Danes je nek čuden S in nikjer ne kaže obetavno. Kot edina možna varianta se kaže Zavrh in ko se skoordiniramo, nobeden nima kakšnega boljšega predloga. Tudi časovno vsem ustreza bolj pozna ura in 15h na šodru je sprejeta.

Dobimo se Erzo, Mega, Damjan in jaz. Boris dela danes teorijo za inštruktorja in ni mogel priti pravočasno, čeprav je pokazal določeno stopnjo zanimanja. Zbašemo opremo v Damjanov avto, z Megom se zbaševa zraven, Erzo pa v svojega in do Škorpijona. Tu Erzo ugotovi, da piha postrani in da je boljša varianta Zabočevo. V Vrbljenah parkira in se stisne k Megu na zadnji zic (vse ostalo je oprema).

Kmalu smo na startu, kjer piha zelo dvomljivo – malo gor, malo dol, malo bolj z leve, pol pa še malo z desne. Vmes tudi nič. Mega postavi prvi (si res zasluži, saj je bil zadnje čase pretežno šofer) in ko pihne malo gor – start. Zunaj ga malo strese, ko zavije v desno in pade v rotor, ki ga precej zniža, potem pa odleti v levo ob pobočje Krimščka in izgine iz vidnega polja. Medtem postaviva še midva z Damjanom. Damjan starta drugi, z atraktivnim hrbtnim startom iz obrata in lepo odcuri v levo, jaz pa za njim, ko mi Erzo malo popravi rahlo posvaljkano padalo.

Zdi se mi, da startam lepo (na tem nelepem startu), pa me takoj ko sem v luftu močno požre in močno potegne v desno. V prvem trenutku pomislim, da sem v kakšnem rotorju ali zlivajočem se zraku, potem pa le dojamem, da imam konkretno kravato na desni strani.  Ker me resno vleče nazaj v pobočje popolnoma popustim desno komando in kompenziram z levo, tako da vsaj približno popravim v smer naravnost ven. V vrečo nočem in visim kot salama (Damjan je kasneje pripovedoval, da je mislil, da nisem vpet v nožne gurtne in da visim na rokah…). Ko sem tako stabiliziral smer poskušam rešiti kravato s sunkovitimi potegi komande, pa nič. Potem nekajkrat poskušam še z desnim enostranskim zapiranjem, pa spet nobenega uspeha. Kravata ostane brez milosti. Pomislim še na ušesa, s čimer bi izenačil simetrijo padala, vendar sem še zelo nad gozdom in se mi zdi, da bi  verjetno še povečal požiranje – pa saj itak smer zadovoljivo ohranjam z levo komando. Tako se peljem direktno proti pristanku, rahlo zavijem in v kar močnem nasprotnem vetru pristanem na uradnem pristanku. Lahko bi se slabše izteklo.

Zoranov let s kravato

Damjan pristane malo stran proti Brezovici, kjer je pristal tudi Mega. Ko pospravljam, prideta do mene in vsi skupaj čakamo Erza, ki potrpežljivo poskuša na startu (ga celo dvigne, pa mu ga sesuje, pa posvaljka, pa postavlja…). Po več kot pol ure obupa in se pripelje dol (danes je pa on bil šofer 🙂 ).

Potem pa na Vrhniko k Berzotu na kremšnite, kjer se že držita za rokce Špela in Boris ;-). Boris nas časti za uspešno opravljeno teorijo (Mateja, spet si zamudila kremšnito !)

Zjutraj krasno sončno, po SV Sloveniji močan S, JZ Slovenija Z-SZ, na Krvavcu nabija SZ. Jasno, da je treba iti proti Primorski. Mika me Nanos, če ne bi bilo premočno (sicer Strmca, ali če kdo da kakšno drugo idejo).

Danes začnem jaz gnjaviti že zgodaj: najprej Mega, kako je bilo včeraj na Strmci (ni bil…, ne more pred 14h), potem pa Erza (ki ni preveč za plane, ker ravno odhaja na teren in ne ve, kdaj bo nazaj). Potem ob primerni uri še Borisa (ko predvidevam, da se je že zbudil). On je za odhod kadarkoli, se mu pa tudi zdi, da se je vseeno bolje it vreč dol na Nanos kot na Strmco (po mojem ga tudi bolj mika nov start). Pa je cilj okvirno postavljen. Pokliče še Manca, ki je lahko na prevzemni lokaciji okoli 13.30 ure (Vrhnika Taras), pa je tudi čas z Borisom usklajen: ob 13.30+ na Vrhniki. Razpošljem SMS Manci in Erzu, da smo zmenjeni ob 14.30 (?!).

In se vesel pripeljem ob 13.30 na Vrhniko !!! Kličem Manco kje je, pa jo presenetim v razkošju preostalega časa še v Ljubljani (in ugotovim svoj kiks ene cele ure). Manca takoj da gasa in smer Vrhnika ! Pokličem še Erza, ki se še mirno baše z malico. Seznanim ga z dejstvi (namreč, da se dobimo čimprej – ob 14h) in preklopi protezo v tretjo. Manca je še pred drugo tu, Erzo tudi in pičimo proti izvozu Logatec, kjer naložimo še Borisa. Na Uncu se dotlači še Mega (ki sicer iz varnosti vzame padalo, čeprav se je javil za šoferja, ker obstaja možnost, da si kdo na startu zlomi roko ali nogo in ne bo startal, dol pa bo avto še vedno lahko peljal… Pa zgrešimo izvoz Razdrto in pred Vipavo nazaj v Podnanos in po cikacaka proti vrhu Nanosa. Odvijemo po kolovozu proti Hieronimu in na še ožji kolovoz proti Grmadi. Ko nas ustavi zamet, se skipamo in odšantamo kakšnih 50m na travce starta.

Piha lepo gor, mogoče rahlo močno in občasno malo s strani, ampak vsi smo naspidirani. Optimistični cilj je vsaj Kovk (če se bomo prigrebli do tja). Mega pomaga postavljati. Boris postavi in start, Erzo postavi in start, Zoranu postavlja Mega in start (hvala Mega), Manca postavi in…ne vem kdaj je start, ker sem že v luftu.

Borisa je lepo dvignilo ob pobočju in odšiba (zaradi močnega Z s skromnih 15km) vzdolž grebena v smeri Vipave. Erzo je malo pred mano in ga dviguje gor in spušča dol (skratka, je živahno). Jaz pridem pod njega tam nekje pri lovski bajti in on vrti, jaz pa gasa za Borisom in ga ujamem šele blizu Gradiške ture, ko vrti in nabira med strmimi skalami. Sem sicer pod grebenom, pa začnem vrteti in se končno dvignem bogato nad greben. Boris nabere še bolj (čez 1100)  in se pospešeno odpelje proti Kovku. Meni svetuje, naj se držim malo bolj zunaj in naj poskusim čim več nabrati. Lepo vrtim in nabiram in nabiram. Ko sem na 1100, tudi jaz naciljam Kovk in čez. Čeprav generalno tonem z 1,1, me občasno tudi malo gor dvigne. Boris objavi, da je čez, da pa mu je zmanjkalo 50m, da bi priklopil, zato se odpelje počasi proti Anji.

Ko se bližam pobočju Kovka sem že na 650m in se že hočem odpeljati proti Anji, pa me Boris spodbuja, naj poskušam priklopiti, če imam vsaj 600m. Res se pripeljem ob pobočje točno s 600m in sem že na meliščih pod steno, ko začutim rahlo dviganje. In ga zagrabim in motam osmice in mi gre najprej počasi, potem pa vedno hitreje gor. Boris me spodbuja (bo res dober inštruktor…) in ko sem malo pod grebenom, se usmerim proti Podrti gori in gre kar samo gor. Dviganje je kar močno in živahno in ko po nekaj obratih pridem nad Podrto, je naprej še bolj enostavno (živahno in še kar močno, hitrosti od 15 do večinoma 25km/h, ampak nescurljivo). Ura je že 16.30 (ob 18h moram biti v LJ) in odločim se, da obrnem na Hublju in nazaj do Anje. Na Hublju obrat, nazaj gre občasno čez 40km/h in lepo nad grebenom do Podrte. Tu navijem na 1000m in odpeljem ven proti pristanku, kjer je Mega z Manco in LCjem že pri Borisu. Boris spodbuja, naj se odpeljem proti Vipavi in naj poskušam priklopiti še Nanos (ura je že 15.50 in mi je jasno, da moram dol). Vendar se res odpeljem čez Vipavo z več kot 35 km/h, se malo naslonim na pobočje in vlečem do travnikov pred streliščem ob stari cesti, kjer pristanem.

filmček Zoranovega spodnjega dela

Opomba k filmčku: filmček je katastrofa, ker mi je pred startom štrikec obrnil kamero čisto dol. Tako lahko občudujete predvsem moj spodnji del z vrečo in kokpitom. Bi pa bil zanimiv za proizvajalca sedeža, da bi videl, kako se gibajo vpetja in kako niha sedež med malo bolj aktivnim letenjem. Če si odmislite moj vamp, se vam lahko približno zdi, kje se je letelo. Objavljen pa je filmček predvsem zaradi zgodovinsko dokumentarne vrednosti tega leta 🙂  . Pa nič skrbet, telefon mi ni padel iz žepa, čeprav sem med gledanjem tudi jaz vsak trenutek čakal, kdaj bo odletel v globino (sem pa bil vseeno bolj miren, kot vi, ker ga imam tu, poleg sebe) 🙂

Zoranov let

Trenutek za tem, ko sem na tleh, je ekipa že pri meni, malo naprej pa pristane še Erzo. Pomagajo mi pospraviti, potegnemo se do Erza in spet zbutamo vso kramo in sebe v LCja in pičimo punim gasom proti LJ. Super ! Prvič prklopu Kovk, letel kot profesor (pustmo zdaj asistenco po brezžičnih medijih), razen nas ni bilo žive duše v luftu (?), pa še novnov štart Nanos Grmada ! Jupiiii, vesel ko radio !!

Borisove fotke: http://xcglobe.com/olc/index.php/forum/gallery/798628

Lep dan, vendar napovedan močnejši sever. Boris predlaga Zavrh ali Grmado (ali Lijak), meni bolj ustreza bližnja lokacija, kot Lijak, Erzo pa se dokaj jasno izrazi za Zavrh. Tako obvelja Zavrh ob 14.15 na šodru. Ostanemo sami trije in ko se dobimo, je na šodru popoln mir, ne duha ne sluha o močnem severu (Krim javlja 1,8/3,8 S), ki je bil napovedan (sploh v primerjavi z včerajšnjo situacijo). Erzo nas čez Verd potegne od zadaj na Zavrh.

Ko pridemo na štart, komaj malo pihne. Postavimo: najprej Erzo, ki potegne v lahnem vetriču; ko je pripravljen Boris, prideta še Malina in Ambrož in Boris odleti za Erzom preko doline (ker si obetamo tam boljšo termiko zaradi osončenosti). Jaz potegnem še malo za Borisom in tudi direkt čez. Opazujem oba: Erzo gre v levo, malo ga drži, vendar tone. Boris se odloči ob pobočju desno in ga bolje drži, saj kar drži višino in pristane na uradnem pristanku Zabočeva. Ko jaz pridem čez dolino, sem nižji od obeh prej, zato samo zavijem levo in odpeljem med pobočjem in progo do travnika za novimi bloki, kjer je na drugi strani proge pristal tudi Erzo.

Zoranov let

Ko pospravljam, že pride Erzo s simpatično šoferko/planinko, ki nas je pripravljena potegniti še enkrat na vrh (Erzo je pristal skoraj na njenem hišnem pragu in jo seveda v 2 minutah prepričal…). Med potjo po Borovnici poberemo še Borisa.

Borisove fotke: http://xcglobe.com/olc/index.php/forum/gallery/798199

Za drugi let je Erzo poln optimizma (bo navil na 2000, ker se zdaj z Zavrha zliva dol hladen zrak in na drugi strani butne gor…). Boris se samo nasmiha in pravi, da bo sicer šel solidarnostno z nama na start, da pa ne verjame najbolj v to teorijo in bo peljal avto dol.

Na startu piha za spoznanje močneje in hitro postaviva z Borisovo pomočjo. Erzo odleti direktno čez dolino. Jaz sem malo za njim, ampak ko vidim, da se je naslonil na hrib in ne pridobi nič, ampak samo počasi leze dol, se usmerim s sredine doline proti uradnemu pristanku in me lepo drži (z 1,5 dol sem zmanjšal na 0,8-1) in lepo visoko se pripeljem do Škorpijona. Vidim, da je Erzo že pristal, jaz pa tudi zavrtim v pristanek.

Zoranov let

Ko pospravim, počakam pri Škorpijonu. Z Borisom počakava, da Erzo opravi službene zadeve v Borovnici, potem pa še k Berzotu na kremšnite. Leteli pa smo le in to celo 2x…

ZAVRH, kot ga je zaznal Erzo

 

Vsega je kriva buzara! Ker so eni lačni tudi sicer, in ne samo letenja, se sestavimo prezgodaj in sicer na prvi Ukijev klic,da se dobimo v Borovnici ob 13h.

Napoved je itak adijo, ampak kasneje, da bo vetra manj, mi gremo pa prej, saj bi Uki in Jerry rada bila zgodaj na školjkah, kar priznata šele na štartu, kjer pržiga, da enkrat prinese po štartni rampi cel oblak listja… Ampak Krim ni več kot 9, Kovk ne več kot 14!? Potem se umaknemo stran od štarta v zavetrje. Po eni uri so obdobja mirnega pogostejša. Štarta Emil, takoj ga premakne levo kot šahovsko figuro in tudi potem leti bočno, da ima vsaj kako hitrost, saj bi sicer stal ali rikvercal. V celem letu ni ekrat zavrtel, kar  veliko pove o razmerah.

Nam kar nas še je: Delux, Mirko, Manca, jaz, ni treba. Mateja in Mega sta neopravičeno odsotna.

Mega se nam pridruži ob 11h na avtobusni postaji v Logatcu. Mi smo družinsko v popolni zasedbi. Ostale pelje Mirko: Erzo, Manca in Mateja. Na poti proti Kovku nas dohiti Luka Slak in vozi za nami.

Peš do štarta, kjer je že cca 20 padalcev in nekaj zmajarjev. Ob 12h veter slabo piha gor (2-3m/s). Optimistično čakamo, saj je bila dan prej podobna situacija, le, da je bilo manj inverzije. V meni se pojavi dvom, da bo tako dobro kot dan prej, saj veter kar ne potegne, pa še v zraku ni nobene sonde. In čakamo. Ljudje pa prihajajo – zmajarji in padalci (zmajarji vneto sestavljajo svoje trikotnike, kakšnih 30 kom.). Veter počasi crkuje, ker se pojavi koprena. Mega štarta in odleti. Po 25 minutni borbi pristane pri Anji. Ko zaslišim, da nekdo odpre pločevinko, se spomnim na malo pivo, ki ga imam s seboj in mi ga je dal Erzo dva dni prej poleg tistega, ki sem ga našel na Gabru, in čakanje oplemenitim s pitjem, saj je matematika pokazala, da se izračun za plan, ki sem ga imel za ta dan ne izzide. Dobim idejo, da bi šel na Nanos – z avtom seveda po nov štart. To povem Erzotu, ki me ignorira. Potem me pa čez 1 min ves ogret sprašuje a res, pa kako to mislim … Povem mu to, kar je sledilo.

Hitro vsi iz jate odštartamo, malo pojadramo in pristanemo pri Anji, razen Mirkota, ki je šel požrtvovalno dol z avtom in mu je kar malo žal, da ni letel. Ostalo krdelo čaka in dočaka Megata, ki je ta čas že prišel nazaj na štart in še enkrat na hitro odletel. Potem začne na štartu pihati burja. Mi tega ne vemo in se že peljemo proti Nanosu. Zgrešimo križišče, po 300m to ugotovimo, ker se 1. avto pripelje nasproti in Erzo maha v krogu. Obrnemo in že se peljemo gor. Kar precej zahodno in pod Herominom se ustavimo in gremo gledat na rob. Zdi se ok.

Štartamo vsi, razen Megata, ki se žrtvuje za šoferja in pri gledanju Mirkotovega vzletanja dobi močno inekcijo adrenalina zato, ker Mirko bremza padalo do konca. Kljub temu uspešno odleti. Jaz štartam zadnji, malo pojadram. Po postaji Manca javi, da ne more dobiti padala z drevesa. Ko se odpravim proti pristankom, zagledam Mančino padalo na orehu in po postaji sporočim njeno lokacijo. Po pristanku se pridružim obiranju padala z oreha in jablane. Tik pred tem izvem, da na Kovku piha burja 6-9m/s.

Borisove slikce: http://xcglobe.com/olc/index.php/forum/gallery/797217

Potem gremo jest in pit v gostilno v Podnanos. Peč za pice imajo majhno le za 3 pice, zato Luka dobi svojo šele v 3. rundi, ko mi že skoraj vse pojemo. Iz gostilne gremo na Kovk, kjer ima Luka avto in potem v Logatec, kjer izstopi Mega, pa v Tuš po gajbo pira in v Kljukca, kjer se družinsko družimo z Novakovimi. Bil je lep in uspešen dan, saj sem osvojil nov štart! Pa še vsi smo ostali živi in zdravi!

Po dobrih dveh tednih neletenja (Krvavec in Povlje), kar za moje pojme niti še ni kritično, ampak se je vmes letni čas vendarle zamenjal iz zime v poletje in deluje kot da je dlje, ugotovim, da bi blo res treba spet mal v luft. Zorana idr. sploh ne grem klicarit, ker mi je itak jasno, da bo šlo v njihovem primeru za neke celodnevne odisejade, mojih jutranjefiskulturnih pa se itak ne bo noben udeležil. Tako da se slišiva samo z Damjanom, vabilo na Kogel nepoznavajoč pot in glede na zimske razmere, pa tud pomanjkanje cajta, prijazno zavrnem. Glede na napoved, ko naj bi švoh sever nekje okol desetih dopoldan obrnil v švoh jug, splaniram Kriško, iz katere se odleti v obe smeri, pa še ravno prav jo je za odhodit. Napovem, da bom doma okoli desetih.

Ko v soboto ob šestih zjutraj vstanem in prižgem telefon, od Damjana že dobim SMS, da je na poti proti Kamniški bistrici in da se javi v Seničnem, če si premisli (si ni, je potem javil da je šel gor brez padala in da je mraz). Ob 6.45 odrinem od doma in točno ob 7.30 začnem hodit s pristanka v Seničnem. Že od začetka vzpona se mi pozna tko dejstvo, da sem prejšnji popoldan precej zagnano odtekel kakih 13km po Golovcu, pa tud to, da je pot spričo staljenega snega prilično čofodrasta in moram iskat neke listnate zaplate med blatom, kjer je sploh kej oprijema in vsake toliko vmes pucat po pol kile blata z vsakega od gojzerjev.

Končno prilezem na Gozd in podaljšam proti Kriški, zdi se mi, da gre malo lažje. Postaje sploh ne kličem, bomo že gor vidl, kaj bo. Za zgodnjo uro kar neki gor in dol lazečega naroda, sredi poti se začne po poti pojavljat leden drseč sneg, ampak se mu da s hojo po kamnito/listnatih otočkih uspešno izogibat. Vztrajam do treh minut pod vrhom, ko mi dričanje končno dokurči in si nataknem tamale “dereze” in grem do konca gor kot po suhem.

Na prijetno osončen in zatišen vrh prilezem prilično sfukan ob 9.13. Grem po čaj, tačas ko se hladi, pa odplest trakove na štartu, ki pokažejo rahel SV, Mateja bi odletela z lahkoto. Spijem čaj do konca, se javim domov, baba me napizdi, zakaj še nisem nazaj pri avtu in pojasnim, kako je blo z razmerami na poti in svežino mojih nog, skušam pojasnit še kam nameravam odletet in kako principi varnega lazenja po hribih zahtevajo da nekomu javiš smer povratka, pa me zabije s tem, da itak ve kam grem in naj se javim ko bom v avtu proti nazaj.

Pa bodi tako, si rečem, in grem pogledat na severni štart tam zadaj, kjer že med hojo tja vame zapihajo močnejše sape severnovzhodnega značaja. Na štartu s pomočjo akcijskega anemometra in ostalih čutil ugotovim, da pravzaprav piha nek zoprn zaganjajoč od 1-9 se severovzhodnik (postaja pa javlja 2-4), da listje šušti le na levi strani poseke in da tole pač ne bo zame in da mi ni treba in da nimam cajta čakat, da se stvar umiri ali obrne, tko da bom šel s Kriške očitno prvič peš dol. Predvidoma le do Gozda, ker postaja tam javlja prijazen jug. In tud grem.

Po poti dol pokličem Zorana, ki (!) sploh nima namena letet ampak bo v civilu, da mi pove, kje se pride na šolski štart zadaj na Gozdu, ki mi pade na misel kot ideja štartat vendarle vsaj malo višje kot na Gozdu, ampak se mi ideja, da bi šel skoraj do konca dol do Gozda in pol mal nazaj vsemu sfukanemu ne dopade in neupoštevajoč navodila zavijem s poti dol po občutku proti vzhodu in rinem kakih 20 minut po brezpotju. Seveda ni da ni blo nekega čudnega gosto posejanega 40cm visokega bukovja, robidovja, blata in jarkov. Iskanega štarta ne najdem in si rečem “klinc, grem odletet na Gozd” in štart kmalu po tem, ko obrnem verjetno celo najdem (nad njim gozdna pot in v vidnem polju na levi lovska opazovalnica?) ampak je ‘mogoče bo šlo čez, mogoče pa ne’ varianta malce preveč adrenalinska za mojo bojazljivo nrav, zato brez slabe vesti produžim.

Ko pridem do Gozda, tam par komadov, se pomečejo dol, vsi v ravni črti proti pristanku, česa več pa tud jaz niti ne rabim, sam da grem mal v luft in da mi ni treba hodit še dol od tu. Veter se začne neki čudno mešat, tako da odletim šele v drugo, preživim v zraku do tal po oceni prijetnih 5 do 7 minut, opazim da je na pristanek označen za izpite, naredim šolski krog in uspem kvadrant celo zadeti. Pospravim, presenetljivo ni blo kaj dost blata, se odpeljem domov (pokličem postajo na Kriški, ki javlja prijazen 1-3 jug, res super) in nazajgrede ob pol enih poberem družino, ki si je omislila odpravo na Rožnik. Tko, če lahko vi opisujete odprave, ko sploh ne letite, lahko opisujem jst svoje, na katerih letim 5 do 7 minut.

Češna

Ko gledam vetrove ugotovim, da bi lahko bil dan za Kovk. Tilen sicer navija za Krvavec, ker se je odločil za to že dan prej. Uspem ga prepričat – brez napora in ob 11.15 Navigator Logatec. Na štart prideva ob 12.05. Tam je že vsaj 40 padalcev in nekaj zmajarjev. Trije zmaji pa so že v zraku in jadrajo malo nad grebenom. Dragan postavi prvi, jaz se vrinem za njim, zraven Aleš Strniša, Tilen pa sam v luknji. Uspešno štartamo in takoj odletimo proti zahodu. Malo pod robom, malo nad, vrtimo in se borimo za vsak meter. Nekaj časa vodim jaz, nakar zacurim in pobudo prevzame Tilen, ki zahodno od Hublja zacuri še bolj. Dragan se nekaj bori pri Hublju s kaotičnimi zavoji in tudi jaz napadem »njegov steber«, nakar se znajdem v »mišolovki« med Draganom na levi pred mano, skalami desno pred mano in Alešem na desni, ki je ravno priletel. Obrnem ostro desno in se za mišjega izognem Alešu, on pa meni. Nakar preklinjam v mislih in odločim se, da se ne grem več. Pritisnem na gas in zbežim stran proti zahodu, kjer najdem lep steber in ga navijem na 1000+. Dragan mi sledi, ko vidi, da sem višje, vendar ga ne zna scentrirati al pa ne more, pa vendar ga dviguje, samo bolj počasi. Grem proti Mali gori. Prvič v življenju s te strani. Pridem do skal in tam nekaj dela. Zavrtim na ozko in gre gor. Počasi, pa vendar cel krog. Zagledam Dragana in sem potolažen, saj je pod in za mano. Trmasto se oklenem stebra in dvignem 100m, potem pa naprej s 1000+. Zdi se mi noro dobr, saj sem prvič tako bogato visoko nad plazom in namenjen proti Lijaku. Letenje pa je prijetno »malo gor, malo dol« generalno »nulca«, pa še hitro gre in imam občutek, da sem takoj okoli gore. Veter je jug s tendenco vzhodnika, zato samo letim k cilju in nič ne vrtim. Višino popravljam pri razah – vzhodni del tako, da samo bremzam padalo in se delno pustim odnašati z dviganjem, potem pa po gasu … Ves čas sem pod robom nekje okrog 900 in imam dober občutek. Ostali trije so toliko zaostali, da jih vidim šele, ko sem zahodno od zmajarske in pogledam proti skretu so daleč zadaj, sicer pa kar visoko. Nekaj zavrtim in zakolnem, saj je slabše kot nič, potem pa naprej po gasu in vzhodno od vojašnice navrtim visoko, da se mi kar smeji. Grem direktno proti štartu Lijak. Med preletom slikam gužvo na štartu. Preplavi me veselje, da sem dosegel cilj, zato mi je vseeno, če zdaj scurim. Odletim še na zahod Danijela in ko letim že nazaj, ostali pridejo in obrnejo že na vzhodnem delu Danijela, razen Dragana, ki gre nizko še na Škabrijela. Opazim, da je veter obrnil iz V na Z. Popolnoma sproščen se odpravim nazaj proti Kovku, navijem na vzhodnem robu Lijaka, pa pičim proti zmajarski. Vmes še malo naberem in se ne obremenjujem z višino, ki je nimam, pa saj so tudi drugi tukaj/tam. Pod skretom se vržem za rob in samo peljem, do konkretnega stebra, kjer 3x obrnem in že sem višji kot vsi, ki sem jih prehitel. Proti Kuclju konstantno pomalo pridobivam. Letim nizko nad borovci in skoraj brcam vršičke. Tako pridelam solidnih 1000m+ pred preskokom na Kovk. Uspešno priklopim. Vesel kot radio Veseljak se netaktično z 930m vržem proti Vipavi in uletim v neko šibko dviganje, ki ga zapustim, saj mora biti pri skalah boljše. Pa ni. Najdem samo neko minus nulo in jo drgnem dokler ne obupam. Pristanem na terasastih »nasipih« vzhodno od Vipave na severni strani AC, v bližini podvoza AC in veselo na ves glas zavriskam. Popolnoma prešvican se slečem, pospravim padalo in odpešačim do ceste, kjer dobim štop do Anje. Tilen, Dragan in Aleš so odleteli do Nanosa in nazaj do Anje. Aleš je še nazaj priklopil Kovk in do Predmeje pa spet do Vipave, kar sem potihoma želel tudi jaz. Zadovoljen vseeno, saj sem izpolnil prvi plan. Ostalo je pa še za drugič.

https://picasaweb.google.com/110819241786089999262/Kovk2422012#

Danes je lep dan z zahodnikom napovedan in že zjutraj sem nervozen –  kam ? Erzo že kmalu pokliče in enotna sva si, da je treba dan čim bolje izkoristiti: varianti sta: obetano lepo letenje na Kovku ali projekti na Krasu, v vsakem primeru pa na jug, na toplo in to čim prej – postaviva odhod ob 11h. Mega je tudi za (bo spet šofer ?) in določi svoj nujen odhod na teren na 11h. Malo kasneje pokliče Boris, ki pa je odločen za Kovk (ker se bo super letelo) in ga potikanje samo po novih štartih danes ne zanima. Potem pa pokliče Lucija, ki je zvedela, da je in bo na Socerbu čudovito lepo (vir 1: Damjan, vir 2: Lajovec, vir 3:  napoved vetra Arso,…). Povem, da skoraj gotovo ne bomo šli tja, čeprav gremo v tisto smer, ampak ona bi šla na Socerb, ker je tam res fajn. In se  slišiva še 3x (pri drugem pogovoru ji začnem opisovati dostop, pa je ne zanima, ker ne bi šla sama, ampak z nami – na Socerb, ker jo potikanje po novih in neznanih startih ne zanima – na Socerb gre sicer prvič, ampak tam je garantirano super…). No, po tretjem pogovoru pove, da bosta najbrž šla z Damjanom kasneje, ker Damjan prej ne more. Mateja je out zaradi problema z izginulo-pajkovno-odpeljanim avtom, za katerega ima dokumente na Ptuju in bo danes popotovala od Ljubljane do Ptuja (in nazaj)…

Ob 11h poberem Erza pri Tarasu in do Unca me nafutra (dobesedno) z gresom, ki ga je z ljubeznijo pripravila njegova hčerka (potem, ko je dobila odobreno maksimalno konfiguracijo Mac-a…).  Na Uncu vskoči Mega in cilj no.1 – Črnotiče in tamkašnji start. Ne moremo se zediniti, ali je to novnov za Erza ali ne (zame vem, da je) in ko se skozi Črnotiče pripeljemo na Kraški rob, malce JV od črnokalskega plezališča, je jasno: to je start Marčev hrib in tu je že odletel (no ja, bo pa zanj vsaj nov letos).

Medtem, ko se jaz preoblačim iz civilke, je Erzo že postavljen, meni asistira Mega in Erzo dvigne, mu ga sesuje, pa takoj še enkrat in odleti. Ko jaz zaključujem priprave, je Erzo že nekaj navil in kaže, da bo super nabral. Startam lepo in ne izgubljam preveč, nabrati pa ne morem (start je zelo podoben Zavoju na Buzetu, tik nad progo, mogoče malo manj odsekan), zavijem levo proti Podpeči in tu mi uspe malo nabrati (18m) in obdržati višino nad pogoriščem. Erzo je medtem že precej izgubil, tako da s preletom do Učke najbrž ne bo zdajle nič. Počasi tonem, se okoli slemena na daleč izognem daljnovodu, ki teče iz hrastoveljske doline na Kraški rob (sem ga opazil še pred Erzovim radio obvestilom, brez skrbi !). Izberem si travnik pod Bezovico in pristanem v smeri proti viaduktu. Malce za mano pristane še Erzo. Oba sva zadovoljna, saj sva prvi start že spravila pod streho.

Zoranov filmček

Erzov filmček

Zoranov let

Ko pospraviva, je na bližnjem kolovozu že Mega.

Cilj no.2: Kuk na Movražem. Malo modrujemo, kako najhitreje do tja, ampak jaz vztrajam na svojem, ker sem tod okoli vse prekolesaril. Gremo nazaj gor skozi Bezovico in skozi Zazid do Rakitovca ter po planoti čez Tri učke skozi občasne zamete do konca, kjer je start, obrnjen tudi na JV. Mimovozečehodečemu kolesarju še prenesemo znanje, kako po skrivnostnih kolovozih (ki smo jih podrobneje preučevali zadnjič z Matejo in Megom) pride v Hrastovlje.

Spet hitro postaviva z Megovo pomočjo na precej položnem startu. Erzo potegne in odleti, jaz pa kmalu za njim. On zavije desno za rob, pa samo potone in kmalu pristane.  Jaz grem zato raje na levo, kjer manj zgubljam in celo malo naberem, največ časa pa pridobim pri skalah nad Movražem, kjer je sicer precej živahno, zato pa kar drži. Pristanem po 10min pri Erzu na travniku pod Movražem.

Sličica

Zoranov filmček

Erzov filmček

Zoranov let

Ko pospravljava, ugotavljava, da morava ta egoizem malo prekiniti in omogočiti tudi Megu, da leti (nad pobočjem proti Zavoju nad Buzetom vidiva padalo, ki kar vrti sem in tja, kar kaže na lepo letenje). Ko se zbaševa v avto, predlagava, da je cilj no.3 Zavoj, kar Mega z veseljem sprejme.