Potreba je (po skoraj mesecu abstinence) že zelo huda in ker sem se včeraj prepozno zbrihtal (so Zavrh že odleteli), danes že zgodaj gledam kako in kaj. Erzu danes ne znese, tudi Mega je out, na Primorsko (kamor se odpravlja Nevidni & Co.) pa me ne mika. Sploh, ker bi rad malo tudi odhodil: izberem si Kamniški vrh. Od drevesa še nisem odletel in to bo to.

Vreme je malo boljše kot po napovedi in od peskovnika gor hodim po rahlo mrčastem soncu in občasnih močnejših sunkih vetra. Mimoidoča planinka, ki prihaja z vrha, pove, da je na vrhu že en čakajoči padalec in da občasno močno pihne. Vleče me, da bi šel na vrh, ampak draž novnovega je močnejša in zavijem na start Kamniški vrh – od drevesa.

V travnati strmini simbolična izravnava, idealna za padalo. Hitro se naštimam in počakam le toliko, da vidim v kakšnih ciklih prišumi veter. Potegnem hrbtno Nuptseja in stopim v zrak. Precej razrukano je (že dolgo nisem bil v zraku 🙂 ) in ker dviguje, zajadram v desno in ob pobočju naberem kakšnih 50m. Več pa z mojim 23m2 Nuptsejem ne gre… Ko obrnem v levo, spusti in se odpeljem ven, kjer še nekaj drži. Počasi odpeljem levo ob pobočju preko Ciclja proti Stahovici. Ker sem prenizek za Godič, pristanem pri OŠ pod cerkvijo v Stranjah.

Zoranov let

Med pospravljanjem pokličem Joneta, če bi lahko kaj skombiniral za prevoz. Pa pove, da nima avta, na mopedu nima zame prostora, da pa namerava ravnokar iti na Cicelj in se lahko pridružim, če si bom nekako organiziral prevoz…

V bližnjem bifeju Fičo dobim kmalu prevoz, ki me, po nekaj debate med potjo, zapelje prav gor do LCja v peskovniku. Dol in gor na Okroglo, kjer čaka Jone s svojim kužkom ob parkiranem mopedu.

Po strmi in zelo lepi poti sva v dobre pol ure na  startu, ki bi bil idealen, če ne bi bil pregrajen malo niže. Zgoraj se naštimava.

Postavim prvi v močno strmino pod ograjo in veter, ki sedaj bolj konstantno piha (in šumi po okoliških drevesih), mi pomaga postaviti zidek. V prvem hrbtnem dvigu se štrikci na eni strani zataknejo v požagane štrclje. Jone mi osvobodi štrikce, jaz pa krotim padalo 🙂 .

V drugo potegnem brez zatikanja in stopim v zrak. Ven in na levo ob pobočje, kjer pa nič ne dviguje. Zavjugam nazaj, pa me močno spusti, tako da se odpeljem samo še v levo in ven. In me spušča tako močno, da moram pristati na travniku (Zagorica nad Kamnikom) pred cerkvico.

Zoranov let

Nekaj minut kasneje me preleti Jone (v tandemu s psičkom), ki je dovolj visok, da preleti cerkvico in pristane pri šoli, kjer sem jaz v prvi rundi.

Jonetov let

In spet se izkaže, da sem logistično prepuščen sam sebi (on bo kar počakal ženo pri Fičotu, ki pa bo prišla bolj…)