Ker vstajamo okoli 6 ure zjutraj, včeraj pa smo tabor postavljali že v mraku, je današnje jutro namenjeno pohodu na vrh sipine nad taborom.

Nekateri pričakajo sončni vzhod na vrhu, večina pa smo na vrhu, ko sonce že pošteno greje.

Najprej naredimo z vsemi aparati nešteto fotk.

In seveda piha spet iz napačne smeri (v bistvu je to jasno, saj je veter čez dan večinoma iz stalne smeri, tabor pa postavljamo pod sipinami na zavetrni strani iz katere se potem vzpnemo po sipkem pobočju na vrh). Vendar je sipina tako oblikovana, da je pobočje proti vetru na SV dovolj dolgo in strmo, da bom lahko potem speljal okoli vogala nazaj v tabor (upam…).

Sunki vetra so tudi okoli 10m zato mi, poleg Alenke, še dva pomagata razplesti padalček, saj ga sam komaj držim »na vajetih«.

V primernem trenutku ga lepo hrbtno dvignem in stabiliziram in v tem močnem vetru samo stopim v zrak. In se zapeljem malo niže na desno okoli vogala

proti taboru in pristanem v peščeni kotanji pod njim.

V zaveterju v miru pospravim.

Pa še filmček tega dogodka

Vesel kot radio.

Končno se po začetnih dneh skupinskega potovanja z džipi po puščavah Omana, danes pokaže možnost za padalske poskuse. Ko postavimo tabor, se nas večina odpravi na sipino nad taborom, ki je cca 100m visoka.

Večina z željo po večernih razgledih in fotkanju prekrasnih kadrov, jaz pa še z dodatno željo odleteti z vrha.

Vsi so presenečeni, ko na vrhu iz majhne vrečke potegnem padalček in si nataknem tangice.

Vetra je precej, vendar Run&Fly ni težko krotiti (pa še Alenka mi pomaga). Vsi so navdušeni in me spodbujajo, ko držim padalček nad glavo,

meni pa ni najbolj prijetno, saj situacija ni spodbudna. Piha iz napačne smeri in si tako ogledujem le pobočja med sipinami, ki so obrnjena stran od smeri našega tabora.

Čeprav je pesek na pobočju mestoma čvrst, se po nekaj korakih vse posuje in si do kolen v njem.

Ko končno uspem odleteti, se samo zapeljem v peščeno kotanjo spodaj, brez šans, da bi preletel naslednjo sipino in celo zavil desno proti taboru.

Drugič poskušam z vrha malo bolj desno, pa sem še prej v drugi peščeni kotanji.

Še nekaj časa poskušam

(dokaj naporno je potem po posipajočem se pesku spet povzpeti nazaj gor).

Uspe mi še tretji poskok, vse skupaj pa brez šans, da bi preletel začetne sipine in se odpeljal proti taboru.

Zoranovi prvi poskusi v puščavskih sipinah

Zato v zahajajočem soncu samo še odpešačim do tabora…

Sem danes zaradi zemeljskih razlogov v primorskih koncih. In ker dežuje vse do Črnega kala, je tukajle prva možnost za nezemeljsko pavzo. Na temle hribčku smo nekoč že bili z Erzom in Megom (ko je pihalo neuporabno v hrbet).

Danes pa je napovedan močan JZ in tule na vrhu piha idealno po pobočju gor. Postavim in sem ves posran, saj je pobočje sestavljeno iz ozkih terasic in strmih vmesnih škarp (kot velikanovo stopnišče), na katerih se bom gotovo zataknil…

Potegnem in mi v prvo Rook na mestu obstane nad glavo v vetru in čudim, da me drži, tako da samo stopim v zrak.

In se zapeljem bogato nad progo in šavjem spodaj na travnik v dolinici.

Zoranov let

Vesel kot radio za tale novnovnov.

Mega se poslovi, Erzo pa lobira še za projekte (v bližnji okolici).

Najprej ga zapeljem z LCjem kar gor na moj Kolobar2 (pravzaprav je v prazgodovini=pred OLCjem, tod skakal že Mega…), ki ga mimogrede odleti.

Erzov Kolobar2
Simon Rant : A to v resnici letiš, ali malo tudi tečeš? [24.9.2019 17:00]
Tom Pavlič : Kdo dlje zaluča GPS… [24.9.2019 17:07]
Andrej Erznožnik : Kar pridita če se čutita sposobna [24.9.2019 17:18]
Tom Pavlič :  Vsak ima svoj hobi… [24.9.2019 18:36]
Andrej Erznožnik : Pa zbiraj znamke, filatelistične, jaz jih tud samo ne filatelistične [24.9.2019 20:49]

Potem greva proti Rakeku od zadaj in zapaziva tole krtino – Pečišče (naju kasneje pouči Mega o lokalnih krajevnih imenih 🙂 ). Parkirava na kolovozu in gor.

Erzo prvi lepo odleti v bližnjo kotanjo spodaj.

Erzov skokec s Pečišča

Meni uspe šele v drugem poskusu.

Zoranov skokec s Pečišča

Sedaj pa še naprej v raziskovanje.

Nekaj neuspelih ogledov in potem gor na področje Ivanjske rebri, kjer najdeva lepe travnike, ki pa so nemarno položni. Eden je res obetaven in čeprav piha rahlo v hrbet, Erzo mora poskusiti (za penzioniste je to preveč položno v tem (ne)vetru…).

Da bi bil bolj učinkovit je kar v gatah (to je sicer že od Kovka naprej…), kar mu omogoči res maksimalno gibčnost in kot gazela se zapodi po pobočju in … spelje. In slalom med grmovjem in čez progo na spodnje travnike.

Ko ga poberem, pa je treba hitro najti še enega novega (Erzo namreč dela nove starte na dnevnem nivoju samo v povezavi mnogokratnikom števila 2 -> 2, 4, 6, 8,…).

Greva še na moje Ivanje selo, kjer se čez ovčje dreke v drugem poskusu uspešno požene v kotanjo…

Erzovo Ivanje selo

Potem pa na prebranac v Etno.

Glede na močno burjo/SV čez vso SLO, zjutraj navijam za Štajersko (Dobrovlje in okoliški starti/projekti), ampak Erzo si je zabil v glavo Dolenjske projekte in grem z njim.

Prva je tale krtina pri Biču, kjer sva oba neodvisno stala že vsaj enkrat v napačnem vetru. Danes je veter v idealni smeri, le da je mogoče premočan (4-6, 8,8).

Kljub temu prineseva robo (Erzo zaresno, jaz vztrajam na projektni). Občasno pošteno pihne tudi s strani. Postaviva in v primernih trenutkih potegneva.

Prvi je Erzo, ki ga nabije gor, pa zagunca in spusti in pride na sredo pospravljenega koruznega polja.

Mene najprej na startu spusti malo naprej in potem nabije gor in potem po liftu dol na koruzno strnišče.

Zoranov skok

En izvoz AC naprej in pri Trebnjem ven in malo ogledov (koruza, preveč vetra…), na koncu najdeva tole pobočje v kotanji pri vasi Blato.

Na vrh pod gozd ob skromnem vinogradu kjer piha znosno, so pa tudi občasni konkretni sunki (in veliko šumenja zadaj v krošnjah) . Postavi Erzo in jaz nad njim in potegne.

Pa ga sunek vetra odnese po startu v desno in mu padalo obesi v vinograd na prekle. Nekatere so prav visoke in kar nekaj časa porabiva, da snameva padalo. Očistiva še trsje in vitice in listje (žal brez grozdja v padalu) in potem ponovi in lepo odleti med dvema vrstama fižolovk v levo čez koruzno strnišče skoraj do lokalnega golf placa (povsem zaresnega).

Jaz potegnem malo za njim in me lepo vzame močan veter, pa tišči v levo ob gozdu, da komaj speljem mimo dol čez fižolovke na koruzno strnišče.

Zoranov let

Ob golf placu in obnovljenem nekdanjem vaškem izviru pospraviva in proti LJU.

Na pobočju zadaj nad Jelovcem proti Ulovki pa sva oba videla še eno lepo pobočje nagnjeno od severa, ki ne sme ostati neodleteno.

Premakneva LCja in odpešačiva gor po (tudi v nulo pokošenem) travniku.

Postaviva v vetru, ki v sunkih piha striktno z leve. Potegnem prvi in dvignem skoraj pravokotno na pobočje, potem pa kar laufam dol, da speljem … in se zapeljem do konca travnika, malo pred prvo hišo.

Zoranov četrti let danes

Erzo pa malo za mano. Novnovnov !! 🙂

Erzov let

Ker pa je vmes sonček raztopil temne oblake, kar obsediva na soncu na travi in uživava v razgledih in padalskem modrovanju in obiranju tistih, ki niso zraven…

Pri prejšnjem obisku Baške sva po pohodu skozi kanjon Vrženice stala na vrhu tega pobočja nad zalivom Vela luka daleč spodaj in občudovala panoramo preko zaliva Male luke in čez morje do vrhov Velebita zadaj. Takrat sem si obljubil, da pri naslednjem obisku sem prinesem padalo.

Ves teden je nažigala močna burja, za danes (zadnji dan pred odhodom) pa je bil napovedan upad. Zjutraj se (s padalom) od Bunculuke odpraviva kar po direktni poti čez hrib proti Veli luki. Ob jutranjem odhodu okoli 7h burja še kar piha, ko prideva okoli 9h sem, pa je že skoraj prešibka.

Iščeva primeren prostor vsaj za razgrniti padalo s čim manj kot britev ostrega kamenja in ga res najdeva tik ob potki, ki se začne spuščati strmo po pobočju (če ga ne bi našla, bi morala začeti z aktivnostmi plana B…).

Alenka mi vztrajno in previdno razgrinja padalo, da se ne natakne na ostre skale. Kljub temu se štrikci kar nekajkrat ob dvigu zataknejo. Ob prvem uspešnem dvigu in stabilizaciji že mislim, da bom lepo odletel, pa se po nekaj korakih spotaknem…

Še nekaj poskusov dviga z zatikanjem, potem pa se le vse poklopi in M24 mi zagrabi in po nekaj korakih po skalah speljem…

Dinamike burje je vseeno dovolj, da z M24 celo pojadram levo ob pobočju do naslednjega grička in nazaj do zaliva in ob spuščajočem pobočju proti rtu.

In še sem in tja ob pobočju in nad morjem zaliva Velika luka, da potem stopim na tla na lepem (delno osatasem) travniku za plažo.

Zoranov let

Vesel kot radio zaradi prečudovitega letenja in seveda novnovnov-ega starta.

Še filmček poleta

Skoraj tako, kot jadranje na laminarcu na bolgarskih plažah prejšnji mesec…

Danes napoved podobna kot včeraj z več možnosti dežja in manj vetra J, JZ smeri. Greva z Alenko na izlet v kraje, kjer sem se predvčerajšnjim vračal domov in sem opazil nekaj lokacij.

Najprej na tale prelep travnat grič za Rašico, kjer ni še nihče (zabeleženo) odletel.

Z Rookom, Alenko in kužkom na vrh griča, ki je meni primerno strm in si ne obetam težav.

Pa me seveda čakajo, saj piha od zadaj – S (kaj drugega sem pa lahko pričakoval…).

Alenka mi sekundira s trakcem, ki enakomerno vztraja kar nekaj časa od zadaj dol. Ko pa enkrat trakec pade, potegnem in lepo odletim in poletim na naslednji travnik ob kolovozu.

Zoranov let

Novnovnov in vesel kot radio.