Nekak je vedno potrebno pričet. Trenutno mi ne pade na pamet nič drugega kot tale klišejski naslov. Hm, da ni to posledica skoraj mesečne megle, dežja in drugih ne prilik, ki nas ponovno zabavajo v teh mesecih. Če pričnem z naslovi mislim, da je bil najbolj legendarni naslov v letošnjem letu „Kako mi je uspelo premagati samega sebe“. Brez heca, meni se zdi naslov genialen. Priznam, da sem prebral članek samo zaradi naslova. Všeč mi je bil kot celota in je tudi eden redkih, ki so mi ostali v spominu. Čista 10.
{gallery}preleti/2008/brazil-ikar/r{/gallery}  


Ja, Brazilija…. Z Gašperjem sva imela celo pustolovščino samo, da sva prišla tja. Iberija nama ni dala karte, ker z nama ni bil Igor Eržen. Kupec karte. Takšno imajo pravilo, baje edini na svetu. Rešitev je bil le ena, prebuking za en teden. Glede na to, da ni bilo po****ne variante da bi pri njih kupila novo karto. Letalo je letelo brez dveh potnikov in kar se naju tiče bi lahko treščilo ob tla.

V Braziliji se zbere standardna ekipa.
Stojan Kranjc – Kanđa, Primož Podobnik – Beluga, Aljaž Valič – Weather  Castro, Urban Valič – PWCF, Gašper Prevc – Prevko,  jaz – Suša in Lizi (tam nekje med oblaki). Manjka le Jurij Vidic – Juro, katerega podjetje Agring je tudi drugače sponzor prevozov preletaške reprezentance. Kadar je le mogoče.

Če smo dobro začel v Italiji bomo tako tudi končali. „Razbil jih bomo k kante.“ Jaz si mislim ne zajebat prve tekme. Letenje se mi zdi noro, đungla, ogromni monoliti strjene lave in vse zeleno. Kot Jurski Park. Kar predstavljam si dinote kako lomastijo na okoli. Pristanem med prvih pet. Odlična pozicija za nadaljnji napad vendar kasneje izvem, da GPS zapisa ni mogoče pridobit iz inštrumenta.
….
To pa čist popizdim!!!!, bi rekel Giacomelli.
….
No in tako dalje. Letenje je bilo precej težko. Priti mač vsak je kej zajebal. Dan pred zadnjo tekmo se ga gremo kar napit. Oziroma gremo žurat. Prevko ostane doma, brez heca! Res je bil vrhunski koncert v nabiti diskoteki. Domov pridemo ob jutru, ko se že pričenja danit. Ko se zbudim, čez ene 2 ure, ni nikjer nobenega. Fak!!!! Zamudil bom avtobus za vzletišče. Ruzak na ramo in na pol tečem, čez mesto do avtobusov. In kaj ugotovim?! Da ni še nobenega tu ker so šli vsi na zajtrk. Ta dan letimo vrhunsko! Kot da bi potrebovali reset! Na koncu discipline se Urban, Podobnik in jaz prvi na ravnini pobiramo za ciljni dolet. V hribih pa drugi večinski del prve skupine. Ne kaže jim preveč dobro, mi smo pa tudi nekoliko prenizki za finiš. A vse kaže, da bodo danes prva tri mesta zasedli Slovenci. No, v tem momentu sta se po sredini teh dveh opcij, izza ozadja pripeljala Heli (Helmut) in nek Južno Afričan. Tako sta nam pokvarila zaporedje za dve mesti nista pa mogla dobre volje.

Po celotedenskem furanju safra, z majhnimi višinami, 100 kilometerskimi pokrivanji in zelo močnim vetrom je bilo tole kot balzam za zaključek letošnjega tekmovanja. Ob vožnji v Castelo smo na avtobusu poslušali Švicarsko govejo muziko, Aebi je imel govor, Podobnika pa je nalezljivo trgalo od smeha. Na vzletišču pred tekmo je namreč nek jadralno padalski „turist“ frajaril okoli štarta dokler ga ni navilo okoli drevesa. Potem je visel pred ogromno množico gledalcev kot na razstavi. Imeli smo tudi acro program. In ko ravno je model delal MacTwista se zadere Bano (Urban): „Zdajle bo rezerva!!“ Puf, in jo je odvrgel. Baje, da je to sam izvedel tudi do trikrat na dan. Trening je trening. Ja, v Braziliji so na vzletišču gledalci. Če scuriš pa je včasih potrebno dat kakšni mladenki tudi avtogram. Enega na papir enega pa na ramo. Uh… Tako, svetovnega pokala je konec. Vsaj v letu 2008, kaj prinaša prihodnost bomo videli.

Popotovanje sva z Gašperjem nadaljevala po neskončni Atlantski obali kjer je povsod rajska plaža. Ne nasedajte turističnim reklamam, da je ta in ta plaža nekaj posebnega, da ni nobene podobne. Da če se ne odločite v tem trenutku bo nekdo drug zasedel vašo prečudovito osamljeno plažo! Takih plaž je neomejeno!! V glavnem po ene 1000km so meni že presedale in fino mi je bilo, da sva se ponovno pomaknila nekoliko v notranjost. Santa Terezinja je videti kot odlično mesto za XC letenje. Pokrajina je videti popolnoma drugačna od ostalega kar sva videla. Osebno me je spominjala na Afriko. Zaradi premočnega vetra naslednji dan pa dežja, nadaljujeva. Minagerais! Uh.. Da te kar zmrazi, tako zloglasno dobro je tukaj. Valadares, pa hribčki…. Tukaj je naju čakala termično konvergenčna pustolovščina.

Po 900 ali 1000 kilometrih vožnje prideva v Valadares. Jaz zbolim, boli me grlo in greva spat. Zjutraj se nama nič ne da. Lenobno se odpraviva na vzletišče in okoli 12 ure sva gor. Noro! Hribčki! To sem do sedaj videl le na fotografijah. Dobesedno me zmrazi in pričnem razgrinjati opremo. Spraviva se v zrak in napadeva te hribčke – „ravnino“! Dviganja in spuščanja so močna! Če si izbral nekoliko drugačno linijo si šel dol kot bomba. Eeeeee, pa na naslednjem hribčku ponovno raketa. Bam, navzgor! Mislil sem, da bova v zraku z Gašperjem kaj sodelovala tako kot to počneva z Marlijem. Ampak ne, cel dan sva praktično tekmovala in se izmenjevala na poziciji. Pičila sva na pospeševalnikih in po stotem kilometru so se mi zasvetile oči. Danes bo 200! Gašperju valda isto. Dan se je ves čas izboljševal. Baza oblaka je bila vse višja, veter je bil približno isti, vendar pa so se  tista prva silna dviganja in spuščanja nekako umirila. Sedaj sva dobesedno delfinirala po drugem delu konvergenče linije. Zajele so naju ugodne sape, bi rekel Marli. Letela sva na jug in prvi del dneva je bila linija bolj na vzhodu potem pa na zahodu. Razmaka približno 10-15km. Bila je tekma s časom. Sonce je neusmiljeno hitelo čez nebo. 170 km od Valadaresa. Ura je 5 in sonce je skoraj zašlo. Sedaj jadrava na sredini doline v nulci in se upirala neizbežnemu pristanku. Pod nama vidim ob cesti hotel in parkiran avtobus. Uuu, fajn, če bo sreča, pristaneva in imava bus do Valadaresa. Avtobus pa je bil seveda pokvarjen. Tam je stal že več dni. Po pristanku sem sam sebe vohal kako smrdim. Prešvican in neopran sem smrdel bolj kot lokalni mulci, ki so prišli do naju. Na avtobusu se smejiva. Če bi imela Lonely Planet bi v njemu zagotovo pisalo. Valadares 170, must do! To sva vedela. Spraševala sva se le ali sva nabila Marlija? Ali sva podrla Žuni rekord? Smeh!

Fotke so tukaj:
http://picasaweb.google.si/susa.brazil

Primož Suša

 

{gallery}preleti/2008/brazil-ikar{/gallery}  

Ravnokar sem dobil SMS, da je Južno Afričan Nevil Hulett odletel 507km z jadralnim padalom. Vzletel je v zapuščenem mestecu Copertoon in pristal v Lesothu.

 

Geografsko, državi znotraj Južno Afriške Republike. Za primerjavo je to tako kot da bi letel od Portoroža do Dubrovnika in še naprej! To je sploh prvi prelet in rekord z jadralnim padalom čez 500km. Peter Ščuka pravi, da je včeraj letel 330km, da so bili danes utrujeni ter, da zaradi močnega vetra niso leteli. Ja, pa, da ima tip jajca. Z Marlijem sva se ravnokar pogovarjala po telefonu. Bravo, čestitke. To je novi mejnik v zgodovini Jadralnega padalstva! 

Dodatek:
Danes sem izvedel, da je postavljen tudi novi rekord na cilj 405km…Podrobneje o poletu.

 

Hey,
He wasn't part of our group. He's honestly lucky he didn't die. On the track log you will see once place where he got very low. James spoke to him about the flight and he said he got rotored 140m above the group and completely lost control of the wing. He nearly threw his reserve and the wind on the ground was more than 20knts. To add to the shit he had no radio and his retrieve driver had no maps of the area. If he crashed somewhere nobody would have found him… The risks he took were uncalculated. Anyway he is still the first person to fly 500km. Can't believe it.
Dropped Peter off at the airport today. Just got back home to Joburg. Cool 🙂   Cheers
Alistair

Lepo po vrsti.
4.12.- Se zadnja obetavna napoved. V visinah naj bi bil mocan Z kasneje JZ, na tleh pa se nekako znosno. Gremo v Vanwyksvlei. 120km na SZ. Rolat zacnem ob 11h, Peter pa se mi takoj z naslednjim vincem prikljuci. Ostali se pokakcajo, spakirajo in ze so za nama. Sitno letenje za po pi zdit, neka inverzija na 2400m, ruka, stebri ciiiist cudni,..

.Popizdevam, po postaji sikam- what a fuckn shity, shity day. Peter zakljuci na 147km, jaz sem bil mal naprej in na enih 500m nad tlemi. Mislu sem kar pristat in koncat  s tem sranjem. Hip za tem pa rooook,  11-ka na 4000m in ground speed 110. Takoj sem bil pri DeAaru na 220km. Ura je bila 15,30. Opa opa, tole bi pa znal se kam it, 400 je burek, si recem. Napovedan cilj sem imel pa na 377km in je bil v pravi smeri. Krasno. Po tem pa klasika. S 3500m scurim k dojencek. Do podna skos -4 do-8m dol. Kaksen je bil vizir od znotraj si lahko kar predstavljate. Na koncu se z velikimi usesi in full gasom, da se izognem elektriki, full u rikverc zabijem v tla na ca.240km. Cist neugodno za pristajanje. Se dobr, da ni kaksen firbec prou prijazno prsou kej zraven , mmmrrrghh, mamicu mu.

5.12. – Klub turisticni vremenski napovedi se sforsira Vanwyksvlei, 120km na JZ oddajen spot, z zeljo vrnitve v domaco Priesko po zraku. Pa je napoved napacna, piha rahel VJV. Ooooh.  Vse pustim zapakirano, se dolocim za delavca in vse lepo po vrsti povincam in jim potem sledim.  Kdor cepne dol, ga poberem in gasa naprej. Kmalu imam ze vse na kupu, sam Peter noce pa noce dol. V poznih urah koncno obupa po 125km. Zanimivo – na poti domov na vseh 270km ne srecamo niti enega samcatega avtomobila.

6.12. – Brez oblacka. Napovedan  zelo sibak JV. Razmisljam, ali bi sel, ali bi raje ostal doma. Saj bom itak jutri doma si recem in grem zraven v 130km proti JV oddaljen Britstown. Peter se zazene kakor se  za njega spodobi. Nasi nekaj mencajo,men se pa itek ne da. Ker je Peter ze ca. 30km stran, fantje spokajo in gremo za njim. No, pa se vmes vstavimo na stranski cesti in spet vse ven pa vincat. Ob 17h si tako vseeno privoscim enega 2 urnega popoldansko-vecernega panoramca. Po 50km pristanem v totalni milini in spokoju. Ekipa kar prekmalu pride. Peter  potegne na 145. Ooou Erzo, Erzo,Erzo.

7.12. – Krasen dan. Vroce k pes, brez vetra-glih za kopat. Nasi pa  hop na vincanje v Priesko. Da pa ne bi bil kdo od njih prikrajsan za letenje se ponudim, da jih vse povincan  in se potem vrnem  na ranc –  bazencek, aaaa.

Peter se vedno sviga po stirih jurjih in se bori s 100km trikotnikom, Alister glih pristaja na rancu, James je pa po dveh neuspelih poizkusih  obupal, ter se z mano vrnil na bazen. Zdaj ze uziva v vodici. Nasmejanega Petra pa imamo sedaj tudi ze ob sebi. Je ze mrak. Erzo, Erzo, Erzo.  

Se povecerjam, udarim en faj spanec in jutri krenem proti Ljubljani.

Hitro je minilo. Bili so moment ko sem se veckrat vprasal -what the fuck am I doing here, potem je pa vse pravzaprav spet tako noro in lepo, da ni kaj – se je treba priti. 

Zaenkrat expedicija ni bila ravno po nacrtih, vseeno pa sta bili dosezeni  najdaljsi letosnji razdalji v Afriki(do sedaj).  Petrovih 321 in mojih 341km. No ja, neki je. Peter ostaja se 8 dni in upam,da bo lahko se kaj dodal.
Malince se vidmo na zimski ligi,
LP, Mare

~Prvo~  za vse tiste malince, ki lani niste vedeli, das mo se javili veckrat .
Temu bo sledilo se kaksno in bo oznaceno z dva, tri,…cool ne?

Do danes ni bilo kaj dosti za povedat rezen, da je potovanje skupaj trajalo 28 ur, da smo se zopet v Priesko vozili skozi huge nevihte in da so nas na Sharon and Alexis rancu ponoci, vse sesute vseeno toplo sprejeli s parimi ledenimi.
Naslednji dan je minil v polezavanju, pripravljanju stvari, ze v mraku pa so najbolj zagreti z Petrom na celu opravili testna vincanja.

30.11. – Napoved slaba, veter JZ, nizke baze,…, ampak vseeno gremo v Bridgestown – 120km proti JV z namenom leteti nazaj proti domu. Najdlje se je mucil Peter in pristal na 80km, jaz sem obupal po 1,5km-takoj za mestom, Anto pa je zmogel 25km.

 

1.12. – Peter pije whiskey – se dva mora-za vsako 100tko enega
Napoved solidna, popoldne zapiranja, malo moti smer vetra-SZ.  Gremo v Groblershoop 130km na SZ. Peter potegne ob 11,20 jaz pa 11,30 – pozno. Ostali baje zaradi pojacanja vetra niso vec startali.

Kar dobro nama je slo in vreme se je tudi naredilo. Tudi 10-ke so padale,visince pa do 4600m. Vreme je bilo vse skozi boljse in boljse in ob 16-17h ze tako dobro, da so za nama tiste, prej karfjolce spremenile v nekaksno cudno gmoto in Petru je pocasi ze sekalo in mocilo za ritjo. Zgleda, da prevec dobrega tudi ni najboljse, hmm. Jaz sem bil par km bol spredaj in mi ni bila taka panika. Terava naprej proti JV- proti odprtemu. Vec kot ja bila ura in sonce nizje, hitreje naju je tudi senca lovila. Petru zaradi vsega tega navsezdnje ni preostalo drugega, kot da cim hitreje  odplanira kolikor gre. Zemljica ga privabi ob 18,10h na 321km – Erzo, kva a se ti je kaj kolcal. Jaz po tisti senci se nekaj zaman kruzam, se raje malo vrnem  in pristanem na 341km na farmi izredno prijaznega para,kjer mi postrezejo s par ledenkami, gospa pa je  skuhala se vecerjico, katere so bili delezni tudi ostali, ki so me prisli iskat.

Peter doma nima vec sans, da bi odklonil pijacko in tako vaselo nazdraviva na njegovo prvo tristotko.

2.12.-Nevihte, seka, viharji-kar noce nehat, kot nalasc za spanje, branje, in javljanje – Susa pozna to.

Do konca tedna kaze  na par dobrih dni, pa da napademo  Vanwycksvlei in tistih pocenih 500.

AFRICA must be black,
Mare in Peter

321 peter, 342 mare, tezko, start sele 11:45 ob 17 pokrilo, dez pa seva, se 300km do doma. 22:05 01.12.2008

Komentar:
Videti je odličen začetek 321km za Petra in 342km za Mareta! Do svetovnega rekorda na cilj je Maretu zmanjkalo le 28km. Kar pomeni, da mu je zmanjkalo eno slabo termično dviganje. Glede na to, da sta letela pribljižno 5ur in 30min pomeni:

-da je moral imet Mare približno povprečno hitrost 62km/h
-da je v letenju naravnost moral dosegat približne hitrosti 90 – 100km na uro, kar pomeni okvirno 50-60km/vetra
-da bi za rekordno razdaljo verjetno potreboval le še kakšnih 1500m relativne višine, kar pomeni, da mu je zmanjkalo približno 12 minut v dviganju, če bi bilo dviganje 2m/s

Trenutni svetovni rekord na napovedan cilj znaša 368,9km in ga trenutno držita Aljaž in Urban Valič. To pa seveda ni edini cilj! Najdaljši prelet v ravni liniji znaša 451,6km. Kar pa seveda ni edini cilj! CILJ JE 500!
Čestitke! Tole je odličen začetek, glede na to, da smo prejšnje leto zaradi vremenskih razmer naredili maksimalno 313km. 
 

Primož Suša

PS:
Za primerjavo glede na bivšo Jugo, kamor se radi oziramo poleti. Let pomeni kot da bi letel iz Portoroža na Brač! Z jadrnico bi tole trajal kakšne slaba dva tedna!! : ) Brez motorja, da ne bo pomote!

Natisnjeni so koledarji za leto 2009. Koledarji so v formatu A3 (ležeči), tiskani v visoki kvaliteti in odličnimi materiali. Koledar ima še prostor za dotisk logotipa, na zadnji strani pa so objavljeni glavni prazniki nekaterih EU držav.

{gallery}splosno/2008/koledar2009{/gallery}

Cena koledarja je 7€ + poštnina. Za nakup nad 10 komadov pa priznamo 10% popusta.
Koledarje lahko naročite na naslovu: [email protected]

Ogled slik