130630 Vogel – nesreča P1038

Danes končno napoved kaže, da bi lahko  Manca uresničila svoje darilo Žigi: tandem v Bohinju. Po Aladinu v višinah S, SV, Vogel javlja V, pa smo zmenjeni. Manca z Žigom, tandemist Klemen in Mega me poberejo na britofu pod Šmarno in gasa v Bohinj.

Najprej do Kramarja, kjer ravno pristajata (med drugimi) Miha in Lucija. Že dolgo se nismo videli in navdušena povesta, da sta ravnokar odpeljala tandema  z Vogla, kjer je danes idealno. Jaz sem takoj za Vogel, Manca se še malo posvetuje s Klemnom in Žigom, Mega je tudi za in že šibamo do gondole, v katero pride še nekaj dodatnih, na videz poznanih padalcev. Od zgornje postajaje dol do sedežnice (obratuje 🙂 ), ki nas pripelje do starta.

Na startu piha idealno gor (V 3,5/6 ?), občasno pihne z leve (S). Manca preverja situacijo s Klemnom, ki začne postavljati tandem. Tudi drugi začnemo odpirati rukzake. Najprej odleti eden od ostalih, naslednji je menda z novim padalom in mu ga ob poskusu starta sesuje na stran, tako da se pripravi Klemen z Žigom in v primernem trenutku startata. Lepo se odpeljeta ven proti robu na levi in na Storeču obrneta nazaj. Kaže, da kar drži.

Jaz imam postavljeno za njima. Prvi poskus je hrbtno, pa mi je prešibek veter, tako da ga ne spravim gor. Potegnem v drugo naprej in sem v luftu. Odpeljem ob robu levo do Storeča in obrnem. Rahlo naberem in sem nad njima, malo nad robom. Nazaj ob pobočju, tandem je pod mano, pa obrat in spet proti robu Storeča. Tik pred vrhom (mogoče 20-30 v.m. nad vrhom) začutim rahlo dviganje. Zavrtim prvič, … pa še drugi obrat. Ko zavijem v tretje, me v sedežu močno zagunca, padalo odnese v drugo stran, pogledam gor in zagledam samo pomečkano kepo blaga, komande in štrikci kar visijo… in že padam dol…  (kakšna reakcija…, kakšna rezerva… )… in v momentu je vsega konec…

P1038 Vogel nesreca 2013-06-30 12-04-28 1

obetaven Zoranov začetek...

obetaven Zoranov začetek…

P1038 Vogel nesreca 2013-06-30 12-04-28 2

P1038 Vogel nesreca 2013-06-30 12-04-28 3

P1038 Vogel nesreca 2013-06-30 12-04-28 4

Zdi se mi, da takoj malo pomigam in se poskušam bolj udobno namestiti. Poskušam pogledati naokoli, kje sem, pa ne vidim nič. Je svetlo, ampak nobene slike ne vidim… Panika: kaj če so mi šle oči do konca k hudiču? Slišim zvoke po postaji. Moram povedati, da sem OK in poskušam čimbolj mirno reči: “OK, jaz sem na tleh…”. Slika pred očmi se mi počasi jasni. Rušje levo, desno, ležim v zicu rahlo na desnem boku, desna noga me malo moti… je ne morem prestaviti v bolj udobno lego… Potem mi nekdo govori, naj bom pri miru, da helikopter prihaja, da je Mega na poti k meni… Glas mi je znan- Đoko ? (se mi blede ?), pa Manca, pa samo malo bi zaprl oči, da si malo odpočijem… potem pa Mega po postaji sprašuje, kje sem, če lahko bolj natančno povem… Pa povem (?), da sem na tem J pobočju, ne na oni strani… potem pa se Megovo klicanje po postaji meša z oddaljenimi klici v živo po zraku, nekje od zadaj, zgoraj… Zavpijem, da sem tukaj in že je Mega ob meni… Vzame vrečo iz rukzaka, da bo hitro stlačil padalo vanjo, ker prihaja helikopter… Jaz pa naj mirujem… In že je eno samo ropotanje helikopterja, pa en kup ljudi (kako so tako hitro vsi tu pri meni, saj je samo nekaj minut, odkar sem čofnil ?…). Še policaj je tu, pa me sprašuje za rojstne podatke… Pa zdravnica v alpinistični opravi… pa neskončno prijazen drugi alpinist-zdravnik  se predstavi kot Jurij (Gorjanc), in mi pravi: “Zoran, vse bo v redu, malo te moramo gor spraviti na greben, mogoče bo bolelo…”. Kar v padalskem sedežu me vpnejo v aki, … komande: potegni, napni, malo drajsanja in škripanja in frfotanje helikopterja… zeleni… KFOR…vojaški in dvignejo me v njega. Pomirjujoče Jurijeve besede, rohnenje helikopterja in že me raztovarjajo na strehi jeseniške bolnice: “…dobil je protibolečinsko, pri zavesti, malo se je vmes zgubljal…”. Bel strop, luči bežijo mimo, rentgen, CT,… “hrbtenica, kolk je izpahnjen, takoj ga moramo naravnati, ampak v popolni narkozi, ker je naravnavanje zelo boleče…” … in TEMA…

Mega mi čez kakšen dan po telefonu pove, da bi me kar čez gobec speku, ko sem rekel po postaji, da “sem na tleh”… vmes je bilo pa slabe pol ure tišine (?!): med tem, ko je Klemen z Žigom pridivjal nad start z info, da sem treščil na tla in ko sem se končno oglasil in povedal da “sem na tleh”… in skoraj 2 uri, da je Mega skozi pragozd rušja pri meni in malo za njim reševaci in helikopter…

Na traumi sem si prvič pogledal posnetke dogajanja (Žiga je z mojim GoPro na glavi snemal ves njun tandemski let). Žal na tablici, ki je to predvajala trzajoče in 5x prepočasi in brez uporabnega zvoka… Približno dobim vtis, kaj se je dogajalo…

Potem v Laškem na računalniku pogledam posnetke tekoče, z besedami in dejanji, kot se je zgodilo… Žigov prvi let, ob katerem začne razumevati Mančine občutke, ko drsi skozi zrak… njegov in Klemnov šok, ko po obratu zagledata, kako s speštano krpo nad sabo padam na edino skalnato jasico v morju rušja… se premika ? Kako javiti? Ni postaje… Zbezati telefon od nekod … Nazaj nad start in vpitje Manci in Megu, kaj se je zgodilo… helikopter…GRS… nazaj na Storeč, kjer Klemen resno razmišlja, kako bi pristal(a), da bi meni čimprej pomagala ! Halo!! S klientom v rušje ?! Še enkrat sem in tja, da nabereta do moje višine… In olajšanje, ko opazita, da se premikam… vendar naj se ne premikam, saj prihaja GRS,… helikopter… Sedaj se lahko umakneta in odjadrata…

Ko vse to gledam, poslušam, ko zdaj zlagam mozaik spominov, šele prav razumem, da je vsak od vas KLEMEN, ŽIGA, MANCA, MEGA, ĐOKO, naredil nekaj VEČ, kot se običajno naredi ob takih dogodkih. Da se imam vsem vam zahvaliti, da zdajle že lahko hodim in se smejim v bifeju z vami.   Da je lahko potem GRS 200% profesionalno opravila stvar…Pa seveda USODI, da me je dovolj nežno parkirala na edino skalo tamkaj (ob morju dosti bolj mehkega rušja vse naokoli…)

———————————–

dodano 19.8.2013

Razmišljanja ob padcu našega župnika Jožefa 18.8.2013, ki je lahko aktualno tudi za moj primer  (povezava na /olc/index.php/catalog/?tview=flights&act=submit&gtype=1&ww=0&site=&club=#si&flights&1285153&map )

Jožefov komentar njegovega leta: Super letalni dan, z Blegoša direkt na Lajnar, s 2700 brez vrtenja s Krna na Stol, tam pa… V JZ na ful gasu klofar, navrti na gurtne, na srečo samo 180°, ko se odvijem, 10 m nad terenom pa prevlečen let in se ne spele ven, treščim na tla na levi bok. Potem sem pa eno uro razmigoval ramo, da je bolečina malo popustila, a kaj ko je dvignit nič kaj ne morem, razen za k sebi je moč, da potegnem. To je pa bistveno za komande, da sem potem nekako odletel nazaj.
(Če je kdo videl dogodek padca naj, prosim, napiše kaj vse se je dogajalo.)
 
10.Andrej Erznožnik : ja res s padalom pa stran, največkrat se zgodi zaradi zgonjenih padal!!!! Tok pa še maš, za enga novga [18.08.2013 23:05]12.Simeon Klokočovnik : Do frontalnega ali kakršnega koli drugega zapiranja lahko pride zaradi notranjih dejavnikov (napake pilota- neustrezno krmiljenje…, ali napake materiala: napačnega vpadnega kota itd) in zaradi zunanjih dejavnikov (dinamike ozračja). Na zunanje dejavnike ne moremo vedno vplivati. 
Torej, če letiš v dinamiki, lahko vsak dobi zapiranje, ne glede na model padala in izkušenost pilota. Verjetnost zapiranja v dinamiki obstaja vedno, se pa veča s številnimi dejavni, še posebno, če se ti seštejejo: jakost dinamike (jakost in dinamika vetra, konfiguracija terena, ki vpliva na jakost, spremembo smeri, seštevanje tokov), izkušenost pilota (lahko si najboljši, a če ti koncentracija v tistem nepravem trenutku zaradi fizioloških ali kakšnih drugih motečih faktorjev popusti…),letenje z nezavrtim krilom, letenje s pospeševalnikom, s spuščenimi trimerji, neustrezna obremenitev padal, odvisno od tipa in modela padala, od utrujenosti padala (materiala in vrvic), poškodbe vrvic,- ma ne ljubi se mi več naštevat, tu ni konca. Veš, da si bil preblizu, pa ti je zmanjkalo časa za reševanje ali rezervo, pa še vedno dovolj blizu, da nisi preveč pribil 🙂 Res, da nova padala zdržijo več, a niso imuna. In stari piloti imamo več straha, kot novi, ki so s sodobnimi manj skusili. Včasih med 11 in 16 uro sploh nismo leteli. Razvoj širi meje in veča verjetnosti dogodkov v vseh smereh. Tudi s številom naletenih ur se veča verjetnost doživetja takih izkušenj. Kolo sreče pa govori tudi drugače. Nekdo tisočkrat naredi napako, pa se ta ne poklopi z vsemi faktorji nesreče (z vsemi luknjami v siru)in se ne zgodi nič, nekdo pa ne dela napak, potem pa jo samo enkrat, pa “vidi čez sir”. 
Jože, vem da ti vse to veš in ti ne solim pamet. Pišem na splošno, v opomin vsem, tudi sebi, ko pozabim, pa so mi takšni tvoji, odkrito povedani dogodki v pomoč in zelo cenim to tvojo spontanost in poštenost. Ampak tebe in mene, ko zavestno tehtava, kako daleč gre in koliko sva s svojim znanjem sposobna vplivat na usodo, ne bo žal, žal mi je tistih mladebudnežev, ki tega ne vedo in ne morejo vedeti, ker jim ni nihče povedal, jih v eforiji letenja ni opozoril, kvečjemu, ko jih je strah v zraku in jim razum govori, ne počenjaj tega, jih hkrati spodbujajo s svojo hvalo, kako daleč in kaj so leteli (tudi OLC), kako jih nič ni strah, kako so dobre in primerne razmere in je vse to normalno, ko jih sredi največje termike vozijo na štarte itd…
Ja tebe, ki si mi prijatelj,ki vse to veš, mi te tvoje poškodbe ni žal, mi je pa žal “Poljaka”, on ni in ne bo vedel. [19.08.2013 07:53]

14.Turčin _ Alojz Turk : O ful gasu ob pobočju?? niti ne bi… 
Pojč, enkrat sem ti že napisal, da premeri špage (Axis – dinema!). Ali padalo pri pristajanju štrbunkne, namesto da bi lepo ocedil hitrost in stopil na tla?
Najlažje je drugim soliti pamet, vem: Glede na tvoj stil letenja, tvoje špure po “divjini” in najbrž rekordno število “dogodkov” razmisli o padalu EN-B. Ko boš obvisel v neku grapi, kjer ne bo signala niti od Boga, kaj šele telefona ali postaje, boš zamudil še kaj drugega, ne le na poroko. [19.08.2013 08:16]

15.Turčin _ Alojz Turk : Pripis: Kakorkoli že bo kdo razumel, mišljeno je bilo dobronamerno. [19.08.2013 08:17]

Leave a Reply