Glede na ta močen JZ zadnjih dni sem že včeraj navijal, da gremo na tržaško obalo. Razen Jeana, s katerim zadnje čase močno lobirava za tja (da o svojih ogledih preteklih let in Jeanovega v soboto sploh ne govorim), ni bilo nobenega zanimanja, prej nasprotno. Še dobro, da včeraj nisem nikogar prepričal (vsi so verjeli da bo premočno), saj so včeraj curili vsi, ki so bili tam.

Danes pa je napovedanega še več vetra in ko od ranega jutra spremljam kamero in vremensko postajo na Vejni (8-10 JZ), se mi zdi, da bi danes bilo vredno iti pogledati. Ko še Jean pošlje SMS »danes je ta dan«, sem zase odločen. Pokličem še Ukija (ki je že zelo lačen letenja in gre, pa čeprav tudi samo na izlet), Mega, Pojeta in Erza (ki malo cinca, dokler ne sliši, da gre tudi Poje)  in smo zmenjeni. Jože gre že predčasno na Primorsko zaradi svojih obvez in se nam bo pridružil.

Okoli 13h na Železniški Uki in Erzo, pa še Domen se pojavi po dolgem času in dol. Na Uncu se naloži v LCja Mega, Jean pa k Domnu in naprej.

Ko smo že v Italiji Erzo ugotovi, da je Klemenčič že na LiveTracku in minutko kasneje pokliče Jean iz drugega avta isto… Do Sv.Križa po AC in pred izvozom že zagledamo štiri padalce v luftu (Matjaž Klemenčič, Miha Slamič, Tomaž Bavdaž in Jošt Napret), potem pa po ozkih uličicah do razglednika (Vedetta Slataper). Tu pa že panika (kljub močnemu vetru pri razgledniku so padalci že v luftu in torej ni dileme…).

Minutka dol na start, kjer piha močno, a sprejemljivo. Na to, da ni problem starta, ampak pristankov, ki jih ni, v trenutku pozabimo (v osnovi smo se pripravljali, kako bo, ko bomo pristajali v morju in kako ustrezno zaščititi elektroniko, da o rezervnih oblačilih v nepremočljivi vreči ne govorim…).

Takoj začnemo postavljati in kdo bo prej v luftu: Erzo, Jean (brezbrižno čez Zorana), Mega in jaz (Uki me prijazno počaka in z Domnom mi raztegneta padalo). Uki je tudi odločen, Domen pa okleva, saj je vetra res veliko (na startu sunki tudi do 8-9).

Takoj me odlifta nad greben in konstantno dviguje. Močan laminaren veter, kot ga ni nikjer, pravokotno na greben. Pustim se odnašati v desno (saj je moj edini cilj do Sesljana), čeprav ostali jadrajo proti Miramaru  in nazaj… Naravnost naprej mi ne gre nič in šele ko pohodim gas do podna, lezem s kakšnimi 10 naprej (na stran po rakovo pa okoli 15-20).

Prekrasni pogledi dol na tržaško-devinsko obalo, na hiše na pobočjih in tudi na obali (kjer ni pristankov) je videti nekaj prodnate obale in kakšna majhna plažica se prikaže (eno od teh kasneje izkoristi Jean). Enkrat vmes se pripelje Mega in mi kaže, naj grem čim bolj naprej nad morje, da me ne bo zaneslo preveč nazaj (saj bi šel, pa ne gre, gre mi samo počasi gor in na stran). Sem že blizu 600 in potegnem ušesa in vsaj malo zrinem bolj ven.

Nekateri se že peljejo nazaj (za še eno rundo?). Ko sem že blizu stolpa pred Sesljanom in je jasno, da ne bo problema do plaže, kjer je prvi lep pristanek, sem že sproščen (čeprav me noge od gasa že pošteno bolijo in kolena škripajo prav na glas).

Pa je le problem. Čelni veter me odnaša rahlo v rikverc in tudi na polnem gasu in z ušesi ne gre več naprej. Se že ogledujem nazaj, če bi se reševal zadaj, pa si takoj odmislim. Ko sem že za sesljansko marino malo pod 300, pa le začne počasi lesti naprej. Vidim, da naši predhodniki pristajajo in tudi Mega je med njimi.  

Megov let

Komentar leta:Enkrat pred letom ali dvema smo si ta štart že ogledovali ampak se nam dan ni zdel primeren. Včeraj pa Zoran pride z idejo, da bi šli, Včeraj namreč. Ampak meni se včeraj res ni dalo, ker se mi je zdelo veliko preveč vetra napovedanega. Potem pa izvemo, da so tukaj včeraj leteli in nekateri tudi scurili. Zoran danes spet pokliče, če bi šli in gremo. Hvala Zoran. Lepo je bilo. Veter na zgornji meji, laminaren, le gas je bil veliko v uporabi. Ime štarta pa je Sveti Primož. [10.3.2019 22:08]
Gorazd Širca : Prekoračitev ozemeljskih meja .Nezaslišano. [10.3.2019 15:43]
Marko Lukić : Prestige. Lp [10.3.2019 16:07]
Berto Prodan : Super, se to sploh sme? [10.3.2019 20:38]

Ko pridem nad morje začnem zbijati, potem samo še v levo proti plaži, ki je velik in prelep pristanek (sploh glede na prej…). Žal pa tik pred mano začne zbijati Erzo, ki pristane bolj na začetku.

Erzov let

Komentar leta:Protestiram, pristal sem na 1mnv! Imeli smo se res fajn kombinirano s srečo, saj je včeraj še Ščuka scuru! Hvala Zoran! Hvala Matjaž! [10.3.2019 20:18]Matjaž Klemenčič : Alo domov!  [10.3.2019 19:22]Berto Prodan : To bi jaz tudi. [10.3.2019 20:39]

Seveda ga še malo počakam in sem potem kratek, da stopim dol na samem začetku plaže, kar ima za posledico, da si namočim zadnji del padala…

Zoranov let

Air Panonia : Včasih smo hodili na Napoleonovo cesto, Costiero in v Sesljan plezat, zdaj se pa tam leti… 🙂 [10.3.2019 16:09]

Prečudovito, vsi veseli ko radio !! Mega in Erzo pustita na pol pospravljeno robo in s predhodniki gor po naše avte (žal pa se Domen ni odločil za start in je tudi že začel reševati logistiko). Pristane še Uki, tudi ves vesel.

Urošev let

Komentar leta: Zelo slikovit polet ,pa tudi ravno pravi pogoji ,sploh glede na veter v celini. [10.3.2019 20:25]Berto Prodan : Res v redu! [10.3.2019 20:41]

Jean pa javi, da je po vožnji nazaj moral pristati na eni od plažic na obali…

Jeanov let

Pod 200 nič vetra, nad pa 10+. Vsake tolko kakšna manjša plažica za pristat. Noro lep teren za jadranje

Ko pridejo z avti k nama z Ukijem, se od veselja še malo pofotkamo.

Potem pa še na zaključno druženje v AvioPub in … k Megu, da za vsak slučaj splahnemo in obesimo moje padalo…


In še vizualizacija naših letov

Petek 13ega je. Na tak dan se sam dol usedeš in počakaš, da mine, Ampak ne Erzo, Poje in Velkavrh. Mi Erzo SMS-a, da se gre na Zavrh. Dvakrat ni bilo treba, sem takoj za, kaj pa čem, sej zgleda dan še kar, če pozabmo datum.
Pridem na Vrhniko in evo, sprememba plana. Slevica, ker Zavrh je čist brez vetra in kao ne bo nč. Nikoli ne bom vedel, če res. Grem proti Stari Vrhniki, se utovorim k Erzotu in v Horjul. Jože in Milan sta že tam. Se zbašemo v Jožetov avto in na štart.
Sem prvič tukaj, zgleda kar užiten teren, edino vetrčka je za moj okus malo premalo. Oni trije se na hitro zmečejo v luft, men pa ne gre ravno briljantno. No v drugem poskusu in po nekaj neslovenskih besedah speljem.
Gledam Erzota in Pojeta, ki motata kakih 100 metrov nad štartom in ker mi je na štartu vleklo z zahoda, mi moj vklopljen program pravi, da na desni dela. Ma ni blu neč. Šaltam na zdravo pamet, ki mi pravi, da če una dva vrtita na levi je tam bolš, kot tle kjer sem in grem podnju. Zvrtim do vrha, kjer se vsi trije dobimo skoraj v isti višini in gremo. Scurim v Podlipsko dolino in na moje tiho zadovoljstvo tut una dva nista odletela stotke. Nej še sosedu krava……..

Megov let

Megovi komentarji:
Rajko Sila : Dobro si jo odnesel.
Si predstavljaš petek, 13. ega in da te še Erzo na Hribe SV pelje  . [13.7.2018 20:50]
Stane Bajt : Rajko, ampak res. Še dobro se je izšlo. 😉 [13.7.2018 20:54]

 

Me pobere prvi avto, ki ga štopam in me prijazna gospa zapelje do avta. Za petek 13ega kar v redu. Erzo hvala za SMS, Jožetu hvala za vožnjo in vsem trem za družbo. Je fajn ta Slevica.[13.7.2018 19:17]

Erzov let

Erzov Komentar leta:
Me še včeraj povpraša Blaž z Bohinja kako kaj moja serija – dni v katerih me je Poje zaporedoma nabil. In res to traja že od Krima, ko je še šel lepo pristat in se je pustil pospremit. Tako je: pri takih prijateljih (Blaž), sovražnikov ne potrebuješ. No danes pa je ta dan, ko smo zlomili urok: prva ideja Zavrh, pa se nam zazdi potem premalo vetra, zato sem na Slevco, Slivnico tud odmislimo (po pristanku zvemo, da je pihala dol). Mega še pripomni, da sem ga dobr nafukal s tole Slevco, saj baz ni, vse smrdi na curažo, edino kar je tolažilno je močna ekipa in pa danes občasno vsaj gor piha, kar je tud nekaj in to sta že dve stvari v naš plus. Poje prav brez veze nekaj zavrti, ki tega še vredno ni in igra se začne! [13.7.2018 18:36]
Jože Poje : Erzo je sicer prvi, a zmagal pa nikakor ni!!!
200 m je preguljufanih. [13.7.2018 17:05]
Borut Lapajne : A je oni ki teče z gps-om? [13.7.2018 19:29]
Blaž Korošec : … in potem očitno na nepošten način zaključiš Jožetovo zmagovito serijo. [13.7.2018 20:23]
Jože Poje : Ne teče, prenizko leti. [13.7.2018 20:30]
Borut Lapajne : buo? [13.7.2018 21:00]
Air Panonia : “Le kako laho na enem hribu živita dva Tigra?”…stara anekdota… [13.7.2018 21:28]

Jožetov let

Pojetovi komentarji:
Jože Poje : 100-ti zaporedni letalni dan. Prav lepo!
In v stotih dneh 213 poletov. [13.7.2018 22:12]

 
 

 Po dolgem času naj bi bil danes idealni dan. Ker so razne ideje o naskoku na Julijce (Malina&Co.-Vogel, Slejko-prek Karavank…), se Erzo spomni, da bi bilo pa to možno iz Kranjske gore. Jaz sem takoj navdušen, saj je KG nekaj novega – novnov. Mega je tudi takoj za. Šibek S, ki je napovedan, bi sicer ustrezal za Julijce, Erzo pa dvomi, kako bo to v sami KG. Vendar nas lokalec Jani (in Darja Hrovat) pomiri, da skoraj sigurno bo.

In smo že ob 10h na poti s Pokopališča (Erzo, Mega, Iskra in jaz).

V KG nas pričaka Jani še z Pojetom, prestop iz LCja v njegov kombi, poberemo še Darjo in gasa gor na nov štart KG Jug.

Krasen sonček, krasna narava, prijetna družba, samo veter je malo čuden. Vsak trakec kaže v svojo smer in le redko se zmenijo, da bodo vsi hkrati kazali gor.

Kranjska gora001-2013-06-13 11.10.57 Kranjska gora002-2013-06-13 11.12.22 Kranjska gora003-2013-06-13 11.12.33Kranjska gora004-2013-06-13 11.13.07Kranjska gora005-2013-06-13 11.10.40

 

Darja je prva sonda. Kar čaka, da se trakci poklopijo in se potem požene po strmini… Iz poseke jo pošejka, potem pa jo hladen S splakne dol v KG, kjer hitro pristane.

Darja sonda

Darja sonda

Po videnem čakamo, da se bo kaj izboljšalo. Iskra gre zadaj gor na rob preveriti tisti šibki S, ki občasno pihne (čudno močno) po strmini dol. Vrne se z info, da ni nič resnega, kakšne 2m. Po nadaljnji uri čakanja in sončenja doživimo nekaj kratkih in lepih sunkov gor, tako da se začnemo rihtati. Prvi Mega, ki sprva potone v globino, potem pa začne nabirati.

Preostali na startu pomagajo okoli padala štartajočemu. Vsak kar menca, dokler mu niso trakci dovolj povšeči, potem pa se požene dol… Jani je naslednji, potem sem pa že jaz na vrsti. Jani odvije takoj na desno in spredaj začne vrteti, najprej zgleda obetavno, potem pa je že na poti na pristanek pri policijski postaji.

Janijev let

Janijev let

Jaz kar lepo odletim, tudi zavijem na desno in tonem proti oddajniku, kjer naj bi bil dežurni steber. Ni dežurni steber, ampak brutalno stebrovje, ki me premetava sem in tja. Očitno sem v nekih rotorjih. Vseeno nekaj naberem in ker imam tega rukanja zadosti, se odpeljem bolj ven. Vidim, da je v zraku tudi Erzo in naslednji Jožef. Erzo se kar odpelje skozi tisto rukanje in je daleč spodaj. Jaz pa zunaj dobim dviganje, s katerim lepo nabiram in pridem do 1750. Mega je medtem nabral na 2400 in se odpelje proti Vršiču :-). Meni se dviganje ustavi in ne najdem nič tu okoli. Zato se odpeljem proti Vitrancu, kjer pričakujem, da bo, vendar gre samo dol. Vidim, da tudi Erzo tu vrti pod mano. Kmalu sva na isti višini (ker jaz tonem bistveno bolj kot on) in takoj za tem  že pod njim, tako da se samo še odpeljem k policajem…

Zoranov let

Zoranov let

Erzo pristane malo za menoj.

Erzov let

Erzov let

Med pospravljanjem opazujeva Pojeta, ki nabira in nabira in nabira in se odpelje proti Vršiču. Iskra se matra sam na startu, vendar ne kaže, da mu bo uspelo odleteti.

Zjutraj pokliče Erzo, da danes bi pa lahko bil ta dan za Istro (burja- pretežno jasno in sonček nad Istro – Mlun). Ampak bolj zgodaj. 11h. Mega je za (je naredil že vse za ta teden).

Manjše neusklajenosti o tem, kdo bo vozil, pa telefonska nedosegljivost, pa kmečka nevesta, pa sms, da bom že jaz peljal in smo že na Uncu. Še Mega se zbaše v mojo gajbico (v bistvu komaj gleda izza rukzakov z zadnjega sedeža – najprej hoče celo pustiti svojo padalo, da bo samo šofer, pa mu tega seveda ne pustiva…), pa gasa do viadukta, dol, pa do Buzeta in v smeri proti obali do Kamenih vrat.

Tu nas že čaka Rabič v “svojem” razmajanem kombiju Tiči Buzet. Preložimo opremo k njemu in gasa (no ja…) gor na Mlun.

Na startu piha burjica v sunkih, ki so občasno kar močni. Jožef brez razmišljanja postavi padalo, Erzo nekaj cinca, jaz tudi postavljam. Rabič potegne hrbtno in mu ga izstreli gor in sune nazaj na hrast. Mega je v momentu v reševalni akciji in spleza na drevo in začne žagati in lomiti veje. Priskoči še Erzo, ko se odpnem in odmotam od padala, pa še jaz. Skupaj mu otrebimo padalo in drugi poskus.

Zdaj malo popazi, da trakci pokažejo malo umirjenosti in potegne in lepo odleti. Pred startom začne nabirati levo desno, potem malo navije in je že kakšnih 200m nad startom. Ko poskuša od zadaj s planote naprej, se premika zelo počasi. Tak začetek je malo umiril našo slo po letenju (pa še z novega starta za naju z Megom), Erzo menca, jaz sem tudi bolj občutljiv na sunke vetra, potem pa Mega začne postavljati in to spodbode Erza, da potegne in odleti. Mega se ustavi in pomaga meni postaviti do konca.

Prvič mi ga sunek sesuje na stran, v drugo pa odletim. Tik pred startom me lepo dvigne, pa se mi zdi, da je močno in razrukano in gre počasi naprej –  in se raje odpeljem malo naprej. Tu pa po začetnem dvigovanju potonem pod start in potem je zame konec. Samo še dol gre, pa če se vrnem nazaj pod start ali kamorkoli. Pristanem na travniku, na uradnem pristanku ob moji gajbici. V toplem sončku in občasnih vetrnih sunkih počasi pospravljam in opazujem (s faušijo) ostale tri.

Zoranov kratek let

Zoranov kratek let

Prvi pristane Mega (ko ugotovi, da se ne da višje nabrati in se naveliča drajsanja nad startom) in me spodbudi naj grem še enkrat na start. Ko pospravi, odšibava (z mojo gajbico je ta izraz bolj ustrezen) na start.

Tu piha vsaj tako kot prej in vidiva, da Erzo pristaja z ušesi daleč naprej pred pristankom na blatnih travnikih v smeri Buzeta. Rabič pa kar izgine iz vidnega polja (kar ni tako težko v mojem primeru 🙂 ). Odločim se za ne in odpeljeva oba avta dol. Najprej pobereva Erza,

Erzov let

Erzov let

potem pa še v dolino Bračane zadaj, kjer poberemo Rabiča.

Druženje v bifeju in padalske zgodbe od tu in tam (je Rabič povedal, da je odkril, kdo je prejšnji vikend letel brez plačila štartnine na Mlunu in da moramo to mi poravnati – slišiš Damjan?! 🙂 ), potem pa se poslovimo.

Gasa nazaj v Slo, gor na Kikiriki, da Megu pokažemo Kvirik NE (pa preverimo, da je premočno 🙂 ), pa naprej do Gračišča in ker je še svetlo, na mojo željo še lokalni izlet na Glem, kjer v zadnjih žarkih svetlobe ugotovimo z rukzaki na ramah (midva z Erzom seveda…), da piha preveč s strani za večerni start (spet zastonj tukaj…).

Zdaj pa res domov…

Za danes je končno napovedano malo lepše (s popoldanskim poslabšanjem) in z Erzom sva si na jasnem, da je treba zgodaj na teren. Plan je najprej Kovk (bo idealno, pravi Lokovšek že v petek in rezervira kombi za gor furat), potem pa projekti. S takim vrstnim redom bi zadovoljili Matejo in Mega (da bi odletela svoje in se potem vdala v usodo spoznavanja neznanih krajev Slovenije).

Pa zjutraj na Kovku nabija 7/10 J in Erzo sporoči, da je Lokovšek odpovedal združeno akcijo (ni več čisto idealno…), mi pa zato moramo NAJPREJ na projekte, potem pa kakšno standardno vzletišče (Lijak 🙂 ). Mega je svojo turnosmučarsko akcijo na Javornike odpovedal in se bo vdal v usodo, Mateja je pa tudi že v avtu in ne more nič. Na Vrhniki dostavim Modusa do Erza in ga žrtvujem (da ga bo zlorabljala njegova familija) v zameno za avtobus. Kljub zlizanim gumam, o katerih Erzo nabija ves čas, je žrtev vredna prostora za vsa dodatna padala, glede na zahteve terena in vremenske pogoje (= blato, sneg,…). Tako še Erzo naloži dodatna 2-3 padala in gasa do Unca, Mega vskoči in naprej do Razdrtega, Podnanosa in čez Vrabče ( Erzo: tu sem zadnjič odletel, veš Mega, na temle travniku,…. !!! ) do Štjaka.

Parkiramo avtobus med grobovi in na vršno glavo. Piha idealno gor, sonček sije, vse trdo od mraza in že postavljamo. Mega je čisto navdušen (=je celo on potegnil svojo Mantro iz lagerja, kar ni običajno). Prvi potegne Erzo in po skakljanju lepo zapluje v zrak, potem Mega tudi idealno odleti, jaz pa kot vedno zadnji (ampak tokrat z Rookom in sedežem –  je daleč tja ven, pa šibje tik  pod startnim pobočjem, pa vse je lepo trdo in na suho zasneženo…).

Mateja, ki se je “prostovoljno” žrtvovala za šoferja mi lepo pomaga postaviti in potegnem in laufam, laufam in se končno odlepim od tal. Kar nekam me požira in že mislim, da bom na prvi drevesni meji pod zasneženimi grmičastmi travniki  gnezdil, pa me le dvigne čez in na naslednji plato. Tu sem spet čisto nizko in gledam rešilni graben na desno, pa le nekako obdržim višino (oba, Erzo in Mega sta tu samozavestno in z bogato višino peljala direkt čez plato…) in sem čez in potem levo ob pobočju do travnika spodaj, kjer Erzo že pospravlja,

Erzova 1.ponovitev in 1.ponovitev sploh

Erzova 1.ponovitev in 1.ponovitev sploh

Mega pa ravno pristaja. Pristanem točno (na piko) v edini jarek na travniku.

Zoranov let = 4.ponovitev sploh

Zoranov let = 3.ponovitev sploh

Spet en moj novnov !!!

Ko pospravljava z Megom, je Erzo že na cesti in naheca pravkar dospečo Matejo še za eno furo gor (bo dol, še predno bova midva pospravila, pa super je, pa sonček je, pa…). Ko čakava z Megom na cesti, Erzo pristane drugič (= 5.ponovitev tega starta… pravi on NAPAČNO !).

Erzova 5.ponovitev je v resnici 4.ponovitev = 5.let s tega starta :-)

Erzova 5.ponovitev je v resnici 4.ponovitev = 5.let s tega starta 🙂

 

Zbašemo se v avtobus z zlizanimi gumami in na Lijak.