Ko zaključim primarno terapijo, bi šel še na zaresno letenje, pa nekako ni pogojev (še vedno preveč vetra povsod), pa tudi nobene ideje ni (od nikoder…). Ker sem v Šentvidu pomislim na kakšne projekte na Gorenjskem na S in se spomnim okolice Trstenika / Povelj. Tale Šušterica je obrnjena ravno na S in tukaj sem v dejanskem S že bil 2x, pa je na vrhu griča pihal nek Z. Danes pa res piha S. In to na momente sunki 10. Kar malo cincam in se počasi štimam, ampak teren je šolski. Vse je skoraj idealno, razen dejstva, da je tale pašnik ves posran od krav (ki jih pa, za razliko od prejšnjih 2 obiskov, danes ni; pa zima je tudi že malo predelala takrat dokaj kritično situacijo). Padalo kar v kepi položim na travo/gnoj. Ob naletu vetra moram prav krotiti padalo, ki se kar samo postavi v zidek. Samo na srednji dve špagci ga dvignem in po obratu lepo hendlam nekaj časa, potem porinem naprej in me odlepi in čisto počasi polzim naprej in po putru tonem nad pašnikom na spodnjo ravnico.

Zoranov prvi let

Ob takšnih sunkih vetra na startu sem res pričakoval nekaj povsem drugega. Končno po dolgem času spet en novnov 🙂 .

Ker je bilo v zraku tako presenetljivo mirno (predvsem pa zato, ker se mi zdi, da bi bil lahko let malo daljši), se med potjo nazaj gor (saj je LC na vrhu), odločim še za drugi poskus.

Ob naslednjem sunku vetra je padalo takoj iz kepe razprto in takoj tudi nad mano. Spet malo hendlam padalo nad glavo in potisnem naprej. Zdaj me malo bolj vzdigne, vendar še vedno le počasi spušča naprej. In sem res malo daljši kot prej :-).

Zoranov drugi let

Ko priden spet nazaj gor, pa še malo hendlam v popoldanskem soncu…

Sedaj pa zares. Ker je LJU kotlina pod meglenim pokrovom, Gorenjska v snegu, se nekako oziram na Dolenjsko ali Štajersko. Že pred nekaj časa sem se odločil, da mora biti 1000 različen start novnovnov (pa po možnosti ne kar neka krtina) ali pa regularen start, kjer je vsaj rdeča pika (torej, da ga je odletelo več kot 50 padalcev). Ker je dodatna omejitev, da moram z avtom čim bližje, saj daljših dostopov (še) ne zmorem, se je izbira drastično zmanjšala…

Ampak, ker Pojetov Jože ordinira v okolici Šmarjeških Toplic in je pred dnevom ali dvema odletel start Švač-Senovo, si zabijem v glavo, da je to moj cilj. In ko mi dopoldne potrdi, da je v Šmarjeških že sonce, se seveda takoj odpeljem v tisto smer. Veter ima tudi pravo smer (bi pa naj bil višje močan JZ, kar postaja na startu ne potrjuje – J, JZ 1,5/3 ).

Ko vozim skozi Krško, pa je v smeri Brestanice že vse pokrito in megle se vlačijo po pobočjih. Kljub temu za Senovim zavijem v levo v hrib v smeri Švarča. Po strmi cesti do parkirišča ob kmetiji pod startom. Je sicer vse megličavo, vendar travniki v dolini rahlo prosevajo skozi. Ob LCju se naštimam v tangice (in tudi rezervo vzamem) in z nabranim Rook 2 čez ramo in (nezakrivljeno) palico v roki proti startu. Ne po strmini naravnost gor mimo hiše, ampak naokoli: malo po cesti naprej in v levo po pobočju (me je Jože prej prestrašil, da bo naravnost gor za mene kar strmo, pa še malo več za hoditi gor, kot na Kižlovko…).

Sneg je že ves pobralo (Jože ga je še imel), tako da sem kmalu pri vremenski postaji, ki pa ne kaže nič vetra (kar pa dahne, dahne z desne). Grem malo višje, pa mi je preveč položno za brezveterje, zato se vrnem dol in postavim Rook 2 na prelomu ob postaji. Preverjam štrikce in opazujem dolino, kjer se le rahlo vidijo (bolj slutijo) travniki.

Potegnem naprej in odletim po nekaj korakih, se zapeljem čez drot in drevje na robu, ki je vse belo od ivja (saj je 0, -1). Držim se levo belega ivja gozdnatega pobočja in travniki spodaj se kmalu pokažejo bolj jasno. Izberem si velikega, malo pod gozdom, da ne bom preveč hodil gor, če ne dobim prevoza. Pristanem in sem vesel kot radio, radio, radio,… 1000 (tisoči) različen start sem uresničil še v letu 2021 (sem mislil, da se bo to zgodilo v 2020, pa se je zgodila polomijada…).

Zoranov tisoči (1000) različen start

Naberem in do najbližje hiše, kjer pa mi povedo, da žal nimajo avta doma. Zato samo odložim vso robo v kot pod napušč in se s pohodno palico odpravim gor.

Žal si nisem dobro ogledal v zraku kje gre moja cesta gor (kar mi je megličavost rahlo onemogočala), zato moram kar nekaj časa v levo gor poševno čez pobočje, da končno pridem na asfalt in po njem do LCja.

Res sem res zadovoljen, da mi je ta “mejnik” uspelo doseči v tem življenju 🙂 …

Za popoldne imam v planu vrniti zrihtano postajo na Zavrh (čaka me v Megovem avtu pri Rutarju) in potem, po montaži na lep štart v menišijskih gozdovih za Pokojiščem. Predno se zapeljem na AC, še preverim … in postaja od noči spet ne oddaja… torej je spet/še nekaj narobe. To potrdi tudi Boštjan in pustim postajo v avtu (da jo Mega odpelje spet nazaj).

In se kljub temu zapeljem na AC in naprej… Vrhnika -> Borovnica -> Pokojišče (tu že sije sonce na polno in modro nebo…) in v gozdu desno na kolovoz in na čistino: idiličen poševen travnik, s travco kot za golf. In piha rahlo gor. Žal je zgornji del dokaj položen, potem pa se pobočje bolj povesi.

Razgrnem Rook 2, se hrbtno vpnem in malo počakam. Prvič ga skoraj namestim v zidek (preslab vetrič), potem pa ga po delnem dvigu samo zložim nazaj. Počakam spet na malo več vetra in potegnem in gre lepo nad mene. Po obratu naredim nekaj korakov, dokler se strmina ne poveča in potem zagrabi in lepo speljem. Strmina se spusti, mene kar drži (in še malo dvigne gor) da sem kar nekaj nad drevesi gozdne mejo spodnjega roba jase. Ves nervozen gledam bližajoči se konec jase. Zavijem čisto levo do roba dreves (ki jih skoraj podrajsam) in potem desno, pravokotno na pobočje ob spodnjem robu jase z močnim bremzanjem. Malo pred nasprotnim koncem jase stopim na tla (sem pa na koncu ves čas gruntal, kdaj bom prevlekel padalo…).

Zoranov 999 novnov (Rook 2 ML)

Roman Debevec : O, ti lump! A kr u moj peskovnik…??😉 Količki s trakci so sicer levo v gozdičku nižje od košate bukve… lp! [11.11.2021 14:51]Zoran Gaborovič : Kakšen peskovnik 😇 ? Prelep travnik sredi menišijskih gozdov, zrihtan kot golf plac. Neprecenljivo. Sem še 1h pol ležal in se sončil (pa zraven še padala posušil…) 😊 [11.11.2021 15:45]Roman Debevec : Si preveč napisal in s tem izdal skrivni kotiček… Se bojim, da bo naslednjič preveč gužve na štartu… Nič več brezkrbnega poleškavanja na sončku… 😃 [11.11.2021 16:49]

Vesel kot radio, saj je to moj 999 novi/različni start (med novnovimi ali novnovnovimi) 🙂 .

Odpešačim počasi gor (sem brez palice) in sedem na sonček in malo uživam v toploti. Potem pa se spomnim in hitro še coto ven na sonček, na sušenje. Med sončnim meditiranjem razmišljam, ali grem pogledati še sosedni start Menišija 2. Pa se mi zdi, da bi za 1000či start moral biti vendar nekaj bolj zaresnega.

Na koncu pospravim robo in se vseeno odpeljem nazaj na cesto in v gozd na drugo stran, do dosti manjše jase. Vendar se mi zdi ta start preveč položen za moje zmožnosti, piha pa tu popolnoma nič…

Na poti nazaj si pogledam še štart Pokojišče, pa tudi ni zame (preveč položen, da o dveh el.pastirjih počez in kravah znotraj niti ne govorim.)

Ker imam z Megom danes zemeljske opravke v bizeljskih koncih in ker sva kmalu fraj, predlagam obisk bližnjega štarta Orešje (zaresen, opremljen start, ne neki naši projekti…), ki si ga že dolgo želim. Včeraj pa ga je obiskal Gabor in me spomnil nanj.

Ker z Megom v teh krajih celo nekaj sončka vidiva in ker napovedanega močnega JZ tukaj ni nikjer, se odpeljeva na start.

Res je lepo zrihtan in po vetrokazu piha idealno gor, zato se takoj pripravim: tangice, rezerva in Rook 2 ML (ki je že suh). Mega mi pomaga postaviti.

Vetra je malo premalo za zidek, zato se po hrbtnem dvigu samo obrnem in po nekaj korakih odletim (Mega potem pove, da je bilo prav vzorno s pravilnim tekom po pobočju). Ker ne vem za jadriličarske pristanke na levo ob Sotli in ker so povsod sami vinogradi in ker je desno, pod prelepim gradom Bizeljsko, cesta in travniki zraven (kamor bo Mega najhitreje prišel), se usmerim tja.

Lepo me drži (čeprav me tudi 1m ne dvigne nikjer), da se visoko pripeljem do zadnjih travnikov in tam, preden stopim na tla, še malo zaslalomiram tik nad tlemi padajočega travnika.

Zoranov let z Rook 2 ML

Mitja Kuzman : Kul, sam pristanek nisi glih izbral [1.11.2021 15:11]Rado Voglar : Bo drugič v KG 😁 [1.11.2021 15:48] Zoran Gaborovič : kje pa je kakšen bolj pravi pristanek ? Jaz sem povsod same trte gledal  [1.11.2021 16:19]Mitja Kuzman : Poglej si kje mi pristajamo, pristanki za jadrilico ob sotli. [1.11.2021 16:56]Mitja Kuzman : Mislim da je dol tudi veterna vreča [1.11.2021 16:57]Zoran Gaborovič : Ja vidim… V tisto smer pa sploh nisem gledal (sem grad opazoval  ). Bom za drugič vedel  [1.11.2021 17:05] Štajer Flajer : Tud vreme bi lahk boljse izbral 😊😊 [1.11.2021 18:50]

Samo naberem in gor na cesto, kamor pride Mega čez nekaj trenutkov.

Vesel kot radio, saj so kakšne dve ali tri iracionalne (?) traume zadnjega leta malo pomirjene (upam) in ker je to končno spet moj zaresen novnov start po dolgem času (sploh ob neuresničenih projektih v zadnjem času). Pa še približevanje jubileju z lepim zaresnim startom…

Hvala Mega za podporo 🙂 .

Z LCjem naokoli po slabi makadamski cesti na vrh senožeti smučišča Senožeta.

Malo se razgledujem po lokaciji, kjer je prvi odletel Pojetov Jože (nekaj jih je odletelo s spodnjega platoja, kdo tudi že prej, od tu pa po Jožetu le še eden, ki je pa pristal na spodnjem platoju). Start/travnik je čudovit (šolski teren), edina slabost je, da piha v hrbet po pobočju dol. In to od močno, do malo manj močno.

Malo čakam, potem postavim Rook 2 in potem naštiman čakam naprej.

Ko piha minimalno od zadaj, potegnem, pa ga tudi pod razno ne spravim nad sebe. Naslednjič enako. Zdaj čakam, dokler ne bo nula.

In sonce počasi leze za hrbtom dol… in se res zgodi in celo verjamem, da dahne od spredaj, ko zalaufam. In speljem in me lepo dvigne. Čeprav sem mislil pristati kar na prvem platoju spodaj (da ne bom imel predaleč nazaj gor do LCja), me tako lepo drži, da zapeljem v levo poseko ob vlečnici in potem ven nad dolino, kjer kar malo zaokrožim, da pristanem zraven parkinga.

Zoranov novnov

Vesel kot radio.

Ampak, s seboj nimam pohodnih palic… zato nabranega Rooka 2 odložim za utico in se stoično počasi odpravim v hrib.

Meni se zdi, da hodim neskončno dolgo in da bom umrl, ko le prilezem po 100 višincih na vrh…

Potem pa na golaž in druženje do prvih večernih poročil…