Včeraj je bila kar močna burja in nismo šli nikamor. Danes je približno enako, oziroma je burja še močnejša, za naslednje dni pa je itak napoved, da bo odpihnilo pol Primorske. Mene pa danes že precej matra, da bi letel in začnem že zjutraj pregledovati svoj levi ekran, kje bi kaj bilo. SZ Slovenija po Aladinu ni tako barvita in prepredena z repki, ko spodnji del, zato okoli 12h začnem nadlegovati člane jate. Mogoče jih bom izčrpal in se bodo vdali in bomo vseeno kam šli pogledat.

Mega je najprej za, ko pa stopi na odprto pogledat, kako je z vetrom, mi zažvižga v telefon (veter, ne on)  in navdušenje ga mine (meni svetuje naj grem balinat ali kegljat – najbrž misli, da bodo keglji dovolj težki, da jih ne bo odpihnilo…). Ampak na Sv.Primožu pri V.Laščah bi pa bilo mogoče malo manj vzhodnika… Pa se ne da… To vabo s Sv.Primožem  potem vržem Erzu, saj ga letos še nima, pa ne prime: “danes ni dan za letenje”. Ker pa vidi, da nisem pomirjen, ga malo zaskrbi zame in pokaže se res pravo tovarištvo: kakšne četrt ure prijazno kramlja z mano in mi obuja spomine na lepote preteklih dni in kaj vse bo še v bodoče, ko bo vreme primerno in sploh je poln nežnosti in simpatije (sicer je še vedno v službi, kar da temu še dodatno težo)… Končno se mu zdi, da sem pomirjen in se na hitro poslovi na svoj običajni načii.

Jaz se vdam v usodo in v službi delam naprej. Ker pa še vedno škilim na levi ekran, okoli 15h ne zdržim več, saj na Krvavcu in Gozdu postaji javljata “normalen” veter. Pa se odločim na hitro, da grem pogledat nekam, bom pa malo padalo dvigal, če bo premočno ali kaj takega… In grem proti Povljam, ki so mi  od zadnjič res simpatične. Ravno, ko se vozim proti vrhu ob 16h, pokliče Erzo (preverja, če je vse v redu z mano: saj je že večer, pa dan je mimo, no saj se da preživeti tudi brez leta, a ne…), pa mu raje ne povem kje sem, saj bom itak samo malo padalo dvigal, kar pa mi tudi on svetuje, da lahko počnem ob tej pozni uri.

Zoranov let

Ko malo pred 16.30 postavim na travniku, je popolnoma mirno in v ugašajočem oblačnem dnevu dvignem in odletim v ravni črti proti travnikom. Dvakrat rahlo dvigne, dvakrat mogoče malo poruka, ostalo pa je kot po olju.

Danes sploh nisem pričakoval letenja, ampak ko Mateja sporoči, da se planira Zavrh ob 13.30, bi se mi pa to lahko izšlo. Mateja organizira 15 min najine zamude na Vrhniki, vendar jaz zamudim še dodatnih 15min.

Na šodru so, poleg Erza in Mega, še Lusja, pa Jože Iskra, pa še en novi, kar je itak preveč za en avto in se zmenimo, da gredo kar gor. Midva sva ob 14h na šodru na Vrhniki, ko je prva ekipa ravno parkirala zgoraj in kar zapeljeva naprej na Zavrh. Ko parkirava in končno prideva na start, postavljata še Jože in Mega, ostali so že v zraku. Baje, da je šele sedaj začelo pihati kot je treba. Ko postaviva midva, kaže, kot da sta edino Erzo in Mega uspela nabrati, ostali pa da bodo scurili.

Najprej gre v zrak Mateja in potem še jaz, ravno pravi čas, da dobiva od Mega navodilo, da se potrudiva za vsako ceno za rob na levi, ker bova sicer scurila. In res: čeprav sva zelo nizko prišla okoli roba, tam prime in počasi se vlačim ob pobočju gor. Mateja je že visoko nabrala, pa tudi  Lusja vztrajno žaga in nabira in se končno reši nad greben. Potem pa uživancija ! Malo še naberem, da sem dovolj visoko, potem pa počasi proti Vrhniki do Javorča in spet nazaj do starta. Drži čudovito, je (skoraj) nescurljivo do Velikega Trebelnika. Ker vidim Erza še naprej od starta proti V, poskušam za njim, pa me takoj mimo vrha požre in potonem globoko pod start, tako da spet hitro pobegnem nazaj za rob V.Trebelnika in spet naberem. Spet proti Vrhniki, vmes pa vidim, da je Mateja že pristala in da tudi Mega spiralizira proti tlom (mraz je Matejo predčasno prizemljil). Peljem naprej in ko sem spet nad Javorčem vidim, da je Erzo potegnil proti domu. Imam cca 750m in vprašam Matejo, kako je s prevozom in ali pridem nazaj, pa me pomiri, naj grem, dokler bo šlo, bosta že z Megom prišla po mene. Potem pa potegnem ravno črto proti Vrhniki in vlečem, vlečem in mislim, da bom prišel do Erza in pristal pri njem, pa se tla neusmiljeno začnejo bližati  in naciljam na BJja. Ob meni je Jože Iskra, ki me prehiti in je malo nižje, ampak v zadnjem delu ga kar bolje drži, tako da zavije levo nad cesto in halami in proti  travniku za BJjem. Jaz pa sem res nizko in že hočem odviti nazaj, potem pa le zapeljem naprej in skoraj v višini strehe zapeljem po koridorju med obema halama na travniček za BJjem kjer pristaneva skoraj hkrati.

Zoranov let

Ko pospravljava, sta Mega in Mateja že pri naju. Do Škorpijona po Lusjo in gor po najine avte. Potem pa še na zaključno druženje s kremšnitami pri Berzu na Vrhniki (končno jih je deležna tudi Mateja). Nepričakovan lep let, saj sva z Matejo mislila, da se bomo šli samo vreč na Zavrh.

Ker je bilo včeraj na Gozdu kar nekaj dobrih (dolgih) letov in je danes napoved podobna, je jata prepričana, da bo danes super. Najprej da idejo Boris že včeraj, danes je tudi Erzo popolnoma za (saj  bo nov start letos), pa še Špela je zraven, tako da me ob 12.15+ poberejo na izvozu Šmartno (Špela, Boris, Erzo in Mega). Kot bi mignil smo na Gozdu.

Pokliče Damjan, kakšne so razmere in mu povem, da je v luftu že nekaj padalcev, ki kar lepo jadrajo. Pravi, da mu je še prezgodaj, da pa se bo zorganiziral z drugo grupo (Mare, ki bi naj danes bil frej ob 14h in Matejo, ki je tudi že zelo potrebna in tudi računa, da se takrat enkrat končajo njene službene obveznosti v Monsu…). Eden za drugim postavimo, vmes se pozdravljajo stari znanci in obujajo spomini,

Mega odleti, pa še Erzo in Delux in jaz (pa še nekaj drugih). V zraku je takoj živahno. Zavijem v levo in se privlečem do V joške in tam začnem nabirati. Ostali trije so že lepo nabrali in se odpeljali proti Tolstemu vrhu, ko pa se odločim jaz, takoj ko se zapeljem proti pobočju Tolstega, začnem močno izgubljati in se spet odpeljem nazaj nad joško ponovno nabrati. To nekajkrat ponovim in ves čas je treba kar delati, da nabiram in obdržim višino. Po debeli uri se javi Boris, da bo pristal, ker ga že močno zebe, malo za njim pa se javi tudi Mega, da bo tudi šel dol. Ko Boris javi, da je Erzo že pristal in da je Špela na pristanku s kremšnitami z Gozda,  se tudi jaz odločim da grem dol, saj kaj več, kot drajsanja tu okoli, ne bom več ustvaril.

Zoranov let

Ko pospravljamo, pozdravimo še Jureta Kurnika, ki je danes lepo odletel, potem pa se hitro zbašemo v avto. Erzo namreč ima idejo in jaz jo toplo podpiram – novnov start Povlje (meni je sicer znan iz tečajniških časov, ampak na OLCju ga še nimam.

Boris najprej ni preveč za, vendar se pod težo najinih pritiskov ukloni in zapeljemo v smeri Bašlja.  Malo pred cesto na Lovrenc zavijemo na levo in skozi  Babni vrt in Povlje skozi gozd. Mega stoično obsedi v avtu in nas pošlje kamor hočemo, Boris pa je naenkrat tudi ves zagnan in tako smo vsi trije skupaj s Špelo že čez nekaj minut v postavljanju na vrhu travnika. Veter rahlo piha po travniku gor in edini problem je majhna naklonina in gozd na spodnjem robu, čez katerega bo šlo kar na tesno.

Erzo odleti in se kar  lepo nad drevesi odpelje proti travniku, kjer je tudi pristanek od Lovrenca. Lepo ga drži. Boris je takoj za njim in tudi pride neproblematično nad drevesa.

Jaz startam lepo in sem tudi v zraku, vendar me požira bolj kot njiju. Najprej mislim, da bom zvozil levo nad vikendi, pa v to smer še bolj zgubljam višino in ko mi je zadnji trenutek jasno, da ne bo šlo čez drevesa zavijem ostro desno pred gozdom in nad desni spodnji travnik, na koncu katerega pa sem dovolj visoko, da preletim drevje. Potem je vse lepo in v popolnem miru drsim nad travniki in pristanem malo pred Erzom in Borisom, pa kar nekaj dlje od običajnega pristanka z Lovrenca.

Zoranov let

Ko pospravimo, je Špela že pri nas z avtom.

Ker je sonce še kar nad obzorjem, pa sedaj jaz nočem odnehati. Če smo že tule, gremo še na Sv.Lovrenca. Ko povem, da se da pripeljati visoko pod vrh (skoraj do koče), so tudi ostali za in že drvimo gor. Na koncu normalne ceste izstopimo trije težaki, Boris in Špela pa zdivjata v avtu lahkotno z opremo po kolovozu do konca. Ko pridemo do avta peš, je oprema že zložena in samo še zaparkiramo avto. Zdaj smo vsi štirje za let in hitro smo skupaj s Špelo na travniku ob cerkvici.

Postavimo padala in ob rahlem vetrcu gor odletimo v običajnem vrstnem redu: Erzo, Mega, Boris… in jaz. Na levo nič, na desno pa malo prime in pridobim izgubljene metre na levi. Potem pa v ravni črti oddrsim v zahajajoče sonce dokler gre. In dol gre zelo počasi, tako da smo vsi kar dolgi, dolgi,… no Erzo je že tule spodaj in pospravlja, mi pa še kar, pa še kar… do travnikov Svagovlje pri Sp.Beli !! Tako daleč pa z Lovrenca še nisem odletel. Super (pa še vsi trije smo nascali Erza 🙂  ).

Sličica

Zoranov let

Zoranov let

Več kot uspešen dan: 1x dolg let, 1x novnov in 1x nov !!!

Danes napovedane enake razmere kot včeraj (S čez vso Slo, lokalno pa odvisno od termike). Vendar Erzo pokliče že zelo zgodaj z idejo, da vzamemo dopust in gremo že zgodaj na lov za novimi starti. Ta množina sva v resnici midva, saj Mega itak ne more pred 14h, Boris pa ni preveč zainteresiran za tovrstno akcijo. Jaz sem takoj za. Plan je, da najkasneje okoli 11h odideva proti Litijskemu koncu.

Ob 10.45 startava na Litijski cesti in preko Sostrega v dolino Besnice. Tu se zapeljeva proti Jančam in si ogledava en potencialni start in en že odleten (Erzo in Poje nekoč v polpretekli zgodovini). Ker veter piha narobe, je to samo ogled. Nadaljujeva čez gričke in doline do naslednjega potencialnega starta (Mali vrh pri Trebelnem),  kjer si ogledava pristanke in je vse super, raten vetra, ki piha popolnoma s strani. Nadaljujeva do oblega vrha Obolno.

Start je na samem travnatem vrhu, vendar je edini možni pristanek le nekaj čez 100 višinskih m nižje na dnu ogromnega, res lepega travnika. Tudi tu najprej piha narobe, vendar sva odločena, da morava končno že kaj odleteti in postaviva. Občasno pihne rahlo navzgor, kar izkoristiva drug za drugim za kratek let, ki pa vsaj malo potolaži najina današnja pričakovanja.

 

Zoranov let

Po pristanku pospraviva in se peš vzpneva nazaj na hrib do avta.

Erzo se po telefonu pogovarja s Sašom iz Gabrovke, ki ga danes vabi na Moravško goro. Razmere so tam baje Ok. Zato se odločiva, da se odpeljeva tja, da vsaj nekaj zares odletiva. Nadaljujeva proti Litiji in malo prej v Šmartnem pri Litiji zavijeva na desno (tu je še en potencialni start pri gradu Bogenšperk) in do Gabrovke.

Tu naju res pričaka Sašo, ki nama najprej razloži kako in kaj, nato pa naju sam pospremi na start, ki je res lepo vzdrževan, na pobočju nad Gabrovko (Moravška gora). Ob njegovi pomoči hitro postaviva in startava. Najprej se malo loviva okoli starta, meni gre celo malo bolje s pobiranjem, kot Erzu, potem pa Erzo vzame stvari v svoje roke in lepo nabere do 1000m. Jaz se dobre pol ure vozim predvsem okoli starta in nad njim, dokler ne padem iz ritma in se zapeljem na pristanek v vasi. Lepo.

Zoranov let

Sašo ravno pospravlja padalo in me odpelje gor na start po  avto. Ko prideva nazaj, Erzo ravno pospravi. Zahvaliva se za podporo Sašu, potem pa nazaj proti Litiji.

V planu imava še Bogenšperk, kamor prideva po čudnem kolovozu (4×4 spet pride do izraza) in se znajdeva sredi grajskega vrta, za zaprto ograjo. Nekako le najdeva pot izza grajskih rešetk in prideva na lep travnat start, kjer seveda piha veter od zadaj, tako da lahko samo občudujeva, kako lepo bi bilo odleteti (start bo start samo še za kratek rok, ker spodaj gradijo nov daljnovod,…). Kaže, da je to vse za danes in preko Litije zapeljeva v smeri LJ. Samo še en ogled potencialnega starta opraviva vmes in dan je končan. Super zame: 2 novanova starta in 1+1 za Erza!

POPRAVEK V TEKSTU:

Je treba res ponovno-ponovno pohvalit Zoranovo zagnanost za pisanje, da o letenju ne govorimo (beri: nabiranje novih – novih štartov). Bi pa pridodal in razširil, z dovoljenjem avtorja, del poti na Bogenšperk:

Imava še uro in pol časa do 17h, ko je nekako konec cajta za letenje, ko odideva spod Moravške. Pogledat od blizu pristanke pod Bogenšperkom. Seveda mi z vpoogledom v Atlas Slovenije (na pamet: tisk 1985) pade v uč kolovoz, ki poteka s pristanka naravnost gor do gradu.  Okoli je 5km, tu  pa kilometrček. Vprašava fanta, ki ravno vozi šajtrgo gnoja,  o prevoznosti: s pogledom oceni  kolesa “našega” vozila in z nasmehom reče Bo šlo, ja.  Začne se obetavno z asfaltom, ki po zadnji hiši poneha ob začudenem pogledu stanovalke na dvorišču, ko se zaženeva naprej v goščo. Ni da bi govoril, da z običajnim avtom ne prideš skoz. Pretežni del poti je normalen, le grmovje tišči vanjo. In tako prideva do gradu odzadej in lepo okoli njega, kot v reklami za kak avto do zaklenjene kovinske ograje, ki preprečuje navadnikom, da bi z avtom ob gradu počeli kar zganjava midva. Ob kovinski ograji je živa meja, tako da se pojavi varianta it skozi (manj bi obdrsala avto, kot če greva nazaj). Nazadnje le najdeva obvoz okoli gradu. Pika.

Krasen dan, edino močan S na višinah (in tudi nižinah) naj bi po napovedi zmanjševal  možnosti za kaj večjo izbiro startov. Torej Zavrh. Erzo, Mega, Damjan, Boris in jaz smo za in ob 15.30 smo na šodru n Vrhniki. Boris pride s Špelo, kar doda še novo kvaliteto logistiki. V interesu ohranjanja zadnje Erzove kazenske pike se z njegovim avtom odpeljemo na vrh preko Verda, kjer že čaka Emil (in pove, da Redstar in Dane ne zaupata v pravo smer vetra tukaj in sta šla kar na Zabočevo. Ostale potencialni interesenti (Malina…) današnje razširjene jate zamujajo.

Hitro smo na startu (Mega kar teče, da ne bi kaj zamudil in da bo prvi) . Veter piha lepo gor po poseki in v trenutku (no, po nekaj trenutkih) je prva trojka (Mega, Erzo in Emil) v zraku, takoj za njimi (po nekaj dodatnih trenutkih) pa še druga (Jaz, Damjan in Boris). Pred startom je bilo omenjeno, da se v primeru curaže usmerimo proti pristanku Zabočevo (jaz sem to razumel, kot plan, da gremo še na Zabočevo poskusiti, predlagatelj pa je to menda mislil kot družabno srečanje z razširjeno jato).

Prva trojka scuri in se komaj privleče na pristanek na travnik ob cesti pred vasjo (Mega se celo ne privleče), jaz pa se takoj usmerim tja in se pripeljem dosti višje, tako da še lepo zaokrožim nad njimi. Damjan tudi scuri že prej, Boris pa z elegantno višino pristane zraven nas.

Zoranov let

Tukaj tudi že pospravlja Redstar (s starim Emilovim padalom), Dane pa še kar jadra ob pobočju Krimščka. Začnem priganjati, da hitro pospravimo, da gremo gor (na Zabočevo seveda), saj je tu Danetov avto, pa me najprej čudno gledajo, potem pa Erzo takoj povzame mojo misel in jo razdela v nekaj variantah, ki pa se nikakor ne skombinirajo, dokler ne pride tudi Špela z Erzovim avtom in se vanj nabašemo vsi interesenti za štart Zabočevo. (Erzo, jaz, Damjan, Mega in Delux, ki se žrtvuje za  avtoprevoznika).

Ker sence neusmiljeno drsijo po travnikih v dolini, Erzo že v avtu na poti na start Zabočevo razdeljuje posamezne naloge za čim hitrejši start. On bo prvi (ker je najhitrejši), Mega in Boris pa naj pomagata meni in Damjanu pri postavitvi, ker si (glede na to, da sva prvič tukaj) zasluživa odlet  čim prej (ker je lahko z vsako sekundo nastopajočega večera bolj vprašljiv). Mega naj se pa potem znajde kakor ve in zna (še vedno ob Borisovi pomoči).

In hitro se vse zgodi po planu. Veter piha rahlo gor. Start res ni idealen (v bistvu je eden najbolj klinčevih startov, ki sem jih doslej spoznal), je pa start (in sploh še, ker je novnov) in z veseljem potegnem v zahajajoče sonce in, spotikajoč se med kamni in vejami, odletim takoj za Erzom. Sledim mu levo ob pobočju Krimščka daleč v dolino Prušnice (kar nekako drživa višino – on seveda višje in manj tone kot jaz), potem pa obrneva in nazaj čez Šumik skoraj do cerkvice Sv.Janeza Krsnika (Zabočevo) in na pristanek.

Zoranov let

Erzo pristane tik za mano, Damjan pa še kakšno minuto kasneje. Mega ima težave na startu (kasneje pove, da zataknjene vejice) in končno odleti, ko smo ostali že skoraj pospravili. Vsi smo zadovoljni in se odpeljemo na zaključno druženje s kremšnitami na Vrhniko (razen Damjana, ki pod nujno gre reševat svojo banko pred informacijskim zlomom)…

Zjutraj v Lj lije in kaže, da danes ne bo nič. Dopoldne pa se začne pucat in ob 12h je po cestah (gledano s službenega okna) že vse suho. Preverim vetrove in slikce: Zeleno V od LJ, modro in vijolično pa J od – piha sever. Okoli Lj (in SZ Slovenija ) pa vse belo – milina. Krvavec SZ, spodaj v oblakih. Mogoče bi pa vsaj Zavrh bil. Pokličem Erza in se najprej nekaj zmotava, potem je pa hitro za –  okoli 14h. Mega ne more, Damjan tudi ne. Dogovoriva se ob 14.30 na šodru.

Ko vozim iz Lj proti Vrhniki, Erzo javi, da na Vrhniki dežuje, za mojim hrbtom pa je že sonce nad Karavankami in Julijci (in se kar hitro puca tudi proti J). Poskuša me preusmeriti na Gozd, da bi se me rešil, pa se ne dam, saj sem že skoraj na Vrhniki. Proti Krimu je res vse zabasano, zato se dogoviva v smeri Podlipe. Erzo je sam (Delux se mu ni  javil, Uki je še v službi…). In tako šibava vsak s svojim avtom do Podlipe, kjer prisedem k Erzu in gor na Jereba (tu smo že zadnjič bili na ogledu, pa potem raje šli na Ulovko…)

Po posekci piha idealno gor, postavim, takoj za mano Erzo in drug za drugim sva v zraku. Najprej se mi zdi kar nizko nad kmetijo, potem pa le malo dvigne in lepo počasi čez gozdove proti pristanku v Podlipi. Erzo pristane malo za mano (seveda spet po daljši poti naokoli – pravi, da tako dobro še nikoli ni držalo).

Zoranov let

Hitro pospraviva in gor po avto, med vožnjo pa gruntava, kam bi še šla. Po vjugah drviva gori doli skozi meni (skoraj) neznane vasi do Planine nad Horjulom, kjer pustiva Erzov avto in z mojim do cerkvice Sv.Andreja. Čudovit štart na travnatem pobočju, samo veter je napačen – s strani. Malo čakava ob odloženih padalih na startu  in modrujeva, potem pa dol in še na en potencialni štart na Butajnovi. Tudi tu ni pravega vetra, tako da nama ostane samo še vaška gostilna za zaključek rešenega dneva…

Pa še Erzovo videnje:

Ni enostavno, ne; ko stopim s šihta ven, zunaj nepričakovano – dež!! Toda Black Hawk prihaja in zdaj dež ne more biti izgovor, da ne bi šla! Izberem nizek štart, saj ima Slivnica sunke do 10, kar je lahko za Ulovko preveč, Zavrh mi pa sploh ne paše. Po temle štartu, gre odprava še na Planino nad Horjuljem pa še kam, kjer NE. Takemu dnevu se reče, da je rešen in ne gre v prazno k večeru, in ne takemu, ko še grablje letijo.