je pojavil problem kje spati. Do Manille je bilo okoli 200km, zato smo se odločili poskusit srečo v Tamworthu – kabine tako ali tako še nismo imeli rezervirane. Moteli so se izkazali predragi, nato pa se nam je pokazal City Lights caravan park na obrobju mesta. Iz postelje smo nekaj po 23h vrgli gazdarico Deborah, ki nam je za 100$ dala skupinsko ležišče v katerem smo bili sami. Nismo si mislili, da se bomo k njej še tolikokrat vrnili, ampak v naslednjih dnevih se je vedno izkazalo, da je bila ta lokacija najboljša na poti proti Manilli. Tako smo vsak dan s seboj vozili vso svojo prtljago in se vsak večer, razen zadnjega vračali spat tja.

Slika 7: Prvi pogledi z neba

Slika 8: Drugi pogledi z neba

Po kratkem spanju na mrzlih trdih tleh melbournskega letališča smo končno dočakali osmo uro zjutraj, ko so odprli izposojevalnico avtomobilov. Kljub neprespanosti in grozeči vožnji po napačni strani ceste, je bil čimprejšnji pobeg pred vrvežem potnikov na letališču najboljša možnost. Saj, bomo že kasneje imeli možnost počitka.

15. novembra smo se GO-Optijem odpeljal v Benetke in tam z Emirati poleteli proti Dubaju. Grabila me je močna trema, ki pa je izginila, ko se je letalo odlepilo od tal. Povsem miren nisem bil tudi naslednjih 18 ur letenja, je pa bilo vsaj znosno. Nekoliko je pripomoglo tudi udobje Emiratovega letala in prijaznost stevardes, ki so se potrudile s kosilom in kasneje še večerjo.

Po dobrih petih urah letenja smo se ustavili v Dubaju, kjer imajo ogromno letališče. Za sprehod do naslednjih vrat smo porabili okoli 20 minut, saj smo morali priti na drugi konec poslopja, ki mu ni bilo videti konca. Po treh urah smo se nato vkrcali na drugi let v Melbourne, ki je trajal 13 ur in pol. Po eni strani nič posebnega, saj se da preživet 13 ur. Vendar postane neprijetno, ko si zaprt v leteči kapsuli in se ne moreš kaj dosti premikati. Od sončnega vzhoda nad Indijskim oceanom do njegovega zahoda nad Avstralijo smo odštevali tisoče kilometrov, ki so bili še pred nami – nekako ena ura tisoč kilometrov.

Ob pristanku okoli 23:30 zvečer sem si šele zares oddahnil. Sprehodili smo se sam še čez mejno kontrolo, kjer niso sploh nič komplicirali. Za srečno pot je vsak dobil še en žig v potni list in že smo bili prosti. Ker pa smo imeli še celo noč časa, smo si poiskali en miren konec letališča in poskušali zaspat. Po zgledu nekaj ljudi smo se polegli zraven po tleh in oddremali kakšno uro. Kaj več pa ni šlo, saj je zjutraj letališče oživelo in nočnega miru ni bilo več.

Na letališče nas je prišla iskat ena ženska iz izposojevalnice avtomobilov in nas zapeljala do pisarne, kjer smo prevzeli športnega džipa. V polomljeni angleščini smo se zmenili vse podrobnosti, spravili prodajalca v zadrego z rezervno gumo, ki je on nebi znal sneti z avta ter potrdili, da štiri kolesnega pogona ne bomo uporabljali – le zakaj bi ga, če ni treba (le kako naj bi vedeli, da nam bo prišel še kako prav). Prvi metri po levi strani so bili spet zelo nesigurni, na hitri cesti pa so kolesa stekla. Z nekaj postanki smo prišli do kraja Forbes, kjer smo za čez noč najeli malo kočico in vsi utrujeni zaspali v trenutku.

Ta prvi dan ni bilo prave volje občudovati pokrajino. Kljub temu se ne moreš izognit prečudovitim panoramam in se ob tem vsaj malo načuditi. Seveda, hoteli smo videti tudi avstralsko maskoto, kenguruje in jih tudi zares videli precej, žal povoženih ob cesti. Baje, da pridejo ponoči na plano in radi skačejo po cesti …