Zjutraj je vreme še nekako bilo, tekom dopoldneva pa vsake toliko nevihtica. Da mi ne bi kaj ušlo, preventivno pokličem Erza, pa ni zanimanja. Tudi Mega javlja o nastajajoči nevihti (malo sem računal na Strmco). Torej nič.

Pa se spomnim na Slavca Slaka, ki mi je ponujal testiranje Rooka (M). Mogoče bi se našla kakšna luknja med oblaki na Gozdu ali Ambrotu. Se zmeniva za Gozd in šibam okoli 16 proti Vodicam skozi vse cestne ovire (grozna gužva, S obvoznica v razsulu…), ko zgoraj obrnejo škaf in pljuskne po LJ. Pri Vodicah pa spet vse suho, čeprav je Ambro že spet v plohi. Malo onegaviva in se usklajujeva kdaj, pa kam, pa to in tačas oblaki gredo mimo in spet pihne JZ na Gozdu in se dobiva spodaj, na pristanku.

Z LCjem do Jureta, ga levo pozdraviva in malo pokramljamo, potem pa postaviva. Po nevihti je vse mirno kot olje in klobasa in trakci visijo dol. Potegnem prvi in Rook gre kar sam gor. Še sam ne vem, kdaj sem v zraku. Malo zavjugam in vjuge so dosti širše, kot bi pričakoval. Res lepo drži in glede na zračno situacijo bi pri Nuptseju pričakoval 4 min, pri Obsessionu pa mogoče 6-7. Jaz pa pristanem po 10min. :-).

Zoranov let

Pa še telovadil sem malo v mirnem in probal gas. Res je super vodljivo in stabilno. Me prav zanima, kakšno je še v termiki in dinamiki…

Ko pospravljava s Slavcem, pokliče Erzo, da ne more zdržati in se že fura na Strmco, kjer mogoče bo… Pa je res blo. Vsaj za njega :-).

Erzo že ob 10.30 kliče, da bo danes treba iti pa zgodaj (najkasneje ob 11.00, ker se bo potem že nakuhalo – kar je popolnoma enako kot vsak dan doslej že 14 dni 🙂 ). In me samo obvešča. Spodbudil ga je pa Boštjan Debevec in TnT (Tomaž Toplak), ki sta mu huda konkurenca v dolžinah. To je seveda dovolj močan argument, da pozabi na vse ostalo :-). In ker sem na bolniški in mi je svetovano gibanje po svežem zraku brez službenih stresov, sem seveda tudi jaz takoj za. Kljub temu se nekaj cinca z odhodom in se šele ob 11.30 z Erzovim avtobusom odpeljeva z Vrhnike.

Na pumpi v Cerknici še malo počakava na preostala dva (Mega danes sploh ne more) in seveda smo prepozni, ker se že kuha (Erzo). Na vrhu seveda tudi že piha narobe. Ves dopoldan je bil lep JZ (kljub generalnemu S, ki je bil napovedan in tudi je), sedaj pa občasno pihne celo od zadaj in oblaki so ugasnili sonce. Prestavimo se na V rob, kjer Erzo razpakira novo Mantro, jaz pa postavim svojo coto. Ko začne že spet pihati od JZ, ujamem še zadnje pihljaje na V in potegnem prvi (za sondo).

Takoj grem na desno in se matram ob pobočju in drajsam in celo zelo na blizu zavrtim, ampak generalno zgubljam meter za metrom. Ko sem že prenizko za rešitev, se odpeljem ob pobočju proti pumpi in za njo pristanem.

Zoranov let

Na pristanku piha čisti Z 2/4, kar je bilo že čutiti tudi v zraku. Ostali zgoraj čakajo na boljše čase in se prestavijo na normalni start. Starta TnT in takoj scuri v Grahovo.

TnTjev let

Starta Boštjan in malo kasneje, kot takoj, scuri v Grahovo (leta pa ne da na OLC, tako da ni blamaže 🙂 ). Starta Erzo in – ne scuri takoj, ampak začne pobirati in se najprej matra desno proti koči in mu zagrabi in nabira in nabira in je naenkrat visoko gor in se odpelje proti Blokam in naprej v daljne kraje… Vmes kvizim Mega, če mogoče namerava kaj v te kraje (naše tukaj, ne daljne, ampak njegov ne je neizprosen 🙂 ).

Pospravim padalo in grem s TnTjevim avtom iskat oba curanta. Erzo javi, da je od Blok proti Ribnici 2400. TnT je ob cesti pred Grahovim, Boštjana najdemo v Grahovem, kjer prepričuje lokalno prebivalstvo, da bi nas odpeljali gor. Vmes se kar trese od nervoze (kako se je to lahko zgodilo…Erzo je pa kar odletel…čim prej treba gor). Kličem Emila, ki se končno javi, odhajajoč iz službe k zobarju in pove, da je predvideno srečanje na pumpi ob 15.30 z Redstarom… Boštjan končno najde žrtev za šoferja, ki prisede v avto in hop gor direkt iz Grahovega.

Na vrhu Boštjan odlaufa na start (da ne bomo zamudili, zdajle je še sonček in glih idealno…), še preden se poslovimo od prijaznega domačina, ki noče nič za plačilo, ampak moramo po letu še k njemu na kozarček ali dva, ko bomo prišli po avto k njemu (naivno misli, da namerava kdo pristati blizu njegove bajte 🙂 ). Ko prideva s TnTjem na start, je Boštjan že vpet in potegne in odleti in začne navijati in res kmalu nabere in je visoko gori pod (že močno temnimi) oblaki.

Ko raztegneva midva, se res spet močno stemni in sonček ugasne in ko čakava na vsaj malo vetra, začne rahlo deževati. Boštjan je visoko pod temnimi bazami, še malo navije in odleti proti V v daljne kraje… Erzo javi po postaji, da je nekje nad Suho krajino, proti Žužemberku… Že hočem nabrati in se skriti pod drevesa, pa se spet kaže modrina zadaj proti S od koder nosi oblake. Ko malo pihne, me TnT vpraša, kaj se mi zdi, če bi blo (škrebljanje redkih kapljic, zgoraj črn oblak, desno šumi listje) ?!  Odgovorim, da gotovo zauga gor (?!), nakar potegne in odleti ! Gre desno in se matra ob koči in res malo nabere. Ker je dež že skoraj ponehal, potegnem še sam in takoj desno. Ker mi tu ne gre preveč gor (in ker še vedno kaplja), se odpeljem po grebenu proti konjem in naprej (čisti Z je že občutno močnejši kot prej – tja gre največ kakšnih 15) in pridem na sonček in lepo drži. Tudi TnT pride do sem in zavrti in nabere. Mene lepo dviguje, vendar sem v dveh obratih že nad startom (naprej gre 10, z vetrom 53). TnT vztraja in kar vrti in ga odnaša nazaj za Slivnico in je vedno bliže bazam (ki so sedaj, ko so se odtočile, malo manj črne) in se odpelje proti Blokam in naprej v daljne kraje… Meni pa nekako ni v tisto smer. Res, da bi šel s 50+, ampak temni oblaki in sivina proti SV (ki mi diši kot mestoma dežne zavese) me ne vlečeta. Pa še za Erzov avto mora nekdo poskrbeti in Emil bo ob 15.30 spodaj pri pumpi (da me lahko odpelje gor),… tako, da je izgovorov za NE, dovolj. Rinem proti Z, na momente kar obstojim, drži pa in nekajkrat celo naberem. Končno se prigrebem do Cerknice in v močnem Z začnem pristajati v okolici pumpe. Je kar živahno in sunki zahodnika kar premetavajo sem in tja tik nad tlemi. Končno mi uspe in po 40min letenja pristanem na pokošenem travničku malo od pumpe naprej.

Zoranov let

Ko pospravljam, se pripelje Emil in skupaj malo pomodrujeva, kaj naprej. Redstar se je odločil, da gre raje na Strmco, ker je baje tu že premočno (kar je kar res 🙂 …). Odpelje me gor po Erzov avto,  ponudim, naj odleti,  jaz pa odpeljem avto dol. Erzo nedosegljiv po telefenu. Greva na start in Emil zmiguje, da je premočno (postaja 5/10 Z). Vsak z enim avtom se odpeljeva dol in pravac Strmca. Na Uncu pokliče Erzo, da je pristal v Mirni peči in začneva kombinirati logistiko.

Erzov let

Andrej Erznožnik: Evo ga, včeraj novo padalo, danes ga prvič dvignem in odletim: občutki kot včasih, eno komando zategneš z drugo pa banano ješ ali pa spustiš – nobenega kontriranja, kot pri xc3, ko skoz neki živčno in drka brez kraja. Taka so bila padala včasih in len je kot krava, ne gre okol, pa saj ne rabi, važn da gre gor in redko dol. Že v štartu se mi je zdel, da bi blo za scurit kot ostala dva, pa kar obstanem na nekih nulah, ko bi se z xc3 udrl… Nazaj: ustavim prvi avto, tip izstopi in se zanima ter obljubi da pride s tabolšim avtom (s prikolico?) nazaj. Ga ni, si pomagam z naslednjim ki pride. Na pumpi v Trebnjem ogovorim gospo mojih let in že se pelemo v LJ in na Barju me vzame B.H., da 17:50 na Vrhniki!!! [31.05.2012 07:27]
  • 2.Andrej Erznožnik : zoran hvala 2x [31.05.2012 07:29]
  • 3.Rajko Sila : Za prvič ni slabo. Zgleda, da je Ščuka dobil konkurenco. [31.05.2012 08:04]
  • 4.Turčin _ Alojz Turk : Vidim, da se znajdeš: Na 2320m oziroma ob 14:32 ugasneš gps in ga spet prižgeš ob 14:41 na 2240m. Žal to ni niti prav niti pošteno in sem kar malo razočaran nad teboj! [31.05.2012 08:11]
  • 5.Andrej Erznožnik : Ane, pa še to nardim samo zaradi tebe, to bi si moral šteti za čast [31.05.2012 08:20]
  • 6.Janez Kocjan – JanKo. : sej ti bo Aleš “dau tinto pit”, pa boš spet s “ta rdečo” zacahnan”! midva s Turčinom, ti bova pa prvošla! ja pa da ne pozabm, “korajžno odleten, korajžno” !  ;))  ;)) [31.05.2012 08:28]
  • 7.Boris Čebulj : gps !? a je to samo zato da ti let šteje !? a zato da kot starosta padalstva lahko IGRAŠ debatne konflikte ? [31.05.2012 08:45]

Javim Emilu, da odvijam proti Vrhniki. Na Vrhniki zamenjam avto za svoj. Erzo je že dobil štop (:-) ) do LJ, zato nadaljujem proti LJ  na južno obvoznico, kjer na Petrolovi pumpi prevzamem Erza in ga odpeljem proti Vrhniko. Debevec je javil, da je pristal nekje pri Moravčah in da bo že poskrbel zase.

Boštjanov drugi let

Boštjan Debevec: Prvič scuril, drugič boljše. [30.05.2012 20:29]
  • 2.Andrej Erznožnik : kok more bit zdele Turčin nesrečen, ker ti ni ratal preseč 2400 (vem da si pazu)in ne bo mel kaj pripomnit….. [30.05.2012 20:31]
  • 3.Boštjan Zagorc : Bravoo Lepo te je blo videt v Gabrovki. [30.05.2012 20:35]
  • 4.Boštjan Zagorc : Erzo. Kje je tvoj let? [30.05.2012 20:38]
  • 5.Andrej Erznožnik : bo bo, tehnične težave [30.05.2012 20:41]
  • 6.Boštjan Debevec : Prav lepo je bilo prikopit vaš hrib. [30.05.2012 21:06]
  • 7.Tnt : Lepo. Ravno prav si pohitel na štartu da si ujel interval… [30.05.2012 21:40]
  • 8.Tilen Ceglar : hudo! [30.05.2012 22:15]
  • 9.Zoran Gaborovič: nič nisi napisal zgodbe o povratku 🙂 [31.05.2012 00:22]
  • 10.Boštjan Debevec : Zoran, navadno se na področje Erzotovih literarnih umetnosti ne podajam:) Sicer pa štop iz Gabrovke do Litije, vlak do LJ, avtobus do Vrhnike. Doma 19.45. [31.05.2012 07:10]

Malo pred Vrhniko pokliče še TnT, da je nekje sredi gozdov Kočevskega roga.

TnTjev drugi let

Tnt: #2. Vrnitev v Erzotovem stilu še bolj zanimiva kot sam polet, sicer pa v Koprivniku še nisem bil, niti vedel, da obstaja. Povratek pa najprej džip do Prigorice(gospod je gozdar), potem štop do Žlebiča (poba je tekač), štop do Sodražice (stric ima natrgano ramensko mišico), štop do Žimaric (šofer je poznal ene padalce), ustrežena prošnja pri hiši in prevoz do Grahovega (10€). Tam čaka avto, ki ga je pripeljal v dolino vaščan že prej pri curaži #1. :))) [31.05.2012 00:15]
  • 2.Boštjan Debevec : Super! Nisem vedel, da si še tako daleč, skoraj v Beli krajni. Pa še enkrat hvala za prevoz. [31.05.2012 07:06]
  • 3.Jernej Gortnar : Tole mi je všeč predvsem iz enega razloga: maš jajca pristajat sredi kočevskih gozdov. Js sm se tukej parkrat s kombijem peljov in ko sm zagledal tablo “dežela kočevskega medveda” in na telefonu “signal nula” si tud scat nisem upal kam v gozd. Pa glede na zadnje dogodke z medvedi… korajžno! Za kršitve te bo pa kdo drug napiz… [31.05.2012 08:50]

Erzo mu da nekaj nasvetov iz svojega štoparskega priročnika (pa še, če bo treba, mu bo že zrihtal prevoz od Blok do Grahovega), pa sva na Vrhniki… Malo se na parkingu še naslajava nad današnjim letenjem in kje je kdo in kdo je koga…

Zjutraj operacija zobovja in prepričan sem, da danes ne bom letel. Pa vseeno podrezam, kakšni so kaj plani. Erzo je v gužvi, Mega je za kasneje, Manca pa bi že kar kmalu šla. Preseneti Damjan, ki lahko nepričakovano gre takoj (okoli 13h) in to tudi uresniči. Vsi imamo za realni današnji cilj Slivnico in Damjan bo šel malo prej – peš na vrh.

Z Manco se dobiva malo pred 14.30 na Vrhniki, tu je tudi Mirko, Erzo pospešeno prihaja s terena, Mega že tudi starta – pa dobimo obvestilo z vrha Slivnice (postaja ter Jani in Darja Hrovat), da je veter obrnil na SZ :-). Sprememba plana: Zabočevo. Odpeljemo se v Borovnico, Mega z Emilom pa tudi že prihajata čez hribe. Ker se obiramo na pumpi, je Erzo na pristanku pred nami. Hitro se vsi zložimo v LCja in gor na start.

Ko začne Erzo postavljati, prideta še Mega in Emil. Piha lepo gor, Erzo potegne, odleti in takoj ob pobočju na levi navije. Drugi postavljam jaz. Erzo pove, da je v smeri LJ dež. Potegnem in lepo odletim in tudi jaz na levi začnem lepo vijugati. Ampak izza Krima prihajajo res grdi, temni oblaki. Na slemenu lepo drži in malo tudi naberem, čeprav se tega ne veselim preveč, ker mi prihajajoča situacija ni všeč. Erzo pove, da je na 2400 nad Rakitno “na robu oblačnega sistema” in šiba proti Blokam. Po postaji se oglasi še Uki in javi, da pri njem v Lazah že dežuje in naj bomo previdni. Vidim, da na startu nekdo postavlja, pa takoj po tej informaciji tudi začne pospravljati (Mirko). Pri Borovnici je res že zavesa in tudi meni se zdi, da je bolje iti na tla. Ko me še Mega po postaji natuli naj čim prej potegnem ušesa in grem dol, to tudi naredim. Najprej manjša, pa še vedno vleče gor. Pa jih še bolj potegnem in se usmerim naprej proti Planini. Šele, ko sem za pobočjem, začne iti lepo dol med vedno debelejšimi kapljami. Pristanem tik predno začne ulivati in se komaj pravočasno skrijem z nabranim padalom v nedograjeno hišo ob pristanku, kjer ga pospravim.

Zoranov let

Ostali so že pri meni in začnemo modrovati. Manca upa, da bo kmalu nehalo in bomo še leteli, ostali so bolj skeptični. Zvemo, da je Erzo pristal v Sodražici.

Erzov let

 

Andrej Erznožnik : “oblačni sistemi” so me dvignili previsoko; smo se v klubu zmenil, da gre vsak 1x: Mega v nedeljo, Emil včeraj, jaz pa danes. Štop preden je padal zložen, naslednji bi me peljal že do Kalc, če me ne bi prevzel Damjan. Doma bi bil prej kot Mega, ki ni štartal, če ne bi bilo zastoja na ac. [29.05.2012 18:47]

Damjan javi s Slivnice, da je odletel le Jani Hrovat, on pa gre z Darjo dol, ker že dežuje. Še malo klepetamo, potem pa brez pijače in kremšnit odidemo vsak na svoj konec (malo so me pa zobje že začeli boleti 🙂 ).

Danes je napoved bolj umirjena. Šibek SV, ki bo čez dan obračal. Resnica pa je taka kot vsak dan. Že pred dvanajsto mestoma črne gmote in tudi kaj pada. Manca se prva pofočka. Erzo ni preveč za stvar (“na Vrhniki že dežuje”), ves čas pa budno nadzoruje situacijo in premikanje objektov in subjektov. Mega je najprej za, potem, ko se odločimo za Zavrh in ob pregledu vremenske situacije, pa izgubi zanimanje.

Z Damjanom se dobiva na šodru, do pumpe po Manco in na vrh. Zavrh je miren (1,5/3,3), komaj rahlo pihne, vreme krasno (mestoma posute bazice).

Potegnem prvi, po poseki me precej požre, levo na sleme, nikjer nič ne drži, malo zavrtim in k pumpi na travnik (dogovorjen pristanek, ker je lepo pokošeno, pri Škorpijonu pa ne).

Zoranov let

Nekaj minut za mano pristane Manca in nato še Damjan. Pospravimo, malo posedimo, Erzo se javi, da bi pa mogoče šel na Ulovko. Manci ni za tja, mogoče kje tule naokoli (Zabočevo ne, moje navijanje za Prižnico ni realno, glede na gibanje oblakov in spreminjanje na Krimu), ali pa še enkrat gor, za kar pa ni nobenemu preveč. Razlaz. Manca domov na rolerje, midva z Damjanom pa gor po avto.

Med potjo se odločiva, da ne greva na Ulovko, ampak v smeri proti domu in na ogled Planince nad Jezerom. Vmes pokliče Erzo, da Mega že šiba na Strmco, ker je obrnilo na Z :-), ampak midva sva že predaleč v nasprotni smeri.

Malo iščeva in najdeva končno kmetijo in s padali do travnika. Start je znosen (razen trofaznih golih drotov po sredi 🙁 ), žal pa piha že malo od zadaj s strani po hribu navzdol (res je obrnilo je na Z 🙂 ). Torej najin dokončni razlaz. Na poti dol Mega javi, da je Samsa že v luftu in krasno jadra, on pa bo pravkar odletel, Erzo z Mirkom pa na poti. In so res lepo jadrali…

Končno sobota in dan, ko se pa mora nekaj zgoditi. Cel dan imamo na voljo in ni hudič, da ne bi nekje našli kotička, kjer se bo dalo odleteti kljub že več dni enakemu, SV močno pihajočemu trendu vetra. Erzo je že včeraj zvečer sporočil, da je primarni cilj Bela peč in da imamo v podporo lokalne vodiče/padalce (Miha Kavčič & Co.), ki poznajo razmere (in nam dajejo več upanja za uresničitev cilja).

Zjutraj je panika, kor poznavalci sporočijo, da je treba čim prej na start. Jaz paniko raztegnem na Manco in Matejo in malo čez 9h se vsi pretovorijo na britofu Šmartno v LCja. Naprej proti Kranju, kjer se že začnemo zgubljati. Končno mimo Besnic najdemo dolino Nemiljščice in se prikopljemo do Podblice, kjer že čaka druga ekipa (Miha, Hafner in Edo Govekar). Strma pobočja in globoke grape, ki se hitro spuščajo pod nas, ko se vzpenjamo po strmih vijugah proti Dražgošam, niso prevelika spodbuda. Ker pot z Matejo že poznava, smo na izhodišču že pred poznavalci-lokalci. Naložimo si robo in se spustimo po frišnem kolovozu na rob do lepega novega starta.

Veter nabija (sicer v pravo smer) v sunkih in le občasno obrne bolj proti S, od koder je glavna tendenca visoko zgoraj. Naslednje štiri ure je eno samo nakladanje in modrovanje in lovske zgodbe in čakanje na boljšo prihodnost. Občasno kdo malo izgubi potrpljenje in bi že šel (bolj malo v zrak in raje v smeri gostilne proti domu …), ampak v resnici generalna usmeritev tele naše osmerke na startu deluje bolj zaviralno, kot spodbudno. Kar je v danih vremenskih pogojih morda celo bolj zdravo, kot bi bil nasproten trend. Meni se sam start v takem vetru ne zdi tako strašen, kot so mi grozljivi (redki) pristanki globoko spodaj v (verjetnem pralnem stroju turbulentnih in rotirajočih zračnih mas) ozkih dolinah in na strmih travnikih. Vmes iščemo plan B – Stari vrh, Slajka, Križna gora ? In tam nekje daleč plan C – Sv.Primož pri Velikih Laščah (Manca, Zoran).

Končno popusti Mega in začne postavljati in že skoraj potegne, ko spet završi po navideznem umirjanju. Za piko na i še črne gmote nad nami odklopijo sonce in to je znak, da se dokončno vdamo. Pospravimo in gor v avte in po vijugah dol proti Škofji Loki. Vmes še na ogled Sv.Tomaža (kjer se pokaže vsa moč današnjega SV. In gor na Križno goro, kjer tudi Erzo spozna novo varianto starta. Junaka, ki bi postavil padalo, pa seveda tudi tu ni. Predamo se dokončno in se v Škofji pri Albancu podkrepimo z junk foodom, kar nam da nove energije. Z Manco vztrajno ponavljava ime Sv.Primož in Mega je za, vda se tudi Erzo. Matejo odložimo na poti skozi LJ (ima svoje obveznosti in odstopi od naše odisejade) in pravac Velike Lašče.  Spodaj počakata Mega in Manca z drugim avtom in hop na vrh do Primoža in Felicijana.

Na startu piha malo manj kot včeraj meni, ampak še vedno za spoznanje preveč. Ampak ta agonija neletenja se mora končati in Mega postavi in v močnem in sunkovitem odleti, se malo pogunca po zraku in kmalu pristane. Postavim še jaz in kaže, da se vseeno malo umirja. Erzo je tik za mano. Prvi poteg mi zavrti padalo in medtem, ko mi ga Manca pomaga postaviti v drugo (hvala Manca 🙂 ), Erzo odleti. Odletim še jaz in se po 15 minutah potešen spustim na travnik spodaj.

Zoranov let

Odleti še Manca in jo kar samo dviguje, Erzo pa kot ata-orel počasi kroži sem in tja in nadzoruje situacijo nad grebenom. Pristane Manca, midva z Megom pa gor po LCja. Spodaj pobereva še Manco in na poti proti glavni cesti še Erza (ki je seveda spet maksimalno nategnil špuro in km 🙂 ).

Erzov let

Še zaključek pri Trubarjevi domačiji, da proslavimo konec prisilnega tedna neletenja.

Ne morem verjeti, da bo danes še en tak dan. Spet SV. Dopoldan še lepo, potem oblaki spet naraščajo. Manca javi na poti v službo,  da je v Borovnici lepo in mirno in naj čim prej kaj naredimo, če hočemo leteti. Jaz sem za, vendar moram biti nazaj v LJ pred 18h. Mega bi tudi šel, vendar šele po 15h – najverjetneje Zavrh. Erzo se navdušuje in dogovarja za Govc, kar mi je predaleč za nesigurnost letenja in pravočasen povratek. Edino kar se mi zdi verjetno in zame uporabno je Sv.Primož. Damjan je kar precej za (ne mika ga pa Sv.Primož, ker mu je predaleč). Ko se slišiva za zadnje koordinacije in sem že pripravljen tudi za Zavrh, Damjan pove, da se mu je odhod zakompliciral in ne bo mogel iti.

Ker sem že na poti (z obvozom do vukanizerja po nasvet) nadaljujem sam proti Velikim Laščam. Ko pripeljem na pristanek pod Primožem, breze v občasnih močnih sunkih upogiba, vendar vseeno nadaljujem gor. Najprej se zapeljem do cerkvice in opazujem veter. Občasno sunki do 10, potem pa kratka obdobja umirjanja in spet prbije. Pokliče Erzo in se pozanima kje sem. Pove, da je Govc odpovedan zaradi premočnega V na Vipavskem, vendar ga moje informacije pomirijo, saj se očitno tudi danes ne bo letelo in lahko mirno ostane doma.

Ker se mi zdi, da se vseeno malo umirja, parkiram avto za kmetom in se prestavim na start. Naslednjo uro in pol proučujem pretok vetra čez start in okoliško drevje, frfotanje trakcev in se tolažim, da skoraj bo. Vmes dvakrat grda črna oblaka zastreta sonce (malo pred tem je obakrat lepo mirno, skoraj za odleteti – zatišje pred nevihto 🙂 ) potem pa spet položi okoliško drevje. Okoli 16.30 se mi zdi, da je generalno vendarle bolj mirno (sunki ne presegajo 8,5-9), vendar se mi čas izteka in imam čudovito opravičilo pred samim seboj: ker moram nazaj v LJ, pač ne morem še malo počakati, saj bi sicer čez četrt ure gotovo lahko odletel :-)…

Ko se peljem mimo Trubarjeve domačije na glavno cesto, se ulije. Ampak samo na kratko in ko bo končalo bi se gotovo dalo odleteti… 🙂 🙂

 

Spet en tak dan. Spet SV. Dopoldan še lepo, potem nevihtno. Manca se prijavi in je že zelo potrebna letenja. Jaz tudi. Mega bi tudi šel, samo Erzo nekaj cinca. Pa se zaradi koordinacije vse skupaj zavleče , tako da zgubimo polovico vmesnega čudovitega vremena in modrine med dvema nevihtama.

Na šodru se dobim z Erzom in Megom in do Škorpijona, pa na pumpo po Manco. Na Zavrhu še lep sonček in ko začne Erzo postavljati, tudi še mirno. Nad Barjem in Krimom zid prihajajoče nevihte. Mega ugotavlja, da imamo še 20min časa in da se je takoj treba vreči dol. Erzo je že pripet, ko močno pihne. Nevihta se začne hitreje približevati, zatišje pred nevihto se konča in začne pihati vedno močneje v sunkih. Hitro začnemo pospravljati in bežati nazaj proti avtu. Na vrhu travnika potegne takšen piš vetra, da me skoraj podre na tla. V zraku je vsa možna svinjarija in listje in kar je tega (sam še večje veje in kamenje ne leti po luftu). Hkrati se ulije kot iz škafa in dež nosi čisto s strani. Mokri zmečemo robo v avto in začnemo nakladati. Čez čas se odpeljemo dol, pa nas Mancin in moj optimizem spet obrneta nazaj, saj se v daljavi že svetlika (“še mal, pa sonček, pa bo za letet…”). Dežuje naprej. Erzov pesimizem nas spet obrne proti dolini. Pa dam idejo, da izkoristimo preostanek popoldneva za ogled štartov v bližnji okolici.

Najprej čez Pokojišče in skozi gozdove proti Rakitni. Malo pred njo komaj najdemo gozdno cesto do roba nad Borovniškim kotlom in končno smo tu: start Prižnica. Razen Erza smo ostali trije prvič tu in meni je start zelo simpatičen. Dežuje ne več, malo je še mokro in bilo bi kar za odleteti – če ne bi pihalo od zadaj. Sicer ne zelo močno, vendar preveč…

Naslednja postojanka je na Rakitni, kjer poskuša Erzo dobiti lokalna navodila iz Rakitne do starta Županov vrh. Najprej zapeljemo seveda po napačni gozdni cesti. Ko je jasno, da to ni to, nazaj do izhodišča in direkt po jarkastem kolovozu gor. Ta je ravno dovolj širok, da ne ribamo z boki in dovolj kamnito peskast, da sploh lahko (kjub reduktorju) rinemo naprej gor. Je pa strmo. Res strmo. Na vrhu kolovoza si na robu vsi napol oddahnemo  (treba bo še tu nazaj, če je to edina prava pot). Malo še tavamo sem in tja in končno s pomočjo lokalne telefonske podpore pridemo na vršni travnik. Tudi tu piha napačno (s strani na travniku in še bolj močno od zadaj malo nad tlemi).  Mega ugotovi, da je bila naša dohodna pot tudi edina do sem. Tako se spet zbašemo v LCja in v avanturo navzdol do Rakitne, potem pa najprej malo po glavni in potem spet po gozdnih cestah mimo Zabočeva do Borovnice, kjer skupno ugotovimo, da je pa sedaj “idealno” za letet z Zavrha…

Z avtomobili do Brunarice na Jezero na večerno srečanje Jate, ki mu je bil izgovor praznovanje mojega pretečenega rojstnega dneva in nujnost porabe jedilnih kuponov in legalizacija darilnega vetromera… Na moje veselje se nas je zbralo vseh osem in fajn je bilo, čeprav na koncu ni bilo kremšnit. Ob odhodu Boris še demostrira igranje na didjeridu in nama z Maretom da nekaj osnovnih lekcij :-).

Vreme čudno. Više gori močan SV, dopoldne se 5x zamenjata dež in ne-dež. Jaz se že tresem. ŽE tri dni nič. Erzo najprej odpove sodelovanje (na Vrhniki itak spet uliva), potem pa okoli 15h le še enkrat pokliče, da je spremenil mnenje (vzrok: nehalo je deževati ? Poklical je še 1 pacient – Mirko ? Nikoli ne bomo vedeli… ) in da pejmo na Ulovko pogledat.

Na poti na Vrhniko in z Erzom gor: mir in milina in sonce in šajba z modrim nebom… Priključi se še Mirko na Ulovki (začne nabijat nekaj o Z, ki mu je pihal med vožnjo, pa to – kr neki…). Po cesti do ovinka in po kolovozu do izravnave, robo na hrbet in čez privatno parcelo prek travnika na start. Piha. Pihne močno. Pihne manj. Skoraj nič. Pihne močno. Drevesa šumijo (občasno). Iz začetnega zagona in herojev se začnemo spreminjati v pusije. Kdo bo šel prvi?  Mirko si je že po poti zagotovil varnost (“…a vidva bosta kar postavla in odletela, al bosta kaj čakala…”), torej eden od naju. Men se niti ne zdi tako strašno (edini problem je, a pri takem direktnem vetru prideš sploh čez, saj sta tu dve polici in vse skupaj je kar nizko…v bistvu je malo verjetnosti, da prideš čez, kje bi pa pol pristal…). Torej sploh ni problema, saj smo v takem že neštetokrat startali, sam, da tule ne veš, kje bi pristal… Erzo ima druge pomisleke, ker obuja spomine na pretekle dogodke v  podobnih pogojih: “… ko je Mega potegnil, ga je odneslo gor in pol rikvercalo na levo do vlečnice in ga odložlo na tla in pol je bil najbolj vesel človk…Tud Kus ne bi v takem, ker je že enkrat, pol pa… Ampak ta direktni veter s S bi bil idealen! Kako bi se dans jadralo tu ! Levo desno ob grebenu…” .

Jaz ves čas merim veter 1,5, 3,5, 5,5, 1,5 /max 9,2. Ampak tist max prbije samo redko… Erzo pokliče Lukca Slaka in ga začne kurit, kolk bi se dalo dans tu navintat. Tamali je dober: da bo pogledal zvečer na OLC pravi… Pol pa pokliče še Borisa (ki je itak za vogalom) in Boris trzne, odloži svoje rezbarije (zmotimo ga, baje, pri rezbarjenju…) in je čez 20 min pri nas. Brez padala (je v avtu). Pogleda, ugotovi (brez vetromera), da tole pa ni zaenkrat in gre po pir.

Ta čas, ko udušimo dva pira, opazujemo osebka/rambota/lastnika sosednje parcele, ki kroži nami (mislim v prenesenem smislu – se plazi po šibju pod gozdom v pobočju nad nami, ker v resnici so nad nami tudi ptiči, ki tudi krožijo – ampak tisti nimajo šibrovke ali pištole z vsaj štirimi naboji…) in daje vtis, da bo povzročil konflikt zaradi prehoda čez privatno posest.

Piksni sta prazni. Dva ptiča (kavki, sraki, beloglava orla ?) pa lebdita in jadrata 20 m nad nami. Ko se usmerita v veter, sta na mestu, če hočeta naprej, pritisneta na gas (=zamahneta s krili), ampak gre komaj kaj, potem pa ju celo rikverca (ugotovimo vsi soglasno), tako da ju splakne za drevesa za anteno in izgineta iz našega vidnega polja (zlasti mojega). In to je konc za dans in priznamo poraz … in gremo dol. Ampak stik s padalom je pa bil (Erzo). In na zraku in sončku smo bli 2 uri in se malo podružili. Ko se vozim proti LJ nekaj minut kasneje (nič kremšnit) pridem v naliv tipa urnebes in črno nevihto in čakam, kdaj bo začela toča…

Zjutraj najpred po SMS pade Erzov predlog za Smuk, ko pa se slišiva, sva oba takoj za drugi (Megov) predlog: Čaven. Glede na napovedani V, SV naj bi bilo to ustrezno, pa še novnov bo (če bo…).

Na Vrhniki se ob 9.30 zbiranju jate pridruži Jože Iskra, zbaševa se v Erzov avtobus in to je to. Manca bo prišla po 12h, ko konča šiht, Mega pa s svojim avtom že drvi proti osnovnemu pristanku pred Lokavcem. Ko pridemo še mi tja, se presede in kompletni (Mateja D.O. na Ptuju, Damjan D.O.pod Lijakom – “ampak bo letel danes 100%”, od Mareta nič glasu = D.O.) odšibamo proti Predmeji in po gozdnih cestah na start pod Modrasovcem.

Malo se razgledujemo, potem pa kmalu odnesemo robo na start (eni po krajši, drugi po daljši poti… 🙂 ) in začnemo postavljati. Veter 2,0/4,0 in SV, kar je precej pod kotom na pobočje (kasneje zvemo, da je tam idealen J za startat po travniku dol). Prvi postavi Mega in atraktivno odleti v drugem poskusu z majčkenim vozlom. Erzo je drugi – elegantno stopi v zrak. Jaz sem tretji in ker sem preveč na robu, mi Jože pomaga prestaviti padalo malo desno na izpraznjeno Erzovo mesto, potegnem naprej in elegantno (kar je pri meni redko) stopim v zrak.

Po nekaj obratih kaže, da bom scuril, potem pa ujamem lepo dviganje in naberem do 1500 nad Modrasovcem. Ker mi više ne gre in je vse dokaj živahno, se z (še vedno SV) vetrom odpeljem proti Kuclju in sem že 200m niže. Spet ujamem dviganje in naberem do največje današnje višine 1542m. Grem proti Lijaku in generalno zgubljam, čeprav vsake toliko časa zavrtim in malo pridobim. Ves čas imam občutek, da se SV zliva čez planoto in meša s termiko iz Vipavske in je zato tako živahno (pa še žaga na višinskem profilu s tablice – majčkene inverzije med 900 in 1200). Erzo je do Zmajarske paralelno z mano, kakšnih 300m više in bolj nad planoto, potem pa ga izgubim. Tu že čutim močan nasprotni Z veter. Do Lijaka pridem V okoli roba na 760m, potem pa nabiram in zgubljam in nabiram in… Mega je vmes pristal na Lijaku in razvozlal svoj vozel, potem pa čaka na Manco, ki prihaja. Ko se po slabi uri malo naveličam okolice starta in ostalih padalcev, ki se občasno nadrenjajo naokoli (čeprav jih ni pretirano veliko), se odguncam do Zmajarske in nazaj. Nenadoma se v zraku pod mano pojavi Damjan in začneva skupaj vrteti. Naslednjo tri četrt ure vrtiva in ko nabereva  do 1350m (najvišja višina obeh na Lijaku doslej) se odpeljeva proti Zmajarski, do koder zgubim 300m in ne morem nabrati izgubljeno. Damjan je malo pod mano in mi nenadoma izgine (zdi se mi, da je odvil nazaj proti Lijaku, v resnici pa je šel kar dol pristat v Vitovlje). Ker ni kaj dosti časa za razmišljati, saj samo tonem, se odločim, da grem naprej, dokler bo šlo… Do pod Kuclja se držim pobočja, čeprav sem že zelo nizko ob pobočju, v bistvu že bolj nad spodnjo planoto (800m), kakšen m pridobim le za kratek trenutek, na pobočje se ne upam preveč nasloniti, ker je kar živahno in hitro (45km/h). Ker se mi zdi, da ne bom zvozil naprej, odvijem pod Kucljem proti dolini, se zapeljem za Školjem Svetega Pavla in že iščem kakšno travnato luknjo v večinoma gozdnatem terenu. Končno dobim dva rahla rukerja gor, tako da laže zadiham in se odpeljem do stare ceste in čez avtocesto (na tej strani so sami vinogradi in sadovnjaki) pri vasi Potoče (malo naprej od Vrtovina proti Ajdovščini), kjer pristanem na žitnem polju med sadovnjaki…

Zoranov let

Ko pospravljam se odžejam s čudovitimi, ravnokar zrelimi češnjami in razmišljam o nadaljnji logistiki. Po postaji in telefonu zvem, da je Mega že nad Kovkom in bo poskušal toplendati in odpeljati Mirkov avto dal (mu ni uspelo), Jože pristaja nekje pri Lokavcu, Manca ravnokar pod Lijakom, Erzo pa je seveda še enkrat šel gor na start na Lijak… Najbližji je Damjan, ki so ga že pobrali člani družine ki me odpeljejo do Megovega avta, Mega pospravlja na travniku zraven, Jože prihaja.

Erzov prvi let

Andrej Erznožnik : PRVIČ: sem delal privat xc tečaj. Veliki guru Kante je bil po opravkih. Mal sem se sicer peljal za Čavnom in po kantetovo jahal Jančerijski vrh. Ocena: komaj zadostno – še to šenkano, samo zato ker ni blo baz .

Jožetov let

 

Ko že mislimo, da se bo vse izšlo, Mega pride do avta in pove, da gre snemat Redstara z drevesa na Slivnici, naju z Jožetom pa odloži na letališču v Ajdovščini. Po naju pride Manca, gor po Erzov avto in vsi skupaj po Erza, ki se po dolgi nedosegljivosti končno javi iz Hruševja izza Razdrtega do kamor je doletel (ga je odplaknil vedno močnejši Z 🙂 ) v drugi rundi.

Erzov drugi let

Andrej Erznožnik : DRUGIČ: sem srečal orla (res!) na Nanosu, sva mal zavrtela, pa me je prašal, kje je Kante. Sm reku, da je en tandem odpelal, zdej se mu pa ne da več

Potem pa do Vrhnike in razlaz (brez kremšnit). Z Redstarom vse OK.