Malo se koordinirava z Milanom, pa je tudi njemu vse čudno (še vedno nikjer nobenega vetra, visokoležeče postaje, ki bi morale kazati tisti S, pa ne kažejo kaj dosti, nekatere pa celo J ali pa kar nekaj…), zato se dogovoriva za (mogoče) poznopopoldanski Zavrh (ko se bo dejansko stanje bolj izkristaliziralo…).

Tako se za vmesni čas odločim za projekte . Tukaj na Rakitni sem bil že nekajkrat v letošnjem poletju in si ogledoval razne lokacije, primerne mojemu stanju. Ob vseh ogledih vse idealno pokošene in tudi danes je tako. So pa vse bolj za JZ, Z veter in vetra je bilo vedno dosti preveč, ali pa je pihal popolnoma narobe. Ker je danes takšno brezveterje (tudi postaja na Rakitni tako pravi) upam na uspeh…

Tale prvi griček je idealen, vendar kljub vsemu piha rahlo v hrbet. Prvi poteg je neuspešen, ker sem prepočasen, v drugo pa speljem in se zapeljem v dolinico.

Zoranov 1. današnji projekt (Rook 2)

Spet v nulo pokošen, čudovit griček, mogoče malo preveč položen, za moje zmožnosti. Občasno rahlo pihne od zadaj.

Počakam na nulo in potegnem, pa ne morem dovolj “teči”, da bi me lepo vzelo in me le malo odlepi in spusti, da sedem ob vznožju prvega grička.

Še enkrat gor, zdaj ne tako visoko na položni del, ampak bliže prelomu. Spet moram čakati na nulo in potem zalaufam in lepše speljem, vendar zavijem levo le do ceste, saj sem prenizek, da bi lahko preletel še naslednji travnati trebuh do spodnjega travnika…

Zoranov 2. današnji projekt (Rook 2)

Še na en bližnji griček (seveda je tudi tu vse pokošeno v nulo) odpešačim. Ta se mi zdi najlepši s primerno strmino in si obetam najdaljši skokec.

Na vrhu je ograda in na njeni drugi strani se s konjem ukvarja mladenka. Malo čudno me gleda, ko se pripravljam… Tu pa je zdaj že kar precej vetra, žal pravokotno z desne ali od zadaj. Ne vem, ali se je končno zbudil, ali pa mu je ta griček bolj izpostavljen…

Čakam, da bi pihnilo od spredaj, čakam na nulo; drevesa ob dolinici občasno grozeče zašumijo… Kar nekajkrat neuspešno poskusim dvigniti, nekajkrat celo speljem, ampak vedno me bočni veter z desne že po nekaj metrih splakne ob pobočje na tla. Vsakokratna hoja tistih nekaj korakov nazaj v hrib me že pošteno zdela in več kot ura mine…

Ko se že skoraj predam (saj se bliža dogovorna 15 h za Zavrh, pa se enkrat veter le umiri, tako, da speljem in se zapeljem cca do polovice dolinice…

Zoranov 3. današnji projekt (Rook 2)

Na kratko se slišiva z Erzom, da za resno letenje danes ne bo (čeprav se potem pokaže, da nekateri pred pojačanjem vetra letijo tudi na Kovku 🙂 ). In potem mi ne da miru, da ne bi še malo pogledal na bližnje lokacije.

Tale griček pri Šmarju-Sap sem že pred časom zapazil (ko sem enkrat tu pristajal s Smuka) in danes piha lepo gor, ko nabrano padalo nosim na travnik. Ko ga razgrnem, pa močno zašumijo okoliška drevesa.

Veter prihaja v ciklih in ko prvič hrbtno dvignem, me dvigne s tal po obratu, pa popolnoma zaustavi in spusti na tla pod prelomom (ta del travnika je Erzovski tip starta = terasasto pobočje, za katerega sem enkrat rekel, da se jih ne bom več šel…).

Gor in še enkrat. Počakam, da sunek vetra mine, pa me po obratu kljub temu takoj dvigne, spusti naprej, pa spet zaustavi, ampak le speljem. V zraku je čutiti močan veter z leve, ki pa me vseeno drži čez spodnjo dolinico, da na drugi strani pristajam malo v rikverc…

Zoranov novnovnov po dolgem času

Za danes bo dovolj…

Ker imam danes kar nekaj zemeljskih obveznosti, ne morem sprejeti Milanovega prijaznega vabila na Zavrh ob 11h.

Vendar pa izkoristim vmesno zemeljsko pavzo za nove nezemeljske reči: uresničitev novega starta na Gradišču nad Pijavo gorico. Tu sem nedavno že bil (v napačnem vetru) ko sem si ogledal Pojetov originalni start nad cerkvijo pri meteo postaji. Start je čudovit, nadaljevanje čez hiše in gmajno pa ne, tako da ga najbrž nikoli ne bom odletel (vsaj v originalni verziji ne).

Sem pa takrat zapazil tole pobočje na nasprotni strani vasi in danes piha prav (no, občasno tudi ne čisto prav, saj butne s strani – ampak to je zaradi termike, ki je ob tej uri dokaj živahna in hitro spreminja vetrovne pogoje na pobočjih…).

Ko spet pihne gor, potegnem prvič in me vzame in potem kontra veter tako bremza (??), da samo stopim na travnik pod cesto. Še enkrat gor v tropski vročini.

Počakam, da spet enkrat pihne gor in potegnem in je podobno, vendar me na polički pot cesto malo dvigne, da gre čez prelom. In potem me še dodatno dvigne, da sem že lepo nad drevesi. In bi se lahko zapeljal čez gozdni rob v dolino in bi bil zaresen let… Ampak ni govora, saj tudi približno nimam rešitve za nazaj gor (enourne hoje po gozdu v strmino v sedanjem stanju ne bi zmogel…). In zavijem ostro levo in pristanem na travniku.

Zoranov novnovnov

In počasi odpešačim nazaj gor do LCja…

Ko sem predvčerajšnjim imel v mislih popoldanske projekte in hotel na Rakitni pobarvati kakšno belo piko, sem stal na vrhu tegale travnika in skoraj uro poskušal uresničiti tale novnovnov start. Ves čas je dihalo od zadaj (više je bil konkreten JZ), čeprav je sonček lepo sijal in grel kotanjo pred cesto. In nisem uspel narediti nove pike, kot tudi ne pobarvati kasneje bele pike na Rakitni … in sem se na koncu le malo sončil pri Milanu.

Danes sem ponovno tukaj, saj mi ta prekrasen in čudovito pokošen travnik ne da miru. Piha pa generalni V, torej bi moralo biti idealno. Ko se peljem gor na Rakitno in se ustavim, samo stopim iz LCja in veter pometa in naokoli šumijo drevesa (pa če bi šel na vrh travnika, bi pihalo pravokotno z desne).

Samo naprej k Milanu se zapeljem (no, v resnici še malo zgolj ogledujem potencialne lokacije, saj čez planoto pošteno prbija V, JV). Milan me sprva proglasi za svojega novega delavca (seveda prekarca), vendar dela ne sprejmem, saj ne vem, kako bi to šlo s penzijo skupaj…

Ko se čez nekaj ur poslovim, se na poti dol še enkrat ustavim tukaj. In nič ne piha. Takoj parkiram LCja na vmesni stopnji travnika in rinfuzo na vrh.

Ravno postavim, ko veter spet rukne. Ampak zdaj ga čakam, naštudiram cikle in potegnem, ko je zatišje pred naslednjim. Lepo gre Rook2 gor, me dvigne in potem na spodnjem delu še butne gor, da ostro zavijem desno, saj bi bil previsok za levi konec travnika.

Zoranov novnovnov danes

Malo se usklajujemo za resno letenje, vendar ni interesentov, pa še Erzo ni preveč navdušen za kamorkoli v tem močnem JZ (Slivnica tudi že 8/13, pa kasneje okoli 10, v Vipavsko nikogar ne mika, zajamčena Brestovica pa je daleč, Vremščica, ki mene mika, pa bo itak premočna…). Erzo bo tako serijo reševal na Hribih, jaz pa naokoli na projekte (čim bližje LJU).

Se odločim, da grem proti Pijavi Gorici pogledati še neuresničene starte, pa najdem v Smrjenah tak lep rehabilitacijski travnik, ta potegnem Rooka 2 takoj ven. Zadnje dni mi ratujejo tudi že položni (in gladki) starti in ta travnik je tak. Res pa, da je zelo položen. Res zelo položen predvsem tam, kjer lahko raztegnem, saj ga, zgoraj na začetku, kjer je malo bolj strm, seka trofazna.

Domišljavo postavim (tukaj občasno potegne od SV očitno termika iz kotla) … in potem še vsaj 10x postavljam, saj ga sploh ne spravim gor, ker meša od vsepovsod. Ob zadnjem poskusu se Rook 2 zloži na kup še tako, da so štrikci vsi pofedlani, kar mi vzame pol ure pretikanja teh tankih štrikcev na +50st sonca, da se lužica nabira v travi okoli mene…

Potem pa potegnem (še obljubljeno zadnjič – samo še nabral bom in v LCja), pa čudežno gre enakomerno gor in rata in se odpeljem v kotanjo…

Zoranov novnovnov

Ko pridem skoraj mrtev nazaj do LCja, se zapeljem samo še do Pojetovega štarta Gradišče nad Pijavo gorico na ogled. In mi je jasno, da ga ne bom ponavljal, razen če bi nameraval spet začeti rehabilitacijo od začetka…

Še vedno smo prbiti na svojo občino in počasi mi že zmanjkuje uporabnih lokacij. Je pa tudi za danes napovedan lep dan z malo vetra J, JV smeri. V svojih tavanjih zadnjih časov okoli Besnice in Janč sem že opazoval pobočje pri kmetu Brdarju, nasproti že dolgo znanega zaresnega starta Gabrski hrib (pri Jančah). Lokacija je še malo bolj pomaknjena v to stransko dolino Besnice, približno na isti višini 600m in pa obrnjena na V stran. In mogoče je danes ta dan.

Iz Besnice zavijem po strmi makadamski cesti za Vnajnarje in parkiram na kolovozu pri cvetočem češnjevem nasadu. Ogledujem si mikrolokacijo in med sadnimi drevesi in drevesnim šavjem le najdem izvedljivo smer odleta. Piha šibko, skoraj idealno, gor po pobočju v smeri odleta z občasnimi odkloni smeri. Je pa gozdna meja pod travniki, kjer bi naj startal, kar visoka (ampak po moji oceni bi moralo iti čez…). Poleg tega je ta stranska dolina (brez pristankov) kar dolga do glavne doline Besnice, kjer sem na razkošnih travnikih že kar nekajkrat pristajal (tudi zadnje čase) in to me še dodatno skrbi. In ob teh “razmišljanjih in analizah” = cincanju, mine urca…

Ker pa veter najbrž nikoli ne bo boljši kot danes, na koncu le raztegnem Mentorja3 in se zbašem v tangice. V prvem poskusu lepo speljem.

Tudi čez gozdno mejo gre vsaj s 5m lufta. Sedaj pa na desno ob gozdnatem pobočju, kjer pričakujem dviganje. Pa ga ni in kar močno tonem nizko nad drevesi, da že postajam nervozen. Ko že vidim glavno dolino okoli vogala, pa le dobim nekaj rahlega dviganja, ki me zapelje brez skrbi čez zadnje smreke.

Ozek travnik vodi v dolino Besnice do prečne glavne ceste z elektriko in hišami na izhodu dolinice. Tam čez pa bogati travniki za pristajanje…

In v trenutku se je treba odločiti… Čez drote in hiše mi … najbrž… ne bo zneslo, zato ostro zaniham v desno in levo in ob drevesih levega roba travnička spet v desno in … sem malo prenizek, da bi drugi nihaj speljal … in z ritjo prbijem ob tla…

Zoranov let

Najprej se mi zdi, da se bom sam kar pobral in začel pospravljati. Po prvih gibih, ko mi začne škrtati in plesati v bokih, pa mi je jasno, da se dan ne bo enostavno zaključil…

Prvi je pri meni kolesarski par z glavne ceste (prepoznam svojo nekdanjo sodelavko z IJS, ona me pozdravi nazaj – a se mi že blede ???), potem pride še možakar iz sprejemne pisarne servisa Toyote (ne, to je to, … je že konc z mano…),… ki pa je v resnici tamkašnji domačin.

Pokličejo rešilca, pospravijo padalo in me izkoplejo iz tangic in vse to lepo spravijo pri tem domačinu, medtem ko mene rešilec, ob pomirjujočem tuljenju sirene, vozi urgenci naproti…

Ko se zbudim iz narkoze po prvi operaciji, se mi pokaže tale razgled

Teden dni po stabilizaciji s temi zunanjimi fiksaterji pa je na vrsti druga operacija z notranjo fiksacijo = dokončnim sešraufanjem…

Danes pa že veliko Z (sicer krasen sončen pomladanski dan). Ker je vetra tudi dopoldne že kar nekaj, grem v to hribovito kotanjo za Češnjicami, pod vasico Zagradišče. Na dnu kotanje je prekrasna dolina, skozi katero teče potok Kižlovka izpod istoimenega hriba na nasprotni strani (to je zgornji del samotne in neobljudene travnate doline, po kateri sem iz nasprotne smeri od Podlipoglava noter raziskoval pred dvema dnevoma).

Ko s sedla zavijem na lokalni kolovoz dol proti dolini, mi gospodarjeva hčera odobri padalske poskuse na njihovi lokaciji. Pobočje je lepo travnato, poraščeno s sadnim drevjem in drevesnimi mejami in se šele pod zgornjo tretjino odpre v čistino. Parkiram LCja in s projektno robo (Rook+tangice) na vrh srednje položnega odprtega travnika.

Občasno prbije veter od zadaj po pobočju dol in mi posvaljka padalo (od smeri Z, kot generalno nabija veter, pobočje pa se spušča proti JV). Čakam, da bo dolina nakuhala kaj termike, pa v najboljšem primeru dočakam 0 (ko mi ne piha od zadaj).

V prvo lepo dvignem in sem po par korakih že v zraku, pa me veter od zadaj spusti, da prav na silo prekinem, saj čez pastirja na koncu travnika ne bi šlo.

Ko pridem spet gor, me tu čaka gospodar, ki je sicer zelo prijazen in se prav opravičuje, da mi ne pusti nadaljevati, saj trava že poganja na polno in … Po 10min prijetnega pogovora o pandemiji, karantenskih duševnih stiskah v betonski džungli bližnjega velemesta in tukajšnji prekrasni okolici Ljubljane (znotraj občine mojega stalnega bivališča…), mi kar sam odobri še nekaj poskusov in se res prijazno poslovi.

Veter zgoraj na robovih je vedno hujši (šumijo gozdovi domači…) in pri drugem poskusu samo laufam po travniku s padalom lepo nad sabo, vzeti pa me noče.

Za tretji poskus se prestavim malo v desno pod rob strmine, kjer sem v nekakšnem zaveterju. V neki približni nuli potegnem in lepo speljem, pa me tako tlači dol, da sem kljub lepi strmini le nekaj metrov nad tlemi. Na koncu se le zapeljem ven nad dno doline, pa me z -3 spusti na tla, čeprav je travnik po dolini v desno še »neskončno« dolg.

Zoranov letek

Sem bil včeraj na teh današnjih lokacijah, pa je kljub podobni napovedi (močan V) včeraj bilo meni neodletljivo. Zaradi termike je veter prbijal iz vseh smeri, v glavnem pa po pobočju dol (in je drevje kar polagalo naokoli).

Zato sem danes že po 9h na prvem gričku, kjer je popolnoma mirno, le občasno dahne iz dolinice po pobočju gor. Strmina idealna za učenje dvigovanja padala. Počakam ta dih in potegnem U-Turna in me samo odlepi, da se zapeljem daleč nad dolinico na travnik spodaj.

Zoranov prvi letek

Tole je pa idealen šolski teren !!!