Današnji zadnji dan starega leta je bil namenjen snežni idili (= vsaj nekaj hoje po snegu), kot se na tak dan spodobi. Ker je na Gorenjskem manj vetra in proti KG vsaj nekaj snega, odpelje LC v tisto smer… pa še vsaj kakšen novnov bi se spodobil za zadnji dan leta.

V mislih pogledujem sicer proti Korenški Ravni (na katero me je spomnila familija Hrovat, ki je v zadnjih nekaj dnevih bila kar zapored tamkaj s smučkami gor in padali dol… 🙂 ). Potem pa me študija njihovih fotk in aktualnih posnetkov kamer v Ratečah prepriča, da se (tudi) z LCjem ne bo dalo z vožnjo prebiti gor in si izberem bolj nizek cilj.

V Dovju je še brez krpice snega (= vse južno in blatno), ko z Alenko zavijeva v hrib. Lokacijo si najprej ogledava od zgoraj in čeprav je sapica idealna, je zgornji del (nekdanjega) strmega travnika popolnoma zabasan s presušeno praprotjo in ostalim šavjem. Greva iskati boljšo lokacijo spodaj, pa na koncu prideva na isti travnik od spodaj, saj je drugje v tej okolici preveč položno, oziroma drevesa preprečujejo varen odlet.

In prideva na koncu spet na izhodiščno lokacijo, saj mi je robo lažje nesti dol po strmini, kot obratno. Skozi šavje se prebijeva dol do prve čistine, kjer v precejšnji strmini bolj vegasto razgrnem padalo med okoliške ovire. Štrikci se mestoma še vedno zatikajo v kakšen bodičast grm ali štrclje praproti. Vetrič lahno piha gor, zato bom v prvo potegnil hrbtno, da vidim, če se bo še kaj zataknilo…

Potegnem in Rook2 ML gre presentljivo lepo gor, se tudi lepo razpre, zato se kar obrnem in stopim v zrak.

In odpeljem nad dolino, čez Dovje, skoraj do Save.

Po res dolgem času spet en novnov, da sem vesel kot radio 🙂 🙂 🙂 .

Potem pa naprej v KG do Jasne in naprej (na sprehod) v Tamar, kjer ni videti nobenih lednih slapov, ki bi mi sicer zbujali spomine (pretoplo), zato pa je videti neskončne množice ljudi na poti tja in nazaj…

Hrovatova Darja opazi, da poskakujem v njihovih krajih, zato se morava po SMSjih in tel.pogovoru obvezno ustaviti pri njej Pr’Martinu, da se še na široko pogovorimo o vseh vidikih rehabilitacije, saj se vidiva prvič po najinih polomijadah…

Danes imamo v planu kosilo pod sipinami ob cesti ob atlantski obali, više nad mestom Sandwich Harbour (precej više in v resnici bi moralo biti ime starta drugačno), kjer je že kar nekaj padalcev letelo – nazadnje pred dvema letoma tudi naš Jože 🙂 ).

Lobiram, da ustavimo naše potovalne terence pod najbolj primernimi sipinami. Najprej se ustavimo ob adrenalinskem parku, kjer imamo idejo, da me zapeljejo na vrh najvišjega peščenega hriba s štirikolesnikom, s kakršnimi se preganjajo turisti po sipinah naokoli. Ko pa lastnih izve, kaj hočemo, se odločno upre, ker noče imeti težav, saj je letenje v principu dovoljeno le s posebnimi dovolilnicam, tod okoli pa sploh prepovedano (kot je baje tudi v vseh nacionalnih parkih in še kje po Namibiji ?!…).

Tako se peljemo nekaj naprej in ustavimo v bolj samotnem predelu sipin (kjer pa je dejansko tudi bela pika starta v bližini 🙂 ). Z Atlantika piha kar močan veter, ko se spravimo iz terencev. Medtem, ko se ostali lotijo priprave kosila, se sam odpravim peš proti pobočju sipin. Vendar napredujem presenetljivo hitro, saj je pesek prav zbit in je hoja podobna hoji po srenastem snegu, ki se le občasno predre/spodsipa. Tako sem hitro vedno višje ob naraščajočem vetru in kmalu se ustavim na vrhu, kjer se sipina prevali na drugo stran.

Veter piha idelano laminarno gor po pobočju od morja sem (sipine so vzporedne z obalo morja, ki ga je lepo videti kakšen kilometer stran) žal pa ga je 10+ m/s, zato se spustim kakšen meter pod rob. Ko si natikam tangice, mi gre sicer bolje kot prejšnjič, se pa pesek že tako spodsipava, da moram kar sedeti na njem in ustrezno onegaviti…

Ko sem naštiman in imam palice zataknjene v rukzak-vrečo na hrbtu, končno potegnem padalček iz vreče. Ker ni nič zapleten, ga veter takoj sunkovito napihne, ko ga poskušam hrbtno dvigniti. Stabiliziram, po obratu pa se mi zataknejo štrikci za palice in začne se katastrofa: padalo mi zavrti in navije okoli gurten prvič in še enkrat in še enkrat (prikazuje se mi Deluxov posnetek, ko ga je navilo po skoku iz aviona… res pa, da sem jaz še na tleh 🙂 ). Ker je padalo večkrat navito okoli gurten, komande več ne delujejo. Borim se s padalom, na koncu pogruntam, da je najbolje, da se uležem v pesek na pobočju in valjam/odvijam v nasprotni smeri navitosti.

Med to telovadbo mi odpihne vrečo padala v nepovrat, odtrga naramnice vreče na hrbtu in spet zatakne palice med štrikce. Ne vem, koliko časa to traja, ko se ponovno odvijam z zavitih gurten s palicami zataknjenimi kar za pas (najraje bi jih kar odvrgel v pesek).

Končno mi le uspe, dvignem padalo in stabiliziram in speljem. Veter pa me drži skoraj na mestu, ne spusti naprej in nese desno ob pobočju ob grebenu. Ko se spet poskušam usmeriti ven, pa me spusti v pesek.

Spet ponavljam telovadbo valjanja na zavitih gurtnah, speljem in me po dobrih 100m spet spusti v pesek in to celo v neko luknjo v sipini.

Še tretja matrarija, da končno le speljem in se komaj odpeljem počasi naprej, kjer pa začne veter upadati, ga je pa še vedno toliko, da prilezem le do vznožja pobočja.

Samo naberem in odracam do naših terencev na drugo stran ceste, kjer so moji kompanjoni ravno pojedli kosilo. Sam pa tudi grižljaja ne spravim vase, ko popolnoma zmatram pospravljam robo ter otresam in pljuvam pesek…

Po primarni terapiji pa imam danes zagotovljeno logistično podporo in možnost, da si izberem padalski cilj po svojih željah 🙂 . Najprej razmišlam o Slivnici, potem pa se spomnim na lokacije, ki so zaresni starti in si jih že dolgo želim, pa so zaradi logistike zame samemu v sedanjem stanju praktično neizvedljivi…

In Vrh nad Trbovljami je že en tak (obrnjen na V, kar naj bi bilo danes OK). Vožnja ob Savi je kar zamudna, saj je vmes nekaj zapor s semaforji, kar vožnjo ustrezno raztegne.

Navigacija pripelje na sam vrh, vendar parkirava na velikem prostoru malo pod njim in peš po kolovozu gor na oglede. Bazice so lepo razmetane po nebu, nekatere se počasi večajo in temnijo. Na startu (obrnjenem točno proti V in s skoraj ravnim začetnim platojčkom pred strmim prelomom – prvič sem tukaj, situacija pa me zelo spominja na Planinsko Grmado) pa 0 vetra. Nula. Niti termike, niti temna bazaj zadaj ne vleče. Nula. Malo opazujem, vendar sprememb ni. Na koncu se odločim, da vseeno greva nazaj do LCja po robo.

Alenka mi odnese vrečo s padalom, jaz (brez palic) še enkrat tistih nekaj korakov na vrh s preostalo robo. Padalo imam raztegnjeno, preden se uspem spraviti v tangice. Čeprav je brezveterje se vpnem hrbtno. Kljub solidnemu prvemu dvigu po obratu ne zmorem dovolj hitrosti in pred prelomom padalo omahne v levo. Drugi poskus je podoben, le da padalo omahne v desno. V tretje pa dam padalu dovolj energije, da ga po obratu pripeljem do preloma nad sabo in … speljem.

Prej sva se pogovarjala, da grem pristati kar na letališče čez na Ruardi, sedaj v zraku pa se odločim za levo varianto okoli pobočja in nad dolino v smeri Kisovca, kot letijo praktično vsi (v to smer je sicer velika temna baza). Let je presenetljivo miren in le nekajkrat malo zagunca. Pristanem na velikem travniku še malo naprej od Kisovca – v Lokah.

Nazaj v LJU pa kar naprej po dolini skozi Moravče, kjer je na vsej poti le en zastoj s semaforjem…

Kar obsedim v LCju na kolovozu in si pogledam update-ano vremensko situacijo. Zaenkrat še nikjer preveč vetra (dopoldne naj bi pokritost vztrajala), zato se odločim, da bi šel danes na projekte. Zadnjič me je zdražil Erzo, ki je zapolnil dve beli piki nad Podlipsko dolino in sem šel takrat tudi sam pogledati v tiste kraje, pa sem bil prepozen in stisnil rep med noge (za projekte…), ker je bilo že povsod preveč vetra za moj okus, da bližajočega dežja sploh ne omenjam. Upam, da bo danes bolje.

Vendar se pokritost topi, ko LC vozi proti Vrhniki in Podlipska je že v polnem soncu, ko zapeljem proti koncu doline. Temu primerno se je že zbudil dolinc, ki polaga drevesa po dolini gor. Prvi trije ogledani (novnovi) starti tako odpadejo, tudi če sploh ne upoštevam krav in ovac, ki se pasejo na dotičnih lokacijah.

Nazaj v Podlipo in gor v gozdnato pobočje v smeri Zaplane. Še dva mimodošla starta odpadeta zaradi močnih sunkov vetra (kljub temu, da, tako kot prej, na vsakem kar malo stojim in v naravi opazujem vetrno stanje).

Naslednji je globoko v gozdu – z osko preseko – in ga preskočim, kljub natančnemu opazovanju (in skoraj že z robo v rokah), zaradi šumenja in miganja vrhov, kar mi vzbuja dodaten konkreten dvom, da bom uspešno speljal skozi preseko…

Spet pridem iz gozda na pašnike in temu primerno je več vetra in naslednja preskočena lokacija… Ko zapeljem mimo naslednjega potencialnega starta, ga niti dobro ne vidim iz LCja, saj je smer vetra neustrezna (+ krave). In sem že na Miznem dolu pod Zaplano.

Še tu se malo razgledujem na žgočem soncu in se smilim sam sebi, kako me tepe usoda (avgusta okoli 13h v največji vročini in ustrezni termiki, da je močan S, SV v višavah ob tem v bistvu zanemarljiv…). Potem pa se zavem, da je Deluxov Boris lociran doma prav tu nekje in ga pokličem (tu na vrhovih gričev je za spremembo nekaj signala). Seveda me takoj povabi k sebi, kar hvaležno sprejmem in se zapeljem malo nazaj (od koder sem pravkar prišel) do njega po tolažbo.

Dolgo se že nisva videla in se tako zaklepetava, da čas kar beži. Vmes zunanji pokazatelji nakažejo na upadanje vetra (sosedova vetrnica in grmovje in drevesa naokoli), kar Borisa spodbudi za akcijo (na kakšnem od mojih danes ogledanih startov). Ni me treba prav dolgo prepričevati in že sva v LCju in nazaj skozi gmajno do Skrotnika.

Počasi neseva robo gor na start (na eni, drugi ali tretji možni lokaciji) ob opazovanju vetra, ki ga je tukaj sedaj dosti manj kot prej (sploh spodaj v dolinici). Na koncu greva na najvišjo točko in pod borovci pod robom postaviva.

Boris mi razgrne padalo še preden zlezem v tangice. Vpnem se hrbtno, malo počakam, da občutim veter od zadaj in potegnem. Zdi se mi, da je padalo rahlo mehko, ko se obrnem, vendar po strmem pobočju lepo speljem. Najprej me spušča, potem pa nad dolinico močno dvigne. Oster zavoj v levo in skoraj do dreves na koncu tega dela travnikov.

Vesel kot radio, saj je spet en novnov po dolgem, dolgem času (če me Boris ne bi spodbudil, bi tudi danes ostal brez).

Boris je v zraku minutko kasneje in pristane zraven mene (njega pa je najprej lepo dvignilo, potem pa močno spustilo tik nad dolinico).

Zadovoljna se spraviva v LCja in nazaj k njemu na še nekaj klepeta…

Ko zaključim primarno terapijo, bi šel še na zaresno letenje, pa nekako ni pogojev (še vedno preveč vetra povsod), pa tudi nobene ideje ni (od nikoder…). Ker sem v Šentvidu pomislim na kakšne projekte na Gorenjskem na S in se spomnim okolice Trstenika / Povelj. Tale Šušterica je obrnjena ravno na S in tukaj sem v dejanskem S že bil 2x, pa je na vrhu griča pihal nek Z. Danes pa res piha S. In to na momente sunki 10. Kar malo cincam in se počasi štimam, ampak teren je šolski. Vse je skoraj idealno, razen dejstva, da je tale pašnik ves posran od krav (ki jih pa, za razliko od prejšnjih 2 obiskov, danes ni; pa zima je tudi že malo predelala takrat dokaj kritično situacijo). Padalo kar v kepi položim na travo/gnoj. Ob naletu vetra moram prav krotiti padalo, ki se kar samo postavi v zidek. Samo na srednji dve špagci ga dvignem in po obratu lepo hendlam nekaj časa, potem porinem naprej in me odlepi in čisto počasi polzim naprej in po putru tonem nad pašnikom na spodnjo ravnico.

Ob takšnih sunkih vetra na startu sem res pričakoval nekaj povsem drugega. Končno po dolgem času spet en novnov 🙂 .

Ker je bilo v zraku tako presenetljivo mirno (predvsem pa zato, ker se mi zdi, da bi bil lahko let malo daljši), se med potjo nazaj gor (saj je LC na vrhu), odločim še za drugi poskus.

Ob naslednjem sunku vetra je padalo takoj iz kepe razprto in takoj tudi nad mano. Spet malo hendlam padalo nad glavo in potisnem naprej. Zdaj me malo bolj vzdigne, vendar še vedno le počasi spušča naprej. In sem res malo daljši kot prej :-).

Ko priden spet nazaj gor, pa še malo hendlam v popoldanskem soncu…