Erzo je pospešeno zaključil D.O., ker ga je na obrate spravil Urednik s Slivnico (pa najbrž Kalič tudi malo). Skupaj z Mirkom so že na poti proti Cerknici. Ko se mi trije peljemo čez Podskrajnik, je Manca že zelo napeta za akcijo. Ker bo sproščena šele po 14h, šibamo še na pumpo po Emila in kar sami na vrh.

Na start pridemo v trenutku, ko sta Erzo in Mirko že v zraku in začne postavljati Urednik. Glede na rastoče in črne baze smo si vsi enotni, da se v takem po pravilih ne starta in Urednik postavlja naprej, potegne in odleti. Erzo je lepo nabral, Mirko se najprej matra pod startom, potem pa je tudi on kmalu nad vrhom Slivnice. Manca sporoči, da za Slivnico če kaplja, od Postojne sem prihaja siva zavesa nevihte. Začne grmeti. Erzo se odpelje proti Blokam, Mirko pa ugotovi, da vreme ni najboljše in potegne ušesa na polno in se pospešeno spušča. Tudi na startu že malo kaplja in samo Urednik se v zraku obnaša, kot da ni nič. Manca je že pri pumpi, Urednik končno začne bežati proti Grahovemu in še tam pred pristankom nekaj vrti.

V dežju gremo do avtov, Emil se odpelje dol, Mega, Samsa in jaz pa v kočo na čaj (mogoče bo pa ponehalo…). Manca gre pobrat Urednika, Erzo javi, da je pristal v Sodražci in Mirko gre po njega.

Ker ne kaže na skorajšnje izboljšanje, se tudi mi trije predamo in odpeljemo dol. Na pumpi se potolažimo z banjico sladoleda (no vsaj midva z Andrejem), medtem pa prideta še Erzo in Mirko. Med dežjem iščemo kje kakšno nadaljno letalno varianto in odločimo se, da gremo proti Strmci ali naprej proti Kovku, ali nekam pač… Emil se poslovi.

Na Uncu se ustavimo še, da se prerazporedimo po avtih. Urednik bo šel z Mirkovim avtom na Vrhniko, mi pa ugotovimo, da bo na Strmci premočno, na Kovku pa tudi. Poslovi se še Samsa (ki je za danes zadovoljen). Erzo ugotovi, da ostane le še Brestovica ali Socerb (od tam se oglaša Širca, da bo…) ali nekaj nizkega tam doli…

Medtem pa spet posije sonce, bazice se malo razredčijo in pobelijo na modrini in ob odhodu doda še Urednik info, da je na Slivnici 4/6, torej spet idealno… Odločitev pade. Nazaj v Cerknico in še enkrat gor (Erzo, Mirko, Manca, Mega in jaz). Med potjo obvesti Erzo Emila, da se vračamo (Emil najbrž misli, da se nam je zmešalo in odkloni udeležbo…), pa gasa gor.

Na startu piha ravno prav. Postavimo po mokri travi, Erzo in Mirko takoj odletita, takoj za njima potegnem hrbtno jaz, pa se na srečo spotaknem in zvalim na hrbet… Takoj za tem namreč prbije z desne in začne polagati drevesa. Postaja javi sunke do 12. Mirka začne odnašati proti Grahovemu, potegne ušesa spet na polno in gre rikverc počasi dol. Še Erzo (ki je tudi že nad vrhom) potegne ušesa in počasi dol. Opazujemo dogajanje, kako oba rikverca kljub ušesom in smo veseli, ko končno pristaneta.

Potem pa čakamo naslednjo uro, da bi se kaj izboljšalo. Vmes prihajajo in odhajajo planinci, turisti, penzionisti, avio-modelarji, družinice z in brez psov, z majhnimi in malo večjimi otroci, pa večje družinice s štirimi otroci nemškega porekla, pa…

Ampak veter pa nabija. Občasno za nekaj časa poneha, ko pa mislimo, da bo, spet nabije. Manca se enkrat že začne odločno pripravljati na odlet, ko spet prbije. Tudi Emil, kot največji izvedenec za Slivnico, se ne odloči za odlet, čeprav eden od domačinov suvereno pove, da ob 19h bo ponehalo in bo za odleteti  (ekspert !)…

Začne pospravljati Manca, Mega moleduje, naj tudi ostali in res ga končno uslišiva še midva z Emilom. Konec za danes in moj  tisoči (1000 !!)  let danes ne bo uresničen… Dol, razlaz, jaz poberem še Erza in Mirka in smer Vrhnika…