Kljub še hujši vročini na Krasu, sem zaradi spremembe za to smer. Prva se v jato prijavi Manca, je ob 14h frej. Z Borisom se uskladiva za 14.30 na cestninski v Logatcu in z rahlo zamudo se dobimo tam, Mega (ki se je tudi že sprostil), pa šiba proti Anji, da bomo imeli dva avta. Med vožnjo še malo nihamo ali Kovk ali Lijak, pri Anji pa se odločimo za Lijak, ker na Kovku še preveč piha.
Gasa do pristanka, po krajšem Igijevskem usklajevanju nas on le zategne gor in v temperaturi finske savne se na startu začnemo pripravljati. Slovencev bolj malo, veliko pa ostalih narodov in piha srednje močno, v sunkih. Mega odleti in javi, da je v luftu OK, potem Delux.
Z Manco postaviva približno hkrati, s tem, da ona odleti, jaz pa začnem s serijo poskusov hrbtnega starta, ki mi en za drugim ne uspevajo (pa sem že mislil, da sem v Makedoniji to osvojil, še zlasti, ko so mi popravili prijem rok in me opremili z nasveti, ki so doli delovali vsak dan bolje…). Počutim se kot totalni začetnik in sem res že zafrustriran in ko ponavljanje presega že vse meje, potegnem naprej in odletim (da bom vsaj v zrak prišel). Z liftom gor, na levo in potem ena urica iskanja dviganj, še dosti bolj pa izogibanje kamikazam z leve in desne. Čim bolj se poskušam izogibati množici in iskati dviganja, kjer ni dosti ljudi, ampak takoj ko kaj najdem, se jih že s polnim gasom nekaj pripodi od koderkoli, direkt vame in začelo navijati zraven :-(. Več kot 1000 ne morem nabrati, odleteti s tem kamorkoli tudi ne, tako da imam po eni uri tega dovolj in se odpeljem daleč ven in na pristanek.
Zoranov let
Manca pristane malo za mano, Mega nekaj kasneje in ko pospravimo, se odpeljemo po Borisa, ki se je edini uspel prebiti do Ajdovščine.
Zaključno druženje ob sladoledu, pivu in veliki pici… In filozofsko andragoška debata o vzgoji otrok (Manca kontra Boris) 🙂