Ugotovite: če smo imeli eno leto, ko je Rabič divje odletaval naslednje ure: Rabič 50, Ščuka 40, jest 30, sem se zdaj temu idealu urno mal približal, odletaval pa premalo daleč, zato pa prekruzal pred gorami na 100 km, kot še nismo. Skupaj imam tu zdaj že 46 štartov (3 leta). Novo je to, da smo

velikokrat štartali na popoldanske tavisoke baze, šlo je celo čez 3000, čez 100 km, kar pred tem nikoli, nismo hodili gor ali redko. Razmere smo imeli, kar se tiče vetra solidne, kar pomeni ne preveč dni, s preveč vetra, kar pa spet pomeni, da je težko s slabo vetrovnim vetrom narediti 200. Zgodilo se je, da je bilo v dnevu z malo vetra, v naslednjih 50 km, vetrov z vseh smeri ali pa inverzija….  Štel sem dneve, ki sem jih ocenil za 200 plus: 4.11., 8.11, 14.11., 15.11. Štirinajstega sploh nismo leteli zjutraj, ker nabija 10 m/s, naslednji dan pa v istem smo. Tega štirinajstega so v Quixadi odleteli 320. Majkal nam je forfajr, ki bi zjutraj brez kompromisov štartal prvi, ne glede na veter! Isso – to je to.  

Erzo

  Število štartov 
Število ur 
Število prvih štartov  
Št. Gamailer   Max distanca OLC
Edvin
 10  20-35  0  3  155 km ?
Emil
 15  21-09  3  2  113 km
Mega
 20  27-54  7  6  90 km ?
Erzo
 21  45-50  6  5  179 km

 

 

Oblačno jutro nas odvrne od letenja. Zedoido je že v pousadi; najprej mi ofna hladen kokos in ker imamo čas, mu tradicionalno podelim eno čisto majco x-Alps Suša-Eržen. Ko se začne trgat, gremo ob 10h na štart. Piha ful gor ali nič, kar je sumljivo, da je iz strani, in čez čas samo še nič ali dol. Še dobro, da sem si iz lat pripravil ležišče, da imam kje ležat. Potem potegne fajn gor
Photo: Brasil sofinacira izgradnjo rezervoarjev za kapnico…
{gallery}preleti/2009/brazil/17_1{/gallery}    
in baze so še zmeraj. Junaka Megata, kot prvega lepo dvigne in splakne. Na tleh pove, da piha 5m/s iz hriba ven! Razmere se spet poslabšajo in že pakiramo za dol. Toda, ker imamo zdaj na pristanku, na ukw zvezi mobilno meteo postajo (Megata), na štartu pa piha gor, spodaj pa samo z leve, se zdi ideja skočit, ob želji pobrat, vabljiva. Francoza, ki sta spakirala, samo opazujeta. Toda Emila samo spusti, da se meni že ne zdi več smiselno. Že pogasnem inštrumente, snamem rokavice, ko zapiha lepo (ne preveč) gor, ob info, da se spodaj umirilo. Štartam, in ga že motam- v treh različnih pobiranjih se vsakič na 930 zabijem v strop, čeprav baze višje!? Pobiranja tud zunaj z 200 m nad tlemi.. Kruzam skor uro, pred koncem mojga poleta, se pomečeta še Julijen in Roland, ki imata za mano senco, zdaj povrtita enega in dol.

Mega, ki rad govori angleško, je v Julijenu našel novega sogovornika in tavelk štos tukaj je, če mu je že razložil, da imamo 20  (42) km morja, kakor je že Gusu in še kom. Gus dobro govori angleško, francosko, portugalsko. Z Mego sva z njim govorila angleško, Edvin pa z njim portugalsko. In to vsi obenem.

Že jutri prihajajo novi Francozi, verjetno na poti na Xc Cearo v Quixado, ki začne čez nekaj dni. Štartnina 700 eurov; veliko za spanje v hotelu , eno slabo topografsko karto, ki jo dajo in malo ali nič letenja. Julijen pove, da tja ne mara, ampak gre tja zaradi Rolanda, ki pa še v Patuju ne zna štartat. Tudi domačin z Natala pove, da tam ne bo letel; zdi se da gre bolj za druženje, opazovanje kako ene par mandelcev vsako jutro tud odleti ob asistenci treh pomočnikov na padalo.

Jutri je še en dan, za kratek poletek, nobenmu se ne da več; jest bom pa verjetno  šel. Emil je zapisal: Slivnica prihajam!!

 

Tiste slike, od učirej, ko perejo cune je slikala tamala, men se ni zdelo etično, jest sem samo gor dau…; sušeče se cune pa ja. Že učirej sta prišla lanska Julijen in Roland (Fra) in popoldne nardila curaka (zelo kratek polet). Zdaj zjutraj pa jih pelemo gor, saj sta z busom. Edvin ne gre več, Emil gre za spremljavo še. Piha mal. Potegnemo, in z Julijenom navijeva 1200, skoraj do kar obsežne baze, ki se steza nazaj v ravnino.

{gallery}preleti/2009/brazil/16_1{/gallery}      

Cca 8:10 (štartam 7:40, treka ni, oziroma bo back up iz Edvinovga inštrumenta šele doma) greva pod njo nazaj in se precej uleževa. Mega in Roland imata več šans, si misliva; počakat bo treba (je reku Rabič ne prehmal), a nazadnje še čez goro ne prideta – Gamaleira! Nazadnje se še tiste baze posušijo. Še enkrat gor.

Nič ne piha, al pa s strani . Čakat. Pol le popiha, nardi 2 baze pa spet nič; ampak baze zdej neki so. V slabem vetru štartam, se zvlečem gor, 1km desno, ko prej že 100 m pod štartom. Do baze in gas. Po 2,5 urah komaj 40 km, čez Antonio Martins, piha JV, veter mi nič ne pomaga, zdej že preveč pokriva, proti Marcelinu, da tam srečam južni veter. Namen je bil sicer Uirauna, ki je res carska špura, a mi je Emil rekel, da danes pobira samo v naši državi Rio Grande de Norte. To je res reku, ampak za Uirauno je bilo čist v veter, ki se je videl še po dimovih na tleh. Če bi šlo, bi šel. Roland tretjič v Gamaleiro! Mega gleda TV. Edvin… Julijen leti – gre do Rialchota in nazaj Umarizal, ima prav tako bočni veter – SV. Pa bodi pameten. Tako lokalnih vetrov pa še ne (ker ni močnega splošnega, ki bi uredil situacijo)!  Na 60 km obrnem in z južnim vetrom pod bazami, ki vse preveč pokrivajo v Sao Francisco. Da ga zašpinim 1x še s te strani. Doma je miren naš Peter, ker še ni blo 200 in kot kaže je tud ne bo. Ampak jaz sem zelo zadovoljen, saj sem prekruzal teren v vse smeri, kar je bilo zame novo.

{gallery}preleti/2009/brazil/16{/gallery}      

Dnevi se iztekajo. Po Windguruju.cz naj bi pihalo 3m/s, Peter je rekel pomnoži z 2, pa bo pihalo mal manj (kot 6). Ob 7h s pousade; dan brez baz in namerimo 9.9 m/s šus. Kriteriji za štartat se zvišujejo. Spodej in spredej, kjer se postavim, mi 2x z dvignenim padalom ne uspe odletet. Naš asistent je zelo uporaben, ampak včas bi blo pa bolš, ko ga ne bi bilo. Mega je že postavil tezo,
 
{gallery}preleti/2009/brazil/15_1{/gallery}     
zakaj ne pograbi celega štarta vseh vejic. Potem ga ne bi rabil. Tako vejico pobere iz zamežlanih štrikov in jo vrže 2 m stran, da jo še isti dan, isti pilot, v istem štartavanju še 1x pobere. Jaz zdej preobrnem krilo padala. Asistent Zedoido in še en, mi strokovno obrneta padalo, približno tako, kot ko se pobrana, ko se vseje repo. Ne dam dost glihe. V zraku pa vidim kakšno kilo, dve, več(?) zemlje v polovici krila, ki smo jo pridelali. Mam kar flape dol, 10 cm padala na koncu pri komandah visi od teže dol. Še lepo v začetku vrtim, nakar se mi zazdi, da ne pelje dobro, tako modificirano krilo in se poberem dol, itak ne gre  pokonc, ni baz. Okol patujske velike skale letim in ostalim pokažem, kje je danes edina uporabna termika na gori. Kasneje po 12h, se naredijo baze kot treba. Emil zraven mene, Mega danes ves divji na 80 km, Edvin prav tako (divji) 130 km. Toliko zaenkrat, doma bojo kvečjemu opolnoči, je šel Emil ponju.

Sam Emil je danes dolgo zlagal padalo, je reku, da ga je že za damu (domov). Itak je že tud omenil, da v Brazilijo pride samo še v Rio (jaz ga sumim, da se je neki zgodilo, un dan na 3600, 1000 m v bazi, sam pravi da ne). Zato se odpraviva na patujsko Copacabano, kjer je danes res živo, da se pripravi na Rio. Perejo (na roke) in sušijo se cune (cunje, oblačila) in kopamo se. Ta zahodni svet je res sprevržen, ko imaš otroka in greš z njim plavat mu moraš kupit rokavčke. Tu imajo otroci šop zvezanih (liter, 2) plastenk in to je to. Kako enostavno je življenje in 3 mulčki pridejo na kopanje s tremi osli, da jih jest hecam, če so skupaj seis (6) amigos. Ena tamala (tista, ki je nimam slikane s plastenkami, se mi ni zdelo) pa slika z mojim fotoaparatom dokler ne zmanjka in baterij in prostora.

Tako s tem dopisom tudi odpiram Predhoden razpis za Patu 2010, saj se bojim, da bom šel drugo leto sam!!!!! 
 

{gallery}preleti/2009/brazil/15{/gallery}      

Zbudim v oblačno jutro z dežjem!!!? Ja dragi moji, dež je padal, dš je šel in deževalo je. Gora je bila zavita v deževno meglo. Vse to, tu res še nismo videli in prav lahko si je bilo takoj predstavljati kako beden je lahko Patu, ko ni letenja. Pomislim na karte za igrat, ki jih nimamo. A severno od nas se že mal jasni.

{gallery}preleti/2009/brazil/14_1{/gallery}     

 

Ker tu načeloma ni hribov, se vreme daleč vidi, ne kot pri nas, ko se deževne baze obesijo na hribe, ki zapirajo kotlino in se nam tudi sanja ne kakšno je vreme 30 km na drugo stran hribov. In se rihta, da od severa že grejo baze in kmal tud pri nas. Že smo gor, a prbija tud 10m/s, pa še mal severna smer je; mi je pa čist jasno da bi Ščukc pa Rabč šla, mi pa…takle mamo (bi rekel pa Jurij)… in se lep dan dela….ko tko čakamo res začne pihat clo dol….

Turisti kakršni smo, gremo z Zedoidom na exkurzijo, kakršno si je zamislu še v času dežja zjutraj. Gledat 200 let staro hišo (antiko kot pravi) ter caverno – jamo. Jest kot strašni speleolog dvomim, da bi v teh granitnih kamninah lahko nastala jama. In res, gre za ogromen balvan granita, ki je pokril ostale skale v pobočju in tvori nekako streho, pod njo pa je na 20m skoraj tema, ki jo prekinjajo snopi svetlobe z več strani. Nazaj grede do avtov (20-30 minut) se Zedoido – Papagajo res izkaže kot pravi vodič, saj orabuta osir enih bogih čebelc (?). Vsi mislimo, kako ga bojo oklale in bežimo, a nič od tega. Svojim turistom tako naredi veliko veselja, ko pol žvečimo med v satju (ki pa ni iz voska, pač pa s »papirja«, a kaj bi to).

Ura se prevesi v popoldne in spet gor. Piha čist nič in spet se rešimo scuritve. V momentu štarta se popolnoma pooblači in po mukah se uspem celo dvignit in mal potegnit. Mega in Emil pristajata v oziroma pri Patuju . Emil prav pri pousadi.

{gallery}preleti/2009/brazil/14{/gallery}    

Ves spočit in našpičen se zbudim v popolno oblačno jutro. Sploh nikjer ni žarka sonca. Kar ne bi šli gor, a s polurno zamudo (ob 7:30) le, saj se je pokazal en žarek, kar se naslednjo uro ne ponovi več. 2 leti nazaj smo iz takega jutra, ki se je seveda naredil v pravi Cu dan odleteli prve stotke tle. Na štartu piha 3,4,5 m/s. Zedoido je mnenja, da gremo v Gamalejro in je sploh radosten, ko mu Edvin pove, da bi Rabič prišel k njemu živet za 2 mesca.
 {gallery}preleti/2009/brazil/13_1{/gallery}   
Jest, ki pa ne šparam besed hitr dodam, da bosta pol pač skupaj fehtala pod klancem pod cerkvijo J. Mega kot prvi zajadra, prvi tud pobere do baze 1300, se zapelje čez, ter direkt v podn. Jaz kot drugi do baze , čez goro pa ves previden vrtim neko nulo na 800, dokler nazaj do baze. Potem se sprehajam samo pod začrnjenimi deli oblakov (je čist oblačno, ajde 7,5/8) in skoraj povsod gre lepo gor. Lepo naredim v prvi uri 25 in v drugi 50km. Pri Rialchotu je celo nekaj sonca (6/8) po tleh in prav grdo zacurim pod 600, a se poberem in spet sem pod začrnjenimi deli oblakov. Od tu naprej človek pričakuje več sonca, pa se zgodi, da ga je spet manj in celo nič. Tako se po 75 km v tretji uri spod baze zapeljem v podn na 85 km špure, olcja cca 90. 8km po cesti čez Potiretamo. Zdelo se mi je, da bi lahko bil ta dan. V naslednje pol ure se pokaže mal  sonca , pa spet čist zapre. Emil klasika Godeiro, Mega v drugo tudi, Edvin 35 km med Umarizal in Rialcho da Cruz. Ja, treka pa ni, čeprav vestno pobrišem vse……m.j.j.š. Sem že skoraj miren okol tega.

Na fazendi, kjer se vležem obirajo kastanje za katere sem mnenja da so »naši« indijski oreščki. Rastejo na drevesih in ne pod zemljo, kakor arašidi. Imajo dodaten plod rumeno-rdeč na katerem je pripet orešček v zeleni lupini. Iz plodu delajo marmelado, orešček je treba sušiti morda celo pražiti, da je za jest. Drevesa so edina zelena, ki jih je več skupaj in jih porajtaš ter sem jih večkrat posnel iz zraka, saj nasadi izstopajo  pokrajini. Drevesa očitno ne potrebujejo veliko vode ali pa imajo globoke korenine.  

{gallery}preleti/2009/brazil/13{/gallery}  

 

Zdi se da bo močan veter, tako kaže, ko nabija okol vogalov v pousadi. Res je vetra 10m/s – izmerjenega z napravico za katero menim da kaže premal. Ja, Rabič bi šel. Mi pa se odpravimo na križ na patujski gori. Za vodiča je seveda Zedoido (Nor), ki je raje to, kot pa Papagajo. Gor in dol hodimo 2h, po vročini skoz goščave, da še piha nič in je še huje.
 {gallery}preleti/2009/brazil/12_1{/gallery}  
Ves navdušen nam pokaže tal, ki je prav njegov in na vrhu katerega, da bo naredil štart (vprašanje, če nima Rabič prstov vmes), ter še dve stvari zaradi katere se je splačalo sem gor: golo večje drevo, brez listja, mogoče kvečjemu z nekimi cvetki (?) pod katerim je ves čas pršelo (če bi rekel rosilo bi pretiraval- rosenje je več kot pršenje). Eno in edino. Ter opice (makako), ki jih vidimo le na daleč, slišimo pa tolikanj bolj, ko gremo 2x skozi predel, kjer so drevesa nekako bolj zelena, plus kaka palma in sploh. Na gori v nekakšnem kotlu z bujnejšo vegetacijo (okol in okol le redko kaj zeleno, razen palm) živijo opice, ki so po moje relikt-ostanek. Sam sem mnenja, da je ta predel Brazilije bil pred 500 leti drugačen z zeleno vegetacijo čez celo leto in posledično stalnim dežjem, ki pa se je začel umikat, ko so konkviskadorji rastje usodno razredčili. Te opice tezo samo potjujejo, saj živijo na zadnjem možnem področju daleč naokoli, nekoč pa so morale živet povsod.

Popoldne spet ful baze, nakar pa mogoče kar preveč pokrito in na večer zabito z oblaki, kot da bo dež, ki ga ni, menda pa, da je v Natalu. Mene popoldansko letenje ne zanima več, se šparam….

{gallery}preleti/2009/brazil/12{/gallery}   

Zdi se da bo močan veter in z rezervo gremo gledat gor in veter je ok. Poštartamo in vsi trije (Edvin za nami sam leti do Patuja- se mu tud ne da; je še zmatran od Morade Nove al pa od tega, da sta po novem z Gerlane skupaj v pousadi)  s slivniške naveze se hkrati dvignemo do baze, ki kar na 1500. Poženemo se čez goro, kjer pa ni tako super. Vrtimo vse po vrsti, samo da ne gre dol, ker ko začne jit dol, gre lahko v poden.

Informacije o letih

{gallery}preleti/2009/brazil/11_1{/gallery}  

Tu baz noče bit. Čeprav smo skupaj vsaj pol ure nazadnje ostanem mal višje sam (sta me zapustila) in grem. Zdaj že kakšna baza. Vrtim kot ubrisan in ko že skor na 1800, spet nobene baze naprej, da se samo zapeljem – mogoče da bi se lahko pobral na spodnjih 200 m, kjer nekaj žge, a popustim in grem pristat – nisem mogel več vrtit! DAN SE KASNEJE OB 12h RAZVIJE V PRAVEGA ZA 200, ČE NE ŠTEJEM TISTEGA KO SEM ŠEL 179, JE TO TRETJI OČITNI DAN!! Potreben sem počitka, če hočem odletet še eno 200, kar je min 7h letenja. Pristanem za fazendo Santa Rita, da me pride pogledat gospodar, medtem ko delavci delajo naprej. Potem me posadi na verando, seseka mi kokos, kasneje pa še jem z njimi, ko imajo ravno obed tudi delavci. Prvič pijem vodo, ki je mogoče in verjetno kar z jezera in preživim. Ko obljubim prijateljem tako sladoled (ki sem ga dolžan od prej) in večerjo (ki sem jo dolžan od prej) me prideta spet iskat, da se ne matram z mototaxiji, saj smo z reali na kratko, pa še zamenjati jih ne moremo nikjer. Še  1x sicer probamo v banki v Umarizalu; kaj jim bo poslovanje s tujimi valutami; za koga že, saj ni nikogar? Rubinaldo letos noče, ne more, ne upa menjati?; za plačilo storitev pa da bo evre na koncu vzel, sicer bomo lahko pri njem zastonj.

Rinka v vozišču služi (danes skoraj ne več) za privez vprežne živine, ko voznik parkira.

Grušt za preklado je res fenomenalen in trden (prečke iz vej)!

{gallery}preleti/2009/brazil/11{/gallery}