Quatratlon v Iški vasi je uspel brez jadralnega padalstva ( zahodni veter na štartu in nevarni pogoji na Stražarju ), ter zaradi tega brez naših članov. Od tam smo se pomaknili na Črni kal, ki je bil enak Strmici ( baloniranje ), zaradi bližine Buzeta, kjer so že leteli Erzo, Grega in Primož pod bazami okoli 2000 m visoko, pa sem se odločil oditi tja. Na štartu Razpadalica so še vedno čakali hrvaški ligaši, a je pihalo malo gor, malo dol. Nato so se odločili za Učko, jaz pa sem opazil, da vsake toliko časa močno potegne termika. Res je tvegano, a sem brez težav zajadral in se odpeljal proti Učki, kjer so se razmere spremenile. Pri Lupoglavu sem trčil v Južni veter, zato sem se vrnil na štart. 2 uri jadranja ob tako poznem štartu pa višina 1700 m in sploh vse naj. Erzo je preletel Pazin, Grega je obrnil Učko in pristal na Ročkem polju. Skratka super.

Vse te dni je bila Borovnica radodarna s termiko. V sredo smo po lepem jadranju bežali pred ploho in je bilo kar težko izgubiti višino. Tone je praktično ves čas vozil z ušesi sredi doline. V petek je bila višina čez 2000 m nad Rakitno zlahka dosežena, če si štartal pravi čas, saj se je dolina velikokrat “skrila soncu”.

Vremenske razmere so mi bile kar malo znane. Precej zapiranj, a ploh in neviht ni bilo dovolj časa, da je tekma minila brez prekinjanja. Iz previdnosti smo jo speljali okoli Lijaka in je bila zelo lepa, če pozabimo, da so nekateri tekmovalci spregledali tretjo obratno točko. Navajeni smo velikih cerkva, tokrat pa je bila po pomoti izbrana ena manjša. Vendar pa je bila vas, v kateri je ta cerkev dovolj markantna in samo to mi je pomagalo, da sem pravočasno odkril “turn” od cerkve in jo slikal. Toda to mi ni pomagalo, zapeljal sem se v senčni del doline in moral pristati po 17,5 kilometra. Izreden uspeh  pa je dosegel  naš Primož Suša, ki je ostal kljub majhni višini na sončnem delu in dočakal močno dviganje zraka ter nato speljal dirko do konca ( neuradno 12. mesto  ). Ostali naši so imeli smolo že pod štartom, ker je bila takoj na začetku res šibka termika in se je kaznovala vsaka napaka.

Neuradno je prvi priletel v cilj Matej Jocif.

    *  Štart Lijak
    * 1. obr.t.-Sv. Marija nad Šempasom
    * 2. obr.t.-štartni marker pod štartom
    * 3.obr.t.-cerkev v Ravnah pod Čavnom
    * 4.obr.t.-stolp v tovarni MIP
    * 5.obr.t.-križišče avtoceste Ajdovščina-N.Gorica z cesto Ozeljan – Volčja Draga
    * Cilj Livešče pod Lijakom –  32 km

 Zanimiv bo razplet okoli napačnega slikanja???.
AJA: Mojca se je za trening vozila z ostalimi ( vozila bo za državno prvenstvo ) in obletela tri obratne točke, kar je zelo dobro glede na uvrstitve mnogih dobrih pilotov ta dan.

TEKMA RAZVELJAVLJENA
PO PREGLEDU FILMOV se je izkazalo, da sta samo dva pilota pravilno slikala 3. obratno točko in je tekma neveljavna zaradi premalo preletenih kilometrov.

Ponovno se je pokazalo, da je Črni kal dober za trening vrtenja stebrov in  za preizkušanje padala po stabilnosti prav nad pečinami, kjer plezajo. Ko so v notranjosti plohe, je tu običajno sonce z dobro termiko.

Ker sva z Mojco bila tam šele ob 5 uri, sva ujela zadnje “brce”, a še vedno je šlo čez višino štarta.

Poleg Lijaka se je letelo tudi na Črnem kalu. Termika divja, splošni veter malo manj, oblaki grozeči in vse me je minilo pri 8,3 m/s dviganju, ko sem se že videl v bazi. Okoli mene se je drenalo veliko lističev od cvetja češen indr., katere je potegnilo s tal.  Res divje!   Za prelet v notranjost nisem imel želje, ker je tam stalno deževalo, tu pa niti kaplje do 18 ure. Bili smo sami ( jaz, Mojca, Grega in Primož ) in to je včasih kar dobrodošlo, včasih bi si pa želel večjo gužvo.

Kot dan poprej, ko se je dalo leteti uro pred temo, smo štartali že ob 5. uri in poskušali priti čim višje. JZ veter je še vedno precej zanašal in tako zaradi nizkih baz oblakov in samo 1300 m višine ni bilo primerno za prelet. Mojca je sicer poskusila, a ni bilo nikjer nad Planino več termičnega stebra. Mogoče je bilo bolje kako uro ali dve prej, glede na to, da je bilo polno lepih oblakov in da je pihal V veter na Vrhniki in celo v Planini (termični vetrovi, ki prestrašijo “nedeljske pilote” ).

Urejen je še šesti štart v okolici Vrhnike. Nahaja se na Krimščku, ki je visok 940 m n.v., štart pa je na 900 metrih. Pridobitev je predvsem za naše člane iz Rakitne, saj potrebujejo do njega z avtomobilom le 8 minut. Bo pa sigurno lažje nabrati višino, saj ko si na tej višini, je najhujše običajno za teboj. Pri slabi termiki je s Smrekovca nad Zabočevem težko dobiti višino Krimščka, s  tega novega štarta pa štartaš direktno v zelo pogost termični steber, ki ga je odkril že naš veteran Zalaznik leta 89 in ga tudi lepo izkoristil. Zelo majhna jasa je takrat namreč že dovoljevala vzlet, prav tako tudi do današnjih dni, le da je sedaj prostor res velik, a vendar malo zahtevnejši zaradi strmega roba pod njim.