Za danes je napoved idealna. Lep Z čez vso Slo in na Vipavskem tudi ne premočen. Ko Erzo pokliče, je vse jasno. Gremo na Kovk, ker bo danes noro! Mega je ob 13.15 pripravljen, da ga pobereva z Erzom na poti z Vrhnike, Boris je šel že prej na Lijak, Damjan pa ne more zaradi službe. Od zadaj na Lijak in punim gasom prav na start.

Tu je že gužva štartajočih  in veter malo močnejši, kot smo pričakovali (v LJ je postaja še javljala 4/6 J, zdaj pa je 6/8). Mega se zrine med čakajoče in poskuša nekajkrat startati, pa ga vmes prehiti Erzo, ki ga s starta odnese gor kakšnih 150m. Mega odleti takoj za njim  in nekam oddivjata. Tudi Slavka je tu, pa se ji zdi premočno in raje zaenkrat samo pohaja naokoli. Jaz lepo postavim v zidek in potem naslednji dve uri poskušam odleteti… Najprej 13krat suvereno rikverc, pa mi ga veter suvereno podre v desno v luknjo (vmes mi pomaga postavljati in reševati zavrzlamo tudi Slavka), potem pa še nekajkrat naprej z enako suverenim sesutjem v desno v luknjo). V začetku  nekaj padalcev levo in desno od mene še odleti (moji poskusi pravzaprav ne ovirajo preveč drugih), potem pa veter še malo pojača in večina preostalih pospravi (7,2/9,4). Ostanemo v povprečju še kakšni trije, ki vztrajamo v dvigovanju in postavljanju –  če seveda ne štejemo Valičev, ki testirata svojega Rooka in startujeta in pristajata na startu, kot da je to v tem vetru nekaj najlažjega (pa saj to zanju tudi je).

Padalci visijo vsepovsod naokoli: nad startom, levo, desno, nad dolino, okoli Nanosa itd. Nekateri bolj visijo, drugi se vozijo, tretji delajo prelete, kakor pač komur paše…Je nescurljivo… eni pa se premikamo in kotalimo po startu.  Končno toplanda Mega, ki ima leta dosti, pa tudi začuti svojo obvezo šoferja v dolino in pride viteško na pomoč. Pomaga postavljati padalo in se čudi, zakaj mi ga vedno sesuje v desno. Pri enem od postavljanj opaziva, da je vrvica desne komande zamotana okoli linij in ko se odpnem in Mega zadevo uredi in se ponovno pripnem, poskusim še zadnjič in (malce mahedravo) odletim…

Naslednjih 48 minut je bila samo še poezija lebdenja v zahajajočem soncu (in vetru in mrazu)… Desno po grebenu ne da bi bilo potrebno niti migniti s prstom, tu se pridružim Erzu , greva proti Predmeji, nekaj naprej od Hublja, nato pa obrneva, nazaj do starta in čez preko Vipave na travnik nasproti strelišču, kjer pristaneva v zadnji ugašajoči svetlobi dneva (no, glih, da se je še vidlo pristat).

Zoranov let

Pospraviva in zmrzujeva, dokler ne pride Mega z Borisom, ki ga je pobral  nekje okoli Lokavca. Idealen letalni dan !!

Borisove fotke: /olc/index.php/forum/gallery/786671

Včeraj spet nisem letel, ker je bilo na Ulovki premočno.  Sva bila z Urošem Novakom na startu ob 16h, pa sva samo gledala kako polaga drevje in šumi … Zato sem bil danes že zjutraj na trnih, kam bomo šli. Erzo je bil za, pa ne prezgodaj, Damjan je tudi upal, da bo lahko šel okoli 13h, tudi Mega je predvideval da bo ob tej uri že lahko šel z nami,  meni pa je ta ura tudi ustrezala. Boris je bil pripravljen že prej in vabil na Goljak, kjer so se za ob 13h dogovorili Kraševci (Ščuka, Valenčič, Širca). Damjan ni mogel ubežati obveznosti in tako ob 13h sam poberem Erza na Vrhniki. Tudi Mega se je odjavil in tako se sama odločava med sigurnim Kovkom in nejasnim Goljakom. Boris sicer javlja s starta, da je še kar OK, ampak dobrega letenja pa ne more obljubiti.

Zmaga izziv mojega novega (in Erzovega letošnjega novega) starta in že se peljeva do Postojne, Ilirske Bistrice in na sam vrh hriba na start. Zadnji del ceste je bil sicer leden in na vrh Goljaka kar strmo, ampak želja , da sva čimprej v zraku sploh ni dala izbire. Oni štirje so že kakšno uro v zraku, Boris se pripelje dokaj blizu, ko midva na hitro postavljava. Erzo mi da nekaj nasvetov, ker je prvi pristanek kar daleč in današnji Z ne najbolj ugoden. Počaka me, da startam in takoj za mano je v zraku še on.

V začetku mi gre res počasi naprej in kar lezem dol, malo si pomagam z gasom, ko pridem čez kritični prednji rob planotice, pa že mislim, da bom scuril, saj mi gre res samo dol, pa še precej v veter, ki gre vzporedno z grebenom. Erzo me spodbudi po postaji, da sem ven iz kritičnega in zato se bolj sproščeno lotim iskanja dviganja. Grem desno ob greben in najdem dviganje, ki mi lepo pomaga. In od takrat naprej gre vse bolje. V zraku je sicer razgibano (Boris je prej lepo rekel, da je živahno, kot da je pomlad), mestoma že kar razrukano, ampak s pridnim delom se da kar nabrati (jaz do 1200, drugi tudi več), po zgubljanju spet in spet in v splošnem kar lepo držim višino (iz priloženega KMZja se vidi, da sem motovilil sem in tja, ampak naprej proti Kozleku od neke točke nisem mogel, ker je bilo preveč v veter in samo še dol). Po moji dobri uri pristane Boris, malo za njim pa še Erzo. Ker imam tudi jaz že počasi dovolj, se odpeljem daleč ven na drugo stran doline reke Reke in nato počasi, res počasi dol na pristanek, ker je ves čas še lepo držalo.

Zoranov let

Približno istočasno pristanejo še ostali in med tem, ko grem jaz z Markom in Deluxom po avtomobile, mi Erzo prijazno pospravi padalo.

Borisove fotke: /olc/index.php/forum/gallery/786463

Na poti nazaj se še ustavimo v Avio Pubu (Stane Krajnc s sopadalcem) in domov. Super dan z novim startom (čeprav je bil sam let res zelo dinamičen) !

Potreba je vedno hujša in danes moram leteti ! To sem sicer že rekel v četrtek (Sv.Ana) pa petek (okoli Trstelja), pa v soboto (spet na Sv.Ani), pa v nedeljo (na Sv.Jakobu), ampak danes pa čisto zares. Veter je sicer čuden močan S v višinah  (na S Slovenije), burja na Primorskem,  vendar Primorska spet malo več obeta. Damjan kliče (ker je tudi on že nervozen), kam gremo danes in ko se oglasi še Delux, je stvar jasna: najprej na Lijak, če pa tam ne bo nič, bomo že našli nekje še neko fliko za dol se vreč. Erzo ne more (no, glede na uspešen vikend očitno potreba ni tako huda), tudi Mega ima delo v službi.

Ob 12.30 se dobiva z Damjanom na Viču, ob 13h smo na Logatcu, kjer presedeva k Borisu in Špeli, ki bo pobirala po pristankih (res luksuzna rešitev). Ob 14.00 smo na startu na Lijaku. Smo skoraj sami (samo še en Poletovec, ki smo ga pripeljali s seboj s pristanka). Veter  idealno piha gor po startu. Najprej starta Boris, malo za njim pa Damjan in jaz.

V zraku je živahno, vendar lepo drži in z nekaj dela lepo naberem nad rob in grem za Damjanom. Boris nama je ušel proti Zmajarski rampi in ko midva pripeljeva do tja, se nekateri že vračajo, proti Čavnu pa ne vidiva več nobenega. Damjan se obrne nazaj proti startu, jaz pa še malo vrtim in naberem kakšnih 200m, potem pa se tudi sam usmerim nazaj. Tudi nazaj je bilo treba kar delati (vmes se ukvarjam tudi z novim kokpitom, ki ga danes prvič uporabljam in mi precej nagaja, ker se mi zvrača in pleše sem in tja). Ko pridem do Lijaka spet malo vrtim, malo pod robom, malo nad njim in ko se naveličam tega drajsanja, grem proti Škabrijelu, tu precej izgubim, pa malo spet nazaj pridobim. Na koncu se usmerim proti pristanku in po debeli uri pristanem.

Zoranov let

Damjan mi je izginil in ko pospravim, se javi, da je šel ponovno proti Čavnu in nadaljeval, dokler ni scuril nekje pri Vrtovinu. Pokliče Erzo,ki daje po glasu slutiti, da mu je zelo žal, da ni zraven. S Špelo se odpeljeva po Damjana in nadaljujeva do Anje, kjer nas že čaka Boris, ki je lepo pripeljal mimo Čavna do Kovka, nazaj proti Predmeji in na koncu pristal pod Kovkom pri Anji.

Borisove slikce: /olc/index.php/forum/gallery/786133

Še pijačka pri Anji in domov. Lepo smo se potolažili z današnjim letenjem.

Potreba je bila res že velika in kljub slabi napovedi, grdim oblakom in napovedanemu hudemu Z je nekam treba iti. Mega ima delo, Damjan ni preveč navdušen, Mateja je v službi…

Tako se sama z Erzom dobiva v Podpeči. Hitro gor do cerkvice, kjer piha idealno. Ko zaparkiram avto in se preoblečem, je Erzo že pripravljen in odleti v idealnem Z. Malo poskuša pojadrati in naredi nekaj zavojev, vendar hitro scuri proti pristanku.

Jaz medtem postavim in ko se pripravljam na odlet, prijetno zaškreblja po padalu. Kljub temu lepo odletim v ravnopravšnjem vetru in z nekaj poskakovanja po položnem startu, dovolj visoko nad drevesi in potem samo še v desno in proti pristanku, ker škrebljanje še pojača in ni več prijetno, sploh ker si moram že brisati dež s  špeglov… Zavijem nad Podpeč in pristanem na začetku letališča, kjer je že Erzo z avtom. Imel je sicer načrte, da bi šla še enkrat, ampak jaz samo še naberem padalo in ga stlačim v avto.

Zoranov let

Ko prideva gor, v dežju soglasno ugotoviva, da je to to.