Danes končno napoved kaže, da bi lahko  Manca uresničila svoje darilo Žigi: tandem v Bohinju. Po Aladinu v višinah S, SV, Vogel javlja V, pa smo zmenjeni. Manca z Žigom, tandemist Klemen in Mega me poberejo na britofu pod Šmarno in gasa v Bohinj.

Najprej do Kramarja, kjer ravno pristajata (med drugimi) Miha in Lucija. Že dolgo se nismo videli in navdušena povesta, da sta ravnokar odpeljala tandema  z Vogla, kjer je danes idealno. Jaz sem takoj za Vogel, Manca se še malo posvetuje s Klemnom in Žigom, Mega je tudi za in že šibamo do gondole, v katero pride še nekaj dodatnih, na videz poznanih padalcev. Od zgornje postajaje dol do sedežnice (obratuje 🙂 ), ki nas pripelje do starta.

Na startu piha idealno gor (V 3,5/6 ?), občasno pihne z leve (S). Manca preverja situacijo s Klemnom, ki začne postavljati tandem. Tudi drugi začnemo odpirati rukzake. Najprej odleti eden od ostalih, naslednji je menda z novim padalom in mu ga ob poskusu starta sesuje na stran, tako da se pripravi Klemen z Žigom in v primernem trenutku startata. Lepo se odpeljeta ven proti robu na levi in na Storeču obrneta nazaj. Kaže, da kar drži.

Jaz imam postavljeno za njima. Prvi poskus je hrbtno, pa mi je prešibek veter, tako da ga ne spravim gor. Potegnem v drugo naprej in sem v luftu. Odpeljem ob robu levo do Storeča in obrnem. Rahlo naberem in sem nad njima, malo nad robom. Nazaj ob pobočju, tandem je pod mano, pa obrat in spet proti robu Storeča. Tik pred vrhom (mogoče 20-30 v.m. nad vrhom) začutim rahlo dviganje. Zavrtim prvič, … pa še drugi obrat. Ko zavijem v tretje, me v sedežu močno zagunca, padalo odnese v drugo stran, pogledam gor in zagledam samo pomečkano kepo blaga, komande in štrikci kar visijo… in že padam dol…  (kakšna reakcija…, kakšna rezerva… )… in v momentu je vsega konec…

P1038 Vogel nesreca 2013-06-30 12-04-28 1

obetaven Zoranov začetek...

obetaven Zoranov začetek…

P1038 Vogel nesreca 2013-06-30 12-04-28 2

P1038 Vogel nesreca 2013-06-30 12-04-28 3

P1038 Vogel nesreca 2013-06-30 12-04-28 4

Zdi se mi, da takoj malo pomigam in se poskušam bolj udobno namestiti. Poskušam pogledati naokoli, kje sem, pa ne vidim nič. Je svetlo, ampak nobene slike ne vidim… Panika: kaj če so mi šle oči do konca k hudiču? Slišim zvoke po postaji. Moram povedati, da sem OK in poskušam čimbolj mirno reči: “OK, jaz sem na tleh…”. Slika pred očmi se mi počasi jasni. Rušje levo, desno, ležim v zicu rahlo na desnem boku, desna noga me malo moti… je ne morem prestaviti v bolj udobno lego… Potem mi nekdo govori, naj bom pri miru, da helikopter prihaja, da je Mega na poti k meni… Glas mi je znan- Đoko ? (se mi blede ?), pa Manca, pa samo malo bi zaprl oči, da si malo odpočijem… potem pa Mega po postaji sprašuje, kje sem, če lahko bolj natančno povem… Pa povem (?), da sem na tem J pobočju, ne na oni strani… potem pa se Megovo klicanje po postaji meša z oddaljenimi klici v živo po zraku, nekje od zadaj, zgoraj… Zavpijem, da sem tukaj in že je Mega ob meni… Vzame vrečo iz rukzaka, da bo hitro stlačil padalo vanjo, ker prihaja helikopter… Jaz pa naj mirujem… In že je eno samo ropotanje helikopterja, pa en kup ljudi (kako so tako hitro vsi tu pri meni, saj je samo nekaj minut, odkar sem čofnil ?…). Še policaj je tu, pa me sprašuje za rojstne podatke… Pa zdravnica v alpinistični opravi… pa neskončno prijazen drugi alpinist-zdravnik  se predstavi kot Jurij (Gorjanc), in mi pravi: “Zoran, vse bo v redu, malo te moramo gor spraviti na greben, mogoče bo bolelo…”. Kar v padalskem sedežu me vpnejo v aki, … komande: potegni, napni, malo drajsanja in škripanja in frfotanje helikopterja… zeleni… KFOR…vojaški in dvignejo me v njega. Pomirjujoče Jurijeve besede, rohnenje helikopterja in že me raztovarjajo na strehi jeseniške bolnice: “…dobil je protibolečinsko, pri zavesti, malo se je vmes zgubljal…”. Bel strop, luči bežijo mimo, rentgen, CT,… “hrbtenica, kolk je izpahnjen, takoj ga moramo naravnati, ampak v popolni narkozi, ker je naravnavanje zelo boleče…” … in TEMA…

Mega mi čez kakšen dan po telefonu pove, da bi me kar čez gobec speku, ko sem rekel po postaji, da “sem na tleh”… vmes je bilo pa slabe pol ure tišine (?!): med tem, ko je Klemen z Žigom pridivjal nad start z info, da sem treščil na tla in ko sem se končno oglasil in povedal da “sem na tleh”… in skoraj 2 uri, da je Mega skozi pragozd rušja pri meni in malo za njim reševaci in helikopter…

Na traumi sem si prvič pogledal posnetke dogajanja (Žiga je z mojim GoPro na glavi snemal ves njun tandemski let). Žal na tablici, ki je to predvajala trzajoče in 5x prepočasi in brez uporabnega zvoka… Približno dobim vtis, kaj se je dogajalo…

Potem v Laškem na računalniku pogledam posnetke tekoče, z besedami in dejanji, kot se je zgodilo… Žigov prvi let, ob katerem začne razumevati Mančine občutke, ko drsi skozi zrak… njegov in Klemnov šok, ko po obratu zagledata, kako s speštano krpo nad sabo padam na edino skalnato jasico v morju rušja… se premika ? Kako javiti? Ni postaje… Zbezati telefon od nekod … Nazaj nad start in vpitje Manci in Megu, kaj se je zgodilo… helikopter…GRS… nazaj na Storeč, kjer Klemen resno razmišlja, kako bi pristal(a), da bi meni čimprej pomagala ! Halo!! S klientom v rušje ?! Še enkrat sem in tja, da nabereta do moje višine… In olajšanje, ko opazita, da se premikam… vendar naj se ne premikam, saj prihaja GRS,… helikopter… Sedaj se lahko umakneta in odjadrata…

Ko vse to gledam, poslušam, ko zdaj zlagam mozaik spominov, šele prav razumem, da je vsak od vas KLEMEN, ŽIGA, MANCA, MEGA, ĐOKO, naredil nekaj VEČ, kot se običajno naredi ob takih dogodkih. Da se imam vsem vam zahvaliti, da zdajle že lahko hodim in se smejim v bifeju z vami.   Da je lahko potem GRS 200% profesionalno opravila stvar…Pa seveda USODI, da me je dovolj nežno parkirala na edino skalo tamkaj (ob morju dosti bolj mehkega rušja vse naokoli…)

———————————–

dodano 19.8.2013

Razmišljanja ob padcu našega župnika Jožefa 18.8.2013, ki je lahko aktualno tudi za moj primer  (povezava na /olc/index.php/catalog/?tview=flights&act=submit&gtype=1&ww=0&site=&club=#si&flights&1285153&map )

Jožefov komentar njegovega leta: Super letalni dan, z Blegoša direkt na Lajnar, s 2700 brez vrtenja s Krna na Stol, tam pa… V JZ na ful gasu klofar, navrti na gurtne, na srečo samo 180°, ko se odvijem, 10 m nad terenom pa prevlečen let in se ne spele ven, treščim na tla na levi bok. Potem sem pa eno uro razmigoval ramo, da je bolečina malo popustila, a kaj ko je dvignit nič kaj ne morem, razen za k sebi je moč, da potegnem. To je pa bistveno za komande, da sem potem nekako odletel nazaj.
(Če je kdo videl dogodek padca naj, prosim, napiše kaj vse se je dogajalo.)
 
10.Andrej Erznožnik : ja res s padalom pa stran, največkrat se zgodi zaradi zgonjenih padal!!!! Tok pa še maš, za enga novga [18.08.2013 23:05]12.Simeon Klokočovnik : Do frontalnega ali kakršnega koli drugega zapiranja lahko pride zaradi notranjih dejavnikov (napake pilota- neustrezno krmiljenje…, ali napake materiala: napačnega vpadnega kota itd) in zaradi zunanjih dejavnikov (dinamike ozračja). Na zunanje dejavnike ne moremo vedno vplivati. 
Torej, če letiš v dinamiki, lahko vsak dobi zapiranje, ne glede na model padala in izkušenost pilota. Verjetnost zapiranja v dinamiki obstaja vedno, se pa veča s številnimi dejavni, še posebno, če se ti seštejejo: jakost dinamike (jakost in dinamika vetra, konfiguracija terena, ki vpliva na jakost, spremembo smeri, seštevanje tokov), izkušenost pilota (lahko si najboljši, a če ti koncentracija v tistem nepravem trenutku zaradi fizioloških ali kakšnih drugih motečih faktorjev popusti…),letenje z nezavrtim krilom, letenje s pospeševalnikom, s spuščenimi trimerji, neustrezna obremenitev padal, odvisno od tipa in modela padala, od utrujenosti padala (materiala in vrvic), poškodbe vrvic,- ma ne ljubi se mi več naštevat, tu ni konca. Veš, da si bil preblizu, pa ti je zmanjkalo časa za reševanje ali rezervo, pa še vedno dovolj blizu, da nisi preveč pribil 🙂 Res, da nova padala zdržijo več, a niso imuna. In stari piloti imamo več straha, kot novi, ki so s sodobnimi manj skusili. Včasih med 11 in 16 uro sploh nismo leteli. Razvoj širi meje in veča verjetnosti dogodkov v vseh smereh. Tudi s številom naletenih ur se veča verjetnost doživetja takih izkušenj. Kolo sreče pa govori tudi drugače. Nekdo tisočkrat naredi napako, pa se ta ne poklopi z vsemi faktorji nesreče (z vsemi luknjami v siru)in se ne zgodi nič, nekdo pa ne dela napak, potem pa jo samo enkrat, pa “vidi čez sir”. 
Jože, vem da ti vse to veš in ti ne solim pamet. Pišem na splošno, v opomin vsem, tudi sebi, ko pozabim, pa so mi takšni tvoji, odkrito povedani dogodki v pomoč in zelo cenim to tvojo spontanost in poštenost. Ampak tebe in mene, ko zavestno tehtava, kako daleč gre in koliko sva s svojim znanjem sposobna vplivat na usodo, ne bo žal, žal mi je tistih mladebudnežev, ki tega ne vedo in ne morejo vedeti, ker jim ni nihče povedal, jih v eforiji letenja ni opozoril, kvečjemu, ko jih je strah v zraku in jim razum govori, ne počenjaj tega, jih hkrati spodbujajo s svojo hvalo, kako daleč in kaj so leteli (tudi OLC), kako jih nič ni strah, kako so dobre in primerne razmere in je vse to normalno, ko jih sredi največje termike vozijo na štarte itd…
Ja tebe, ki si mi prijatelj,ki vse to veš, mi te tvoje poškodbe ni žal, mi je pa žal “Poljaka”, on ni in ne bo vedel. [19.08.2013 07:53]

14.Turčin _ Alojz Turk : O ful gasu ob pobočju?? niti ne bi… 
Pojč, enkrat sem ti že napisal, da premeri špage (Axis – dinema!). Ali padalo pri pristajanju štrbunkne, namesto da bi lepo ocedil hitrost in stopil na tla?
Najlažje je drugim soliti pamet, vem: Glede na tvoj stil letenja, tvoje špure po “divjini” in najbrž rekordno število “dogodkov” razmisli o padalu EN-B. Ko boš obvisel v neku grapi, kjer ne bo signala niti od Boga, kaj šele telefona ali postaje, boš zamudil še kaj drugega, ne le na poroko. [19.08.2013 08:16]

15.Turčin _ Alojz Turk : Pripis: Kakorkoli že bo kdo razumel, mišljeno je bilo dobronamerno. [19.08.2013 08:17]

Glede na mojo nočno aktivnost (vožnja na Dunaj in nazaj 🙂 ) sem dopoldne, ko se začneva koordinirati z Manco, kar malo odsoten. Glede na V (Erzo je danes definitivno šel na Ivanščico), Mega predlaga Grmado ali Zavrh in jaz sem za Grmado in to posredujem Manci (med postankom v Žalcu) in tudi Mateji.

Ker je Manca frej malo prej, kot sem jaz v LJ, odšiba na Unc in se zveže z Megom (in Sašom) in že šibajo gor, ko se midva z Matejo šele odpravljava iz Lj.

Ko prideva na start, je Manca še vedno v startni poziciji, Mega pa v poziciji za moralno oporo (in psihiranje 🙂 ) in asistenco, Sašo pa že daleč pod oblaki proti Cerknici.

Razdrihov let

Razdrihov let

Njemu je uspelo startati, ko je bil veter še močan (pa mešajoč sem in tja) in je še delalo, sedaj pa se čakanju in modrovanju pridruživa še midva z Matejo. Občasno vseeno pihne tudi nekaj časa gor in začnem se rihtati in postavljati. To spodbudi tudi Manco, ki končno potegne in jo sprva krasno liftne gor.

Potem potegnem jaz naprej, pa me skipa v travnik, v drugo pa hrbtno in lepo odletim. Manca že počasi curi in se bori in grize, jaz grem v levo za rob in se borim in grizem in dobim dviganje in sem nad startom. Že mislim, da sem zmagal, pa ni več nobenega dviganja in s 100m nad startom samo še počasi tonem ob pobočju (in se borim in grizem). Manca poskuša zunaj nad dolino v smrdljivi termiki, pa ji tudi ne uspe in dokončno scuri. Jaz pa nekaj minut za njo na standardnem pristanku pod cesto pod pokopališčem.

Zoranov let

Zoranov let

Med pospravljanjem iščem idejno rešitev postavitve postaje, ker se mi zdi, da pokončna postavitev bistveno izboljša sprejem (v primerjavi z ležečo, kot sem jo imel doslej v kokpitu (?) ). Kmalu je tudi Manca pri avtu, v zraku pa se pojavi dodaten padalec – Redstar. Najprej mu uspe krasno pobrati, potem pa tudi on izgubi višino in drajsa po pobočju pred startom. Končno odleti tudi Mateja, ki samo scuri na pristanek k meni (vendar z novim padalom to malo traja dlje, kot bi s starim 🙂 ). Na koncu je v zraku še Mega, ki se pridruži Redstaru in drajsata skupaj toliko časa, da mi počasi in v miru pospravimo.

Končno sta tudi onadva na tleh. Redstar z Manco, Matejo in mano v rally vožnji (Manca) gor po avte. Ko smo spet dol, pa gruntamo še malo, ali bi še poskušali enkrat odleteti (Strmca, še enkrat Grmada ?), pa se predamo, ker ne kaže, da bi bilo kaj več uspeha, kot prvič. Delux je prej prihajal k nam, pa si je med potjo premislil in se preusmeril na Kovk.

Še zaključno druženje na Uncu, potem pa razlaz (midva z Matejo skupaj še do LJ)… Boris pa očitno ni šel na Kovk

Borisov let

Borisov let

Deluxov komentar leta: posneto z fly me recorderjem
Komentarji (2)

  • 1.Boris Delux : pristal bom čez 1 dobro uro [29.06.2013 19:44]

Zvečer se oglasi še Erzo, ki je uspel na Ivanščici 🙂

Erzov let

Erzov let

Vreme bolj kilavo in še vedno V. V Karavankah že od jutra bolj zaprto in le malo bolje je na Jugu. Na Kovku nažiga burja do 15m/s. Grmada se mi zdi še najbolj sprejemljiva. Erzo se pusti samo obvestiti, pa se bo sproti odločal. Megu se tudi ne zdi čisto brezupno, da hodimo dol, ampak on bo samo šofer (očitno mu je jasno, da se bo samo za dol vreči).

Erzo uspe povezati civilne dejavnosti z letalno kombinacijo in tako smo dogovorjeni ob balah v Planini. Vmes je v kombinaciji še Simeon, pa se ne uskladimo.

Ko z Megom čakava Erza, začne kapljati. Ko se pridruži, še malo čakamo (če bo mogoče nehalo, posijalo sonce ali kaj takega :-)…). Ker ni sprememb, se odločimo, da vseeno gremo pogledati gor (mogoče pa gori ne kaplja :-)…).

Na Strmci piha čez Petriča in Erzo pride na idejo, da je pa to prava smer za Lipovec ali Špilnik (ali pa Gabrovico). Ker smo na križpotju odvijem na levo in smo na kolovozu gor na sedelce med Lipovcem in Špilnikom. Na levo zgleda bliže, pa še kolesnice so po hribu gor. In smo na vrhu travnika.

Erzo se že rihta, Mega pomaga, kot vedno. Piha z leve in občasno poševno dol. Erzo potegne naprej in laufa, laufa in je že skoraj v zraku … in še polaufa in je v zraku. Pa še jaz v tangicah in s cota klasse. Mogoče kak korak manj, ampak laufati je pa treba… V zraku kaplja že malo močneje, ko zavijem na desno za Erzom proti Studenu. Ko pridem nad vas, Erzo ravno pristaja na travniku pri vasi

in čez nekaj trenutkov sem pri njem.

Zoranov let

Zoranov let

Zloživa in do ceste, pa je tudi že Mega pri naju.

Potešeni (no, vsaj midva z Erzom) se peljemo proti Planini in pri balah še malo nakladamo pred razlazom (jaz se tudi že prestavim v civilko). Pa Erzo pokliče Simeona, ki je pravkar v dežju odjadral z Lovrenca (Polhov Gradec) in namerava še k nam na Grmado. In ker res ne dežuje več (je pa grdo oblačno naokoli), ga počakamo (jaz se spet preoblečem iz civilke…).

Ko pride, je za Erza žal prepozno (civilne obveznosti ne dajejo več manevrskega prostora…) in ostane spodaj, mi trije pa še na Grmado.

Na startu piha skoraj nič ali rahlo z leve. Simeon takoj postavi, potegne Huskyja, mu ga skoraj sesuje na robu, pa ga elegantno spet postavi nad sebe in odleti…

Z Megom postaviva še mojo coto. V prvo ga sicer dobim nad sebe, pa razbremenim in podrem. V drugo gre v redu in odletim. Zavijem v levo, za rob, kjer pričakujem vsaj nekaj vetra in dviganja, pa nič. Zato samo zavjugam na desno in nad Planino in pristanem na pokošenem travniku pod cesto zraven Simeona.

Zoranov let

Zoranov let

Simeon hitro zloži in se odpravi še na eno rundo pešaka gor (mora se še malo razgibati danes…), jaz pa počakam Mega, da je z LCjem pri meni. Na Unc in razlaz. Kasneje mi Simeon sporoči, da je drugo rundo že pihalo od zadaj in da je komaj uspel odleteti (z veliko stopnjo tveganja, da bi spet obvisel na drevesih…).

Po 6 dneh abstinence je moja potreba res že huda. Manca se že zjutraj prijavi za današnjo akcijo, Erzo naj bi šel na Ivanščico, pa se izkaže, da so jo odpovedali. Mene sicer mika v Karavanke, pa se hitro zapira in je opoldne že vse črno okoli Krvavca in naprej po Gorenjski.

Ker je napovedan V in tudi res je (čeprav ne tako močan, kot je bilo napovedano) z Manco usklajujeva kam. Moj predlog je Zavrh (Grmada je že precej zabasana z oblaki) in se dogovorimo. Počakam Erza na šodru, prestopim k njemu in do Škorpijona. Malo zamujava, saj naju je Manca pričakovala ob 14h že v Borovnici. Pove, da sta v luftu sta dva padalca: Poje in Simeon. Jožef je ravnokar scuril in že našel štop za še enkrat gor (zraven si je rezerviral še prevoz pri nas, pa še Simeon mu je obljubil, da ga odpelje na Vrhniko (kjer ima Jožef avto).

Ko pridemo na start, je Jožef že drugič v zraku in sporoča, da je Simeon pravkar s kravato in odvrženo rezervo zaružil med bukve. Manca se javi, da gre do Simeona (nekako skupno ugotavljamo njegovo lokacijo). Poje je pristal še drugič, Erzo hitro v zrak, jaz pa čuvam robo na startu in glede na situacijo bom dalje ukrepal. Po telefonu pokličem Simeona, ki pove, da je nepoškodovan in je obvestil 112, da ni potrebe po reševalcih. Manca je kmalu pri njem in Simeon neverjetno hitro reši z drevesa sebe in padalo.

Simeonov drugi let - padec

Simeonov drugi let – padec

 
Simeonov komentar leta: V drugo sem kar tam poštartal, kjer sem pristal, mal gre na tesno čez drevje, sem pa pozabil prižgati vario. Potem pa prejšnjega stebra ni bilo več najti, sem zato začel s hitrostjo vrtet veter, ki se je zaletaval po pobočju, da z njim pobegnem nad rob hriba, pa me je zaprlo, jaz pa ves vesel, tu je steber, trikrat med kroženjem popumpam, ker gre vedno težko ven – se krilo vedno obesi na vrvice, a nič hudega ker smer pa drži. Zdaj pa je kar sam zavijal, ko pogledam ni odprt pač pa kravatica, pol metra krila navzdol iz vrvic pa zopet napihnjen, da bo ja težko šel ven, pa probam ušesa, pa nekako nisem mogel prelomit, pa hočem letet naravnost,rahlo bolj zavrem zunanjo odprto stran pa je že vse utihnilo in nakazalo prevlečen let, hitro popustim in kontroliram kroženje. Iščem vrvico stabilizatorja, pa so vse na kupu stisnjene od deformacije, vse tanke tekmovalne bele in jo ne najdem, primem A linijo, hočem zapret pol krila pa sem prenežen oz. jo prehitro spustim, malo se zalomi a ne poklopi, da bi se sprostilo krilo ( v kroženju je verjetno kupola trdnejša, pa morda v dvigajočem vetru), zatem poskušam stabilizirat let pa je dovolj da se krilo prevleče, ja potem je bil pa čas za rezervo, močno si rečem in refleksno odvržem, potem pa traja, kaj je narobe, vidim da je gurtna navita, v tem se odpre. Jože pravi, da se je v trenutku odprla, meni se je pa vse tako počasi in v miru dogajalo, za odpiranje rezerve je pa trajalo. Očitno ko si poln adrenalina možgani tako hitro delajo, pa še zdaj se spomnim takega miru, kot da bi od zunaj vse to gledal. Ja kaj vse smo sposobni, pa ne vemo:). Ko se rezerva odpre me obrne z glavo navzdol, hočem povleči noge, pa se mi zataknejo v kokon, z roko ga odmaknem in se postavim pokonci, podrem padalo, rezerva se postavi pokonci potem pa zajadra proti zelenim bukovim krošnjam, takoj zagrabim prvo vejo in že med padanjem plezam oz. se vlečem do debelejše veje in potem debla. Padalo me rahlo vleče nazaj, povlečem rezervo in se sname. Povlečem jo k sebi, in se z njo zavarujem za deblo, odpnem eno nogo iz sedeža, Jože že kroži nad mano in sprašuje kako sem, da je le vse OK, pokličem 112 in se s prijetno mladenko pomenim, da je vse pod kontrolo in da ni panike. Potem povlečem padalo in se sname, zatem pa splezam po deblu dol tistih 30 m, no na tleh pa priznam Manci, da jih je pol manj :). Toliko, da mi ne bo potrebno vsakemu posebej razlagat. Kaj je bilo narobe. Preveč korajžno, glede na veter in neresno jemanje zapiranja, še pogledal nisem, preveč rutinsko in samoumevno. Zdaj bom pa verjetno spet nekaj časa trzal pri vsakem zapiranju :).
Komentarji (1)
  • 1.Edo Govekar : kako že Erzo pravi ” dobro je kar se dobro konča” :)) [28.06.2013 08:41]

Ker se Jožefu že zelo mudi na nek pogreb, mu Manca organizira še prevoz do Vrhnike. Erzo scuri v smeri Zabočeva

Erzova prvi let

Erzova prvi let

in tudi hitro dobi štop za še enkrat gor. Najprej je na startu Manca in malo za njo še Simeon, Erzo pa nekaj za njima. Simeon hoče najprejl še enkrat startati, potem pa ugotovil, da bo zamudil na Gozd na predvidene izpite in se poslovi. Mega prihaja s pregleda v LJ, Mateja tudi razmišlja, da bi prišla. Ker pa veter tukaj ni preveč obetaven, se Mega odloči, da gre raje pogledati na Grmado in bo javil, kako je tam.

Erzo še enkrat postavi in je hitro v zraku, Manca starta malo za njim. Curita proti pristanku, ko postavim še jaz.

V zraku me kar drži in takoj zavijem na levo na sleme, kjer dobim rahlo dviganje. Manca je že pristala, Erzo se matra tik nad Škorpijonom. Manca pove, da temna baza spredaj nad pristankom močno vleče, nad Trebelnikom pa je druga podobna. Jaz sem med njima in rahlo naberem pred Trebelnikom, potem pa se zapeljem kar bolj zunaj v smeri Vrhnike in krasno drži. Rahlo nabiram in kar v ravni črti peljem proti Vrhniki v smeri BJja. Občasno je čutiti močan V, vendar hitrosti z vetrom niso pretirane (35 km/h). Mene pa ves čas lepo drži in šele nad Vrhniko začnem zgubljati višino. Nad BJjem imam še 600, usmerim se pod Staro Vrhniko proti Podlipski dolini, pred njo pa obrnem (množica daljnovodov in kablov mi sploh ni všeč v tem vetru…) in pristanem na pokošenem travniku pred Podčelom.

Zoranov let

Zoranov let

Erzo se je rešil in je tudi že proti Vrhniki (najprej je celo nameraval v smeri Logatca, Megu naproti 🙂 ). Medtem ko prihaja Manca pome, pospravljam, ko je pri meni pa že vidiva Erza, kako pristaja za Staro Vrhniko. Medtem, ko on pristaja,

Erzov drugi let

Erzov drugi let

greva midva v Borovnico in po njegov avto na Zavrh, kjer se z Manco posloviva. Pripeljem mu ga na polje, kjer nabira solato, potem pa še on mene na šoder.

Mega javi, da je na Grmadi močno, se je pa dalo vseeno lepo leteti. Mateja je današnji dan spustila…