Tudi danes sem malo bolj pozen, ko sonce že posuši pobočje, termika pa že malo dela.

Lepo startam in ob rahlem dvigu odpeljem daleč, daleč, do kolovoza.

Ko se spravim v avto in malo gledam za naprej, pa se stemni (rdeča velika celica S nad LJU prehaja od Z proti V) in celo zagrmi nekajkrat. Po dolini pa piš, da polaga drevesa po pobočjih…

Danes lahko grem malo kasneje v Kižlovko, saj imam le to terapijo.

Sonce je že posušilo griček in termika že malo dela (je pa vroče, da že teče z mene, ko postavljam).

Počakam, ko lepo dahne gor, potegnem in sem takoj v zraku in nizko nad prelomom v desno, potem pa tudi nizko drži skoraj do kolovoza.

Potem pogledam situacijo po postajah in ker počasi veter narašča in ker me je mikalo na Slivnico, kjer pa je že čez 10, začnem razmišljati o projektih.

Ko sem že na ogledih (v premočnem vetru), pokliče Uki, da bi šel nekam leteti. Kraševci so dogovorjeni za Vremščico (ki se mi zdi, da bo premočna) in potrdim najino soudeležbo. Malo pred 14h prisedem v Ukijevo novo SUV limuzino in gasa dol proti Brežcu-pristanku pod Vremščico, kjer naj bi se dobili. Med potjo sprememba plana (ker je Vremščica premočna) na Slavnik.

Na pristanku pri Prešnici se k nama naložijo Gorazd, Rajko in Marko in gor. Valenčičev Marko danes nese svoje in moje padalo na start. Na startu piha podobno kot včeraj, čeprav se vsi prepričujemo, da je manj vetra in da bo bolj mirno…

V zrak Gorazd (danes ga takoj vzame v višave ob ustreznem sunku vetra ), pa Marko in potem še Rajko (ki le počasi leze naprej od brega in pridobiva višino), medtem ko mi Uki asistira in čakam na pravi veter. V sorazmerno šibkem trenutku vetra potegnem in Mentorja5 lepo hrbtno dvignem, vendar me še po nekaj korakih sploh noče zagrabiti in potem poskušam teči po teh šopih trave in me ne vzame in je zadeva podobna kot včeraj z Gorazdom, le da jaz na koncu drajsam v sedežu po riti po travi in prekinem.

Uki pride do mene in mi nese padalo gor, medtem, ko se jaz opiram na njega in napol mrtev prilezem nazaj na vrh pobočja.

Drugi poskus hrbtnega dviga (čez nekaj čakanja na primerno močan veter) je uspešen in me takoj vzame, pa potem sploh ne spusti naprej, da le počasi lezem. Ko pridem nad gmajno, sem že ves nervozen, če me ne bo spustilo v drevesa, saj stojim na mestu. Potem pa v nekem trenutku pridem v dviganje, ki me izstreli gor in dviguje, dviguje in lezem naprej in sem na 1300.

Zunaj v desno pri vzdrževanju višine do Prešnice, kjer pa bolj spusti do AC, pred katero obrnem. Nizek nazaj na pobočje, kjer nabiram pod Ukijem in v dviganju ven v levo do Podgorja (spet živahna dviganja) in še ena runda do in od Prešnice malo naprej. Nazaj bolj zunaj na okoli 1000 do Podgorja, in vedno nižji zunaj nazaj. Pa drži nizko nad tlemi vse do uradnega pristanka, kjer pa me kar ne spusti na tla.

Rajko se odloči, da bo toplandal in rešil Ukijev avto.

Pri meni najprej pristane Uki.

Tik za za njim pa še Marko.

Gorazd pristane šele, ko smo že vsi pospravili.

Potem pa spet na analizo v Kozino, kjer že čaka Rajko.

Nazaj na Vrhniko pa od Senožeč po stranskih cestah, saj so zastoji vse do LJU.

Spet moram biti zgoden, da opravim sekundarno terapijo pred primarno. Od večerne plohe še vse mokro (in ob tej uri še v senci).

Razgrnem, počakam in ker je brezveterje, zalaufam in moram laufati skoraj do preloma, da me vzame. Ostro desno in potem gre vseeno nizko nad tlemi daleč, skoraj do kolovoza.

Ko padalo naberem iz mokrote, pa je dokaj premočeno…

Ko zaključim s terapijo okoli 11h, so se jate že organizirale in odšle vsaka svojim velikim ciljem naproti. Pošteno sem zdelan, ampak vseeno preverim kam (Slivnico sem planiral, pa ne verjamem J na postaji ob vsem S in SV naokoli, zato se mi zdi najbolj obetaven Slavnik). Pokličem Mega, ki še ne more takoj, je pa za stvar kmalu. Še z Rajkom preverim in tudi oni gredo na Slavnik.

Na Uncu se nama z Megom v LCju priključi še Kočevarjev Martin (malo ga počakava) in v Kozino in kar gor na start (medtem, ko Kraševci parkirajo en avto na pristanku v Prešnici). Danes dobesedno na start, kjer iztovorimo robo in potem zapeljem LCja nazaj na cesto, ravno ko pridejo Bojan, Rajko in Gorazd.

Takoj začnemo postavljati in med krajšim modrovanjem prvi v luft atraktivno Gorazd (sploh ga noče vzeti in laufa čez travnike dol v nedogled…) in med mojim prvim neuspešnim dvigom še Rajko. Potem pa jaz (ob asistenci Martina in Mega) in še ostali.

V zraku najprej neuspešno poskušam rešiti napačno prepeto gurtno prek kokona (zopet…), medtem pa me kar dviguje in gunca naravnost naprej. Ko se le nekako namestim, sem že na 1300 in potem zunaj v desno v rahlem zgubljanju in guncanju. Ko sem že pod 1000, spet nazaj na start, kjer se v močnih dviganjih in guncanju priključim ostalim. Mega gre naravnost naprej na odprto proti Črnemu kalu, sam le malo poskušam za njim, pa se vrnem v desno bliže pobočju, kjer spet povrtim z enim ali drugim v smeri Prešnice.

Prvi se javi Rajko, da je scuril v neko luknjo malo pred pristankom.

Potem se oglasi Mega, ki se je z ravnice prvič vrnil sicer nizek, pa rešil, pa potem spet poskušal ven od Prešnice in nizek na povratku “scuril” na platojčku pri vrstnih hišah Prešnice.

Nekaj za njim je tam na tleh tudi Bojan.

Sam zapeljem in nabiram nazaj proti startu in že vidim Martina v pristajalni fazi tik nad pristankom. Pa ga ne spusti in se reši in dvigne v višave in potem nazaj proti startu in celo toplanda.

Sam obrnem v razrukanih dviganjih pri Podgorju in grem še enkrat do Prešnice, medtem ko Martinov pristanek spodbudi tudi Gorazda, da toplanda.

Jaz pa na zadnji travnik pred AC, kjer se mi pridružijo Mega, Rajko in Bojan z avtom, še predno začnem pospravljjati.

Vsi skupaj pospravimo 1-2-3 in v Kozino na plac, kjer ob pijači počakamo reševalca obeh avtov.