Erzo me za tolažbo odpelje na tole naslednjo lokacijo (ki jo je sam uresničil že pred časom). Prekrasen hrib, odprt na 3 strani (z obsežnimi zemeljskimi deli ga predelujejo v travnike) in takoj postaviva Rooka v smeri vetra. Piha močno in sam bi padalo le težko krotil brez Erzove asistence.

Končno se v nekem trenutku odločim in potegnem in ga stabiliziram nad sabo in potem z vso silo rinem naprej, da me le vzame in zajadram proti dolinici, kjer me veter spusti počasi na tla.

Zoranov prvi novnov

Gor do ceste pri Baragovi rojstni hiši, kamor Erzo kmalu pride z LCjem.

Že prej sva rekla, da zvečer jaz še enkrat poskusim pri daljnovodu, če se bo veter kaj umiril. Res ga je za spoznanje manj (ampak le za spoznanje…) in ker je že pozna ura, imam ob Erzovi asistenci Rooka takoj pripravljenega.

Malo čakam na primeren trenutek, če bi veter le popustil, pa noče. Tako ga dvignem dokaj atraktivno in me kar malo nazaj vleče in se moram res pošteno napeti, da ga nekako zrinem naprej in me na robu vzame.

In potem se v močnem vetru počasi zapeljem dol v dolinico ob napol zgrajenem stebru daljnovoda, kjer bodo kmalu pokrajino krasili 400KV kabli.

Zoranov novnov

In to je to za danes…

Po nekaj ovinkih sva v Moravčah in Erzo že vidi naslednji grič. Pri zadnjih hišah pustiva avto pri prijaznem domačinu (ki mu je kljub deževnemu vremenu vse jasno – adrenalin mora biti…) in na vrh.

Tu veter nabija še močneje, pobočje pa položno z droti vzdolž (bolj strmo in daljše bi bilo pobočje na levo proti V, ampak veter žal piha od J). Erzo malo dviguje padalo in groundhandla in ga vzame in poskakuje do spodnje izravnave, kjer se ustavi. Potem pa še enkrat dvigne in se odpelje v kotanjo spodaj.

Erzov tretji novnovnov

Sam niti ne poskušam in se z avtom zapeljem naokoli po njega. Skozi Moravče in na V do Zaloga, kjer je nad ribniki naslednja vzpetina. Malo tavava po slepi cesti (v bistvu cesta ni slepa, slep je tisti, ki jo je zasul s kamionom zemlje, da ne more nihče naprej), da na koncu po J strani le prideva na vrh travnika.

Erzo spet razgrne v močnem vetru in malo dviguje, da ga na položnem pobočju le vzame in se odpelje v dno kotanje.

Erzov četrti novnovnov

Sam spet sploh ne poskušam, opazim pa bolj konkreten grič malo naprej proti vasici Straža. Po vrhu pobočja se zapeljeva tja. Še vedno močno piha gor in pobočje se dviguje nad umetnim bajerjem – odlagališčem odpadkov – imenovanim Havaji…

Spet veter naredi večino dela in Erzo se lepo odpelje v desno ob pobočju 300m daleč.

Erzov peti novnovnov

Sam moram na vrhu še bolj riniti v veter kot prej, da me potem nabije v zrak in se pridružim Erzu na mokri travi.

Zoranov drugi novnovnov

Gor na cestico in dovolj za danes…

Erzo zasledi na FlySafe naslednjo lokacijo (ima pa težave s prikazovanjem belih in zelenih pik, tako da spregleda bistven podatek, ki bi nama skrajšal raziskovanje). Tako iz vasi Češnjevek spodaj v živo opaziva tole lepo lokacijo.

Ko prideva gor, se izkaže, da je start res lep, pa s pomanjkljivimi pristanki spodaj: tam so droti, povsod same hiše in drevesa. Sedaj že sramežljivo proseva sonce skozi oblake. Piha pa kar lepo (vsaj pol časa gor JZ, pol pa z desne SZ).

Erzo se vseeno pripravi in ob vetru gor atraktivno spelje (stari Triton mu kar noče gor). Potem pa se kar pelje in ga drži in gre levo ob pobočju in okoli dreves in izgine za gozdnim vogalom, visoko nad vasjo (pristanek, ki sva si ga spodaj ogledovala, sploh ni več v igri). Pristane že skoraj v naslednji vasi Lukovek.

Erzov tretji (samo novnov)

Erzov komentar: Tri minute prezgodaj [9.4.2019 15:04]Franek Rakun : Kaj pa je blo čez 3 minute? [9.4.2019 18:38]Andrej Erznožnik : Bluziva na pamet, v težkih pogojih odletim na klovsiča tako na kol, da odrineš manjši grm in spodaj presenečenje ob prijavi leta. Tu je letel že Poje v brezdelnem januarju, čisto drugače kot zdaj ko ga ni. On je napisal, da mu je nek fant rekel, da se naj leti po 15.00, ko pridejo domov in bodo videli tàko letenje. Še odgovor: čez 3 minute je bila ura 15.00. [9.4.2019 19:00]

Dol po njega in nazaj gor, saj sem jaz na vrsti. Iz LCja potegnem suhega Mentorja 3 in z Erzovo pomočjo sem hitro pripravljen.

Lepo speljem naprej in me celo malo dvigne nad start, pred vasjo pa spusti v luknjo, da se mi zdi, da še na planirani pristanek ne bom prišel (sploh na noben pristanek…). Potem pa me spet vzdigne in z vetrom odletim v levo čez vas v isto smer, kot prej Erzo.

Zoranov drugi (novnov)

Za oba novnov.

Kmalu je Erzo pri meni in nazaj gor na naslednjo potencialno lokacijo: vinogradniško/vikendaško naselje na Megleniku levo od najinega starta. Erzo najde možno lokacijo in ob negodovanju lastnika iz naslednje hiše, ki smatra, da je lastnik kar vsega naokoli, postavi. Malo naju ta vsesplošni lastnik spravi iz tira in Erzo hoče čimprej odleteti. In potegne na ravnem platoju in skoraj vzleti, da se za prelomnico zatakne v pravkar posekano češnjo.

Naslednje pol ure trebiva padalo z vej.

Ker je Erzo odletel 4 nove (skoraj 5), vztraja, da greva sedaj še po mojega četrtega.

In me vodi na tale start, ki mu ga ni treba ponavljati. Žal piha z desne od zadaj, tako da je moj prvi poskus samo vlečenje padala po travi. Ampak Erzo viteško postavlja Rooka in sekundira s trakcem, tako da v primernem trenutku v drugo uspešno odlaufam po pobočju in se zapeljem daleč dol v dolinico spodaj.

Zoranov četrti (novnov)

Ko pospravim, že pripelje čez travnike do mene. Še četrti novnov zame.

Danes za ves dan napovedan dež. Pa iščem (napovedane) luknje brez padavin in se mi zdi, da po 13h na Dolenjskem bo nekaj šans. In se odpravim od doma, ko v Krškem dejansko posije sonce, v LJU pa še uliva. In tako vse do Ivančne, kjer poneha. V Mirni se ceste že sušijo (čeprav med temnimi oblaki samo malo posije sonce).

Najprej na Trstenik (ki sem ga zacahnal predvčerajšnjim na poti z Nebes – seveda potem videl, da je točno tu Erzo že pomarkiral…). Kljub napovedi, da naj bi bil danes generalni SV, višje V (Arso in PP) tu piha konstanten Z, SZ (cca 5m).

Zato grem čez vrh na drugo stran griča, kjer je še lepša strmina. Samo malo ga razprem in hrbtno dvignem iz mokre trave in stopim v zrak.

Malo zavjugam in pristanem spodaj med droti in cesto na žitnem polju (sem mislil, da je travnik).

Zoranov let

Rook pade delno na lužasto blaten kolovoz in je temu primeren…

Sedaj nazaj proti Trebnju. Vmes si ogledam še dve res lepi lokaciji (neustrezni – na Trbincu piha od zadaj čez hrib SZ v hrbet, na Praprotnici pa je JZ ?? ustrezen, ampak začne grmeti in pljuskne plohica, ko si že ogledujem, kje naj postavim).

In skozi center Trebnjega na dve kepici sladoleda (vmes dež poneha) in vija-vaja nad Belšinjo vas (kjer pričakujem veter v hrbet).

Ker samo rahlo piha od zadaj po travniku dol (zaslonjeno s hribom in gozdom), takoj postavim.

V drugem poskusu le dovolj odlaufam, da me vzame. Pa takoj spusti, da čez drote ne upam in zavijem desno ob njih.

Zoranov let

Naprej (nazaj) proti Višnji gori in v tale kot, kjer bi po današnjih večinskih izkušnjah moralo pihati gor.

Ko pripešačim z mokro in blatno robo na vrh pobočja, pa piha s hriba dol od zadaj JV ?? Postavim.

V prvo tudi pod razno ne spravim padala nad glavo. Potem se zasliši grmenje in se ekspresno temni (pa ne še zaradi bližajočih večernih poročil…).

Premaknem se za rob na levi del travnika, ki je bolj zaslonjen z gozdom in malo bolj strm. Samo postavim in odlaufam za življenje, saj že čutim prve kaplje. Pristanem skoraj v LCja

Zoranov let

in samo zbašem robo vanj, potem pa me zalije ploha… In vso pot proti LJU dežuje na max.

Je šel Erzo danes za soncem – na Kalnik… Sam sem najprej planiral oglede tolminskih lepot divjih kanjonov, pa vreme ni spodbujalo k temu. Ker pa se je na Dolenjskem obetalo malo lepše vreme (vsaj po napovedi), se tolažilno odpraviva z Alenko tja: na razgledna Nebesa.

Resnici na ljubo je treba priznati, da je tukaj znan zmajarski start, ki sem ga imel zacahnanega še iz svojih šolskih letalnih časov (ko me je postaja Nebesa nad Šentrupertom pri vsakem pogledu na Skytech  zbodla v oči). Pa nikoli uresničil: najprej zaradi opozoril, da je daleč, daleč ven, do prvih pristankov; potem pa sem počasi pozabil na to lokacijo (ker je Skytech dobil nove in nove postaje in je tale zlezla pod dno ekrana…).

In se pripeljeva iz Šentruperta na vrh do zmajarske rampe ob koči, kjer naokoli ležijo (in na stojalu stojijo) profi fotoaparati z metrskimi teleobjektivi. In lovi foto mojster, enkrat z enim, potem z drugim, prizore, ki so nama nevidni. Pove, da je bil še pred debelo uro, ko je začel s timelapsom na stativu,  vrh v popolni megli…

Sam si ogledujem vetrnico na vremenski postaji na strehi koče in ocenjujem razdaljo do travnikov zunaj proti Šentrupertu… Glede na videno se odločim za A-klaso in začnem(va) postavljati. Vse nebo je pokrito (s temnimi bazami), piha pa po pobočju gor idealno (2,5/4,6). Ko postavim, veter izklopijo in samo še ždim nadaljnjih 15 min, čakajoč na vsaj malo vetra. Vmes pride četica pohodnikov, ki seveda začnejo kibicirati in me dodatno nervirajo s fotoaparati in telefoni na gotovs.

Končno spet malo dahne, da lahko Mentorja5 potegnem z vodoravnega šodrastega parkinga v luft in zakoračim čez rob ob zmajarski rampi (ne bi mogel reči, da je to prijazen padalski start).

Lepo speljem in potem najprej zaskrbljeno vozim na sprednji greben, pa primerno počasi tonem, tako da sem nad grebenom že čisto miren (pa še zasilne pristanke vidim spodaj, sploh ni panike, če eventualen močnejši veter ne bi spustil čez…). Ker vidim, da neki dimi gredo lepo gor po goricah ob vikendih spodaj, še malo poskušam najti kakšno dviganje, pa ni nič konkretnega, tako da nadaljujem naprej proti Šentrupertu. Nad tovarno Plasta tudi nobenega dviganja, tako da v velikem ovinku zbijem še nekaj višine, zapeljem nazaj do glavne ceste in pristanem na travniku tik pred Šentrupertom.

Zoranov let

Dosti (pre)dolgo odlašani novnov.

Še preden pospravim, je Alenka z LCjem že pri meni. In potem na poti proti AC iščeva bife za kakšno zaključno kavico, pa čisto slučajno najdeva v samem starem centru Trebnjega pekarno in slaščičarno Julija, kjer poskusiva enega najboljših sladoledov ever (in tudi kava ni slaba). In imajo 16 različnih okusov !!!