V Lju že od noči dežuje, ampak glede na včerajšnje neuspešno popotovanje po Pivškem in Planinsko-Cerkniškem področju, je pa danes res treba nekaj najti. Dopoldne ogledujem kamere in povsod je vse mokro, le okoli Pivke so ceste suhe (al pa kamere tako pokažejo 🙂 ).

Mega je danes operativen in se kar zmeniva. Erzo je na terenu in se vrača izpod Vremščice (kjer baje ni groznega vetra) in se mu zdi, da nima smisla in odpove sodelovanje. Za letenje ne bo, za dol se vreč na kakšnem projektu pa mora nekje biti…

Na Uncu vskoči Mega in skozi rahel dež do Postojne (to je že bolje, ker v Lju je močan dež 🙂 ). Proti Nanosu in Vremščici črnina, proti Pivki malo manj… Kar samo mi zavije spet na izvoz in v Pivko in po obvozih spet v Juršče (že tretjič v zadnjem tednu…). Plan je Kršičevec in bazice se ravno zvijajo na samem vrhu. Veter je šibek (vsaj spodaj, ko se zapeljeva mimo Vardjanščice), torej mogoče pa danes bo. Pa zavijeva okoli vogala po gozdni cesti in stožec na cesti in vojaški džip v gmajni in malo parlamentiranja in čao-bao. Tudi danes ne…

Zapeljeva nazaj in ker sva ravno ob Vardijanščici, se odločim za “bolje drži ga, nego lovi ga”, in potegneva cota klaso komplet ven. Ko greva po pobočju gor, piha vedno močneje in na startu ugotavljava, da je močno (pre-močno ?), pa še malo z leve – čisti J (na Kršičevcu pa sigurno ne bi bilo za odleteti)! Vseeno se naštimam, Mega pa išče najboljšo pozicijo za padalo (da bo čim manj skal ob katerih bi se potolkel…). Počakava na trenutek, ko malo manj piha in potegnem naprej in mi ga sesuje na stran. Ob Megovi podpori je padalo spet hitro naštimano. V drugo me malo bolj cukne in rahlo butnem v najbližjo skalo in Mega že svetuje, naj raje pospravim. Jaz pa ne bi in začnem vaditi hrbtni start. In je zadeva dosti bolj prijazna.

V tretjem poskusu ga spravim res elegantno gor, se obrnem in na mestu sem v zraku. Malo mi popiska, zajadram levo, desno, se držim skoraj na nivoju starta (Mega mi vpije od spodaj, če se mislim zdaj še zafrkavat, al grem pristat :-)…). Po kratkem jadranju sem in tja ob pobočju se zapeljem do kravic in pristanem.

Zoranov let

Zoranov let

Ful zadovoljen, ker mi je ratalo. Samo naberem in zbašem coto v LCja, ki je že tu…

Prej sva se namreč spraševala, kako je kaj na Šilentaboru in predlagam, da greva kar tja zložit coto (če ne bo za odletet 🙂 ). Jaz ostanem kar naštiman v tangicah.

Na startu visoka trava in v momentu vse mokro do kolen. Na robu močan direktni veter gor, 1 m za robom niti sapice. K instrumentom priklopim tudi moj HTC telefon z Aljoševo aplikacijo FlyMe za prvo testiranje… Najprej mi Mega razvleče coto bolj na strmem pobočju pod bodečo žico, vendar je skeptičen, ker je res strmo in spodaj še skale in bi bilo malo šans za drugi poskus. Vseeno poskusim na kratko potegniti, pa seveda ni efekta.

Potem se prestaviva bolj na plato in tu nekajkrat neuspešno poskusim bolj ali manj blizu roba. Prostora je samo za 2-3 korake. Uspe mi toliko potegniti, da ga dvignem nad tla, potem ga veter močno zagrabi, vendar ga stabiliziram šele v tretjem poskusu in me liftne gor…

Potem pa uživancija, kot je sploh ne pričakujem. Pol ure jadranja na laminarcu ob pobočju sem in tja, nad grebenom, nad anteno. Mega medtem odpelje LCja okoli po kolovozu dol proti Narinu in potrpežljivo čaka na travniku nad progo. Počasi me začne mraziti, tudi nekaj kapljic pade in odpeljem se direkt ven (čeprav bi tole lahko še kar trajalo in trajalo…) in pristanem malo pred Šmehelom. Super, super !

Zoranovo jadranje na Šilentaboru

Zoranovo jadranje na Šilentaboru

FlyMe zaključi let in že se track uploada na OLC :-). Mega je hitro pri meni, pospraviva in gasa proti domu. Počasi začenjam čutiti udarec ob skalo na nogi z Vardijanščice, ki očitno le ni bil čisto neomembe vreden. V Lju še vedno uliva… Pa nov letos !

Danes še lep dan, z (še vedno) močnim J,JZ vetrom. In ker res povsod nabija, je edina smiselna opcija Lijak. Nekje sredi dneva se slišiva z Megom (ki ne more, ker ima zmenek s  svojim zdravnikom) in Erzom, ki pa sprva ni preveč navdušen. Jaz se ukvarjam z mojim maseratijem (ga moram prestaviti na drugo lokacijo, kar po enem letu brez vžiga postane resen problem…)  in se mi kar dogaja.

Tako me Erzo pokliče sredi dogajanja, kje da sem, ker z Mirkom že čakata na Vrhniki. Ob 15.00 sem na zbornem mestu, prestop v limuzino (Erzovo) in – Lijak. Vmes preverjamo situacijo s Slamičem (ki ne gre) in se na koncu dobimo na pristanku z Istokom (ki gre – z nami gor, na sam štart, v zameno za kasnejši prevoz po limuzino). Na startu v glavnem sami tujci, ki bolj čakajo, saj veter kar nabija in padalci visijo na različnih višinah nad startom in po vsej dolini.

Malo pomodrujemo, potem pa postavimo. Tisti, ki se odločajo za start, doživljajo vnebovzetje in enako se zgodi tudi z nami (Erzo, jaz, Mirko,… Istok). Veter je močan, ampak laminaren, tako da skoraj nič ni treba delati, ker gre kar samo gor. Nekje nad grebenom je meja: po dolini in proti J sonček in bazice, za startom črni oblaki in proti Soški dolini in tam zadaj tudi močno dežuje. Erzo se odpelje ven nad dolino s 1200, jaz s 1000. Pa pod temno-belo bazico, ki lepo prime in naberem, naprej spet zgubim in naslednja ne prime, tako, da se zapeljem nazaj proti grebenu, kjer spet prime …. in tako naprej. Nobenega stresa, nobenega rukanja, vse ležerno, uživaško, z razgledovanjem, brez strahu, da bi človek scuril (samo veter je močan, tako da so hitrosti z vetrom tudi 65…). Mirko podobno (s tem, da gre precej bolj ven za Erzom in je tudi dosti nižje, pa pride nazaj do starta in spet nabere).

Po kakšni uri opazim Erza pri grebenu blizu mene in precej zunaj se odpeljeva proti Zmajarski. Ker Mirko javi, da je pristal, imamo torej že reševalca vozila in sva midva svobodna. Poskusiva naprej proti Kovku. Tako zunaj pred grebenom se še nisem vozil, pa lepo drži, čeprav sem pri Zmajarski nevarno nizko. Malo prej mi je crknil vario in vozim brez vsake elektronike in piskanja. Že mislim, da bom moral pristajati v Vitovljah, pa posnemam Erza in se naslonim na Čaven (on je kakšnih 100, 200 višje) in dobim močno dviganje, s katerim se rešim. Naprej gre s 50 (vidim kasneje doma, ko analiziram trackerjev track 🙂 ). Držim se bolj zunaj in nisem nervozen, čeprav sem pod grebenom. Cilj je Anja, ampak proti Kovku zgleda zelo črno in strašljivo. Erzo predlaga, da raje ne rineva več naprej in se odpelje ven proti dolini. Posnemam ga, ampak za razliko od njega, ki kar nabira in se usmeri nazaj proti Lijaku, jaz zgubljam. Ker je čisti J (močan), se komaj pomikam naprej, čeprav gas tiščim kot še nikoli. Ker mi vario ne dela, nimam pojma, koliko gre v veter, vem le, da me ne rikverca, ker lezem proti Vrtovinu. Sem vedno nižje in ko se na momente ustavim, že mislim, da me po odložilo nekje v te gmajne, potem pa se le nekako speljem čez Brdo pri Vrtovinu (rahlo dviganje čez hribček) in v počasnem posnetku čez avtocesto na pokošen travni, kjer pristanem po debeli uri in pol. Čudovit jubilejni tisoči let !! :-). To mi je bilo pa res darilo !!

Zoranov let

Zoranov let

 

Erzo se seveda odpelje nazaj pod Lijak :-).

Erzov let

Erzov let

Ko pospravljam, se pripeljejo na travnik domačini in mi podarijo za košarico pravkar nabranih češenj, kot bi vedeli za jubilej  :-). Ko zložim nahrbtnik, ustavi naslednji domačin, ki me odpelje v Selo :-). Tu pa v bifeju ob zobanju češenj čakam na Erza in Mirka. Ker to traja dve uri, češenj ni več, ko prideta :-). Super je blo :-).

Manca se že včeraj rezervira za današnje letenje in danes zjutraj samo potrdi: po 13h, ko bo veter obrnil na JZ, bo zbrisala s privatnih obveznosti v bližini Cerknice, da se pridruži jati, kjerkoli že bo. Ker pa je zjutraj sonček, in bo veter še SV, se spet spomnim doslej nesojenega Kaliča (bližina Cerknice, pa to…). Mega je za, Erzo ima D.O. . Pokličem še Matejo, da bi nam delala družbo in polepšala dan (počasi pa se že mora spet družiti z jato 🙂 ), pa ne more. Je pa takoj za akcijo Samsa (ki se tudi že nekaj časa spogleduje s Kaličem).

Na Uncu malo pred 12h, gasa najprej na pristanek, kjer je vse OK (skoraj nič vetra), potem pa še naokoli na vrh opuščenega smučišča Jelen. Ko stopimo iz LCja nam je vsem trem jasno, da je danes ta dan. Piha rahlo po hribu gor, sije sonček – idealno.

Z Megovo pomočjo začneva z Andrejem hitro postavljati (jaz cota klaso). Malo modrujemo, v katero smer pristajati, potem pa potegnem in v zrak in zapeljem ob pobočju v levo, kjer celo drži in rahlo popiska. Vendar ne razmišlam o pobiranju, ampak kako bo pristajati spodaj v luknji. Zapeljem stran od pobočja, da mi začne spuščati in zavijem za zajetje in podrtijo hotela, potem pa počasi nazaj. Ta del je kar malo razrukan, vendar me lepo spusti v kotanjo in pristanem na dnu.

Zoranov let

Zoranov let

Poberem in odidem na pokošen predel, ko vidim, da je tudi Andrej že v luftu. Njega še malo bolj ruka in še počasneje spušča, tako da se odpelje še malo naprej v pobočje, da končno stopi na tla.

Andrejev let

Andrejev let

Kratko, vendar slatko ! Novnovnov (čeprav ga je Mega v davnini že odletel, pa še ni na OLC). S Samso sva vesela kot radio :-).

Andrejev komentar leta: Dopoldne me pokliče Black Hawk, in ga zanima če sem za kakšne projekte, ko izvem da je v planu Kalič sem takoj za! Še bolj sem pa zainteresjran, ko izvem da ima duhovni vodja d.o.o to naredi projekt še bolj zanimiv… bili smo taparav čas na tapravem mestu!!!
 

Mega je pri naju še preden pospraviva in gasa proti Cerknici.

Erzo je pospešeno zaključil D.O., ker ga je na obrate spravil Urednik s Slivnico (pa najbrž Kalič tudi malo). Skupaj z Mirkom so že na poti proti Cerknici. Ko se mi trije peljemo čez Podskrajnik, je Manca že zelo napeta za akcijo. Ker bo sproščena šele po 14h, šibamo še na pumpo po Emila in kar sami na vrh.

Na start pridemo v trenutku, ko sta Erzo in Mirko že v zraku in začne postavljati Urednik. Glede na rastoče in črne baze smo si vsi enotni, da se v takem po pravilih ne starta in Urednik postavlja naprej, potegne in odleti. Erzo je lepo nabral, Mirko se najprej matra pod startom, potem pa je tudi on kmalu nad vrhom Slivnice. Manca sporoči, da za Slivnico če kaplja, od Postojne sem prihaja siva zavesa nevihte. Začne grmeti. Erzo se odpelje proti Blokam, Mirko pa ugotovi, da vreme ni najboljše in potegne ušesa na polno in se pospešeno spušča. Tudi na startu že malo kaplja in samo Urednik se v zraku obnaša, kot da ni nič. Manca je že pri pumpi, Urednik končno začne bežati proti Grahovemu in še tam pred pristankom nekaj vrti.

V dežju gremo do avtov, Emil se odpelje dol, Mega, Samsa in jaz pa v kočo na čaj (mogoče bo pa ponehalo…). Manca gre pobrat Urednika, Erzo javi, da je pristal v Sodražci in Mirko gre po njega.

Ezov popoldanski beg

Ezov popoldanski beg

Ker ne kaže na skorajšnje izboljšanje, se tudi mi trije predamo in odpeljemo dol. Na pumpi se potolažimo z banjico sladoleda (no vsaj midva z Andrejem), medtem pa prideta še Erzo in Mirko. Med dežjem iščemo kje kakšno nadaljno letalno varianto in odločimo se, da gremo proti Strmci ali naprej proti Kovku, ali nekam pač… Emil se poslovi.

Na Uncu se ustavimo še, da se prerazporedimo po avtih. Urednik bo šel z Mirkovim avtom na Vrhniko, mi pa ugotovimo, da bo na Strmci premočno, na Kovku pa tudi. Poslovi se še Samsa (ki je za danes zadovoljen). Erzo ugotovi, da ostane le še Brestovica ali Socerb (od tam se oglaša Širca, da bo…) ali nekaj nizkega tam doli…

Medtem pa spet posije sonce, bazice se malo razredčijo in pobelijo na modrini in ob odhodu doda še Urednik info, da je na Slivnici 4/6, torej spet idealno… Odločitev pade. Nazaj v Cerknico in še enkrat gor (Erzo, Mirko, Manca, Mega in jaz). Med potjo obvesti Erzo Emila, da se vračamo (Emil najbrž misli, da se nam je zmešalo in odkloni udeležbo…), pa gasa gor.

Na startu piha ravno prav. Postavimo po mokri travi, Erzo in Mirko takoj odletita, takoj za njima potegnem hrbtno jaz, pa se na srečo spotaknem in zvalim na hrbet… Takoj za tem namreč prbije z desne in začne polagati drevesa. Postaja javi sunke do 12. Mirka začne odnašati proti Grahovemu, potegne ušesa spet na polno in gre rikverc počasi dol. Še Erzo (ki je tudi že nad vrhom) potegne ušesa in počasi dol. Opazujemo dogajanje, kako oba rikverca kljub ušesom in smo veseli, ko končno pristaneta.

Erzov večerni beg

Erzov večerni beg

Potem pa čakamo naslednjo uro, da bi se kaj izboljšalo. Vmes prihajajo in odhajajo planinci, turisti, penzionisti, avio-modelarji, družinice z in brez psov, z majhnimi in malo večjimi otroci, pa večje družinice s štirimi otroci nemškega porekla, pa…

Ampak veter pa nabija. Občasno za nekaj časa poneha, ko pa mislimo, da bo, spet nabije. Manca se enkrat že začne odločno pripravljati na odlet, ko spet prbije. Tudi Emil, kot največji izvedenec za Slivnico, se ne odloči za odlet, čeprav eden od domačinov suvereno pove, da ob 19h bo ponehalo in bo za odleteti  (ekspert !)…

Začne pospravljati Manca, Mega moleduje, naj tudi ostali in res ga končno uslišiva še midva z Emilom. Konec za danes in moj  tisoči (1000 !!)  let danes ne bo uresničen… Dol, razlaz, jaz poberem še Erza in Mirka in smer Vrhnika…

Slabo vreme napovedano in tako tudi je, vendar ne tako slabo, da ne bilo kje kaj možno narediti… Napoved pravi, da bo V, SV popoldne padel in tako se pomirim do popoldneva.

Erzo cinca, ker mu, po včerajšnji nasladi, danes seveda potreba ni tako velika. Tako odlagava odhod, ki se usmeri na Grmado. Mega najprej javlja neletljivost, kasneje pa prekvalificira situacijo v potencialno letljivo, oglasi se še Samsa, da je Kos v luftu in kar jadra in jadra… in začenem mašino.

Na Vrhniki se naložita Erzo in Mirko, na Uncu Mega (šofer 🙂 ), do bal na Planini, kjer čakata Samsa in Emil (za gor po avto)

Emilov let

Emilov let

in LC gasa gor. Na startu piha kar močno (sunke do 10,3 namerijo medtem, ko se preoblačim iz civilke…), vendar lepo v pravo smer – V . Emil se poslovi, ker se mu mudi, midva z Erzom pa postavljava. Mirko in Andrej čakata, kako se bo pokazalo.

Erzo atraktivno starta in ga liftne gor in počasi leze ven. Hrbtno potegnem malo za njim, mi ga podre 2x, čeprav ga lepo spravim v zrak, v tretje pa ga le obdržim in kljub temu, da me vleče v levo, le odpeljem čez rob in sem v zraku. Je močno, ampak obvladljivo. Odpeljem se bolj na levo, drajsam skupaj z Erzom in vzdržujem višino. Začutim nekaj kapelj, s starta Mega javi, da se pripravlja dež. Erzo potegne ušesa in z gasom dol. Kaplje se malo pomnožijo in tudi jaz ušesa in gasa dol. Pristaneva na uradnem pristanku zraven pokopališča in v rahlem rosenju pospraviva.

Erzov let

Erzov let

Zoranov let

Zoranov let

Ostali so kmalu pri naju. Andrej se poslovi, ostali pa na zaključno druženje v Portus 🙂

Zjutraj Erzo pokliče nepričakovano zgodaj, da je glede na vremensko situacijo in koordinacijo s Pojetom (ki ga je že poklical še bolj zgodaj), danes treba iti na Ravno goro. Klicala je že Piškova in danes bo ta dan (drugje pa ne bo nič, ker še vedno močan Z prinaša nevihte in slabo vreme – kot že nekaj zadnjih dni).

In tako komaj uspem pravočasno na meeting point na izvozu AC, kjer se zbaševa z Erzom k Pojetu in gasa proti MB. In to res gasa – 170+ (do 210). Cestni delavci se stiskajo k ograji, ko župnik švigne mimo in že smo mimo MB. V Vidmu pri Ptuju počakamo Piškovo in Čretnika s kombijem (Čretnik bo zemeljska podpora. Glede na to spremembo bi lahko iz LJ prišla bistveno večja ekipa – če bi bili pravočasno obveščeni in bi se lahko uskladili 🙁 ). Tako pa se s polpraznim kombijem odpeljemo čez mejo proti Cvetlinu (Trakoščan čisto blizu) in od zadaj gor na Ravno goro.

Na startu (680m) sonček, gori čudovite bazice le piha skoraj nič. Začnemo postavljati in malo počakamo na močnejši veter. Občasno malo bolj obrne na Z, včasih pa tudi že pihne malo z V. Poznavalca (Čretnik in Piškova) pravita, da je treba štartat, vlečemo slamico in prvi je Jožef, potem pa Erzo. Za njima postavim jaz in kot zadnja Mojca. Poje že hoče odleteti, pa pride poln kombi Hrvatov (Buljan, Habek, Marin,…) in se malo zaklepetamo.

Potem pa odletimo en za drugim, kot je rekla slamica: Poje, Erzo, jaz in še malo za mano Mojca.  Prva dva takoj navijeta, jaz pa tudi ujamem lepo dviganje in mi gre samo gor. S prvo serijo pridem do 1100, potem se malo zgubim, opazim malo stran jastreba, grem k njemu in dobim spet krasno dviganje. Jožef in Erzo medtem navijeta pod bazo (cca 1700) in se odpeljeta proti V (Erzo smer Varaždin, Jožef proti Ivanščici). Meni gre počasneje in me steber odnaša naravnost proti S. Erzo mi po postaji  pove, naj letim proti V, da bomo vsi na isti strani hriba (za lažjo logistiko Čretniku). Ker vrtim naprej svojo, mi še enkrat “ukaže” in seveda ga ubogam :-). S 1400 se usmerim proti V in me začne takoj požirati. Z -1,5 -2,5 se bojim, da tudi zadaj čez Ravno goro na V ne pridem, dviganja ne ujamem nobenega in se obrnem nazaj, da bi spet ujel dviganje nad startom. Ne najdem nič, vidim pa, da spodaj Hrvati startujejo in se matrajo okoli starta. Opazim da Mojca, ki je malo pod mano, zavije na V rob in grem za njo (ona že ve 🙂 ), ko pridem do nje, sem že malo pod njo in ona res ujame batino, ki jo prestavi daleč v višave, jaz pa komaj kaj naberem na istem mestu :-(. Drajsam in vrtim, ampak več zgubljam, kot naberem, medtem ko je ona že daleč zgoraj, in se že dviguje zadaj za start. Tam pa so tudi Hrvati, ki so vedno višje (no, stvar je relativna, saj sem jaz vedno nižje 🙂 ). Poskušam še nazaj proti startu ob grebenu, pa imam že premalo višine in ni efekta. Končno se vdam , obrnem proti V in se odpeljem na travnik v dolinici blizu vasice Žarovnica. In sem po debele pol ure zaključil za danes :-).

Zoranov let

Zoranov let

Tisti trenutek, ko pristanem in hočem javiti Damjanu, se pripelje mimo s kombijem 🙂 !! Pove, da je čisto slučajno zavil v to dolinico (če bi se dogovarjala, kam me pride iskat, se ne bi tako uskladila !!), ko je pač začel voziti v smer našega letenja… Naloživa robo kar reinfuzo in začneva slediti ostale tri. Po postaji spremljava Mojco, ki je nad nama, v začetku vidiva še Erza, ki vozi bolj proti Varaždinu. Poje se občasno javi po postaji. Voziva se križem kražem po “lipi naši”: Ivanec, pa proti Varaždinu, pa na Varaždinske toplice, pa po Ludbreških gričih, vmes postajava, opazujeva Mojco bolj ali manj nad sabo in tako naprej. Okoli Koprivnice Mojco izgubiva. Se pa javi Jožef, da je “scuril” po približno 70km. Kmalu ga najdeva pri prijazni kmetiji ob cesti v eni od neskončnih obcestnih panonskih vasi.

Jožefov let

Jožefov let

Še krajši ovinek do 3 prizemljenih Hrvatov v bližini, ki ne rabijo naše pomoči in naprej. Erzo še vedno iz zraka javlja, da je v bližini Bjelovarja (mislimo, da malo bluzi…), kmalu zatem pa se javi Mojca, da je tudi ona pristala malo pred Bjelovarjem (!) na 87 km.

Mojčin let

Mojčin let

Ko pridemo po njo, je tudi Erzo “končno” na tleh.  Po 107,8 km, nekaj za Bjelovarjem!

Erzov let na Ta Dan

Erzov let na Ta Dan

In ga kmalu naložimo na avtobusni postaji Bjelovar, do koder je prištopal. Že se peljemo nazaj, ko pokliče še Marin (CRO), ki je pristal še malo dlje od Erza (vprašanje pa, če je nabral več km, kot Erzo 🙂 ). Še po njega in končno nazaj do Varaždina po (kao) najkrajši poti po kolovozih in skoraj offroad preko Kalnika do Varaždina (1,5 h). Skipamo Hrvata in naprej proti Ptuju. V Vidmu se poslovimo od Mojce in Damjana in gasa proti LJU, kamor prispemo ob polnoči. Danes je bil ta dan in nekaterim so se izpolnile sanje :-)…

Še hrvatske slikce: /olc/index.php/catalog/?tview=flights&act=submit&gtype=1&ww=0&site=&club=#si&flights&1211886&fphotos
 
Erzov komentar leta: sm dočaku da mi rg da po kar hodim že 10 let.
Komentarji (4)
  • 1.Jernej Zdešar : Za 10 let je kr u redu! [23.05.2013 06:02]
  • 2.Antoni Buljan : Tko čeka – dočeka. Čestitam, Damir i ja nismo htjeli prema jugu i smo scurili. [23.05.2013 06:22]
  • 3.Boštjan Debevec : Bravo Erzo! Splačalo se je. [23.05.2013 07:16]
  • 4.Zoran Gaborovič : Res ti je ratalo – super ! [23.05.2013 07:46]

Danes napoved ni preveč obetavna. Vendar je vreme lepo, s krasnimi bazicami, le piha premočno (tako kot včeraj). Erzo se izjasni za ne (on že ne bo spet nekje brezupno čakal…), Mega ima veliko dela in se slišimo kasneje. Mene pa kar drži, da bi nekam šel. Vsaj kakšen projekt, ki je dovolj nizko, da ne bo preveč nabijalo. Pa se spomnim na Izgorje (kjer sem stal že 5x brezuspešno, zaradi neustreznega vetra).

Med potjo pokliče Manca, ki jo malo skrbi, kam rinem v takem dnevu :-).  V Podklancu (dolina Poljanske Sore) kjer je pristanek pod vasico Izgorje je vse mirno. Preverim že znani travnik. Trakec kaže skoraj nič vetra. Gasa gor in do kmetije in do kozolca. Stara gospodarica mi s smehom dovoli, da ji potacam še nepokošen travnik (“saj imamo še preveč trave, kdo pa bo to kosil…”).

Znosim cota klasse opremo na vrh griča. Veter piha idealno  (rahlo gor, občasno malo rukne Z z desne, ampak ni panike). Postavim v sončku in bazicah (ki pa, roko na srce, šibajo kar hitro čez modro nebo…). Hitro postavim, si nataknem tangice, lepo položim vrvice po visoki travi in se vpnem. Počakam, da pihne malo močneje gor in potegnem naprej. Padalo gre lepo gor in po dveh korakih me dvigne iz visoke trave. Ko že mislim, da sem zmagal, potonem ob pobočju dol proti kmetiji. Ciljam na najnižjo točko v gmajni (kjer se prevali v dolino), vendar kaže, da mi ne bo zneslo čez… pa me rahlo dvigne, slalom med smrekami in sem čez vrhove. Ampak namesto da bi lepo zajadral v dolino, čutim močan čelni veter, ki me šejka sem in tja… Predvsem pa tonem, tonem. Kaže, da bom moral na tla pred prvo kmetijo, tam so tudi droti (na srečo ne trofazna, ampak le samonosilni drot), prostora pa minimalac. Pa pride ruker, ki me dvigne in prestavi čez kmetijo. Ampak jaz hočem dol, zato zavijugam po malem travniku in posiljeno pristanem v visoki travi… Uffff…

Zoranov let

Zoranov let

Naberem in ob rob cestice in zložim. Ta start me ne bo več videl… Na cesti samo dvignem roko in mi ustavi mladenka, ki gre točno gor v Izgorje. Zapelje me prav do avta. Vmes že pokliče Erzo, ki ga zanima situacija 🙂 Novnov, uspel v 6tem poskusu :-).

Dan je še mlad in malo gledam po tablici. Gozd se mi zdi še kar obetaven (4/6 J, Kriška 4,5/8 J…). Do Žirov in naprej proti Poljanski dolini.

Pa se v Hotavljah spomnim, da je tu nekje doma Poje in ga pokličem. Ravno je končal v Trebiji (kjer sem peljal 5 min nazaj) in čez 5 min je pri meni. Bi tudi on šel kam letet in kot trenutni lokalec predlaga Hum (Hom), ki je taprav za Z (nad Kopačnico).

Greva pogledat. Na pristanku polaga drevje in kosi travo. Jožef pove, da sicer tule običajno ni vetra in prizna, da je tole zanj premočno in da ne bi šel (kako si oddahnem :-)…). Tako se posloviva in jaz naprej proti Gozdu. Vmes zvem, da bo imel Sandi na Gozdu šolo, Damjana pa sprovociram in se prijavi. Naberem še malo čemaža med potjo in počakam Damjana na Seničnem. Z njegovim avtom gasa na Gozd.

Z mojo lahko opremo in Damjanovo standardno zarineva v breg. Danes se tale pot na Kriško vleče, kot že dolgo ne, čeprav klepečeva vso pot… Končno sva pri koči. Že po gozdu med potjo je bilo hladno, ampak tule pa še veter piha in je prava zima. Delno se zrihtava pri koči in na start.

Veter nažiga 4/9 (ampak meni zgleda bolje kot včeraj). Postavim brez cincanja. Malo pred nami je bil tu Sandi in Komac in Malenšek, Tanja in še kdo in zadnji od neodletelih nama malo pomaga na startu. Počakava, da malo manj pihne in potegneva.

Jaz odletim v drugem poskusu (hrbtno kar butne padalo gor, pa ga lepo zabremzam in sem v zraku. Nad smrekami me malo pošejka Z, potem pa ena sama (skoraj) uživancija. Drži kar v isti višini in gre še rahlo gor, čeprav grem naravnost ven. Vendar je mraz, mraz…. brrr. Ves sem trd po nekaj minutah. Res nisem pričakoval tega, ampak skok v dolino… Damjan se odpelje kar proti Dobrči visoko v višavah. Jaz si pa želim samo dol, ampak skoraj noče iti. Šele nad pristankom začne malo spuščati. Pristanem po dobre pol ure,

Zoranov let

Zoranov let

Damjan pa malo za mano. Malenšek in Komac pa drajsata nad grebenom sem in tja…

Nepričakovano. Ko bi vsaj imel kaj več za obleči s seboj…

Samo, da se ve, da ta dan nismo lenarili. Manca je ob 13h frej in je že ves dopoldan planirala in koordinirala, da nekam gremo. Zahodnik sicer nažiga čez celo Slovenijo, ampak mi bomo že nekaj našli. Ker v JZ Sloveniji kaže manj zelenih črtic, se z Manco poenotiva, da je najbolje Vremščica (nižje je in bolj južno). Kaj drugega se nihče ne spomni (mogoče bi bila Brestovica  ali Socerb bolj verjetna…). Mega  je za druženje, Erzu sicer ni verjetno, ampak če bi jata kaj odletela in njega ne bi bilo zraven, bi pa bilo hudo…

Tako ob 14h na Vrhniki Manca in Erzo naložita robo v LCja, na Uncu še Mega in gasa na Vremščico. Na spodnjem startu nažiga (izmerjeno 6/11), zato gremo na zgornjega. Tu je sprva malo manj (5/10) in upamo, da se bo mogoče kmalu malo umirilo. Pa se ne.

Razgrnemo šotorko in trojica se pripravi na kockanje. Jaz pa malo naokoli, da naberem šopek narcis, ki so v polnem razcvetu po idiličnih travnikih vsenaokoli. Tu zadaj za grebenom je prav prijetno, sonček toplo greje, kičasto (kot pravi Manca). Uspem nabrati le majhen šopek, ker me trojica neprestano nadleguje, da se moram pridružiti hudičevi igri. Torej se pridružim. Manca (ob Erzovi pomoči) ponovno razloži pravila (sigurno spet malo prikrojena, kdo bi vedel…)  in potem se strastno vržemo v igro. Vsake toliko prverimo veter, pa ni nič bolje (še močneje je: 7/13).

Tako zavrtimo nekaj iger in se po dveh urah in pol bivakiranja in piknikiranja in nabiranja rožic naveličamo čakanja (pravzaprav se precej pooblači in pade celo nekaj kapelj in postane bolj hladno). Ko se na videz malo zboljša, si umislim še, da malo manj piha (merilec tega sicer preveč ne potrjuje…) in se odločim poskusiti z malim padalom. Postavim Nuptseja, nataknem tangice in tazaresno čelado ob vsesplošnem neodobravanju izbire varnostne opreme…

Trojica mi drži padalo, da mi ga ne odnese in mene z njim.  In potem stojimo nekaj časa ob lepem zidku in modrujemo (pravzaprav je vse usmerjeno v to, da ne bi poskusil startati…). Nad nami je črna baza, ki gre počasi čez (samo to še počakam, ker sigurno zunaj zauga gor kot noro…). Za trenutek pride sicer sonček, ampak veter občutno pojača in potem pride še naslednja črna baza in veter sploh noče vsaj malo pasti in me kar ruka v hrbet, da komaj stojim in mam dovolj in naberem in gremo za hrib pospravit.

Ko je vsa roba v avtu gremo še na krajši fakultativni izlet z LCjem proti vrhu Vremščice po kolovozu=planinski poti in opazujemo, kje bi se dalo kaj startati. Ko imamo vetra in razgledov in lepot zadosti, se obrnemo in odbrnimo nazaj (še dobro, da je delavnik, sicer bi nas planinci pobili, tako pa smo sami na širnih poljanah…), spet na cesto in dol in Unc in Vrhnika in razlaz.

Nekje v tem času Juvan odleti z Buzeta preko krajev, kjer smo bili, do Vrhnike… Ne moreš, da verjameš !! :-)…

Juvanov let...

Juvanov let…