Še na en bližnji griček (seveda je tudi tu vse pokošeno v nulo) odpešačim. Ta se mi zdi najlepši s primerno strmino in si obetam najdaljši skokec.

Na vrhu je ograda in na njeni drugi strani se s konjem ukvarja mladenka. Malo čudno me gleda, ko se pripravljam… Tu pa je zdaj že kar precej vetra, žal pravokotno z desne ali od zadaj. Ne vem, ali se je končno zbudil, ali pa mu je ta griček bolj izpostavljen…

Čakam, da bi pihnilo od spredaj, čakam na nulo; drevesa ob dolinici občasno grozeče zašumijo… Kar nekajkrat neuspešno poskusim dvigniti, nekajkrat celo speljem, ampak vedno me bočni veter z desne že po nekaj metrih splakne ob pobočje na tla. Vsakokratna hoja tistih nekaj korakov nazaj v hrib me že pošteno zdela in več kot ura mine…

Ko se že skoraj predam (saj se bliža dogovorna 15 h za Zavrh, pa se enkrat veter le umiri, tako, da speljem in se zapeljem cca do polovice dolinice…

Na kratko se slišiva z Erzom, da za resno letenje danes ne bo (čeprav se potem pokaže, da nekateri pred pojačanjem vetra letijo tudi na Kovku 🙂 ). In potem mi ne da miru, da ne bi še malo pogledal na bližnje lokacije.

Tale griček pri Šmarju-Sap sem že pred časom zapazil (ko sem enkrat tu pristajal s Smuka) in danes piha lepo gor, ko nabrano padalo nosim na travnik. Ko ga razgrnem, pa močno zašumijo okoliška drevesa.

Veter prihaja v ciklih in ko prvič hrbtno dvignem, me dvigne s tal po obratu, pa popolnoma zaustavi in spusti na tla pod prelomom (ta del travnika je Erzovski tip starta = terasasto pobočje, za katerega sem enkrat rekel, da se jih ne bom več šel…).

Gor in še enkrat. Počakam, da sunek vetra mine, pa me po obratu kljub temu takoj dvigne, spusti naprej, pa spet zaustavi, ampak le speljem. V zraku je čutiti močan veter z leve, ki pa me vseeno drži čez spodnjo dolinico, da na drugi strani pristajam malo v rikverc…

Za danes bo dovolj…

Ker imam danes kar nekaj zemeljskih obveznosti, ne morem sprejeti Milanovega prijaznega vabila na Zavrh ob 11h.

Vendar pa izkoristim vmesno zemeljsko pavzo za nove nezemeljske reči: uresničitev novega starta na Gradišču nad Pijavo gorico. Tu sem nedavno že bil (v napačnem vetru) ko sem si ogledal Pojetov originalni start nad cerkvijo pri meteo postaji. Start je čudovit, nadaljevanje čez hiše in gmajno pa ne, tako da ga najbrž nikoli ne bom odletel (vsaj v originalni verziji ne).

Sem pa takrat zapazil tole pobočje na nasprotni strani vasi in danes piha prav (no, občasno tudi ne čisto prav, saj butne s strani – ampak to je zaradi termike, ki je ob tej uri dokaj živahna in hitro spreminja vetrovne pogoje na pobočjih…).

Ko spet pihne gor, potegnem prvič in me vzame in potem kontra veter tako bremza (??), da samo stopim na travnik pod cesto. Še enkrat gor v tropski vročini.

Počakam, da spet enkrat pihne gor in potegnem in je podobno, vendar me na polički pot cesto malo dvigne, da gre čez prelom. In potem me še dodatno dvigne, da sem že lepo nad drevesi. In bi se lahko zapeljal čez gozdni rob v dolino in bi bil zaresen let… Ampak ni govora, saj tudi približno nimam rešitve za nazaj gor (enourne hoje po gozdu v strmino v sedanjem stanju ne bi zmogel…). In zavijem ostro levo in pristanem na travniku.

In počasi odpešačim nazaj gor do LCja…

Ko sem predvčerajšnjim imel v mislih popoldanske projekte in hotel na Rakitni pobarvati kakšno belo piko, sem stal na vrhu tegale travnika in skoraj uro poskušal uresničiti tale novnovnov start. Ves čas je dihalo od zadaj (više je bil konkreten JZ), čeprav je sonček lepo sijal in grel kotanjo pred cesto. In nisem uspel narediti nove pike, kot tudi ne pobarvati kasneje bele pike na Rakitni … in sem se na koncu le malo sončil pri Milanu.

Danes sem ponovno tukaj, saj mi ta prekrasen in čudovito pokošen travnik ne da miru. Piha pa generalni V, torej bi moralo biti idealno. Ko se peljem gor na Rakitno in se ustavim, samo stopim iz LCja in veter pometa in naokoli šumijo drevesa (pa če bi šel na vrh travnika, bi pihalo pravokotno z desne).

Samo naprej k Milanu se zapeljem (no, v resnici še malo zgolj ogledujem potencialne lokacije, saj čez planoto pošteno prbija V, JV). Milan me sprva proglasi za svojega novega delavca (seveda prekarca), vendar dela ne sprejmem, saj ne vem, kako bi to šlo s penzijo skupaj…

Ko se čez nekaj ur poslovim, se na poti dol še enkrat ustavim tukaj. In nič ne piha. Takoj parkiram LCja na vmesni stopnji travnika in rinfuzo na vrh.

Ravno postavim, ko veter spet rukne. Ampak zdaj ga čakam, naštudiram cikle in potegnem, ko je zatišje pred naslednjim. Lepo gre Rook2 gor, me dvigne in potem na spodnjem delu še butne gor, da ostro zavijem desno, saj bi bil previsok za levi konec travnika.

Malo se usklajujemo za resno letenje, vendar ni interesentov, pa še Erzo ni preveč navdušen za kamorkoli v tem močnem JZ (Slivnica tudi že 8/13, pa kasneje okoli 10, v Vipavsko nikogar ne mika, zajamčena Brestovica pa je daleč, Vremščica, ki mene mika, pa bo itak premočna…). Erzo bo tako serijo reševal na Hribih, jaz pa naokoli na projekte (čim bližje LJU).

Se odločim, da grem proti Pijavi Gorici pogledati še neuresničene starte, pa najdem v Smrjenah tak lep rehabilitacijski travnik, ta potegnem Rooka 2 takoj ven. Zadnje dni mi ratujejo tudi že položni (in gladki) starti in ta travnik je tak. Res pa, da je zelo položen. Res zelo položen predvsem tam, kjer lahko raztegnem, saj ga, zgoraj na začetku, kjer je malo bolj strm, seka trofazna.

Domišljavo postavim (tukaj občasno potegne od SV očitno termika iz kotla) … in potem še vsaj 10x postavljam, saj ga sploh ne spravim gor, ker meša od vsepovsod. Ob zadnjem poskusu se Rook 2 zloži na kup še tako, da so štrikci vsi pofedlani, kar mi vzame pol ure pretikanja teh tankih štrikcev na +50st sonca, da se lužica nabira v travi okoli mene…

Potem pa potegnem (še obljubljeno zadnjič – samo še nabral bom in v LCja), pa čudežno gre enakomerno gor in rata in se odpeljem v kotanjo…

Ko pridem skoraj mrtev nazaj do LCja, se zapeljem samo še do Pojetovega štarta Gradišče nad Pijavo gorico na ogled. In mi je jasno, da ga ne bom ponavljal, razen če bi nameraval spet začeti rehabilitacijo od začetka…