Danes pa končno napoved JZ in še kar v redu dan (razen da je obupna sondaža z dvema inverzijam, pokrivanje popoldan, šibek veter, nulta termika,…). Zato moramo čimprej v akcijo. Danes je zraven tudi Štus, kar že obeta dobro letenje (kadar gre on, ne more biti slabo – to je že statistično dokazana teorija…).

Na Železniški zbor 10.15 in okoli 10.45 (nesreča na AC in obvozi) smo res zbrani: Štus, Boris, Simon in Igor. Jean s tandemom in Misty kar sam do Anje, kjer ga že čaka klient (danes je žrtev ata Kofol, mama pa bo morala to gledat – skupaj z Misty).

Zbašemo se v LCja in kar od zadaj na Kovk. Smo prvi, vendar se letalci nezadržno nabirajo. Malo čakamo, da veter vsaj malo pojača in da sonde startajo (Jošt, Cegi in Valič), potem še ostali. Naši: Delux, jaz, Igor, Simon, Jean, Štus.

Najprej se na Podrti trudim nabrati čim več (celo nekaj čez 1100), pa se izkaže, da se višina hitro zgubi (zguba časa) in se odslej bolj držim višin okoli grebena. Boris uide naprej in okoli Čavna za vodilnimi (se ve kdo) proti Lijaku…

Sam skoraj do Predmeje, nazaj na start in še enkrat. V drugo sem pri Predmeji nekaj čez 1000 (skupaj z Mickom), pa vseeno ne poskušam naprej (zdaj tudi nobenemu več ne uspe), ampak se vrnem nad start, naberem čez 1100 in se zapeljem na Plaz, zdrajsam do Table nad greben in do Hieronima. Jean s fotrom je nekaj za mano in mu ne rata priklopiti (tandem !!) Tablo.

Jeanov tandem s fotrom

Jeanov tandem s fotrom

Jeanov komentar leta: tandem s fotrom in slikce tukaj
Komentarji (6)
  • 3.Simon Grimšič : Mama je pohvalila fotra da ima lepe hlače na kolenih :)) [30.11.2016 19:04]
  • 4.Jean Caffou : Treba kšn korak naprej nardit – ma vidim da penzioniste boljše na rit 🙂 [30.11.2016 19:15]
  • 5.Zoran Gaborovič : nič ti čez penzioniste 🙂 [30.11.2016 22:10]
  • 6.Igor : Bravo Fata, predvsem ker si očeta peljal. Zdaj je pa se mama na vrsti-da ne bo fovsije 😉 [30.11.2016 22:10]

 

Nekaj za njim sta na Plazu še Igor (ki mu rata priklopit) in Boris, ki po uspešnem povratku z Lijaka, mimo Čavna in suverenega letenja čez Kovk, pride sem le nekaj metrov prenizek…

Borisov filmček

 

Borisov let

Borisov let

Borisov komentar leta: zelo zabavno-kot na privatni dirki. Sem lovil Enzota, pa sta mi ušla. Čez Vipavo pa preveč suvereno in prenizko s Kovka. Dan je pa res kratek.
Komentarji (1)
  • 1.Igor : Ti si pa odlično obrnil Lijak! Zame se mission to do! [30.11.2016 21:42]

 

Na Hieronimu je Z že kar močan in gre nazaj kar počasi in guncajoče. Malo za lovsko se srečava s Simonom, pri Tabli z Igorjem. Še nad Plazom naberem skupaj z Vidicem (ki gre naprej v Nanos)  in direkt do Anje.

Zoranov let

Zoranov let

Debele 3 ure skoraj pomladanskega jadranja (le da so temperature zimske…). Malo za mano pristane ob meni Simon.

Simonov let

Simonov let

Nekaj za njim še Igor.

Igorjev let

Igorjev let

Igorjev komentar leta: Ob upoštevanju napovedi in jutranje sondaže-Odlično. Če pa prištejem “reševanje” iz podnja, po neuspelem napadu Lokavca-Super!
Komentarji (1)
  • 1.Sky Rider : Lepo si se pobral pri Gradišču. Jaz bi moral še 200m naprej,pa bi tudi “mogoče” uspel. Sem bil pa 7 min. za tabo. [30.11.2016 20:15]

 

Jean s staršema reši LCja, ki ga nam ga dostavita k Anji.

Potem pa po Štusa v Ajdovščino, ki je po uspešnem obkroženju Čavna prišel do vojašnice, tam obrnil in ob povratku zaradi splošnega pokrivanja (ob nepravem času na nepravem kraju…) žalostno scuril pod Čaven.

Štusov let

Štusov let

Štusov komentar leta: Škoda, da je prišla koprena 🙁
Komentarji (7)
  • 1.Jean Caffou : hudo! [30.11.2016 15:01]
  • 2.Luka Štusej : Ja,hudo curjenje 🙁 [30.11.2016 15:27]
  • 5.Simon Grimšič : fajn [30.11.2016 18:20]
  • 6.Jean Caffou : hudo-kar okol čavna pa to 🙂 [30.11.2016 19:13]
  • 7.Dragan Vidic : Ko si prišel mimo Čavna, je bila domača naloga oddelana. Res škoda za curažo. [30.11.2016 20:44]

In prištopal do Ajdovščine.

Vizualizacija naših letov:

 

Še po Borisa na Plac v Vipavo in gasa via LJU.

Mislim, da vsi veseli kot radio (dobili več, kot pričakovali po napovedi in začetnih izgledih)…

 

 

 

V sredo, 23.11.je bilo napovedano poslabšanje za ta konec New South Wallesa, zato smo dan izkoristili za selitev v boljše kraje. Veter se je silno okrepil in preko dežele je šla hladna fronta. Naša pot pa nas je peljala proti jugu v okoli 1000 km oddaljeni Deniliquin. Ker ni bilo boljšega (beri cenejšega) smo se za dva dni nastanili v že poznanem Riverside Caravan Park-u, za naprej pa so bili vsi kampi že rezervirani. Vendar pa se je vse obrnilo še na boljše.

Slika 1: Počasnela

24.11. smo se dobili z Ronom McKenziem, znanim avstralskim padalcem, ki ima v bližini Conarga svojo kmetijo (ogromno riževih in pšeničnih polj in 120 krav oz. tam nekje) in pa dolg dolg dolg travnik, namenjen samo vzletanju z vitlom. Živ in nasmejan človek nas je sprejel odprtih rok ter nas začel uvajati v vzletanje z vleko. Erzo in Peter sta to tehniko poznala že prej, Franci pa je dobil polo s teorijo in vprašanji in je moral opraviti čisto pravi tečaj. Z njim sem se spoznal s tehniko tudi jaz, vendar ne kot pilot, temveč kot voznik vlečnega vozila. Okoli 11h smo pripeljali na travnik eno staro Toyoto, ki je imela na prtljažniku vitel in razgrnili padala, nato pa začeli z učenjem.

Slika 2: Riževa polja.

Slika 3: Še več riževih polj.

Na vitlu mora biti navite okoli kilometer vrvi, na koncu katere je malo dvocelično padalce, ki med navijanjem vrvi drži vrv v zraku, da se ne vleče po tleh. Za padalcem je še eno manjše padalce, ki skrbi za smer, za njim pa je karabin in šibki člen, ki se pretrga, če gre kaj narobe (pri preveliki napetosti vrvi se pretrga). Vitelj ima tudi zavoro, s katero nastavljaš upiranje vitla pri vleki, brez katere bi se vrv samo odvijala in nič vlekla. Moč zavore pa nastavljaš preko hidravlike z enim gumbom kabini avtomobila. Pred štartom se zavoro povsem sprosti, pripelje vrv do padalca in jo zapne na posebo gurtno z mehanizmom za odpenjanje. Nadalje pa sledi prav določen protokol. Voznik v avtu pove po postaji pilotu “zero tension, driving to start” in se odpelje 50 do 100 metrov naprej. Pri tem se toliko vrvi tudi odvije. Nato nastavi napetost na zavori in pove pilotu “tension set, ready when ever you are” in čaka v pripravljenosti na pilota. Ko se odloči vzletet, javi vozniku “deploying canopy”, nato dvigne padalo v zrak in če je vse v redu, javi še “all out, all out, all out”. Voznik nato spelje in opazuje piota, če lepo vzleta, med vožnjo pa pazi na hitrost odvijanja vrvi, ki mora biti dokaj počasna in jo prilagaja z zavoro in pa na položaj padalca. Če ostane nizko za vozilom, je bila vožnja prehitra in mora upočasniti. Tako se vleče čez travnik, vmes običajno tudi poveča moč zavore, in ko je padalec zadovoljen z višino, javi vozniku “reaching top of the tow” in “stop” ter nato “releasing”, po uspešnem odklopu pa se lahko še zahvali vozniku. Po odklopu voznik sprosti zavoro in čim hitreje začne navijatit vrv.

Za pilota je pri vlečenju najvažnejše to, da drži padalo usmerjeno v smer vleke – to je v smeri vlečne vrvi. Če se začne obračati izven smeri vlečne vrvi, obstaja velika možnost “lock out”-a, ko padalo začne vleči postrani in lahko pride pod padalca. Taka situacija je praktično nerešljiva in je lahko usodna. Poleg pilotove prisebnosti lahko na potek tega vpljiva tudi voznik in če vidi kaj sumljivega, le upočasni vozilo in po potrebi sprosti zavoro, če pa gre hudo narbe, je tu še šibki člen, ki se strga, saj pri “lock out”-u sila vrvi močno naraste.

Slika 4: Na(ravno)st.

To je bila teorija, praksa pa je bila čisto druga. Pilotu je zelo štorasto govoriti med vzletom po postaji, zato mora voznik dobro opazovati in takoj ko je krilo v zraku stopi na plin. Če je kakšen opazovalec s postajo zraven, lahko on sporoča vozniku, sicer je sam za vse. Ko se vožnja začne in vozilo pridobi na hitrosti, začne noro poskakovati po travniku, ki je poln lukenj in grbin ter se trese. Voznik nima nikakršnega odziva s pilotom in ta se odpne ravno takrat ko si zmisli – včasih v prvem termičnem stebru, drugič se pusti vleči do konca. Kadar ni vetra (“Nil wind launch”) je zelo zanimiv tudi sprednji štart, kjer pilot ne vidi padala. Voznik mora počasi napeti vrv, pilot pa se mora vleki upirati, dokler se lahko, na koncu pa steči. Vrv pa mora biti napeta zato, da se padalec ne spotakne obnjo in da mu pomaga teči. Štarta v premočnem vetru še nisem videl (in si ga ne želim), ampak baje takrat vozniku sploh nitreba peljati naprej, ker je že veter dovolj močan.

Slika 5: Tu nekje leži en mobitel.

Slika 6: Reka v Deniliquinu.

Tako smo se prvih nekaj dni učili vzletat. Franciju sem pomagal pri teoriji, sam pa sem po parih dneh že samostojno vlekel padalce. Franci je tudi opravil 10 vzletov, pokazal tudi sprednji štart in videl, kako je, če se strga šibek člen. Odleteli so tudi nekaj odličnih dolgih poletov, tako da sem lahko spoznal še neskočne travnate ravnice in se pošteno navozil. Nazaj smo se vozili dolgo v noč, tudi po 300 km daleč in napenjali oči in pazili, da ne zbijemo kakšnega kenguruja. Na tem koncu jih je dejansko bilo ogromno. Najhuje pa je, da prihajajo po sončnem zahodu v graben ob cesti jest zeleno travo in nikoli ne veš kdaj bo kateri skočil pred avto. Domačini in tovornjakarji imajo dodatne blatnike, da ne poškodujejo pleha, ker je nočna vožnja zares loterija in še zelo utrujajoča. 26.11. je veter pihal iz juga, zato so leteli proti severu. Erzo je prvič zelo hitro scuril in si zato prislužil drugi poizkus in odletel na sredo stepe in k sreči pristal ob cesti. Peter pa je ta dan odletel daleč na sver in pristal blizu zakotnega kraja Naradhan. Do tja smo prišli šele v temi, koordinate pa so nas vodile iz tega kraja po zmahanih kolovozih, da se je navigaciji mešalo in nas je vodila v krogih in po enih cestah, ki naj bi peljale preko polja. Nazadnje smo prišli do samotne kmetije, kjer se nihče ni oglasil in Erzo je že videl najhujši scenarij, da so ga ugrabili ali ustrelili, ker jim skače po privatni zemlji. Na koncu nismo več vedeli, kaj bi, pa dobimo še eno sporočilo iz sledilne naprave, ki nam sporoči novo lokacijo ob glavni cesti v Naradhanu. Seveda je Petra pobrala prijazna žena s kmetije in ga zapeljala v vas.

Slika 7: Neskončne ravnice.

Na koncu takega iskanja je sledila še nočna vožnja do kampa (prva dva dni), za vikend pa do Rona, ki nas je z veseljem sprejel – nismo pa prepričani, da je njegova žena delila isto veselje, ker je šla kot po naključju za vikend k staršem in nam pobrala vzglavnike. Kasneje pa smo postali pametnejši ter spet privzeli nomadski način in si vsak dan sproti poiskali prenočišče, kar je še dodatno popestrilo potovanje.

Danes vsaj dežuje ne, je pa res močna burja na Primorskem in tudi sicer po SLO. Odločim se za kakšen projekt, če bo kje kaj manj vetra.

Zapeljem se v Višnjo goro in gor na Leskovec (za Gradišče). Najdem Erzov grič (sem se takoj spomnil, da sva se tu že enkrat vozila in razgledovala…). Čeprav kar močno piha, grem z B klaso gor na vrh travnatega hribčka, ki je odprt skoraj v vse smeri.

Izmerim sunke JV (?) do 6,6/10, vendar so sama lepa (mokra) travnata pobočja, zato takoj postavim. Malo vadim (avstralski) dvig padala v močnem vetru, na koncu se obrnem in stopim v zrak. Čeprav je zelo položno, se komaj pomikam naprej, tik nad pobočjem, na dnu pa stopim na tla.

Zoranov let

Zoranov let

Ko pospravljam, pa mi piha čisto s strani – SV… novnov.

Spet podobno kot včeraj: na JZ mestoma dež, kadar in kjer se mu zdi, JZ v višinah še vedno močan. pUnČkA mora nekam iti (jaz pa seveda tudi). Opcije: Vremščica, Strmca ali Gozd, ostalo je bolj ali manj v nizkih bazah ali megli (razen daljne Štajerske).

Ostalih interesentov ni – le Jeana spravim na obrate, da gre pogledat za hišo in vidi Strmco do pol v bazi. Malo še podraži s Slivnico (ki pa je vse močnejša). Gorazd sporoča situacijo z deževne Vremščice (in tudi ta opcija odpade).

Tako se odpeljeva vsak po svoje v Senično, kjer pa naju pričaka sonček. pUnČkA zapelje gor.

Na start in takoj postaviva v vlažno travo. Piha nič v vse smeri. Zalaufam, speljem in se v dveh zelo spuščajočih vijugah zapeljem na pristanek.

Zoranov let

Zoranov let

pUnČkA nekaj m nad mano (ker je lažja 🙂 ) enako.

Pospraviva, z LCjem gor rešit njen avto in domov…

Že zelo zelooooo dolgo sem si želel odleteti z Grmade in Šmarne (od samih začetkov letenja in opuščanja plezalskih obiskov Turnca). Cilj, ki se mi je vedno bolj odmikal (leta naraščajo, šibje narašča in zarašča,…).

Že štirikrat sem bil s padalom na vrhu Grmade in potem tudi hodil dol (in prvikrat kot začetnik zaružil v šavje na koncu starta, ker v brezveterju tu pač ni enostavno – in smo potem z Inko in Damjanom kar nekaj časa obirali Nuptseja s šavja…) …

Pa je zadnjič po Zavrhu Simeon povedal, da je start spet spucan in mi v dokaz poslal mail-poročilo nadobudnega čistilca Dragana, ki je tri dni zapored zdajle v novembru čistil start in na koncu bil še kregan… In sem se spet zapalil.

In sem bil že včeraj spodaj, pa ni kazalo najbolje (saj je bilo tik pred tem, da se ulije, oblake je gonilo čez vrh, da ne govorim o blatu…); me je pa tik pred začetkom hoje odrešila Manca, da sva se dogovorila za Gozd, ki ga je Jean spreobrnil v Strmco in mi ni bilo treba več gor na Grmado.

Danes pa je JZ malo oslabel, megle na Brodu so se že ob 10h topile in ker Jean ni bil preveč navdušen za kakšno akcijo (ali projekte), za druge pa je še malo zgodaj, se ponovno zapeljem v Tacen.

Na potencialnem pristanku pri policajih bistveno manj močvirja kot včeraj (blatno seveda še), krasen sonček in zgoraj nekaj bazic vozi v pravo smer (iz JZ) – in zapeljem do Turnca.

Po plezalni poti (kot da bi bil prvič v klinih in zajlah, pa še pošteno spolzko je za in nad Malim Turncem) na Z greben in po njem proti vrhu. Veter mi po grebenu, kljub drevju, kar konkretno piha z desne in se bojim, da ga bo na vrhu morda celo preveč (in se zraven tolažim, da bom šel pač še petič dol peš…).

Na vrhu vse lepo (skoraj) suho in res: od poti dol je pobočje lepo spucano. Vendar je to le cca 10m, kar pa v tej močni strmini in današnjem idealnem vetrčku po pobočju gor (izmerjeno 3-4/5), ne bo problem. Začnem postavljati M-a in se vtaknem v tangice in vpnem – in zmanjka sonca in je naenkrat vse temno. Od Šentviškega hriba je že vse pokrito, celo bele zavese kažejo, da prihaja dežek. Veter ugasne na 0 in le občasno malo pihne.

Čakam, da tisto malo pihne in potegnem. Pa se padalo le ohlapno dvigne in po dveh korakih »po stopnicah« dol ne zagrabi nič. Zabremzam, pa se padalo vleže čez mene dol po strmem bregu in seveda obesi na začetek (še neočiščenega) šavja. Začnem trebiti, iz oblakov pa začne rahlo kapljati. Prijazen mimoidoči mi ponudi pomoč in hitro rešiva M-ja. Še enkrat na potko in razmeštram klopko štrikcev, otrebim še vejice in čakam.

Kapljati neha, se pa nabere nekaj kibicev, ki čakajo na akcijo. Vetra nič. Končno gredo temni oblaki čez in rahlo pihne – žal sedaj čisti Z diagonalno z desne (zdaj sem pa že pošteno nervozen, tudi zaradi opazovalcev). Kadar veter pihne, ga poskušam vsaj namestiti, pa mi ga vedno samo zanese na levi del potke. Eden od opazovalcev se ponudi za pomoč in potem mi vsi odnašajo padalo nazaj na potko. Spet čakam(o). Pa jih zaposlim, da mi ga še prestavijo malo poševno in pridržijo.

Ko spet pihne, potegnem poševno in zagrabi. Po dveh korakih po strmini dol ga zategnem bolj v levo in sem v luftu. Pobrcam po šibju in sem zunaj nad dolino. Spet je bolj temno in rahlo kaplja.

Padalo mi vleče rahlo v levo in vidim, da je D-linija z zavoro zavita okoli ostalih 🙁 , vendar nič neobvladljivega. Zapeljem se daleč ven, skoraj do Save in nazaj do policijske šole, kjer pristanem na velikem travniku preden se začne serija daljnovodov.

Zoranov let

Zoranov let

Sem prej mislil, da bo dosti bolj treba paziti na daljnovode, pa je tukaj ogromno placa…

Ko pospravim pa v rahlem dežju ob cesti pod Turnc do LCja .

Res velika želja se mi je uresničila (s pomočjo kibicev zgoraj, brez katerih ne vem kako bi bilo…) in sem vesel za dva radia 🙂 🙂  . Pravi pUnČkA, da mi je Božiček že prinesel darilo 🙂 .