Vstanem ob 5:00, (kdajs m že?) sonce gor cca 4:20, sm šu pogledat. Uglaunem ob 6h že goni baze čez nebo. Naš šofer Papagajo – lokalni posebnež, pomagač na štartu, gre tokrat že s pousade z nami gor (lani je vsakič pršu gor z motorjem in vozu dol avte) . Piha močno kt zmeri, treba it! Navijemo do baze-1200 in gas čez štartni hrib (ma kašen gas itak gre 50-60). In tako poskušamo osati pod jutranjimi bazami dokler se ne skrhamo. Jože mal prej, ker se ni držou svoje špure, jest v momentu ko osuši baze. Pol 2-3 h jih ni nakar butnejo nanovo tiste visoke, prave in če si še v zraku imaš šanse za 100+, 150+, 200+, etc. Pristajam pred 10:00, in takoj srat. Me odmaši do tekočega. So mi včeri lepo rekl naj jem samo pečeno! Pristanem v močnem vetru ob jezeru in veliki haciendi na samem. Ko pristajam domači s hiše odhajajo z edinim voznim avtom. Stopim do hiše in vztrajam da bi me peljal (s pomočjo slovarja), saj je do asfaltne ceste 6 km. Je pokvarjen mi pokaže mulc v mojem slovarju. Odneham. Kdor ne vpraša, hodi. To se tokrat kaže tud meni. Odmislim in hočem zaplavat, ko se pripelje motor in se že peljeva do Rialcho da Cruz. Tu na križišču ven naselja čakalam (slovar) s čakajočimi in čakam onibus. Pride en, ful na dolgi liniji, ki tu sploh ne ustavlja, a tokrat mora. Da gre za Mossoro pravi, vztrajam da jest pa za Patu. Ko z besedami pomagajo še uni z avtobusne me vzame k sebi (kot včas na logačanu) in ne v kabino za potnike s klimo. Do tu free. Tako sm se peljal (cca 40km) tudi skoz Umarizal, kjer Branko pobere Jožeta, ( ki do tu z motorjem (30 RS= cca 3000 sit)) in kjer me kot da čakata, a jaz nimam telefonskega signala, tako da sms pride šele ko sm mimo. V križišču (17 km do Patuja), kjer me bus odloži, mi mičkn angleško slušeč, govoreč pa ne (sploh je letos to prvi od letališča sm) pove, da alternativ onibus pele za Patu. Res pride kombi, not se nabašem še jest (3 RS). Noter je itak vse sorte roba razen živih kur. Nazadnje še največ hodm do pousade, cca 500 m in ob 13:00 sm pod tušem.

Peter šel do Iraceme (cca 100), 20 min za mano čez mene, in ta moment ob 22:39 še ni v pousadi. Branko šel ponj ob 14:30. To bojo še šale, tam ni signla, Branko pa še nikol ni šel tja skoz!

 

Potem ko smo lani Danijel Klarić (Buzet), Jožef Rabič (Buzet), Peter Ščuka (Dutovlje), Edvin Mljač (Prelože, frišno poročen z Gerlane, reci Žerlan, Brazilko) in jest bili tu v Patuju, je letos okleščena ekipa drugega, tretjega, mene in novega člana Branka Bujana (Delnice) spet tu. Preko Prelož (štart oo:3o, ponedeljek) Milana (štart 12:56), Lizbone (štart 15:21) smo v Natalu (pristanek LT19:55, SEČ 23:55).Čaka nas že rent a car, 2 avta za 800 Eurov, prespimo v eni pousadi in 7:45, torek štart v 311 km oddaljen cilj, kamor ob13:00. Takoj na štart se zmetat v en totalen rotor – štart brez enga trakca kaj šele vreče! Temperatura samo 38 oC.

Erzo


Prejšnji dan sva prevozila cca 900 km iz Sante Terezinje do Valadaresa. Na štart se tako privlečeva okoli dvanajste ure. Mene ob pogledu na obzorje že mrazi. Uff.. Do koder ti seže oko mali hribčki.

Igc datoteka

To sem do sedaj videl le na fotografijah. Vzletim in se po zraku opotekam okoli štarta. Hrib obdaja rahla, občasno močna turbolenca. Čakam Prevca in nimam namena kaj dosti napadat razdalje. Ampak, Gašper je odločen in me prepriča na način da porine na ravnino. Najprej sem imel idejo, da si bova pomagala in letela skupaj kot z Marlijem po Afriki. Skupaj ne letiva praktično nič. Ves čas se izmenjujeva na vodilni poziciji. Zdi se kot, da sta dve konvergenčni liniji. Prvi del letiva proti jugu bolj zahodno linijo, medtem ko se v drugem delu poleta pomakneva bolj na vzhodno. Prvi del dneva precej žagava (velika dviganja in spuščanja), medtem ko zadnjih 2 uri res letiva kot na Sorici oziroma še z bolšim povprečjem. Na žalost se najini upi na 200 km razblinijo z koncem dneva. Pristajava z mrakom nekaj pred šesto uro. Čez dan hitrost glede na tla ni bila ravno visoka, po najinem mnenju bi lahko celo letela povratek. Vseeno je bil polet zelo tekoč in noro zanimiv. Za zakluček nama neka mamca uredi prevoz do večjega mesta kjer greva na bus. Marli je tukaj letel 284km. Če bi štartala 3 ure prej in bi imela daljši dan kot je v januarju – februarju bi ga imela…. tička. 😀
lp
Primoz

Danes me je poklical Marli da je v Valadaresu odletel le cca 130km. he he

Moj prvi izlet v himalajsko predgorje, kjer vladajo odlične razmere in ogromni a družabni ptiči.

17.10.2008

Po dveh dneh neviht in močnega vzhodnika smo dočakali prvo tekmo. Na prvi pogled so videti pogoji idealni saj se okoli 10 ure nad Dhauladharsko verigo na kakšnih 5000m začnejo delati prvi kumuluski. Temu primerno je optimistično razpoložena tudi tekmovalna komisija, ki postavi glede na skromno dolžino oktobrskega termičnega dne zahtevno 103 kilometrsko disciplino do Dharamsale. Že takoj po štartu se izkaže, da je vnema pretirana. Na 2800m je močna inverzija, pa tudi zahodnika je veliko. S težavami se po treh urah in pol prebijemo do Dalaj Laminega pribežališča v McLeod Ganju ("Mala Lhasa") in vsem je jasno, da bo pot nazaj trnova. Na koncu le Pepeju in Torstnu uspe skočiti čez zadnji greben pred ciljem, vendar sta tudi onadva prenizka za zadnjo (safety seveda) obratno točko.

18.10.2008

Še vedno nekaj zahodnika in nizke inverzije, tako da po nekaj iteracijah dobimo 57 km dolgo lokalno disciplino. Na začetku je napredek počasen, le majhna skupina uspe splezati na zadnji greben. Z Dimitrijem letiva nižje in z več vetra v hrbet in na predzadnji točki smo spet vsi skupaj. Pot nazaj poteka visoko po grebenu in rahlo proti vetru. Na tem delu letim preveč previdno in prva skupina mi uide. Še vedno pa sem s svojim prvih himalajskih ciljem zadovoljen. Ajay z zmago pokaže, da je poleg Debuja in Adieja je v Indiji še precej dobrih pilotov.

19.10.2008

Vreme se končno porihta in doživeli smo enega tistih dnevov, po katerih Bir slovi. Nič vetra in pogosta in močna dviganja naredijo letenje po teh razgibanih grebenih in dolincah zanimivo in uživaško. Štartni marker pričakamo na kraljevskih 3500m in prvih 40 minut brez vrtenja preletimo tretjino discipline. Na poti nam pernati domačini nekajkrat pokažejo svojo tehniko centriranja. Ga pa ni lepšega doživetja, kot da se kakšen od teh orjaških velemojstrov letenja pripelje v tvoj steber. Priznanje večje kot kakršen koli tekmovalni uspeh. V cilj se pripeljem za Pepejem in Torstnom z nasmehom do ušes. Zasledovalci malo zaostanejo in v skupni razvrstitvi skočim na četrto mesto za Pepejem, Torstnom in Dimitrijem.

20.10.2008

Zaradi popoldanske podelitve nagrad za zadnji dan dobimo bolj lokalno 50-kilometrsko disciplino. Še eno čakanje na štartni marker na lepi višini in z lepim razgledom in še en enostaven prvi del. Po prvi obratni se vodilna skupina spet razdeli na visoko in nizko špuro. Ponovno se vrtenje močnih stebrov in hiter let do naslednjega dviganje obrestuje, saj se izkaže za hitrejšo izbiro kot let ob sicer zelo termičnem zadnjem grebenu. Za zadnjo točko imamo anteno nekaj kilometrov južno od pristanka, ki se izkaže za zelo selektivno. Debu me na štartu opozori, da je področje znano po močnem požiranju in s hriba se odpeljem s fineso za v cilj 1:7. Od antene do pristanka se teren dvigne za 100m in Rus z oranžnim mercuryjem, ki vodi večino tekme, je prenizek za prelet ciljne linije. Z grozo ga gledam, ko trešči z vetrom v hrbet v riževe terase in dvigne oblak prahu. K sreči hitro vstane, jaz pa z udobno višino končam tekmovanje. Sledi napeto čakanje in, ko tudi Dimitrij podceni dolet, mi je jasno, da sem na stopničkah.

 

Rezultati so na himalayanpwc.pgcomps.net

 

Utrinki z ogrevanja in tekme:

Letošnji svetovni pokal se je zaključil z rekordnim sedmim zaporednim letalnim dnem, pa čeprav je bilo pravi dirk bore malo. Ena izmed njih sigurno danes, ko smo Slovenci končno prišli na svoj račun.

Vse se je odvijalo dokaj tekoče, po začetnem poligonu ob štartu smo kasneje leteli 50km morju naproti. Prvi del smo leteli po hribih, končni del dirke pa po ravnini. Ta del je zelo dobro ostal v spominu Podobniku, saj nas je prav tu pred dvema letoma avstrijec Armin Eder nabil za 5 minut. Podobno linijo kot Eder dve leti nazaj so danes odleteli Urban, Primož in Suša, z Aljažem pa sva dobro zakjlučila v skupini, ki je odpeljala bolj na desno. Slavje kvarita Južnoafričan in Avstrijec, ki sta v cilju pred nami. Vseeno mislim da 5 Slovencev med top 10! Podobno kot v Bolgariji so razlike med najboljšimi na tekmovanju v Bolgariji zelo majhne, tako da ne moremo z vso gotovostjo potrditi tretjega mesta Urbana, čeprav smo eno rundo že spili na ta račun. V skupnjem seštevku je po vsej verjetnosti ostal na 4. mestu.  Moštveno smo v svetovnem pokalu mislim 3., mesto pred Švicarji, ki so po evropskem prvenstvu doživeli še eno ponižanje od zmagovalcev Francozov… Po današnjem zakjlučku sezone pa je jasno kdo jih bo ponižal drugo leto… Spet trobimo kot sezono nazaj? 🙂

Se vidimo,
Gašper

Tema zmaguje.Ker Valiča še nista spacala reportov za torek in sredo je pred vami čisto svež opis današnje naloge.

No na kratko, torek in sreda sta bila krasna dneva s soncem in obetavno termiko, pa je bil oba dneva za večino usoden južni veter, ki je pri tleh žgal kot za stavo in nam razpihal vse upe na cilj.

Danes pa popoln obrat. Nebo je prekrito s sivo oblačnostjo že zjutraj. Nekateri se sprašujejo ali sploh iti do ofisa, ampak ni kaj in ob 9h se že vozimo na štart. No vsaj večina. Bano kljub minimalnemu zaostanku za vodečim Aebijem v tekmo ni prepričan in ostane še malo v Castelu. Na štartu ni nič bolje, čakamo in medtem prepričamo Banota, da ser nam pridruži. Nekateri razgrinjamo padala, jih potem zopet tlačimo v vreče in tako, klasičen paravaiting pač. Kljub obupnim razmeram, nekaj sond se le zapelje v dolino, nam postavijo disciplino dolžine 45 km, dvakrat do Castela in nazaj ter cilj nekje na sredini. Da štartni pilo ne bi bil preveč brutalen nam določijo sedem ! štartnih oken v razmaku po pet minut. No ko poštartamo vsa ta tema kar nekako drži in skupina za skupino se odpravi iskat svojo srečo. Termika se pojavlja kar od nikoder, malo ji pomaga veter in vsi skopaj počasi potujemo po trasi. Skratka večina nas uspe celo priti v cilj, rezultatov zaradi različnih štartnih časo trenutno še nimamo. Primož S, je v poziciji za dnevno zmago, pravzaprav že vseskozi leti odlično, le sreče nima prave in tudi tokrat se zabije v tla prav pred ciljno linijo. Primož P. pa pred zadnjo obratno  obupa in se odpelje pristajat v cilj.

Če povzamem vse skupaj, je letošnja Brazilija prav čudna. Bolj je pokrito več pilotov je v cilju. Narobe svet. Mogoče ker smo pod ekvatorjem in stojimo na glavi?

Kratkočasil vas je Stojan

Dan ne izgleda obetaven, saj je celotno področje pokrito. Disciplina je praktično enaka kot prejšnji dan. Štart je problematičen saj najprej nič ne piha kasneje pa močno čez štart. Z veliko težavo vzletim 10 min pred štartnem markerjem. Letenje je na splošno težavno z nizkimi višinami in veliko vetra. Sonca praktično ni cel dan. Zmaga Casaux Charles aka Bojan,

ko 50 metrov nad mojim pristankom faše zmagovalni steber in naredi dodatni km ali dva. Končam na 4. mestu. Gašper ta dan nima sreče. Med prečenjem nekega sedla na njemu pristane saj mu zmanjka nekaj metrov višine. Kasneje ponovno vzleti in odleti domov. Moleka pogreša in pozdravlja Žoana…
lp
Primoz S.