Kljub slabi napovedi je tekma v točnosti pristajanja za Državno prvenstvo uspela. Ekipno smo zasedli 3. mesto, prvi je bil KIM FLY, drugi pa KANJA Dol. Toplice, naš najboljši pa je bil Gorišek Tomaž na 5. mestu. Prvo mesto sta si delila Marinčič Sandi in Ferarič Matjaž. Ko bom dobil natančnejše rezultate, jih bom objavil.

Napovedan severni veter ni bil tako močan, kot smo mislili, pa se nam je poplačala radovednost. 1370 m n.v. ter uro in pol letenja tudi v termiki s 5.5 m/s dviganja bi zadovoljila še tako naveličanega pilota. Tudi naslednji dan je bil odličen.

Še en dokaz za trditev, da ko je cela Slovenija v močnem JZ vetru, je Lijak super, tisti ki letijo na Nanos naj se pazijo, da jih ne odnese, na Črnem kalu pa slab veter in če ni dovolj gradienta ne gre kaj dosti visoko oz. je težko ostati dalj časa v zraku. Le nad pečino kjer plezajo je kar divje nabijalo iz vasi, da te je kar prestrašilo, splošna smer vetra pa je bila iz Trsta. Mislim, da bi tam marsikdo šele dobro spoznal svoje padalo. Nekaj nas je prišlo 100 m nad hrib, najdaljši polet pa je bil ravno nad pečino ( do zahoda sonca )

Prvo boljše termično jadranje v širši okolici štarta letos je dalo veselja sedmim pilotom. Sicer ni bilo nevem kakšne višine, a dalo se je tudi čez 1000 m n.v., tako  da je bil kar lep trening.

Slišal sem, da je smer Lijak-Nanos spet “delala”, na gorenjskem so lepo jadrali, mi pa smo se zopet prepričali, da je Ilirska Bistrica malo manj sigurna kot pa Lijak. Škoda, saj so dan prej jadrali na 2000 metrih. Pihal je V veter in le na Oslicah je vsake toliko časa termika malo prevladala.  Toda to ni bilo dovolj za varno letenje in tako smo poskusili zopet na Črnem kalu, saj je bilo za Lijak prepozno. Tam je pihal SZ in nam dal 1 uro vrtenja tik nad Ospom nad pečino. To je bilo edino mesto, ki je “držalo”. Po pristanku smo tik ob kampu za plezalce našli dobro vino in nazdravili.

V Borovnici je bilo spet slabo, Erzo pa je našel 45 min na Milanki nad Koritnicami, kjer je jadral na pobočniku.

Že nekaj dni je jadranje več ali manj na primorskem na pobočni veter in podprto z nekaj termike. Strmica je spet raj za tiste, ki pozno končajo obveznosti ( tudi jaz ). Tako smo eno urco “zdrgnili” in nato poskušali to, kar je trenutni hit ( pristajanje z vlečenjem ušes po tleh – od padala seveda ). No, z Edlovim Atlasom je manjkalo le slab decimeter do tal. Menda bo jutri 13.02.98 podobno vreme.

Slabo vreme z  oblačnostjo ( vsaj sredi dneva ) nas je zadržala doma in smo leteli kar na Zavrhu. Pihal je rahel vzhodnik, a ne dovolj, da bi lahko jadrali na pobočju. Pihalo pa je dovolj za lep enostaven štart tudi s tandemi  ( dva nova sta okusila lepote druženja s pticami ).

so jadrali povsod. Lijak – Hruševje je letelo precej j. padalcev ( Tudi Erzo in Primož ), Mojca in Grega pa sta se podala v Buzet, kjer se je letelo podobno. Grega se je namenil na XC prelet in mu žal ni uspel prelet na Učko in nazaj. Leteli pa so v Slovenijo in nazaj proti Učki, tja pa so prileteli pozno in je termika že malo crknila ( Ročko polje je bilo neizbežno ).

Leteli so tudi Paljužini v Ilirski Bistrici do 1800 m n.v. in sploh so na primorskem identične višine, le  Ilirska Bistrica izstopa.

Na gorenjskem se je letelo malo nižje ( vsaj na Ambrožu ), a so vsaj izpitniki imeli manj skomin, ko so leteli obveznem “curenju” in A izpitu naproti. Še vedno je šolski krog glavna težava, saj nekateri še nimajo občutka o višini in finesi.

Radovednost je mene, Mojco, Erzota, Primoža in Gregata vlekla na ta štart na Mali gori. Sicer sem tam že bil, ko sem bil pri kolegu v Vidmu, ki se zanima za šolanje, a takrat nisem opazil poseke obrnjene na vzhod. Ne vem kako dolgo je že tam, a Žuna je naznanil lepo jadranje prejšnji teden in nismo bili edini to nedeljo, ki smo iskali poseko. Eni smo imeli več sreče, drugi manj, saj v poročilu ni bilo navedeno, da so po kamnolomu še tri križišča, kjer zaviješ najprej na levo, potem desno in spet levo, pa si na poseki. Toliko za naslednje, ki bodo iskali štart, da ne bodo končali nekje v Kočevskem Rogu.
 Bučanje dreves nas je za nekaj časa odvrnilo od letenja, po toplem čaju v koči na Grmadi pa smo se vrnili in “potegnili”. Pihalo je z desne in pričakovati je bilo turbolenco, toda padala ni nikomur zaprlo, le koreninice so nekaterim potrgale nekaj vrvic. Nabrali smo tudi do 1100 m višine in celo nad Vidmom je bilo dviganje. Po približno 1 uri smo imeli mraza dovolj, pa smo šli v gostilno Krajček na še en čaj z …