Odprava šteje 8 članov. Prva ekipa: S.K.Kranjc – Jegulja, M. Belčič – Gotofje, B. Svetlin – Bombarder, Erzo. Druga ekipa: P. Ščuka – Nevidni, M. Slamič – SkoznaLijaku , B. Bujan – Gorskik, G. Primc – Optik.
Ob vkrcavanju v metro, Bombarderju neznanec med vrati začne kazati frišen flek na njegovi rami. V tem času pa mu drugi iz pedr taške zvizne listnico. Seveda neznanca ne 🙂
Pravzaprav bi najraje začel z Madridom, pa sem vseeno ponajpreje dolžan povedati, da prva ekipa odide z LJ 7:30 (Go Opti – 42 €, povratna, ustavi tud na Vrhniki na pumpi, priporočam; 28.11.12), let z Benetk 12 in nekaj ter dolet v Madrid 15 in nekaj. Druga ekipa odleti isti dan, kasneje, s ciljnim letališčem Mendoza. Torej vrnimo se v Madrid, kjer imamo naslednji let napovedan 00:20, kar nam nakazuje dolgo čakanje. Ko zaklenemo prtljago (5 € za vse kovčke), si za nadaljnih 8 € omislimo karte za cel dan za metro in vlake in zvis proti centru mesta. Na postaji Quatro Camino smo deležni izrednega dogodka.

 

ostaneta v vozilu metroja, vrata se že skoraj zaprejo, ko današnjemu junaku Bombarderju zasvetli kaj se je v resnici zgodilo in se požene v explozivni tek za unima, ki niti ne bežita, ampak se mirno oddaljujeta. Prvega dohiti na štengah in ga vrže ob njih ter ga ne spusti, to še vidim, vrata so se zaprla in ostali trije se odpeljemo. Drugi v strahu, da bo Bombarder pokončal njegovega sodruga, odvrže denarnico, vse je notri in zbežita. Zdaj veste od kje in zakaj to novo ime. Tudi postaja odslej nosi novo ime in sicer Quatro Camino y Dos Bandidos. Ko dosežemo Sol (center) in nekaj pojemo, se vrnemo z vlakom, da izkoristimo karto ter se za pol ure z njim zapeljemo do slepega tira, kjer vlak ustavi (ostali potniki so vsi izstopili na postaji prej, mi smo pa še zmeraj mislili, da bo peljal naprej na letališče kamor domorodci že ne grejo) že zgasne luči in le malo manjka da se še ne zaklene – sprevodnikov ni! Vseeno potem vlak potegne postajo nazaj, kjer prestopimo na pravega… Po nočnem letu po 13 h pristanemo v Santiagu de Čile (ne priporočam zavoljo dolgosti poleta). Lokalen čas je 11, 4 ure nazaj glede na nas. Čakamo avion za Cordobo, torej let nazaj čez Ande. V Cordobi smo ob 16h in ko dojamemo, da bo težava dviganja čudežev/pesov s karticami velika, se z minimalnim lokalnim denarjem odpeljemo z dvema taxijema (vsak po cca 12€) na Omnibus central, kjer se z busom- spalnikom (18:45-23:45, 18€, spat ob 01:00,30.11.12 ) dostavimo v Merlo, kjer za grande finale uprizorimo še peš dostavo do hotela (vsaj 1 km): ruzaki na hrbtu plus ročna prtljaga na koleščkih po tlakovanih, netlakovanih ulicah mesteca, kjer mestoma tečejo potočki današnjih neviht in neurij in po katerih ležijo polomljene veje. Še nikoli nisem takole kar dve noči zapored ne-spal- zmečkan sem, da se mi rola. Gotofje je bil na celi poti od doma do pojsle 47h, ostali mal manj!

Erzo

Danes naj bi bilo malo boljše vreme, pa ni. Mega bi kasneje lahko šel za zemeljsko podporo in ker najdem luknjo brez dežja okoli Cerknice, predlagam Slivnico.

Mega me že čaka na šodru na Uncu in v rahlem kapljanju se odpeljeva v Cerknico, kamor pa prideva v suhem (no, vreme je gnilo, ampak dežuje pa (še) ne in Slivnica je zunaj). Gasa na vrh in medtem, ko se preoblačim, Mega že postavi mojo prežvečeno coto. Mega je sicer dobil danes novo padalo, ampak za krstitev hoče malo lepše vreme…

Ko pridem na start, veter, ki je prej lepo pihal (4/8 JZ), popolnoma uplakne in rahlo piha z desne skozi gozd. Kljub temu vpnem tangice in potegnem in padalo lepo dvignem (kljub pričakovanim problemom z desne) in odletim. Glede na sluzasto okolje drži nepričakovano dobro in z 0,8 curim proti pumpi. Ko pridem bolj ven, me začne močneje požirati (-2) in pristanem malo pred pumpo na standardnem travniku.

Zoranov let

Ko pride Mega do mene, že začne kapljati. Letel pa sem ! Jupiiii ! 🙂

Dopoldne provocira Erzo, da mi danes najbrž ni treba. Ampak jaz pa bi in glede na razmere, najbrž enako kot včeraj. Mega bi lahko kasneje in ko se vozim okoli 14h proti Vrhniki, je tudi Erzo za, pa četudi bo treba razpakirati padalo.

Pred Uncem komaj prepričava Mega, da se pridruži (bi moral izpolniti špedicijske podatke za svoje padalo, ki ga že čaka na carini, pa naju je seveda hotel skenslat…) in gasa na Vremščico. Vse enako kot včeraj, zato hitro privlečem robo na start in se začnem pripravljati. Pa Mega in Erzo merita in opazujeta in ugotovita, da piha malo močneje kot včeraj (7/12), predvsem pa bolj z JV (in je štart malo v zavetju…). Najprej še čakam na kak umirjen trenutek, potem pa vidim vrečo na letališču, ki je skoraj paralelno s pisto (in tlemi) in … pospravimo.

Mogoče bo pa malo manj vetra na najinem že ogledanem startu pri Materiji. Gasa tja, pa že pred Kozino začne kapljati. Pri kapelici dosti premočan JV.

Ker pa se že vozimo sem in tja, zapeljemo še na Vrhpolje, Megu pokazat start, kjer sva zadnjič poletela. Potem pa še malo druženja v Portusu za Erzovo poslovilnico 🙂

Letenja ni bilo, je pa bil stik s padalom 🙂

Napoved slaba, vreme slabo, ampak jaz vseeno gledam kamere. Aladin napoveduje JZ 20m/s na 1500 in zeleno in modro na 750 v spodnjih 2/3 Slo, ampak tam najdem nekaj suhih predelov in zdi se mi, da bi bilo vredno tvegati in iti na ogled: npr na Vremščico (ali pa okoli Pivke…) Pokličem Erza, pa nekako ni pri volji – se slišiva kasneje. Mega ne more zgodaj, bi pa šel za šoferja. Danes je Mančin ponedeljek, ampak bejba je vse naštudirala in ne vidi nikjer realnih šans (modro, pa zeleno, pa to…).

Pri odhodu iz LJ še enkrat pokličem Erza, da sem lahko na Vrhniki ob 14.15 pa se odloči za NE. Med potjo proti Vrhniki še malo gnjavim Manco, pa se ne da, ko pa sem mimo Vrhnike, nekje pri Logaški postaji, pokliče Erzo, da si je premislil in bi mogoče šel in kako to, da sem že mimo. Rečem mu, naj pride na Unec, pa se zopet odloči, da ne. Na Uncu poberem Mega in gasa mimo Postojne (kjer je še zelo temno in gnilo), pa mimo Razdrtega skozi gosto meglo (megla iz Vipavske se razteza še nad avtocesto) do Senožeč in gor na Vremščico na spodnji start.

Hladno je in piha, ampak ne zgleda brezupno. Medtem ko se preoblačim iz civilke, Mega že opravlja funkcijo lokalne vremenske postaje: 6-7 /10,9 idealno laminarno po griču gor. Najprej malo modrujeva, poskušam ga pregovoriti, da gre tudi on z mojim Nuptsejem, pa se ne da (on je danes šofer in asistenca in merilec in zemeljska podpora … 🙂 ).

Ker je veter res zelo konstanten in sem potreben, počasi privlečem robo na start in začnem postavljati. Najprej mi rata lep zidek in potem čakam na primeren trenutek, ko bo malo ponehalo, pa postaja javlja, da nič ne ponehuje. Vmes so močnejša obdobja 7-9, in kratka šibkejša 5-6, potem pa šibkejših sploh ni več, počasi vidiva, da manj ne bo in poskušam nekajkrat dvigniti, pa mi ga odnese sem ali tja (in mene zraven…). Mega potrpežljivo miri in postavlja Rooka, vmes pa meri veter z rokama, ki sta mu že zledeneli od mraza. Sonček gre vedno bolj proti obzorju v čudovito rdečo zarjo in mrak pada na zemljo. Meni pa še vedno ne rata, kljub vsem nasvetom (seveda vztrajam pri hrbtnem startu). Ko je mrak že skoraj zamenjala tema (17h) poskusim še zadnjič z rahlim potegom (kot mi je ob tako močnem vetru svetovano ne samo enkrat…) in mi rata !!!

Najprej me malo liftne gor, jaz pa se že v rahli mesečini usmerim naravnost ven in čez nekaj časa me začne počasi počasi spuščati, tako da brez problemov priletim do asfaltne piste letališča in tam pristanem v temi.

Zoranov let

Na srečo je Mega kmalu pri meni in mi z žarometi sveti, da pospravim.

Gasa po pisti (!) do izvoza z letališča in naprej skozi Senožeče proti Lju. Vesel kot radio. Če bi mi ratalo v luft prej, bi pa zagotovo jadral ko velik :-).

Danes bo na Lijaku super (tako Erzo včeraj, Mega pa že ves teden…). Zato zjutraj ob 8.00 obveščevalna akcija.

Ob 9.00 na Vrhniki Mateja, Manca in zaspani Erzo in gasa proti Uncu. Lusja bo pobrala Deluxa, mi pa Mega in gasa na Lijak. V Razdrtem se sluz in moča malo razkadita, mimo Kovka (piha idealnih 2,6/4,6 JZ) suvereno peljemo dalje v totalno meglo pod Lijakom, kjer samo natočimo vodo in gasa gor proti Zmajarski rampi, kjer pa bo, pa je že na poti jasno, da je vse v sluzu, zato odvije Erzo proti Grgarju, kjer je menda en start Fobca. Po okoliških cestah in vaseh na zgornjo planoto, kjer je sicer megla malo bolj redka (obilo različnih pasem krav, vsi se ful spoznajo na živinorejo…).

Ko se cesta pod mojim elektronskim vodstvom prevesi dol (kjer je očitno bližnjica gor, ki bi prišparala kar nekaj km in bencina), se ustavimo in gremo iskat start (brez padal seveda). Megovo strokovno znanje mu omogoči, da prvi odkrije nekaj, kar ni start (čeprav bi se mogoče dalo 🙂 …), zato pa nas Erzov telefonski posvet s Kantetom (ki je že na startu na Mangrtu…) usmeri naprej proti pravi jasi. Po spotikanju med šibjem, ostrimi kraški skalami in mešano avstroogrskoitaljanskimi jarki (ko je jasno, kam so obrnjeni, in da Lahi tu niso nikoli kopali rovov in da so to avstroogrski jarki  🙂 ) pridemo na pravo jaso.

Start je lep, ampak misel, da bi šel vso to pot nazaj po padalo, me odvrne od želje. Erzo menca, vidi se res še kar, upam, da bo pristanek dovolj daleč, da ne bo treba, pa me Erzo in Mega pobijeta, da je čisto blizu spodaj in seveda je Erzo za it po padala. Upam, da si bo med potjo premislil, ko se spotikamo nazaj. Brez hujših telesnih poškodb smo čez nekaj časa pri avtu in Erzo je vedno bolj za (čeprav ostali nismo).

Vendar (HVALABOGU !) vztraja in moramo še enkrat tja na start (medklic: če bi se prej pripravili in bolj natančno pogledali ortofoto ali GoogleEarth, bi zvedeli, kar vem sedaj: 1.nad grebenom je stranska cestica, ki prepelje mogoče 50 metrov nad start in samo malo odšetaš dol. 2. 50m pod razrito jaso, ki jo je odkril Mega in kjer smo skoraj obupali, je ogromna, krasna košena travnata jasa, dosti večja in lepša za odleteti, kot tam, kjer smo bili.).

Na startu midva samo stojiva, dekleta pa pod Megovim strokovnim vodstvom postavita padali (Erzo nova Mantra, jaz, kljub zgražanju, prežvečeno coto Obsession). Erzo potegne hrbtno in lepo odleti, ne vemo zakaj daleč v desno (nabiranje km…) in potem nazaj v levo, jaz pa za njim takoj, ko mi pripravijo padalo :-). Ko pridem iz šavja, vidim, da je vse bogato visoko in se tudi sam obrnem malo desno, potem pa nad Erzom direkt do Grgarja in na travnik tik pred vasjo (čez trofazno na klousiča).

Erzov let

 

Zoranov let

Ko pospraviva, je zemeljska ekipa že pri naju 🙂 novnov !

Zdaj pa še za ostale letenje (je moj predlog). Vendar zmaga demokracija voznika in lastnika avtobusa in gremo vseeno pogledat na Zmajarsko (saj ne bomo izgubili veliko časa…).

Tam smo najprej v popolni megli, ampak Erzo se ne da in začne postavljati (jaz ne v to meglo…) in kljub malo šibkemu vetru in splošnemu nasprotovanju in psihiranju ob podpori štirih trakcev potegne in odleti ravno v trenutku, ko se spuca in se vidi celo do tal. Neizmerno happy vriska nad borovci (Manci in meni je kar malo žal – Mateji ?), ampak Lahi začnejo postavljati zmaje in tudi če bi sedaj hoteli, smo opleli.

Erzova Zmajarska rampa

Torej na Lijak. Tu pa ni kaj za povedat. Mega noče leteti. Manca bo sprobala Nuptseja.

Postavi prva in nesrečno odleti z zataknjeno vrvico, ki ji krivi padalo, kot da ima levo stran za tretjino enostransko polzaprto, vendar ga le obvlada in prileze do pristanka.

Midva z Matejo pa standardno scuriva na pristanek.

Zoranov let

Tu se pridruživa Erzu, kmalu pa sta tu še Boris in Lusja po drugem letu.

Borisov let

Potem grem pa še z Joštom zamenjat vrvice komand v Ajdovščino in prideva na zaključno druženje (ki povzroči dokončno Matejino zamudo na večerne obveznosti 🙁 ).

Ampak fajn sem (smo?) se pa imel(i).

Vreme ne kaže izboljšanja, se je pa veter obrnil na Z. Na vrh Krvavca je sicer šajba (samo pravega avta nimamo in pristati bi bilo treba kar na Kriški planini…), tudi Kranjska gora se koplje v soncu, ampak to je malo daleč za kratek popoldan. Erzo sprva ni preveč navdušen (Mega itak nima časa 🙂 ), ko pa omenim projekte in suho področje (pod gnilo meglenim pokrovom) okoli Pivke in Slavnika, je takoj za stvar.

Premamil sem ga sicer z Jurščami, ampak ko se voziva dol, zapelje zaradi nezbranosti mimo izvoza Postojne in do naslednjega izvoza ima že nov potencialni start blizu Krvavega potoka (čeprav je v Razdrtem spet vse zamegljeno). Izstopiva z avtoceste pri Divači, malo po stari cesti in po požarnem kolovozu ob pomoči satelitskih posnetkov  in navigacije direkt pod čudovit travnik, ki je baje start. Kraševci so si tule že ogledovali, pa nobeden ni imel poguma odleteti.

Vzameva robo in na vrh travnika (čez rame raje ne gledam, da si ne bi prehitro premisli). Erzo začne kar postavljati, saj piha idealno. To in čudovit dolg startni travnik pa je tudi vse, kar je tukaj privlačnega. Na dnu zelo položnega travnika je, na drugi strani najine ceste, drevesna meja in potem daleč, daleč, položno dol gmajna, ki se konča 200m nižje v vasici Vrhpolje, kjer pa so spet čudoviti pristajalni travniki (samo priti je treba do tja…). Situacija me malo spominja na Bezgovico nad Šembijami.

Erzo je odločen, postavi se za start naprej in potegne in po štirih, petih korakih je v zraku – vzorčno šolski start naprej brez izgubljenega centimetra višine :-). Mantra ga odpelje kakšne tri metre nad drevesnim robom in nato leti, leti, leti, skoraj brez vidnega zgubljanja višine vse do pristanka na travniku daleč za vasjo.

Erzov prvenstveni let

Po telefonu mi pove, da je, v primeru nuje, možen vmesni pristanek (majhen fuzbal plac nad vasjo). Jaz sem v tangicah z U-Turnom (ožeto coto, kot pravi Erzo) in globoko zajemam sapo. Veter še vedno piha idealno (kakšna 2-3 m/s po travniku gor), ampak travnik je tako položen…

Potem potegnem… kar bo, pa bo (saj če  bom nizek, bom pa pristal na dnu travnika pri avtu…) … ga lepo dvignem in sem že v zraku, pa me vseeno malo spusti in še 2,3 korake po tleh in sem dokončno v zraku. Letim naravnost v rob drevja, zavijem rahlo desno v najnižje področje drevesne meje, ne bo mi ratalo čez, pristanem (?), ma… in sem mogoče 2 m nad začetkom drevesnih krošenj… noge imam kar rahlo pokrčene… Gozd je v začetku še vedno položen in drsim točno na dve krošnji, čez kateri ne bom prišel… Še bolj pokrčim noge in v nižini med obema krošnjama se odpeljem skozi, ne da bi se dotaknil golih vej. In sedaj se pobočje rahlo prelomi in končno malo bolj zadiham. Vidim fuzbal plac za odrešitev, ampak zdaj sem dovolj visoko in grem dol na travnik. Ko sem že pred prvimi hišami, pa me začne močno požirati in naenkrat vidim, da mi ne bo zneslo čez drevesa pod vasjo. Odvijem rahlo levo, kjer so hiše nižje, tam je trofazna, pa malo niže še samonosilni drot, ki mi je že bliže, pa saj mora čez, drugače bom zaružil med hiše, dvignem noge (pa saj ni treba, ker je drot 2m pod mano 🙂 ) in sem čez. Zdaj pa samo še pristanek… kje ?… tamle v sadovnjak, na koncu zgleda malo travnika, samo ozko je na koncu, med orehom na levi in drevesnim gajem na desni… malo levo, preozko… švrk z levim robom po orehu, malo me zruka in padem za 2-3 m (sem 8-10 m nad tlemi, sicer pa ves let nisem bil dosti višje nad tlemi…), pa se padalo spet postavi in zabremzam in pristanem na travničku. Vse tole je blo zlo na tesno…

Zoranova prva ponovitev leta

Z Erzom se skoordinirava, hitro pospravim in v vas fehtat prevoz. Na prvi lokaciji me odklonijo (šparajo svoje avte – ne vozijo po makadamu…), na drugi sprva tudi, potem pa mi mladenič ponudi prevoz z motokros motorjem (za eno osebo). Oklenem se ga okoli pasu (!) in gasa gor čez vodenice (ampak raje letim s padalom, je bolj varno) do avta. Čez nekaj minut sem že v vasi pri Erzu.

Še je svetlo in že drviva proti drugemu startu- Sv.Križ pri Materiji. Na poti proti kapelici ogled potencialnih možnosti, na koncu na vrh pri kapelici. Je že mrak, Erzo postavi za en sam poskus (meni ni realno, premalo vetra, trnje,…) dvignem mu padalo, zalaufa, pa samo počisti trnje po pobočju in potem do teme odpletava trne z vrvic…

Vesela kot radio – en novnovnov=prvenstven !!! Pa še Kraševcem ga je Erzo izpulil 🙂 !!!

Spet gnilo, V in megle daleč v  nižinah. Erzo veselo sprejme dejstvo, da je tudi na Primorskem oblačno (ima namreč delo in mu današnji dan neletenja ustreza). Mega se samo nasmeji in pove, da v Logatcu že dežuje. Jaz pa včeraj nisem in danes moram.

Ko se že vozim proti Gozdu, me pokliče Lucija, da pa na Ambrožu ni tako slabo in če greva tja pogledat. Seveda greva. Na pristanku Z, za Grajcem Z, pri Ambrožarju pa V in Sandi ravno postavlja nek nov prototip. Zgleda OK (v dolino se med meglicami vidi 🙂 ), veter ni premočan, zato gasa na Poseko.

Postaviva in se vpenjava, ko močan piš navzdol posvaljka padali. Naslednje pol ure izpeta modrujeva, opazujeva vrečo in trakce (uradne in jaz še svojega, če mogoče drugače kaže, kot uradni 🙂 ), če je bilo to enkratna akcija, ali trend. Občasno res malo pihne od zadaj, ampak v glavnem kaže OK in končno se opogumim, ponovno vpnem in potegnem in presenetljivo mirno odletim (zunaj namreč V še vedno stabilno piha 3/6 na Ambrožarju in 4/10 na vrhu) .

Sandiju so se na Ambrožarju pridružili tečajniki, ki postavljajo in začnejo startati, ko letim nad njimi. Lepo drži in je malo bolj razgibano le za Grajcem, ko se začnem spuščati v spodnje plasti, kjer piha Z. V dolgem loku zavjugam sem in tja in pristanem v megličasto vlago pristanka.

Zoranovo sluzasto letenje

Ko pospravim, pokliče Lucija, da se je na startu zgodba o svaljkanju ponovila in da bo še malo počakala, ali pa nazadnje prišla z mojim avtom dol. Pridružim se tečajnikom do Ambrožarja. Med potjo nas preleti Lucija, mi pa takoj po prihodu že v mraku začnemo postavljati za drugo serijo (po mojem bi bil tale Ambrožar moj prvi letos…).

Žal pa meglice prekrijejo dolino tako na gosto, da se do teme več ne razkadijo. Ostali pod Sandijevim vodstvom pospravijo in se odpeljejo dol, jaz pa čakam Lucijo (ki ima ključ od mojega avta), da končno pride pome na Ambrožarja in me odpelje do avta. Sluzasto, ampak letel pa sem…

Vreme gnilo kot včeraj, megle se vlečejo po tleh, piha V, na Primorskem močna burja. Erzo odpove kakršnokoli udejstvovanje. Drugih interesentov ni. Na Gorenjskem kaže vseeno malo manj vetra in odločim se, da grem pogledati na Gozd. Sandi ima dogovorjeno šolo, tako da se uskladimo in se priključim prevozu.

Na startu se začnemo pripravljati, ko začne pihati vedno močneje v hrbet. Malo počakamo, potem pa se na hitro odločimo, da se prestavimo na Povlje.

Tja pridemo že v rahlem mraku in na hitro postavimo. Najprej odleti Sandi, za njim štirje tečajniki in na koncu še jaz. Nad drevesi gre na tesno, vendar uspemo vsi in že v mraku pristanemo drug za drugim v vlagi in mokroti.

Zoranov let

Erzovo jutranje okrevanje po Luciferovanju…

Erzov let

Erzov let

 
Erzov komentar leta: Potem, ko sem preživel noč v bližji lovski koči, kjer se je odvijalo Luciferovanje, to je sprejem mladih članov in članic Jamarskega kluba Železničar, sem zjutraj vstal “med na smrt utrujenimi” ter se sam odpravil na lov pred prvim dežjem
Komentarji (5)
  • 1.Tom Pavlič : Domačini vejo, da je tam grič? [18.11.2012 13:59]
  • 2.Andrej Erznožnik : ne, jaz sem ga jim pokazal [18.11.2012 14:59]
  • 3.Edo Govekar : :)), Erzo ti bi moral it na Nizozemsko in na Dansko :)) [18.11.2012 20:46]
  • 4.Frenk Lokovšek : Bravo Erzo neutrudni letalec! [18.11.2012 21:59]
  • 5.Blaž Korošec : ni panike tudi tu mu jih bo slejkoprej zmanjkalo 🙂 [18.11.2012 22:30]