Čeprav sem prišel iz MB šele okoli 3h, se ob 9h že dogovarjamo kam. Midva z Manco navijava za Kobalo, Mega je za in ko določimo 10h za odhod z Vrhnike, je tudi Erzo za (zlasti ko mu omenjam oni še neobdelani start nad Tolminom – Vrše… 🙂 ). Na Logatcu se priključi Mega in gasa skozi Idrijo ob Idrijci do Tolmina.

Na uradnem pristanku z ostalimi pristalimi padalci in tečajniki in … čakamo na kombi (itak, da skoz vozijo, samo postaviš se… pa ja), ampak po kakšni slabi uri čakanja, kombi le pride (ga je Erzo uspel organizirati preko Prevca) in nas odpelje na start – Kobala.

Razen Erza smo ostali trije prvič tu in start je res fenomenalen. Tu je že polovica Slovenije (letalcev) in tujcev (ostala polovica je na Kobariškem Stolu…), ki čakajo na več vetra, na manj vetra, … pač nekaj čakajo, ker prav zdaj še ni tisto pravo. Tudi ekipa s Konjiške včeraj, je skoraj vsa tukaj. Po debeli uri nakladanja in čakanja na boljše, počasi Manca da pobudo za akcijo in midva začneva med množico ostalih postavljati.

Odletim naprej jaz, pa na desno pred J pobočje, kjer se obeta nekaj dviganja (nekaterim je uspelo lepo, drugim nič), vrtim in se matram in končno naberem kakšnih 100m nad start. Ampak to je vse in usmerim se proti Mrzlemu vrhu (Baje da bom dovolj visok ?). Manca je tudi blizu naokoli in ko odpeljem čez, gre tudi ona kmalu za mano. Vmes tu in tam malo zadrži, ampak v pobočje pridem z dobrih 700 v upanju, da bo zagrabilo. Pa samo nekajkrat malo privzdigne, ko se plazim ob pobočju, nabrati pa več ne morem. Končno se odločim, da moram nazaj proti pristanku pod Kozlov rob, kjer tudi nič ne dvigne.

Zoranov let

Ko pospravljam, pristane tudi Manca. Opazujeva Erza in Mega, ki visoko zgoraj peljeta z nekaj ostalimi (Cigla, Kavčič, Toplak,…) proti Mrzlemu vrhu, ampak na koncu tudi oni pristanejo malo naprej v kampu.

Erzov let

Z avtom po Mega po dolini gor in Erza v kamp, tu pa se ponudi še Toplak za šoferja na projekt Vrše.

Ta start že poznamo, ko smo bili tukaj z Matejo v začetku marca. Takrat je pihalo premočno, danes pa mogoče malo premalo.

Odločimo se za odleteti vsi, razen Toplaka, ki mu je prevroče in ne bi samo scuril.

Potegnem prvi in se odpeljem čez res lepo pokrajino, preko belo modre Soče proti uradnemu pristanku. Ostali so takoj za mano. Po dobrih 10 minutah pristanem v peklenski vročini na že znanem travniku.

Zoranov let

Erzov let

Skupaj hitro (kolikor je mogoče) pospravimo in potem čakamo dobre pol ure Toplaka, ki je mislil, da smo odleteli v kamp in nas je šel tja iskat (pa še svojo kramo pospravit v resnici 🙂 ).

Še na pico v Tolmin in proti domu. Kljub skromnemu letenju pa vsi zadovoljni (2x novnov).

Danes imam v MB zvečer obletnico mature in že včeraj sem  navijal, da gremo letet na Štajersko.  Variante Golte, Pohorje,.. na koncu ostane v igri Konjiška gora. In res je veter ugoden (Manca preverila) in midva sva za, Mega pa tudi. Seveda se tudi Erzo ne more upreti, saj je za vse nas to novnov start. Na poti gor Erzo presede k meni in pove, da je danes na Konjiški neko tekmovanje. Pred Frankolovim kontaktira lokalce in prevoz gor s kombijem je organiziran. Erzo se prijavi na tekmo, mi ostali trije pa samo za prevoz :-).

Ko pridemo na (lepo urejen) start, je večina znanih obrazov (Kavčič, Toplak,…). Veter že lepo piha in po slabi uri modrovanja (Mega vmes ponovno reparira padalo, ker so se mu štrikci malo razvozlali), odletijo “predtekmovalci”, med katerimo je tudi Mega, malo za njim pa še jaz. Manca še taktizira in čaka, da tekmovalci spraznijo start.

Po startu najprej skoraj scurim v poden, pa se na desnem (Z) robu le nekako poberem in po nekaj lepih stebrih celo naberem do 1300m. Že mislim, da sem zmagal in da se bom samo vozil sem in tja (tako, kot to dela nekje na V delu grebena Mega), pa naenkrat zgubim večino pridobljenega. Vlačim se še nekaj časa nad pristajnim travnikom in po predvrhu, potem pa po slabi uri pristanem. Lepo in delovno jadranje.

Zoranov let

Manca pristane malo za mano, Mega še kar visi gori, tekmovalci pa se kot velike ose zaletijo na en konec (obratna točka), tam navijajo, potem pa se zaletijo naprej do druge in tam ponovijo sceno  (prav hecno 🙂 ).

Z Manco nekaj časa opazujeva tekmo ob kavici pri bazenu, ko pa zveva, da bo tole še vsaj dve uri trajalo, začneva gruntati, kam na drugi start.

Erzova tekma

Še en lep dan s šibkim vetrom nad vso Slovenijo. Včerajšnja ideja o Veliki planini je danes uresničljiva in ob 14h se preložim v Erzov avto pri pokopališču v Šmartnem. Pet nas je: Erzo, Mega, Boris, Mirko in jaz. Čez Vodice do Kamnika in v Kamniško Bistrico pod gondolo, ki vozi samo ob polni uri, tako na postopamo še dobre pol ure, preden se vkrcamo.

Ker je uspel Klemen Hančič dogovoriti ugodno “padalsko” ceno 8,40€ za gondolo in sedežnico, nam na zgornji postaji poženejo še sedežnico (najprej so nam celo obljubili prevoz z motornimi sanmi na Gradišče, če bi nas bilo manj). Idilična vožnja s sedežnico nas čez slabo zasnežena pobočja Velike planine pripelje do Gradišča. Še nekaj korakov čez “krater” do starta. Piha sicer rahlo z desne, drugače pa je skoraj idealno za hribovsko letenje.

Postavimo po snegu eden zraven drugega, saj je prostora dovolj. Prvi potegne Mega, za njim Mirko (ki ga podrobno poučimo, kje in kam naj leti), potem jaz in za mano še Erzo in Boris. Takoj za robom zavijem malo v desno in drži, čeprav nabrati ne morem, potem pa na levo bližje robu. Občasno rahlo dvigne, drži pa lepo, tako da le počasi zgubljam višino. Nad sedelcem med Pirčevim vrhom in Ravnim hribom sem lepo visoko in ko začutim dviganje, zavrtim, vendar dviganja ne ujamem (za razliko od Erza in Borisa, ki nabereta do višine štarta…) in se hitro usmerim naprej proti Mekinjam, kamor pridem še zelo visoko. Mega ravno pristaja na standardnem pristanku in od nekod se vzame tudi Klemen, ki pristane zraven. Jaz nadaljujem nad samostanom proti Kamniku skoraj do hriba pod Starim gradom, vendar si ne upam dlje, obrnem nazaj, zbijem višino nad stadionom in pristanem na sredini.

Sličica

Zoranov filmček

 

Zoranov let

Ko pospravljam, se visoko nad mano pripelje Erzo, ki nadaljuje mimo gradu in pristane malo pred pumpo na obvoznici (kjer je sicer pristanek s Špice). Boris je nad samostanom zbil in zaradi družabnosti pristal skupaj z ostalimi. Klemen zapelje Mega po avto, jaz pa počakam v bifeju Pri Keglju, dokler ne pridejo po mene. Poberemo še Erza pri pumpi in v LJ.

Borisove fotografije na XCglobe gallery

Med vožnjo pridejo informacije, da je Ščuka odletel z Lijaka do Buzeta, kar naenkrat naš idilični zimskohribovskosončnopopoldanski let popolnoma razvrednoti. Edino Boris se bori z mano za lepoto današnjega leta (zanj je bil novnov), medtem ko se Erzo in Mega (tudi zanj je bil novnov) tolčeta po glavi, kakšno priložnost da sta zamudila, zraven pa psujeta Sčuko, ki ni poklical in kaj vem koga še vse… Čudovit letalni popoldan !