Kljub še hujši vročini na Krasu, sem zaradi spremembe za to smer. Prva se v jato prijavi Manca, je ob 14h frej. Z Borisom se uskladiva za 14.30 na cestninski v Logatcu in z rahlo zamudo se dobimo tam, Mega (ki se je tudi že sprostil), pa šiba proti Anji, da bomo imeli dva avta. Med vožnjo še malo nihamo ali Kovk ali Lijak, pri Anji pa se odločimo za Lijak, ker na Kovku še preveč piha.

Gasa do pristanka, po krajšem Igijevskem usklajevanju nas on le zategne gor in  v temperaturi finske savne se na startu začnemo pripravljati. Slovencev bolj malo, veliko pa ostalih narodov in piha srednje močno, v sunkih. Mega odleti in javi, da je v luftu OK, potem Delux.

Z Manco postaviva približno hkrati, s tem, da ona odleti, jaz pa začnem s serijo poskusov hrbtnega starta, ki mi en za drugim ne uspevajo (pa sem že mislil, da sem v Makedoniji to osvojil, še zlasti, ko so mi popravili prijem rok in me opremili z nasveti, ki so doli delovali vsak dan bolje…). Počutim se kot totalni začetnik in sem res že zafrustriran in ko ponavljanje presega že vse meje, potegnem naprej in odletim (da bom vsaj v zrak prišel). Z liftom gor, na levo in potem ena urica iskanja dviganj, še dosti bolj pa izogibanje kamikazam z leve in desne. Čim bolj  se poskušam izogibati množici in iskati dviganja, kjer ni  dosti ljudi, ampak takoj ko kaj najdem, se jih že s polnim gasom nekaj pripodi od koderkoli, direkt vame in začelo navijati zraven :-(. Več kot 1000 ne morem nabrati, odleteti s tem kamorkoli tudi ne, tako da imam po eni uri  tega dovolj in se  odpeljem daleč ven in na pristanek.

Zoranov let

Manca pristane malo za mano, Mega nekaj kasneje in ko pospravimo, se odpeljemo po Borisa, ki se je edini uspel prebiti do Ajdovščine.

Zaključno druženje ob sladoledu, pivu in veliki pici… In filozofsko andragoška debata o vzgoji otrok (Manca kontra Boris) 🙂

Dopoldan spet gužva in ko pokliče Boris, najprej hočem odkloniti, pa me premami predlog Gorenjska+Špela (=zagotovljen šofer, da ne bo kakšne pomote 🙂 ). Mega bo kasneje kombiniral let z družinskimi obveznostmi, tako da na britofu naložim samo Borisa in Špelo in gasa pod Ambrota. Ker smo dobri po duši (pa tud mal preračunljivi) pogledamo, če kdo rabi prevoz in prijavi se edini, ki je tam (Miha Novak ?).

Gasa na vrh, obvoz mimo rampe do hotela, pa je tam vse mirno (preveri Delux, napovedan je JV veter), zato gasa še gor, pa namesto na desno na vrh Krvavca, kar naravnost na vrh Zvoha (z reduktorjem…). Tu tabori trop mladcev, ki naj bi delali že 14 dni športni objekt za deskanje po jezercu, vendar bolj tekmujejo v skakanju v vodo. Miha gre takoj postavljat padalo (baje bo prvič v življenju odletel z Zvoha…), Boris in Špela pa se gresta namakat v jezero (Boris tudi zaplava). V bistvu voda ni tako zelo topla in sam namočim samo noge vanjo. Miha odleti in direkt čez Kokro.

Postaviva še midva in ker ima Boris sredi postavljanja še en nujen opravek, sem hitrejši in potegnem v skoraj nulci+rahlo gor in odletim. Direkt na Potoško in nekje nad Z robom dobim lepo dviganje in navrtim na 2100. Potem pa naravnost naprej čez v ravni črti proti Potoški. Do nje pridem na 1300 (tik nad vrhom) in dobim močno zanešen in močan steber (+4), ki me odnese do 1800 proti Zaplati, tam malo zgubim do 1600 in nad Kozjekom dobim naslednje dviganje, ki me dvigne do 1900. Borisa ni  nikjer in po radju pove, da piha dol in da čaka na svoj trenutek… Od Potoške naprej vse skupaj deluje precej razrukano in je treba kar loviti. Mimo Storžiča do Male Poljane, kjer že precej izgubim (do 1500), pa Ob Tolstem spet lepo gor (ob grebenu lepo dviguje, vendar si ne upam preblizu, ker je veter kar močan (da me ne bi odneslo čez …). V višini koče pogledam skozi vrata, kaj kuhajo notri in obrnem nazaj. Kontra veter zelo zaustavlja in gunca (15), kar delno popravim z rahlim gasom in umikom bolj ven. Čeprav občasno fajn rukne gor, mi ni preveč všeč in se držim vedno bolj zunaj. Okoli Tolstega še malo naberem, potem pa daleč zunaj samo še zgubljam in se z enim dviganjem pri Kozjeku zapeljem do Potoške, potem pa direkt ven in na pristanek Preddvor.

Zoranov let

Miha že pospravlja, pristane še Boris.

Borisov let

Ko vsi pospravimo, je tudi Špela že pri nas in na zaključno druženje (ne na kremšnite, ampak grmada in rumova bombica in radler in pir in kavica). Boris tja kar odplava čez jezerce, Špela pa se gre namakat medtem, ko se midva baševa in nacejava. Na koncu se pridruži še Sandi Kristič in spet nekaj lovskih zgodb od tu in tam. Fajn je blo, čeprav kar živahno od Potoške dalje…

Konec dopusta in spet običajen dan. V službi norišnica in šele proti koncu dneva začnem klicariti. Mateja je za ob 15.30, Megi tudi ustreza kasneje in pokliče še Boris, ki je za kamorkoli, pa še Špela gre zraven. Nekako smo se odločili za Krvavec, ker bo veter (JV) tam kar ugoden.

Matejo naložim v BTC, Borisa in Špelo na britofu in gasa pod Ambrota (vmes manjši incident pri tankanju na nagužvani pumpi Agipa v Vodicah…). Mega poberemo na pristanku in gasa do hotela po obvozu. Ko se z Matejo preoblačiva iz civilke, Mega že začne postavljati pri kapelici. Vetra skoraj nula in mora kar odlaufati, da mu zagrabi.

Ker je tako mirno, predlagam, da gremo ostali pogledati prav na vrh in res smo čez nekaj minut na vrhu. Res piha rahlo gor, ko pa začnemo postavljati, pihne v hrbet po hribu dol. Vendar se kmalu umiri in nula.

Potegnem prvi in lepo odletim in lepo drži, vendar nabrati ne morem nič, čeprav malo zavrtim na 0 okoli hotela. Mateja je takoj za mano in se kar usmeri proti Ambrožu, kjer vrti najvišje Mega, nekaj ostalih pa bolj ali manj curi. Boris je malo za njo. Še jaz grem tja in najdem ozko, šibko dviganje, da malo naberem. Z Megom vrtiva, vendar kaj dosti više ne more tudi Mega nabrati (inverzija) in se najprej usmeri na Z proti Štefanji Gori, potem pa vidi, da Mateja in Boris navijata nad Apnom in podaljša tja. Tudi jaz se pridružim in naslednje pol ure vrtim še tam okoli, potem pa se naveličam in se odpeljem na pristanek.

Zoranov let

Lep, popolnoma miren enourni let, vendar žal brez presežkov. Pa še prehranjevalno druženje pod Jenkovo lipo 🙂

Ker sem včeraj spustil, danes na vsak način moram leteti, saj je zadnji dan Balkantur-a.

Ob enajstih transfer na start. Veter močan (6/9), vreme krasno. Gašper predlaga, da se čaka na startu, saj so tu najbolj ugodni pogoji in nima smisla riniti kam drugam. Micko, Miha in Mega postavijo in potegnejo tik preden se odpre start za tekmo zmajarjev, ki zasedejo start za naslednjo uro in pol. Opazujemo zmajarsko dogajanje in modrujemo in čakamo. Kavčič je scuril, Micko odletel proti Bitoli, Mega pa najprej navil, potem se odpeljal nad ravnin in tam nabral do skoraj 3000 in se odpeljal naprej proti Prilepu in na jug proti Bitoli in scuril pri Dupen kamenu.

Končno veter malo uplakne in Gašper gre preverit situacijo v zrak, Tom in jaz pa postaviva, za nama pa se pripravljajo tudi drugi. Upal sem, da se bom danes pustil voditi Gašperju nad ravnico, pa on začasno pristane na startu ravno v trenutku, ko jaz hrbtno lepo potegnem (na nov način) in odletim.

Spet sam iščem stebre in po začetnem požiranju v vmesni grapi in na pobočju le najdem šibko dviganje in naberem 200m, potem pa neha in začnem curiti z -2,5. Malo me skrbi, ker sem nizko nad drevesi in naprej proti vetru gre le 5-10. Ko se počutim že ogroženo nizko, pohodim gas in rinem naprej in komaj pricurim na uradni pristanek.

Zoranov let

Zoranov OLC leta

Kasneje me Gašper pouči, da je bolje iti ob pobočju čim bolj z vetrom, ker imaš bistveno več šans za najti dviganja, kot pa da rineš naravnost naprej v veter in curiš… Malo pred pristankom pa scurita Lusja in Gašper, ki ji je prišel na pomoč, da bi jo rešil, pa mu ni uspelo, potem pa še nekaj naših.

Ko vsi pospravimo, se naložimo v kombi in gremo najprej pobirati scurjene kolege, potem pa v Prilep na zaključno večerjo…

Erzo pa medtem na Ohridu. In njegov komentar leta: Tri paraglajderi od Niš poletea, i mene mi dadoa inspiracija da odam da letam. Deneska uslovitaza letanje nebeju idealni. Startuvav sam vo vrtlog, vo kako nesum bil odamna. Vo ezeroto vidov deka počnaa pogolemi  branovi i bev prinuden nabrzinka da se spuštam do tlo!

Erzov let

Medtem pa Erzo na Ohridu. In njegov komentar leta: Tri paraglajderi od Niš poletea, i mene mi dadoa inspiracija da odam da letam. Deneska uslovitaza letanje nebeju idealni. Startuvav sam vo vrtlog, vo kako nesum bil odamna. Vo ezeroto vidov deka počnaa pogolemi  branovi i bev prinuden nabrzinka da se spuštam do tlo!

Konec letenja in nazaj v SLO…

Pa še res lep film, ki ga je o naši turi-Balkanturi  naredil Miha Skoberne  http://vimeo.com/47949688

Ker smo prišli v Kruševo šele ob 02 zjutraj, po večernem obisku v hrupnem Ohridu, kakofoniji zvokov vseh mogočih stilov muzike in gneči sprehajanja po promenadi ob jezeru, smo danes zjutraj še malo dlje poležali (zlasi jaz, ki sem bil pokonci od 4.30 🙂 ).

Ob 12h odidemo na start, kjer piha malo močnej kot prejšnje dni, pa še vse je zaprto nad dolino. Kakšno uro modrujemo, potem pa organizacija javi, da tu ne bo OK (to vidimo tudi sami -) ) in da gremo na Ribnik, ki ga imenujejo tudi prilepske Dune du Pilat.

Najprej v Prilep na kosilo in malo šetnje, potem pa pod Ribnik, ki je meni že znan od včeraj zjutraj :-).

Čeprav lepo piha, me ne mika še enkrat na hrib. Najprej se ne da tudi nobenemu drugemu, ko pa vidijo Mileta, ki starta in začne jadrati sem in tja ob travnatem pobočju, se odloči tudi nekaj drugih. Prvi starta Andrej Samsa, ki lepo jadra in celo nabere, potem pa mu sledijo tudi ostali. Pride še skupina Francozov, ki še poveča gužvo v zraku !  Zaradi gneče mi sploh ni več, da bi šel v zrak, čeprav me je prej že malo zamikalo, saj se tako jadranje vseeno ne da primerjati z najinim včerajšnjim skokom v dolino na drugi strani hriba. Včeraj je bila avantura novega starta, to pa bi bila lepa vaja jadranja na pobočju (če bi mi uspelo) in uživanja na večerni termiki.

Tako pa ostanem pod vznožjem hribčka in se pridružim skupini tistih, ki so ostali in groundhandlajo na pristanku …

Sličica
Zoranov filmček

Ob 4.30 vstanem in se zrihtam. Ob 5.15 me pobere Erzo na ovinku pri ćesmi in ob 6.20 startava ob avtocesti pri Topolčanih. V 30min sva po položnem travnatem pobočju 250m više pri meteo radarju in antenah na vrhu Dupen Kamena in se razgledujeva, kako bi odletela.

Po poti gor je že rahlo pihalo z V, sedaj na vrhu, ko postavljava, pa že malo s strani iz smeri Prilepa (SV). Na vse strani travce, vmes pa bodeča neža in druge vrvične zatikalke svežega in suhega rastja. Erzo postavi čez jarek, jaz pred njim. Ker je prešibko potegnem samozavestno naprej, pa ga napol dvigne in mi ga sesuje na stran (veter s strani je že močnejši 🙁 ). Medtem, ko ga nabiram, Erzo izkoristi in ga (tudi naprej) potegne in ko mu ga skoraj sesuje na stran, ga le zbalansira in odleti. Še predno ga uspem ponovno postaviti, je že na tleh.

Erzov let

Obiram šavje z vrvic in ga postavim in potegnem bolj v stranski veter in zbalansiram in odletim. Čez nekaj minutk sem že tik nad avtomobili in pristanem na strnišču v bleščečem jutranjem soncu. 1.nonov danes :-).

Sličica
Zoranov filmček

Zoranov let

Zoranov OLC leta

Super (razen mikroskopskih nadležnih mušic, ki so naju žrle na startu).

Gasa do Prilepa in skozi v smeri naslednjega novega. Ko prideva pod obli travnati grič (780m), se zapeljeva v vasico pod njim za info, kako priti gor. Pri hiši, kjer se ustaviva, nama povedo, da je pot do gor z druge strani (do ribnika, pa levo, pa to…) in da bova prišla z avtom gor, saj so gor antene in se vozijo delavci rabotat gor… Hitro se še pogodim za venec tobaka (150 den=2,5€ dobra kila) in odšibava po kolovozu okoli hriba.

Ubogi Erzov avto, ki komaj premaguje luknje na kolovozu, namenjenemu poljskim strojem. Ko sva že na popolnoma travnatem kolovozu, res prideva do nekega malega ribnika in tu se malo boljši kolovoz usmeri po položnem pobočju gor. Čez kake četrt ure sva na oblem vrhu.

Krasen sonček, sama travca na vse strani in nobenih peklenskih mušic. Izbirava, na katero stran bi odletela, saj gor piha z vseh strani (komaj opazno). Odločiva se za smer proti Z, saj je s te smeri najbolj obetavno pihanje navzgor. Postaviva, Erzo svojo hribovsko kombinacijo, čeprav malo niha k Mantri, ki bi ga dlje odnesla… Erzo odleti, ko jaz še preverjam štrikce zaradi šavja in pristane čez 4 minute na travniku pod skupino hiš na Z strani, do koder tudi pripelje nekakšna cesta.

Erzov let

Takoj se odpne in pusti robo in se odpravi nazaj gor po avto. Jaz potegnem in odvjugam (malo celo nakaže neko rahlo dviganje) na travnik (in pristanem dlje od njega – in imam daljši let 🙂 ).

Sličica
Zoranov filmček

Zoranov let

Zoranov OLC leta

Ko pospravim svojo opremo, je Erzo že pri avtu. Pospravim še Erzovo in ker ga še vedno ni naokoli z avtom, se odpravim po kolovozu v peklenski vročini z obema rukzakoma njemu naproti. Končno pride in ker sva pozna, gasa proti Kruševu, kjer so naši že na štartu… 2.novnov danes :-). Na poti pobereva še nekaj domačinov na različnih relacijah in izveva zgodbo o doseljevanju ljudi iz Sanđaka sem…

Mimogrede se ustaviva v Kruševu, kjer se Erzo uskladi s svojo familijo, pa gasa na start. Milena bo odpeljala avto dol, midva pa se pridruživa naši skupini, ki po enourni zamudi še vedno čaka na startu za bolj ugodne pogoje.

Plan je, da se leti proti Bitoli in se pristane najkasneje ob 15h na najbolj oddaljeni točki (bencinska pumpa, kjer sem jaz pristal včeraj). Vmes nas bodo kombiji pobirali. Ko se vsi zberemo, gasa na Ohrid. Čakamo še nekaj časa in modrujemo, Gašper končno potegne, da bo testiral pogoje in počasi še drugi. Jaz sem nekje na sredi startov.

Lepo hrbtno startam in se odpeljem malo ven proti prednji glavi, me lepo zagrabi in začnem vrteti, nabiram in nabiram in naberem do 2200, potem pa po grebenu proti J. Poskušam bolj zunaj, ko zgubim, spet iščem in se tu in tam srečujem z drugimi našimi, ko skupaj vrtimo v stebrih. Ko pridem v bližino prvega preskoka pri Bućinu, poskušam čimveč nabrati. Navrtim nekje do 1700 in grem proti preskoku, pa zgubim do 1100 pri prehodu, se lovim in ponovno nabiram, malo naprej mimo Bućina, tu ponovno nabiram, vendar mi ne uspe več zares nabrati in scurim v vasico Trnovci, kjer skupaj z mano pristaja tudi Lusja.

Sličica
Zoranov filmček

Zoranov let

Zoranov OLC leta

Na pokošenem strnišču pospravlja tudi Boštjan(Svetlin) in ko pospravimo, se nam pridruži še Tom Slejko. V vaški gostilni-trgovini počakamo kombi,  v katerem je (presenetljivo !!) tudi Mega, ki je scuril še pred Bućinom.

Megov let

Proti Bitoli, vmes pobiramo kolege in na pumpi postanemo, da se zberejo vsi trije kombiji in še večina manjkajočih. Tudi Erzo je pristal tu v bližini.

Erzov let

Potem pa gasa proti Ohridu.

Popoldanska pot od Bitole proti Ohridu je res nekaj izjemnega. Vedno lepša pokrajina postane izjemna, ko se spustimo mimo Pelisterja v dolino mimo Prespanskega jezera in občudujemo razglede na ogromno jezero in okoliške strme, travnate in rahlo skalnate hribe. Ob jezeru in navzgor proti prelazu. Smo že v nacionalnem parku Galićica.

Ko pridemo na prelaz, ki je na skoraj 1700m, se odpre res prekrasen razgled na Ohridsko jezero. In tu je tudi start, tik pod cesto. Res spoštljiv pogled na ogromno jezero, ki je 1000m pod nami! Veter piha idealno po pobočju navzgor, dokaj laminarno, čeprav se mi na trenutke zdi, da je kar močan. Začnemo postavljati padala na dokaj udobnem in primerno strmem pobočju in takoj ko postavim (med prvimi), hrbtno potegnem in odletim.

Hitro me zagrabi dviganje in začnem vrteti. V začetku je rahlo razburkano, potem pa se ujamem, vrtim in jadram in se mi zdi, kot da sem v enem velikem plesu padal, ki se s starta dvigujejo gor, eni niže, nekateri višje… V tem prvem delu naberem do 2100 in se sprostim ob spoštljivem pogledu na strme stene in ogromno jezero v globini pod nami. Ker je tu, nad prelazom močan veter v smeri Prespanskega jezera čez prelaz, se raje usmerim v pobočje Galičice in ob njenem Z pobočju (kot bi vozil ob pobočju Storžiča – vendar dosti, dosti lepše…) do JZ slemena, tu pa začnem spet vrteti in naberem do 2500, še malo jadram sem in tja in uživam… uživam, kot še nikoli doslej. Ko se zapeljem bolj nad jezero, malo zgubim, pa spet nazaj k pobočju in do najvišjih 2600m ! Res: moj najlepši let doslej !! Nikoli si nisem predstavljal , da je to lahko tako lepo. Srebrna gladina skoraj 2000m niže. Drobne ladjice in čolni na površini. Bela plaža pred vasjo Ljubanište, za katero bomo pristali. In tu, pod strmim zelenim pobočjem, ki pada v jezero: manastir Sv.Neum ! … Neprecenljivo !!! In mi zmanjka baterij v kameri. Grrrrrr 🙁 . Malo se zapeljem nazaj čez prelaz proti S, potem pa ven nad jezero in v širokem loku nad obalo vse do albanske meje (spodaj se vidi mejni prehod), pa spet ven nad jezero in pustim, da počasi, počasi (-0,5) tonem proti gladini. Ko sem že nizko nad plažo, se zapeljem nad kopno in se usmerim na “pristajalno pisto” tik ob obali za plažo (kot zgleda ozek, na videz pokošen travnik), kjer je večina naših že pristala.

Sličica
Zoranov filmček

Zoranov let

Zoranov OLC leta

Tu pa žal edini grenki trenutek (poleg trenutka, ko je zmanjkalo baterij 🙁 ). Travnik ni travnik, ampak bolj neko polje, polno suhega šavlja, ki se mi tako zaplete v štrikce, da naslednje pol ure pospravljam in besnim in razpletam padalo (tudi ostali se penijo) … Za povrh pa pride še kmet, ki začne noreti, ali se zavedamo, da pristajamo na polju sveže posejane detelje (halo!- polju suhega trnja mogoče…)  in kdo nam je dovolil (najbrž bi rad malo pokasiral). Umaknem se stran s polja in ker se mrači, skoraj ne vidim veš vrvic in šopov trnja. Šele Mega me malo pomiri, ko mi pride pomagat (hvala Mega – gentlemen !).

Megov let

Ko pospravim, si poskušam malo urediti vtise letenja in se kar usedem v avto, za razliko  od ostalih, ki veselo čofotajo v toplem jezeru.

Erzov let

3.novnov danes !! In moj najlepši let doslej !!!! :-).

Danes spet napovedan lep dan in ugoden veter SV. Ob 11h zbor in na start. Nekaj jih je že v zraku in kar nabirajo. Brifing na startu in danes počakam, da gre v luft Gašper (ki bo vodil bolj nove in neizkušene), pa še 1.liga (preletaši, Mega, Erzo, Suša…).

Hrbtno potegnem kmalu za Megom in Erzom in takoj po startu navijem in gledam, kaj delajo stari mački, vendar mi ne uspe slediti. Navijam gor in tonem dol in pridem do 2200. Erzo & Co. pobegnejo po grebenu, jaz pa sem sam (čeprav je okoli veliko naših in tujih). Počasi se pomikam proti prvemu preskoku pri Bučanih in vmes že enkrat skoraj pocurim, pa se spet poberem na 2200 in pridem do preskoka s cca 1600 in grem čez (kar bo pa bo…). Proti Bučanom pridem tik nad tlemi in najprej že pristajam, pa tik nad hišami najdem neko šibko dviganje, malo naberem (dva naša obupanca, ki sta v enaki situaciji prideta proti meni polna upanja), pa mi zmanjka in spet že iščem pristanek, pa spet najdem dviganje, ki me dvigne do 1800 in nadaljujeva skupaj z modrobelim Rookom mladega Roka po pobočju “Čavna” (kot je nekaj prej ta greben poimenoval Erzo po postaji 🙂 ). Vmes nekajkrat pobereva in na koncu grebena kaže, da bo curaža, pa mali najde dviganje, ki njega izstreli v višave in odšiba dalje, jaz pa se matram na mestu in ostanem zadaj. Končno počasi naberem spet čez greben, vmes pride Janez Jelovčan in skupaj se odpeljeva s 1900 naprej proti Bitoli. Vlečem, dokler se da in pristanem pri pumpi pred mestom (uradni pristanek L02).

Sličica
Zoranov filmček

OLC Zoranovega leta

Zoranov let

Vesel kot rado :-). Med pospravljanjem obvestim Mileta o lokaciji. Z Janezom sva kmalu skupaj na pumpi (on je potegnil še kakšnih 500m naprej), Mile s kombijem prihaja, vendar najprej pobere Mega in se vrne po naju.

Megov let proti Pelisteru

Potem gremo iskati najbolj oddaljeno skupino, ki je pristala le malo pred grško mejo (Erzo, Suša, Razinger).

Erzov let

Sušo in Razingerja odpeljemo do meje, da nadaljujeta svoj Hike&Fly in nazaj  po Samso in Miha Kavčiča in nato križem kražem med Bitolo in Prilepom pobiramo še vse ostale razsute člane naše ekipe. Vmes se že nalivamo s pirom in smo sploh super volje.

Lusjin let

Domov in zvečer na obvezne makedonske specialitete v Andoro.