Erzo je že včeraj zvečer spraševal kako in kaj za danes, pa danes kaže bolje kot jutri, ko ne bo po napovedi nič. No, ne nič, ker bo cel dan dež. Danes pa zjutraj nad Slo ni dežja, ampak je povsod megla od podna gor. Okoli desete se nad Vipavsko dolino megla vseeno dvigne in ker počasi prihaja dež z JZ in je na Kovku lepih 2,5/4,4 J se hitro  organiziramo.

Manca ob 11.15 na Vrhniki, Erzo nekaj minut za njo. Gasa na Unc in v dežju  (ki pada od Lj dalje) vskoči še Mega in gasa naprej. Na Razdrtem piha burjica (!), na Kovku še vedno enak J,JZ. Ko se spuščamo v dolino, se res malo razsvetli in dež ponehuje. Ko parkiramo in si naložimo kramo – II.klasa (Erzo), staro padalo (Manca), cota klasa (jaz) nula klasa (Mega) –  že rahlo kaplja. Ampak ni krize. Okoli je megla, ki proti startu izgine.

Erzo ob prihodu na start poudari tri zahteve za start: da se vidi (izpolnjeno), da ne dežuje -premočno (izpolnjeno) in da piha vsaj približno v pravo smer… Žal temu pogoju ni zadoščeno, ker piha v rit in to gotovo vsaj 3m ! Malo postopamo in ko začne močneje kapljati, odidemo nazaj v avto.

Jaz še vedno upam, da bo kje kaj in priganjam Manco, naj še malo pobrska po tablici. Erzo najprej predlaga ogled Sinjega vrha, kar ob tem vetru nima smisla (še vedno bi rad kaj več, kot samo ogled…), potem pa zapeljemo na Col in na levo odvijemo proti Malemu polju. Pod Rizenberkom si ogledamo travnik, ki je res lep šolski teren in kjer so pred kratkim na burjo odleteli in nabrali in jadrali 40min. Ampak mi tudi iz avta ne stopimo, ker S nabija tako, da skoraj odtrga vrata na LCju…

Nazaj na Col in dol proti Vipavi, ker Mega opazi nek travnik nad Sanaborjem, kjer bi se mogoče kdaj dalo odleteti (sam ne danes…). Usmerimo se tja. Med vožnjo opazi budno Erzovo oko kulturnozgodovinske ostaline okoli bližnjega griča (Gradišče 351 mnv) in že so tu teorije: ostanki rimske utrdbe, ki je čuvala staro rimsko cesto, ki je gotovo šla nekoč najbrž tu čez. Da ne bi bilo treba stvari preveč razdelovati, raje vprašamo možaka ob cesti, kaj je to. In pove, da je to del 2.ombrambne linije iz I.vojne (?!). Nadaljujemo še nekaj ovinkov in se ustavimo pri nadaljevanju teh razvalin malo više na grebenu (Strojnca 403 mnm). Skrivnosti ne pridemo do konca in že skoraj pozabimo, zakaj smo sploh zavili v ta konec…

 

Nadaljujemo po cesti gor na planoto (tule sem že nekoč kolesaril v obratni smeri 🙂 ). Vzletnega travnika ne najdemo in kmalu samo še vjugamo po vedno bolj zasneženi planoti za Turami, mimo Ravnika do Abrama. Ker je tu kmečku turizem, se odločimo za postanek in kavico in analizo današnjega dogajanja in briefing za naprej. Manco prizadene zarešetkani medo, ki je maskota Abrama že od pamtiveka (no, najbrž prej še njegov predhodnik, tale je sedaj star cca 19 let ). Popijemo nekaj malega (ne bomo dali preveč zaslužiti tem zatiralcem živali…) in gasa naprej pod Nanos do lovske koče.

Tu že konkretno dežuje, vendar si ne moremo, da ne bi šli pogledati bližnji start (kjer je Erzo seveda že odletel) zraven bunkerja. Ko ga Erzo končno le najde, se izkaže, da ni zraven bunkerja, ampak je to vodna cisterna… No, kakorkoli, stvar smo si ogledali, nekoč bomo tudi od tu odleteli… Premočeni in premraženi se zbašemo v LCja in dol po serpentinah v meglo proti Podnanosu, vmes vdenemo še eno bližnjico do stare ceste, nato pa v Razdrto in gasa proti domu. Vliva kot iz kabla, ampak meni je blo prav luštno 🙂

Zjutraj je v nasprotju z napovedjo čudovit sončen dan z idealnim JZ čez vso Slo. Na Gorenjskem je bolj sončno in kar mika me, da bi šel na Krvavec, vendar je na vrhu močan SZ (6/8,9), pa tudi Ambrož javlja 4/6 Z, tako, da se lepotam odpovem.

Začnem gnjaviti že zelo zgodaj. Erzo bi šel okoli 12h, na Vremščico ali Kovk (4/6 J), pa si premisli, ker bo baje na Kovku premočno (vir: Ščuka 🙂 ). Pokliče tudi Mare, ki namerava po službi na Potoško (me tudi mika, samo pozno bo in vprašanje, kako bo takrat s sončkom…).

Tako prisede ob 12h Erzo v LC na Železniški, Mega na Uncu in gasa mimo vseh ostalih potencialnih ciljev na Lijak. Vipavska je že vsa pokrita. Malo zaokrožimo na pristanku – in gor in dol na start. Start je skoraj prazen, nekaj jih jadra nad grebenom. Mega nama pomaga postaviti.

Erzo odleti takoj, jaz po drugem poskusu in hitro naberem nad greben. Zdi se mi malo bolj mirno kot včeraj, bolj enakomerni in široki stebri. Ko naberem okoli 900, se odpeljem na V rob in naprej proti Zmajarski. Ves čas lovim dviganja, včasih bolj zunaj, včasih nad grebenom. Pred Zmajarsko naberem do 1200 in sem prepričan, da bom brez problemov preskočil na Čaven. Pa začnem izgubljati višino in še pred Z pobočjem Čavna potonem do 900. Tudi nobenega dviganja ni (kje je zdaj ta močan Z ?!), zato obrnem in nazaj. Občasno občutim močan Z, ki me upočasni na 15 km /h, malo dam gasa, občasno popravim višino, ampak na koncu sem le kakšnih 100m nad grebenom. Erzo, ki je za Ščuko odšel na Z do Svete gore, se je vrnil in se srečava nad startom. Le da on m po m nabira, jaz pa od zdaj naprej samo zgubljam. Erzo se odpelje proti Zmajarski (pa tudi on kar zgublja), jaz pa se grebem pod startom vedno nižje in se na koncu predam in po debeli uri pristanem zraven Mega in Ščuke, ki je danes na zaslišanju državnega inšpektorja :-).

Zoranov let

Zoranov let

Jaz inšpektorju samo pomaham, pospravim in z Megom odšibava do Oseka pri Črničah, kjer se naloži še Erzo z vrečko regrata :-).

Erzov let

Erzov let

Ker je še zgodaj, bi jaz šel še kam in v Razdrtem odvijem na desno proti Vremščici. Ves čas že malo rosi, vendar se pripeljemo po spluženi cesti do spodnjega starta na Vremščici, kjer pa piha nek rahel SV. Tako se samo obrnemo, oddrajsamo dol in gasa proti Centru…

Danes je napovedan edini lep dan v tednu in veliko si obetamo od tega (no jaz vsaj, da bi letel brez snežink ali dežja 🙂 ). Vendar je ves dopoldan še vedno močna burja (na Kovku sunki tudi do 20), tako, da je edina izbira seveda Lijak.

Erzo organizira prvo ekipo ob 11h in to sva midva, ki se sama odpeljeva proti Vipavski. Druga (in morebitna tretja…) ekipa starta po 13h oziroma 13.30, z Megom kot prostovoljnim šoferjem. Med potjo še malo zabijava čas z etnografskim obiskom vasi pred Lijakom, ker vreme ni kot je bilo za pričakovati in se ostali (Ščuka, Slamič,…) nameravajo zbrati šele ob 12.30.

Ko sva končno na pristanku, je tam kar nekaj padalcev, v zraku pa še nobenega. Erzo bliskovito reagira in prisede v avto Valičev (in se tako izogne Igyju), ostali pa se zbašemo v Igyjev kombi in na start. Na startu kar piha, občasno tudi močnejši sunki. Valiča sta takoj v zraku in testirata Queena, potem pa že Ščuka, Erzo in Slamič.Potem pa sem za dvema ali tremi drugimi pripravljen tudi jaz.

Hrbtno dvignem kot se spodobi in po obratu me liftne direktno gor. V luftu je zelo razgibano (vsaj zame). Majhni in močno stebri, ki me hitro spravijo nad greben, nad 900m pa nekako ne morem nabrati več kot uro in se drajsam okoli starta. Končno imam dovolj in se odpeljem proti Zmajarski kar po robu grebena. Lovim dviganja in se držim ob robu grebena, pred Zmajarsko pa dobim lepo dviganje, tako, da se odpeljem do 1150. Manca je medtem prišla na pristanek. Odpeljem se naravnost nazaj do starta in čez do Danijela, kjer pa precej zgubim. Erzo, Ščuka in Slamič so nekje naprej od Sabotina in se dogovarjajo, da potegnejo čez Brda, dokler bo šlo. Ko se vračam nazaj pod start, odleti Manca, jaz na V robu naberem in potem greva skupaj do Zmajarske, kjer še enkrat naberem in nazaj. Danes mi je super udobno in toplo, ker sem zaradi napovedanega mraza oblekel čez vse še puhovko. Super :-). Ko prideva z Manco spet nad start, sta tu že Mega in Mateja, ki se pripravlja na start. Malo kroživa naokoli, ko Mateja poskuša odleteti, pa jo novo padalo (prvič na resnem startu z njim) prehiti in potegne dol po travniku (vidi Manca, jaz pa po obratu vidim samo, da leži na tleh in da ji Mega pomaga). Z Manco kroživa nad njima in poskušava ugotoviti ali zvedeti kaj se je zgodilo. Mateja končno vstane in sama počasi odide po cesti gor, Mega pa ji pospravi opremo in odide za njo. Z Manco upava, da je vse v redu in se zapeljeva do Danijela, potem pa na pristanek, kjer v močnem V pristanem po 2 1/2 urah.

Zoranov let

Zoranov let

Manca malo za mano. Ob pospravljanju me popiše inšpektor Uprave za civilno letalstvo (seveda nimam licence s sabo, pa še nobenega drugega dokumenta…). Mega sporoči, da z Matejo ni vse v redu, da čuti močne bolečine v desni roki in da gresta na urgenco v NG. Midva z Manco (ki ima vsaj vozniško s sabo) pa v pobiralno akcijo v Laško deželo. Najprej po Slamiča v Čedad,

Slamičev zmagovalni let

Slamičev zmagovalni let

potem pa še po Erza in Ščuko nekaj km naprej (sta se kar daleč nazaj pripeljala…).

Erzov let

Erzov let

Na poti nazaj zvemo, da ima Mateja zlomljen nadlahtnico in da je vsa v gipsu 🙁 !!

 

Erzov komentar leta: Od edinega? letalnega dne v tednu si veliko obetamo. Pri prihodu v dolino, nam vse pade dol – ni pravega sonca. Letim proti Škabrijelu – še malo, da se odvrti tista ura v zraku, ko nepričakovano v senci termika prvič zares poprime. Na Koradi jadrava (Slamč) na burjo in se prva? letos spod štarta pobereva, proti Čedadu pa je sonce! In nazaj grede, 50 km od štarta, ko naju (Ščuka) lovi oblačnost z robom, preskakujeva prednje griče in se nizko pobirava Čenta, Neme, Fojda, dokler ne zagrne sonca še 2 km pred nama, ki ga loviva.
Komentarji (2)
  • 1.Janko Bogataj : Lepo! 🙂 [27.03.2013 21:02]
  • 2.Dragan Vidic : Vse nakako na meji, to je pravi užitek! Pogumni imajo (tudi) srečo! [27.03.2013 23:11]
 
Slamičev komentar leta: Mašina leti 🙂 Hvala manci in zoranu za recovery 🙂 pa se veda erzotu za avto in pobudo za naprej 🙂
Komentarji (8)
  • 1.Luka Slak : U stari… Vrhunsko za dons… Ne me… Res lepa! Škoda ker nisi pršu nazaj. To bi bla pika na i. [27.03.2013 20:10]
  • 2.Janko Bogataj : Pa ti si čist znoru :))..ČESTITKE! Kaj je biu razlog da si obrnu? Lp [27.03.2013 20:10]
  • 3.Miha Slamič : Ja nazaj ni šans je žal vshodnik da je s puhnim gasmo šlo max 40
    Gemona se pa ni dalo ker je bla v temi in bi blo sam curi miri 🙂 [27.03.2013 20:17]
  • 4.Aljaž Zadravec : Eeee Bravo! [27.03.2013 20:27]
  • 5.Aljaž Zadravec : Lepo da padalo služi svojemu namenu… ker če bi peglu samo Lijak-Čaven ga je res škoda met! [27.03.2013 20:30]
  • 6.Dragan Vidic : Super let, tole je pa danes vredno še mnogo več! [27.03.2013 20:42]
  • 7.Claudio Pirata : cividale cividale atterraggi
    x tutti scherzo o no ciao 
    ci siamo salutati in volo [27.03.2013 22:19]
  • 8.Erik Boneta : super! [27.03.2013 22:37]

 

Že v nedeljo sem po enem tednu abstinence začel malo gnjaviti (Manca), če je okoli Zavrha kaj boljša vidljivost kot je v Lju. Pa ni bila.

Včeraj je snežilo in gromozanska burja na Primorskem. Erzo se je samo smejal – mu ni treba – se je prekladal po lovorikah prejšnjih nevsakdanjih (in rdečih) letov.

Danes bi moralo biti lepše, pa ni. Sneži ves dopoldan (v LJU). Erzo se spet samo smeji (še vedno mu ni treba, ker se še vedno preklada po lovorikah svojih preteklih rdečih in oklincanih letov). Svetuje mi kontakt s Slamičem (ki menda tudi išče kakšno možnost v Slo – ali izven nje…). Pa ga res pokličem in navija za Sekirco (okoli Lijaka je čudno, kljub rahlemu sončku in burji s sunki samo 21 na Kovku 🙂 ).

Dobiva se ob 13h v Logatcu in zagaziva v frišen sneg proti vrhu celo v rahlem sončku in brez sneženja. Že postavljeni trakec kaže kar nekaj vetra (v pretežno pravi smeri) – ves čas vodoravno brez popusta. Slamič postavlja in dviguje, jaz najprej bolj postavljam in manj dvigujem, počasi pa pridem noter in tudi več dvigujem. Slamič odleti in malo zajadra, potem še jaz prvič na kratko, drugič lepše zavjugam in pristanem na ravnici.

Sekirca1

Sekirca1

S pomočjo vetra in handlanja pridem s padalom spet pod vrh in še enkrat hrbtno odstartam. Zdaj zavijem čisto do smrek na levi, kjer me celo malo dvigne in po dveh zavojih zopet pristanem.

Sekirca 2

Sekirca 2

Slamič gre čisto na vrh in tam handla padalo, jaz pa tik pod vrhom v rahlem sneženju še četrtič odletim, se zapeljem čisto v levo tik nad smreke in potem ob pobočju daleč v desno proti parkirišču.

Sekirca 3

Sekirca 3

Ko pospravljam, ni Slamiča nikjer. Na koncu ga pokličem, pa mi pove, da dokončuje reševanje na grmu obešenega padala zadaj za vlečnico na vrhu in res kmalu odleti in pristane pri avtu tudi on.

Zoranova Sekirca

Zoranova Sekirca

Kar malo potešen. Pa še novnov :-)…

 

 

Bojda se spodobi držat obljubo in glede na to, da sem kakih pet minut po tem, ko sem pristal, Damjanu rekel “tole gre pa definitivno na blog”, evo ga.
Dan naj bi bil dober, sonček in idealen vetrc, v službi mi je uspelo oddat nekaj, kar sem pacal že rajšnepovem kako dolgo, vreme se bo skvarilo, tko da ni blo dileme. Zorana ni, Mateja gre v Portorož, drugi hodijo v Vipavsko dolino, mene pa mika Gorenjska, še enkrat po tem, ko sem uspel bit prejšnjo soboto v luftu več kot uro in pol. Zmotivirat skušam Damjana in predlagam pohod na Potoško ali Zaplato, vendar me pozneje pokliče, da mu ne bo zneslo in pride mogoče za mano in naj kar grem. Odrinem iz Ljubljane ob pol dveh, ko sem na Torovem pokliče Damjan, da prihaja za mano. Začnem se cijazit, ker se zmeniva da ga počakam v Preddvoru pred hotelom. V dobrih 20min ko ga čakam ugotovim da so pogoji res oh in ah, ker so baze visooooko nad Storžičem in prav tam nekje od spodaj majceni padalci. Rahlo živčen, ker ga še ni, tuhtam, da bova verjetno vse zamudila, vseeno pa se skušam tolažit, da je teden nazaj letelo gor še ob štirih. Končno pride, presedem se k njemu in korejec zapelje do rampe. S pospešenim korakom zastaviva pot navzgor, se ustaviva na napajalniku, malo pred vrhom pa se odcepim naprej “da se v miru preoblečem”. Pridem na štart, gor Skoberne, predvideva da “mal pojadrat se bo pa še dalo”. Damjan kmalu za mano, preoblečem švic majico, čez navlečem tri flise, postavim padalo in ob 15.45 odletim, za razliko od prejšnjikrat z nezavitimi gurtnami. Izi klof kmalu po štartu, za mano gre v zrak še Damjan, sledi požiranje do Jakoba in tam že domač steber, ki potegne na 1600, niti ne vztrajam do vrha. Potem pa kar direkt do Kališča, kjer gre v naslednjem še višje. Pogledam nazaj, Damjan še nekje na Jakobu, in si rečem “no fajn, bo ostal pri avtih, da bo prevoz v primeru nenadejanega pristanka”. Naslednji steber pred Tolstim vrhom me potegne na 2000, za sabo vidim Damjana in se spomnim na sceno, ko sem računal da bo ostal pri avtih, on pa ni čutil potrebe po tem in sva potem lahko eno uro pešačila izpod Povelj nazaj do Mač. Nato do koče na Kriški in nazaj visoko nad grebenom, zagledam Damjana ko povrtava nad Storžičem in si mislim “u, kolk se nekomu zdajle smeji”. Ob Storžiču tud jaz začnem vrtet steber ki bi potegnil tja gor, pa na 2000 nalašč izstopim in odletim mimo, spomini na lansko mletje 100m stran od vrha so namreč v grlu naredili čuden cmok. Potem le peljem, ura je pet in vse leti gor, razgledi na zasnežene gore so neprecenljivi, pridem do Potoške, obrnem, nazaj do Storžiča, na poti spet srečam Damjana, ki se pod mano vrača s Kriške in napoti proti Potoški. Obrnem, spet visoko nad Kališčem in na Srednji vrh nad Zaplato. Vidim, da Damjan pristaja na travniku pri avtu, v zraku pa vse postane čudovito mirno. In potem – to je bila pa Češna na torti – kake tričetrt ure 5-10m nad tlemi v totalno mirnem luftu drgnem pobočje nad Zaplato in ne le da drži, še gor gre, začel sem na 1650 in končal na skoraj 1800. Na dolino pade senca, pobočje je še obsijano. Rečem si, če ne bom zdaj, ne bom pa nikoli in snamem rokavico in naredim par fotk, pri čemer mi roka skoraj zmrzne. V zraku že dolgo ni videt nikogar več. Sploh se mi nikamor ne gre in vztrajam vse do šestih, ko sonce zaide za Julijci, mene pa vendarle že rahlo trese. Vario pravi da je temperatura -1 (pa ga mam na sumu, da ga malo moja noga greje), pa še mehur se začenja oglašat. In grem, pravzaprav je že dovolj. Prepričan sem, da je Damjan že odšel. Čeprav je še vedno držalo, se v fantastično mirnem zraku odpeljem proti Kališču, nato še enkrat nazaj do Jakoba in nato nad pristanek. Ko naredim zadnji ovinek se mi zdi, da je Damjan tam, in res je bil. Pristanem ob 18.22 Izmenjava roki in vtise in greva še na en pir. Čudovit dan in še vedno se mi smeji.

DSCN1129

DSCN1118

 

 

130322 Mare

 

Maretov komentar leta: Matr, kakšni razgledi… štart na Potoški ob 15.45, začetek manjka, relikt od GPS ni mel dost rama. 🙂
Komentarji (3)
  • 1.Damjan Košuta : Ni bilo težko čakati debelo uro kolega, ki uživa …lajkam …zmeraj . [22.03.2013 22:50]
  • 2.Damjan Košuta : sploh pa zato, ker sem bil zdravn in je to bil eden mojih lepših letov 🙂 [22.03.2013 23:12]
  • 3.Stane Bajt : Sem prav vesel, da vama je takole fajn ratalo. Pa malo fouš sem tudi. 🙂 [22.03.2013 23:21]

Po dolgih dnevih sluzavega vremena in še včerajšnji reinkarnaciji zime (sem včeraj malo taval v Megovi družbi okoli Sv.Križa, moje traume… 🙂 – pa raje ne razpredam podrobneje…), danes končno sonček.

Seveda je Erzo našpičen že navsezgodaj (no, okoli 9.45 h, ko je na poti v službo 🙂 ), ker danes pa bo (kot je napovedal že včeraj pri transportu z nočnega veslanja po deročih vodah Ljubljanice). In ker je Zmerajnalijaku že na poti na Lijak in ker Kante pravi, da ni nikjer napovedane zelenomodre burje, spokamo takoj.

LC-> Vrhnika (+Erzo) -> Unec (+Mega) -> Lijak(+scurjeni Samsa + Megova Mantra4)

Samsovo seznanjanje z Megovo Mantro

Samsovo seznanjanje z Megovo Mantro

-> direkt gor -> dol na start. V množico toplovodarjev – pardon cevovodarjev, ki so zasedli 90% starta.

Erzo kar postavi (da ne bodo Zmerajnalijaku in Kanta in Kegelj slučajno prej) in gasa v luft. Dobesedno. In malo vrtijo in se počasi izgubijo v višavah. Samsa se po prvi neugodni izkušnji prvega leta prvič z Megovo Mantro, odloči za mojo coto (manj nevarno 🙂 ) in se tudi hitro odpelje gor ob Megovi nesebični enoročni pomoči. Potem sem pa že jaz (ob Megovi nesebični enoročni pomoči) na vrsti (ni več nobenega padalca na startu, sam cevovodarji, ki so dobili zeleno luč) in (hrbtno, prosim) odletim.

Na levo gor ob greben, hitro naberem nad greben in kmalu sem na 1300 (živahno, vendar nič strašnega). Vrtim in drajsam sem in tja, večinoma blizu skupaj z mojo coto pod vodstvom Andreja. Poskusim proti Zmajarski, pri vojašnici scurim pod greben, pa se le rešim in naberem nazaj na 1100 in nazaj nad start. Vidim, da cota=Samsa pristaja.

Samsa in cota

Samsa in cota

S 1200 proti Danijelu in do Škabrijela. Potem pa nazaj, malo naberem nad Daijelom, nazaj nad start in ven proti pristanku, tu pa vrtim še 20 min malo pred pristajnim travnikom in po slabih 2 urah pristanem.

Zoranov let

Zoranov let

Ravnokar sta prišla še Mateja in Mirko in Mega ju odpelje na start. Ko pospravim, se oglasi tudi Erzo, da je pristal nekje naprej od Palmanove (!) čez reko Ter/Taliamento.

Erzovo preletavanje letališč proti "Lombardiji"...

Erzovo preletavanje letališč proti “Lombardiji”…

Samsa sporoči, da je tudi Slejko nekje tam v Italiji in z vso elektroniko določimo njuno lokacijo.

Slejkov zmagoviti prelet

Slejkov zmagoviti prelet

Pristaneta tudi Mateja in Mirko. Počakam še Mega, napolniva žejnega LCja in gasa k Špagetarjem. Najprej čez dobro uro pobereva Erza v Codroipu (neko selo blizu reke Ter), -> pravac Udine, do kamor se pripelje z špagetarskim javnim prevozom Slejko in gasa nazaj v domovino na zaključno druženje v Aviopubu. Super dan :-)…

Zjutraj na Primorskem že šajba brez oblačka (no, z malo megle po dolini…), v Lju pa še vse sivo in pršeče. Tudi na Krvavcu grdo oblačno zgoraj, Brnik spodaj v totalni megli.

Z Erzom se slišiva in sva si edina, da je treba čim prej še kaj ujeti. Manca se je prijavila za ob 12.30, ampak midva se dobiva že ob 11.30 na Vrhniki in gasa z LC po AC do Vipave. Na Kovku 3,4/5,5, tudi lep sonček je, baze vsaj 300m nad startom, medtem ko proti Lijaku baje že zapira in je Čaven zabasan v bazi. Gasa gor.

Hočeva sicer na start, pa parkirava kar na parkingu, ker je za vogalom že zamet. Po rahlo blatnem travniku na start, kjer ravno toplandata Valiča, oba s Pawn-om. Napovedujeta nevihte in z Erzom hitro postavljava. Manca javi, da že prihaja z enournim zamikom, saj ji povem, da je tu “idealno”. Erzo je kljub zamotanim štrikcem seveda hitrejši in odleti vsaj 10 min. pred mano. Počakam še oba Valiča in v drugem hrbtnem poskusu odletim.

Takoj desno ob greben in takoj naberem nad njega. Na Podrti še malo zavrtim in naberem do 1100, potem pa dalje malo bolj zunaj proti Hublju. Erzo že pelje proti Čavnu, Valiča spiralirata in sesuvata padali, jaz pa se naenkrat znajdem v bazi, ki jo prinaša od Z. Odpeljem ven po kanalu jasnine proti Ajdovščini in baza je mimo. Še malo naprej mimo Hublja, potem pa obrnem, ker se mi zdi, da bo nazaj mogoče težje (občasno je čutiti močan Z in malo pošejka). Ampak nazaj gre lepo, samo baza je že na planoti za grebenom, naenkrat začutim, da sem sredi plohe sodre in se umaknem bolj ven. Proti Nanosu je vse črno in zdi se, da proti Divači že dežuje. Na Podrti vrtim skupaj z Valičema, Erzo pa se je že vrnil do Hublja (?) in ponovno odpelje čez proti Čavnu. Črnina od Nanosa se približuje, zdi se da je ploha že v Podnanosu. Zadeva mi ni več všeč in odpeljem se ven. Kar drži, občasno celo malo potegne gor (ko se zgoraj pripelje kakšna večja bazica), ampak generalno grem le dol, ne da bi vlekel ušesa. Kaže, da je dež že pred Vipavo, zato potegnem nad pristanek in v močnem Z pristanem pri klobasi.

Zoranov let

Zoranov let

Med pospravljanjem začne grmeti, Manca pa se oglasi s starta. Glede na videno in prihajajoče, sprejme edino pametno odločitev in odšiba nazaj proti avtu, kamor pride v plohi sodre. Erzo je pristal pri Lokavcu.

Erzov let

Erzov let

Jaz pohitim do Anje (ki je seveda zaprta v ponedeljek) in se spravim pod nov nadstrešek, ko pride nevihta… Nevihta, kakršno vidiš le redko: strele švigajo nad avtocesto, grmi, kot da imam glavo v topovski cevi, začne še toča… Ko pride Manca, še malo počakava, da toča poneha, potem pa v Ajdovščino po Erza, malo druženja v bifeju, dež ne poneha, potem pa gor na start po LCja in žez Kalce nazaj v Lju.

Hvala, Manca za podporo v tem urnebesu, čeprav si pričakovala vse kaj drugega :-)…

Za ves dan je napovedan dež, ampak zjutraj je proti Štajerski sončno (osebni vir: Laško). Kamere potrdijo: na Primorskem vse megleno, zabasano in sluzasto in ceste mokre od dežja, okoli Celja sonček in modro nebo. Na Golteh visoka oblačnost in dobra vidljivost. Veter JZ, na Štajerskem više V.

Jaz bi Golte. Erzo ne more. Manca je pogojno za (vreme, pa to…), Mateja se že pripravlja. Poskušam aktivirati še Mega, da ne bi pozabil na letenje :-), pa bo danes raje počival v neželenih bolečinah. Ob 10h pride na Fužine Manca, Mateja pa iz zdravstvenih razlogov odpove 5 min prej…

Proti Celju in vmes tel.konzultacije z lokalcem  Francijem Rakunom, ki je tudi v bolniški, nama pa da nekaj koristnih nasvetov. Za Vranskim proti Mozirju in ogled potencialnih pristankov v rahlem dežju… in gasa gor. Najprej iščeva štart malo prenizko, potem pa v drugo najdeva pravo lokacijo malo pred Mozirsko kočo. V rahlem dežju ogled delno plundrastega in delno travnato-blatnega starta, kjer piha rahlo, vendar z desne. Malo celo zamedli sonce skozi oblake, dež pa ne jača preveč, zato odtacava po snegu v avto po padala.

Moja cota je suha kot poper zaradi nočnega sušenja in ga hitro postavim, da veselo zaškreblja po njem (in da preide spet v svoje običajno stanje). Manca postavlja pod mano, ko potegnem in z malo manevriranja odletim v rahlo deževno pokrajino. Drži lepo in počasi tonem proti predvidenemu pristanku pri spodnji postaji gondole, ker pa imam dovolj višine, da si premislim in odpeljem na uradni pristanek na travniku nad gostiščem Vid.

Zoranov let

Zoranov let

Hitro pospravim med vedno bolj redkimi kapljami. Medtem odleti tudi Manca (malo čaka zaradi dežja, pa še ponoviti mora postavljanje zaradi blatnega prvega poskusa) in pristane zraven mene. Odšibam dol do gostilne, malo čakam na štop in prvi avto, ki pride mimo po 15min, sta planinca, gospa celo znana z uprave Planinske Zveze. Med obujanjem alpinističnih memoarov smo hitro gori pri avtu.

Potem pa sem tudi jaz kmalu doli pri Manci in nazaj proti Lju z vmesnim druženjem in nakupom sladkarij (to mislim Manco, jaz sem absolutno vzdržen 🙂 ) na Trojanah…

Čeprav je vreme še vedno kilavo, pa danes Erzo ne more več zdržati. Zjutraj se Manca prijavi za ob 13.30, prijetno presenečenje pa je Boris, ki dopoldne pokliče po 100 letih, da bi šel letet zraven, kamorkoli že, se bo že kje našlo.

Na Primorskem vse sluzasto, proti Štajerski pa sonček med oblački, kjer pa je današnji JZ/Z veter bolj močan, torej moramo ostati bolj v nižavah. Erza mika Dolenjska in najde nekaj potencialnih startov.

Zberemo se na Rudniku, prestavimo v LCja in gasa po avtocesti proti Trebnju.

Najprej obiskujemo kuclje nad Temenico, kjer so vse kotanje zalite s potočki, jezerci ali vodo kar tako…, pa razen blata ne najdemo nič, kjer bi se pri tem vetru dalo odleteti.

Potem pride plan B: že odleteni start pri Karteljevem. Znajdemo se na startu, kjer se vse cedi od talečega snega. Na polju nad poličko je še nekaj snega, ki omogoči, da postavimo padala. Veter v pravo smer in le rahlo piha.

Boris je prvi in odleti brez problema v prvem poskusu. Enako Erzo. Moja cota pa je še vsa mokra od včeraj. Polaganje po tej plundri ji samo še doda mokroto. Pa še veter malo upade. Potegnem in ga vlečem nekaj metrov po plundri. Manca se samo križa in mi svetuje, da spokam. Pomaga še enkrat postaviti, mi ga pridrži in ponovim vajo. Zdaj ga celo spravim kakšen meter od tal. Potem pa obstanem kar na robu. Manca pove, da ga ne bo več postavljala, ker take cedeče cote ne morem spraviti v zrak. Boris in Erzo sta že pristala čez avtocesto.

Borisov let

Borisov let

Erzov let

Erzov let

Potegnem po hribu dol in ga spravim nad sebe, laufam… in sem v zraku. Potem pa malo zavjugam sem in tja nad avtocesto in zadrajsam v plundro ob Borisu in Erzu, ki sta že skoraj pospravila.

Zoranov let

Zoranov let

Novnov. Ko pospravim še jaz, je Manca že pri nas (jaz pa dobim izredno neugoden služben klic, ki mi popolnoma vzame voljo do česarkoli…).

Ker je še dan, imamo še čas in Gradišče pri Višnji Gori je na naši poti. Prej je bil sicer močan, sunkovit veter (vir: Čerček z lica mesta – je pospravil in šel domov/vikend), zdaj pa se nam zdi dovolj mirno. Najprej malo sprobavamo novega LCja po blatnem kolovozu, potem pa parkiramo na že znani lokaciji in odpešačimo po ostankih snega na vršno ravnico.

Ustavimo se kar na Z štaru, kjer zgleda OK (občasno rahlo sunkovito). Spet Boris postavi prvi, potegne in ga že lifta nad start. Malo jadra sem in tja in kar nabere kakšnih 50m. Le proti vetru mu gre malo bolj počasi. Tudi Erzo je hitro v zraku in malo jada nad startom in toplanda

Erzov toplanding

Erzov toplanding

ravno, ko sem jaz v drugo pripravljen za potegnit (cota je ratala že vileda cota in je prav občutno težja, kot je bila prej in v prvo noče gor…). Zdaj ga potegnem na svoj starti način od ramen in ga spravim nad sebe in odletim. V začetku me rahlo dviguje, pa grem kar ven, proti dolini. Mrači se že in  po nekaj vijuganja pristanem v blatu nad lokalno cesto.

Zoranov let

Zoranov let

Nekaj minut za mano je Erzo, ki si izbere suho pobočje.

Erzov drugi start

Erzov drugi start

Manca je že pri naju, ko pospraviva in kar žal ji je, da ni tudi ona vzela padala na start.

Malo se lovimo z Borisom, ki je pristal čez Višnjo Goro,

Borisov let

Borisov let

potem pa gasa nazaj proti Lju… Bi bil vesel ko radio, če ne bi bilo tistega klica 🙁 …