Danes je nek čuden S in nikjer ne kaže obetavno. Kot edina možna varianta se kaže Zavrh in ko se skoordiniramo, nobeden nima kakšnega boljšega predloga. Tudi časovno vsem ustreza bolj pozna ura in 15h na šodru je sprejeta.

Dobimo se Erzo, Mega, Damjan in jaz. Boris dela danes teorijo za inštruktorja in ni mogel priti pravočasno, čeprav je pokazal določeno stopnjo zanimanja. Zbašemo opremo v Damjanov avto, z Megom se zbaševa zraven, Erzo pa v svojega in do Škorpijona. Tu Erzo ugotovi, da piha postrani in da je boljša varianta Zabočevo. V Vrbljenah parkira in se stisne k Megu na zadnji zic (vse ostalo je oprema).

Kmalu smo na startu, kjer piha zelo dvomljivo – malo gor, malo dol, malo bolj z leve, pol pa še malo z desne. Vmes tudi nič. Mega postavi prvi (si res zasluži, saj je bil zadnje čase pretežno šofer) in ko pihne malo gor – start. Zunaj ga malo strese, ko zavije v desno in pade v rotor, ki ga precej zniža, potem pa odleti v levo ob pobočje Krimščka in izgine iz vidnega polja. Medtem postaviva še midva z Damjanom. Damjan starta drugi, z atraktivnim hrbtnim startom iz obrata in lepo odcuri v levo, jaz pa za njim, ko mi Erzo malo popravi rahlo posvaljkano padalo.

Zdi se mi, da startam lepo (na tem nelepem startu), pa me takoj ko sem v luftu močno požre in močno potegne v desno. V prvem trenutku pomislim, da sem v kakšnem rotorju ali zlivajočem se zraku, potem pa le dojamem, da imam konkretno kravato na desni strani.  Ker me resno vleče nazaj v pobočje popolnoma popustim desno komando in kompenziram z levo, tako da vsaj približno popravim v smer naravnost ven. V vrečo nočem in visim kot salama (Damjan je kasneje pripovedoval, da je mislil, da nisem vpet v nožne gurtne in da visim na rokah…). Ko sem tako stabiliziral smer poskušam rešiti kravato s sunkovitimi potegi komande, pa nič. Potem nekajkrat poskušam še z desnim enostranskim zapiranjem, pa spet nobenega uspeha. Kravata ostane brez milosti. Pomislim še na ušesa, s čimer bi izenačil simetrijo padala, vendar sem še zelo nad gozdom in se mi zdi, da bi  verjetno še povečal požiranje – pa saj itak smer zadovoljivo ohranjam z levo komando. Tako se peljem direktno proti pristanku, rahlo zavijem in v kar močnem nasprotnem vetru pristanem na uradnem pristanku. Lahko bi se slabše izteklo.

Zoranov let s kravato

Damjan pristane malo stran proti Brezovici, kjer je pristal tudi Mega. Ko pospravljam, prideta do mene in vsi skupaj čakamo Erza, ki potrpežljivo poskuša na startu (ga celo dvigne, pa mu ga sesuje, pa posvaljka, pa postavlja…). Po več kot pol ure obupa in se pripelje dol (danes je pa on bil šofer 🙂 ).

Potem pa na Vrhniko k Berzotu na kremšnite, kjer se že držita za rokce Špela in Boris ;-). Boris nas časti za uspešno opravljeno teorijo (Mateja, spet si zamudila kremšnito !)

Zjutraj krasno sončno, po SV Sloveniji močan S, JZ Slovenija Z-SZ, na Krvavcu nabija SZ. Jasno, da je treba iti proti Primorski. Mika me Nanos, če ne bi bilo premočno (sicer Strmca, ali če kdo da kakšno drugo idejo).

Danes začnem jaz gnjaviti že zgodaj: najprej Mega, kako je bilo včeraj na Strmci (ni bil…, ne more pred 14h), potem pa Erza (ki ni preveč za plane, ker ravno odhaja na teren in ne ve, kdaj bo nazaj). Potem ob primerni uri še Borisa (ko predvidevam, da se je že zbudil). On je za odhod kadarkoli, se mu pa tudi zdi, da se je vseeno bolje it vreč dol na Nanos kot na Strmco (po mojem ga tudi bolj mika nov start). Pa je cilj okvirno postavljen. Pokliče še Manca, ki je lahko na prevzemni lokaciji okoli 13.30 ure (Vrhnika Taras), pa je tudi čas z Borisom usklajen: ob 13.30+ na Vrhniki. Razpošljem SMS Manci in Erzu, da smo zmenjeni ob 14.30 (?!).

In se vesel pripeljem ob 13.30 na Vrhniko !!! Kličem Manco kje je, pa jo presenetim v razkošju preostalega časa še v Ljubljani (in ugotovim svoj kiks ene cele ure). Manca takoj da gasa in smer Vrhnika ! Pokličem še Erza, ki se še mirno baše z malico. Seznanim ga z dejstvi (namreč, da se dobimo čimprej – ob 14h) in preklopi protezo v tretjo. Manca je še pred drugo tu, Erzo tudi in pičimo proti izvozu Logatec, kjer naložimo še Borisa. Na Uncu se dotlači še Mega (ki sicer iz varnosti vzame padalo, čeprav se je javil za šoferja, ker obstaja možnost, da si kdo na startu zlomi roko ali nogo in ne bo startal, dol pa bo avto še vedno lahko peljal… Pa zgrešimo izvoz Razdrto in pred Vipavo nazaj v Podnanos in po cikacaka proti vrhu Nanosa. Odvijemo po kolovozu proti Hieronimu in na še ožji kolovoz proti Grmadi. Ko nas ustavi zamet, se skipamo in odšantamo kakšnih 50m na travce starta.

Piha lepo gor, mogoče rahlo močno in občasno malo s strani, ampak vsi smo naspidirani. Optimistični cilj je vsaj Kovk (če se bomo prigrebli do tja). Mega pomaga postavljati. Boris postavi in start, Erzo postavi in start, Zoranu postavlja Mega in start (hvala Mega), Manca postavi in…ne vem kdaj je start, ker sem že v luftu.

Borisa je lepo dvignilo ob pobočju in odšiba (zaradi močnega Z s skromnih 15km) vzdolž grebena v smeri Vipave. Erzo je malo pred mano in ga dviguje gor in spušča dol (skratka, je živahno). Jaz pridem pod njega tam nekje pri lovski bajti in on vrti, jaz pa gasa za Borisom in ga ujamem šele blizu Gradiške ture, ko vrti in nabira med strmimi skalami. Sem sicer pod grebenom, pa začnem vrteti in se končno dvignem bogato nad greben. Boris nabere še bolj (čez 1100)  in se pospešeno odpelje proti Kovku. Meni svetuje, naj se držim malo bolj zunaj in naj poskusim čim več nabrati. Lepo vrtim in nabiram in nabiram. Ko sem na 1100, tudi jaz naciljam Kovk in čez. Čeprav generalno tonem z 1,1, me občasno tudi malo gor dvigne. Boris objavi, da je čez, da pa mu je zmanjkalo 50m, da bi priklopil, zato se odpelje počasi proti Anji.

Ko se bližam pobočju Kovka sem že na 650m in se že hočem odpeljati proti Anji, pa me Boris spodbuja, naj poskušam priklopiti, če imam vsaj 600m. Res se pripeljem ob pobočje točno s 600m in sem že na meliščih pod steno, ko začutim rahlo dviganje. In ga zagrabim in motam osmice in mi gre najprej počasi, potem pa vedno hitreje gor. Boris me spodbuja (bo res dober inštruktor…) in ko sem malo pod grebenom, se usmerim proti Podrti gori in gre kar samo gor. Dviganje je kar močno in živahno in ko po nekaj obratih pridem nad Podrto, je naprej še bolj enostavno (živahno in še kar močno, hitrosti od 15 do večinoma 25km/h, ampak nescurljivo). Ura je že 16.30 (ob 18h moram biti v LJ) in odločim se, da obrnem na Hublju in nazaj do Anje. Na Hublju obrat, nazaj gre občasno čez 40km/h in lepo nad grebenom do Podrte. Tu navijem na 1000m in odpeljem ven proti pristanku, kjer je Mega z Manco in LCjem že pri Borisu. Boris spodbuja, naj se odpeljem proti Vipavi in naj poskušam priklopiti še Nanos (ura je že 15.50 in mi je jasno, da moram dol). Vendar se res odpeljem čez Vipavo z več kot 35 km/h, se malo naslonim na pobočje in vlečem do travnikov pred streliščem ob stari cesti, kjer pristanem.

filmček Zoranovega spodnjega dela

Opomba k filmčku: filmček je katastrofa, ker mi je pred startom štrikec obrnil kamero čisto dol. Tako lahko občudujete predvsem moj spodnji del z vrečo in kokpitom. Bi pa bil zanimiv za proizvajalca sedeža, da bi videl, kako se gibajo vpetja in kako niha sedež med malo bolj aktivnim letenjem. Če si odmislite moj vamp, se vam lahko približno zdi, kje se je letelo. Objavljen pa je filmček predvsem zaradi zgodovinsko dokumentarne vrednosti tega leta 🙂  . Pa nič skrbet, telefon mi ni padel iz žepa, čeprav sem med gledanjem tudi jaz vsak trenutek čakal, kdaj bo odletel v globino (sem pa bil vseeno bolj miren, kot vi, ker ga imam tu, poleg sebe) 🙂

Zoranov let

Trenutek za tem, ko sem na tleh, je ekipa že pri meni, malo naprej pa pristane še Erzo. Pomagajo mi pospraviti, potegnemo se do Erza in spet zbutamo vso kramo in sebe v LCja in pičimo punim gasom proti LJ. Super ! Prvič prklopu Kovk, letel kot profesor (pustmo zdaj asistenco po brezžičnih medijih), razen nas ni bilo žive duše v luftu (?), pa še novnov štart Nanos Grmada ! Jupiiii, vesel ko radio !!

Borisove fotke: /olc/index.php/forum/gallery/798628

Lep dan, vendar napovedan močnejši sever. Boris predlaga Zavrh ali Grmado (ali Lijak), meni bolj ustreza bližnja lokacija, kot Lijak, Erzo pa se dokaj jasno izrazi za Zavrh. Tako obvelja Zavrh ob 14.15 na šodru. Ostanemo sami trije in ko se dobimo, je na šodru popoln mir, ne duha ne sluha o močnem severu (Krim javlja 1,8/3,8 S), ki je bil napovedan (sploh v primerjavi z včerajšnjo situacijo). Erzo nas čez Verd potegne od zadaj na Zavrh.

Ko pridemo na štart, komaj malo pihne. Postavimo: najprej Erzo, ki potegne v lahnem vetriču; ko je pripravljen Boris, prideta še Malina in Ambrož in Boris odleti za Erzom preko doline (ker si obetamo tam boljšo termiko zaradi osončenosti). Jaz potegnem še malo za Borisom in tudi direkt čez. Opazujem oba: Erzo gre v levo, malo ga drži, vendar tone. Boris se odloči ob pobočju desno in ga bolje drži, saj kar drži višino in pristane na uradnem pristanku Zabočeva. Ko jaz pridem čez dolino, sem nižji od obeh prej, zato samo zavijem levo in odpeljem med pobočjem in progo do travnika za novimi bloki, kjer je na drugi strani proge pristal tudi Erzo.

Zoranov let

Ko pospravljam, že pride Erzo s simpatično šoferko/planinko, ki nas je pripravljena potegniti še enkrat na vrh (Erzo je pristal skoraj na njenem hišnem pragu in jo seveda v 2 minutah prepričal…). Med potjo po Borovnici poberemo še Borisa.

Borisove fotke: /olc/index.php/forum/gallery/798199

Za drugi let je Erzo poln optimizma (bo navil na 2000, ker se zdaj z Zavrha zliva dol hladen zrak in na drugi strani butne gor…). Boris se samo nasmiha in pravi, da bo sicer šel solidarnostno z nama na start, da pa ne verjame najbolj v to teorijo in bo peljal avto dol.

Na startu piha za spoznanje močneje in hitro postaviva z Borisovo pomočjo. Erzo odleti direktno čez dolino. Jaz sem malo za njim, ampak ko vidim, da se je naslonil na hrib in ne pridobi nič, ampak samo počasi leze dol, se usmerim s sredine doline proti uradnemu pristanku in me lepo drži (z 1,5 dol sem zmanjšal na 0,8-1) in lepo visoko se pripeljem do Škorpijona. Vidim, da je Erzo že pristal, jaz pa tudi zavrtim v pristanek.

Zoranov let

Ko pospravim, počakam pri Škorpijonu. Z Borisom počakava, da Erzo opravi službene zadeve v Borovnici, potem pa še k Berzotu na kremšnite. Leteli pa smo le in to celo 2x…

ZAVRH, kot ga je zaznal Erzo

 

Vsega je kriva buzara! Ker so eni lačni tudi sicer, in ne samo letenja, se sestavimo prezgodaj in sicer na prvi Ukijev klic,da se dobimo v Borovnici ob 13h.

Napoved je itak adijo, ampak kasneje, da bo vetra manj, mi gremo pa prej, saj bi Uki in Jerry rada bila zgodaj na školjkah, kar priznata šele na štartu, kjer pržiga, da enkrat prinese po štartni rampi cel oblak listja… Ampak Krim ni več kot 9, Kovk ne več kot 14!? Potem se umaknemo stran od štarta v zavetrje. Po eni uri so obdobja mirnega pogostejša. Štarta Emil, takoj ga premakne levo kot šahovsko figuro in tudi potem leti bočno, da ima vsaj kako hitrost, saj bi sicer stal ali rikvercal. V celem letu ni ekrat zavrtel, kar  veliko pove o razmerah.

Nam kar nas še je: Delux, Mirko, Manca, jaz, ni treba. Mateja in Mega sta neopravičeno odsotna.