Danes imamo v nacionalnem parku Sossusviei ogled rdečih sipin in tisočletnih posušenih dreves. Najprej nam je obljubljena jutranja rekreacija na najvišjo sipino Dune 45, kjer sta že pred dvema letoma letela Pojetov Jože in Slavka (kasneje se izkaže, da je ta sipina v resnici Marais’s Point, Dune 45 pa je naslednja ob cesti…).

Vzamem padalček (Run&Fly) in za ostalimi zagazim v spodsipajoči se pesek. Kljub zgodnji uri je vročina že konkretna in čeprav imam pohodne palice (s krpljicami) se vedno počasneje premikam po sesipajočem grebenu proti vrhu. Ostali moji sopotniki drug za drugim odstopajo, tudi večina ostalih turistov odneha še pod vrhom, nekaj mladeničev iz drugih turističnih skupin pa kar odlaufa mimo…

Na vrhu 800 m.n.v. (ki je v bistvu greben peska, ki pada v pobočja na obe strani in se od tod naprej začne nižati) potegnejo občasni sunki termičnega vetra z ene ali druge smeri. V pesku si kar ne morem natakniti tangic, ki so navite in zamotane okoli štrikcev in fiksno vpete v gurtne padalčka (sem pogruntal, da tega padala bolje ne odpenjati od sedeža, ker ga potem na lokaciji le s težavo pravilno naštimaš – sploh če komaj vidiš lasno tanke štrikce).

Skupinica Francozov me z zanimanjem opazuje in spodbuja (kar mi samo še poveča nervozo in potem seveda pozabim vklopiti GoPro). Končno sedež le odvijem in pretaknem skozi gurtne in lahko podegnem padalček iz vreče. Francoze prosim, da mi odnesejo pohodne palice dol in pridržijo raztegnjeno padlo, saj veter občasno kar močneje potegne.

Počakam, da pride cikel, ko pihne po pobočju gor, s strani, kamor sem postavljen in potegnem. Padalček skoči idealno gor in me odlepi iz peska. In se zapeljem desno ob greben in še malo na drugo stran grebena sipine. Občasno me termični sunki kar butnejo, ko peljem proti parkingu, kjer naši pripravljajo zajtrk…

Zoranov let z Run&Fly

Najprej hočem kar domov, pa se na poti in po postanku v trgovini vreme bistveno izboljša (celo nekaj sončka greje skozi oblake). In si premislim in obrnem na AC in proti Grosuplju, na najbližjo projektno lokacijo, ki sem jo zadnjič (v močnem V) že ogledoval.

Erzov originalni start je na sosednjem gričku levo za šavjem in ustrezno terasast, zato grem v desni konec doline, kjer je pobočje enakomerno in brez ovir.

Počasi gor in na vrhu postavim (tečne rože in trava je po višini že kar malo mokro sitna – tu so kvečjemu enkrat kosili letos…). Med postavljanjem opazujem oblake, ki jih ekspresno goni (bi rekel, da od Z). Vetra malo (skoraj nič), ampak občasno butne od zadaj, z leve, z desne,… pa tudi od spredaj.

Počakam na tisto od spredaj, potegnem in me veter popolnoma ustavi, da se moram skoraj uleči naprej, da porinem po pobočju dol in me vzame. Pa me nabije malo gor, pa močno dol (skoraj do tal) in me potem tik nad tlemi nese v levo (padalo je pod 45st glede na smer) do kolovoza.

Zoranov novnov(nov) danes z Rook 2 ML

Ni mi bilo prijetno, zato za danes raje kar zaključim…

V bistvu je to moj novnovnov, saj je dovolj daleč stran od Erzovega in na samostojnem gričku, vendar ga ne prijavljam, saj imam raje zeleno Erzovo piko, kot da mi bije belo v oči, ko vem, da je ne bom šel barvat…

Ker mi primarna terapija odnese današnji zaresen letalni dan, pridem nekaj kasneje še na oglede okolice za morebitni nov projekt.

Prvi travnik, na vrh katerega odnesem robo (Rook 2, ki je suh in bolj našpičen), je tako položen, da niti ne poskušam. Nazaj dol v LCja in naokoli pod tole vasico Šentpavel.

Že večkrat sem bil na temle robu pod cesto, pa je vedno pihalo z leve, vzporedno s pobočjem in se mi ni zdelo (zame) izvedljivo (konfiguracija je namreč tipičen erzovski start – terasasto pobočje, pa še šavje na vsakem robu…). Tudi danes piha z leve, kot vedno, je pa bilo pred kratkim pokošeno in na prvem robu ni več šavja. Tudi počutim se že dosti bolj suvereno kot pri prejšnjih ogledih, zato vseeno poševno po pobočju raztegnem Rook 2.

Počakam, da spet močneje pihne (z leve), dvignem padalo in stopicam pod njega v desno do roba, kjer speljem. Nizek se zapeljem čez spodnjo stopnico na dno dolinice.

Zoranov novnovnov danes z Rook 2 ML

Čeprav kratko, pa sem kar ponosen nase, da sem tole speljal.

Malo se koordinirava z Milanom, pa je tudi njemu vse čudno (še vedno nikjer nobenega vetra, visokoležeče postaje, ki bi morale kazati tisti S, pa ne kažejo kaj dosti, nekatere pa celo J ali pa kar nekaj…), zato se dogovoriva za (mogoče) poznopopoldanski Zavrh (ko se bo dejansko stanje bolj izkristaliziralo…).

Tako se za vmesni čas odločim za projekte . Tukaj na Rakitni sem bil že nekajkrat v letošnjem poletju in si ogledoval razne lokacije, primerne mojemu stanju. Ob vseh ogledih vse idealno pokošene in tudi danes je tako. So pa vse bolj za JZ, Z veter in vetra je bilo vedno dosti preveč, ali pa je pihal popolnoma narobe. Ker je danes takšno brezveterje (tudi postaja na Rakitni tako pravi) upam na uspeh…

Tale prvi griček je idealen, vendar kljub vsemu piha rahlo v hrbet. Prvi poteg je neuspešen, ker sem prepočasen, v drugo pa speljem in se zapeljem v dolinico.

Zoranov 1. današnji projekt (Rook 2)

Spet v nulo pokošen, čudovit griček, mogoče malo preveč položen, za moje zmožnosti. Občasno rahlo pihne od zadaj.

Počakam na nulo in potegnem, pa ne morem dovolj “teči”, da bi me lepo vzelo in me le malo odlepi in spusti, da sedem ob vznožju prvega grička.

Še enkrat gor, zdaj ne tako visoko na položni del, ampak bliže prelomu. Spet moram čakati na nulo in potem zalaufam in lepše speljem, vendar zavijem levo le do ceste, saj sem prenizek, da bi lahko preletel še naslednji travnati trebuh do spodnjega travnika…

Zoranov 2. današnji projekt (Rook 2)