Danes je sicer spet zbor za Slivnico (me obvesti Jean), ampak me tudi približno ne vleče tja.

Zdi se mi, da bo super dan za Gorenjsko (po dežju malo ohlajeno, šibki Z vetrovi, brez neviht, napovedana lepa termika – da ne bo mogoče premočna…). Ker ni nobenega drugega interesenta, grem sam.

Najprej mislim na Krvavec, pa je vedno bolj pokrito in ko se peljem mimo Vodic (12h), je vrh in okolica v bazah. Zato podaljšam na Gozd kjer postaji na Gozdu in Kriški javljata že ves dopoldan idealno 4-5/5-8 J (da le ne bo preveč naraslo…). Čeprav so arsovci zjutraj namerili inverzijo med 800 in 1400, bo ta do zdaj že izginila (na Gozdu 23 st, na Kriški 18, no ja, lahko bi bilo malo bolje, ampak -5st/500m pa tudi ni neka inverzija…).

Spodaj ni žive duše. Tudi na startu ne. … Pa tudi nobenega vetra…

Na klopi čakam pol ure, da pride še en potencialni padalec in en zmajar, ki takoj začne z montažo zmaja. Vmes nekajkrat pihne gor, da se kolesca zavrtijo in klobasa napne, ampak jaz čakam, da bo več in bolj konstantno (pričakujem jadranje…).

Čez pol ure je zmajar pripravljen, jaz pa tudi začnem postavljati (bogve, če bo bolje…). Ko se zmajar pripravi za start, pihne dol, pa spet nula, pa malo sem malo tja, vedno večkrat pa dol (Kriška zdaj javlja SZ). Nekaj časa zmajar čaka, potem se izlušči izpod zmaja in gre v senco.

Z mene pa še naprej vse teče. Samo da malo pihne gor, hrbtno prvič potegnem Mentorja 5, stabiliziram in lepo odletim in zacurim po pobočju dol. Obupno še poskušam vsaj malo pobrati na slemenu pred ravnico pred dokončno curažo na uradnem.

Zoranov let

Ko pospravim, pride kar nekaj upajočih padalcev na pristanek in s Cirilom se zapeljem gor.

Za tale rahlo jubilejni let (2100), sem si želel kaj več 🙁 . No, sem pa vsaj prvič prezračil padalo 🙂 .

Danes imam popoldne v Mariboru zemeljske obveznosti.

Pa se zgodaj odpravim iz LJU. In bolj ko se bližam MB, bolj razmišljam, da imam še dovolj časa, da bi šel pogledat proti Kalvariji, hribčku moje mladosti, kjer sem bil nazadnje pred 45 leti…

Že pred leti sem zasledil, da so hribček fantje odleteli, čeprav imam jaz v spominu celo pobočje našpičeno s stebri in žicami: vzorčni vinograd Kmetijske šole.

Ko se zapeljem do današnje Fakultete za kmetijstvo pod grič, pod katerim smo stanovali in koder sem se preganjal še v gimnaziji, je vse drugače. Nobenih vinogradov več v tem delu, ampak v nulo pokošeno pobočje, posuto z redkimi drevesi različnih vrst. Ampak stopnice, ki vodijo naravnost gor na rob, so še vedno tu. In to ne stare in razpokane betonske, ampak obnovljene z betonskimi ploščami, da hodiš kot v nebotičniku. No, seveda, če bi bil 45 let mlajši in ne bi žgalo sonce s 40+ stopinjami. In če ne bi imel padala na hrbtu.

Ko pridem na vrh, se mi že blede od vročine in se najprej malo odpočijem. Vetrčka je ravno prav, piha idealno (le občasno termika malo bolj butne, pa tudi ugasne do nulce). Točno opoldne. Ko postavim Rooka in si nataknem tangice, moram še enkrat za rob v gozdiček, da se ohladim.

Potem se vpnem, počakam na termiko in stopim v zrak. Z vetrom se zapeljem v desno do Račjega dvora, obrnem in stopim v veter na tla na travnik, v nulo pokošen .

Zoranov let

Ko pospravljam, v potokih teče z mene, ampak vesel sem, kot že dolgo, dolgo ne.

Zaradi napovedanih popoldanskih neviht ob zmernem JZ najprej razmišljam o projektih. Pa me Jean zvabi v akcijo (»ne boš zamudil takšnega dneva…«).

In se že peljem proti Uncu. Pod Strmico se preložim k njemu in gor na start. Piha malo, premalo. Greva do droga, kjer pihne malo več. Jean postavi in odleti, malo se matra na V robu in potem scuri na travnik v dolino.

Jaz samo naložim robo in dol po njega. Pustim LCja na Uncu in z Jeanom naprej na pumpo v Cerknici, kjer že čakajo Erzo, Poje in Mega.

Gor in na start. Piha Z, više SZ, po startu z desne gor. Postavimo in v luft Poje, Erzo, Jean in Mega. Jaz sem zadnji in nekajkrat potegnem, preden lepo namestim padalo. Potem ga lepo hrbtno dvignem, stabiliziram in poskušam odleteti. Pa kar noče zagrabiti in laufam dol po travniku. Potem mi ga potegne v levo in samo zdrsnem po gladki travi, padalo me prehiti in vleče za sabo, dokler se ne zatakne za grmičke in jaz tudi. Po postaji povem, da je vse OK (pa me nihče ne sliši, ker je od včeraj očitno še na uradni frekvenci…). Še predno se v peklenski vročini, ko vse teče z mene, odmotam iz štrikcev, že v skrbi toplanda Mega (ki pa je itak brez postaje) in pride do mene. In že otrebi štrikce in odnese vse gor na štart, medtem ko jaz sopiham za njim (hvala Mega !!!).

Malo se moram ohladiti in medtem, ko Mega razteguje obe padali, začne kaplajti. Bolje takoj odleteti, kot pospravljati v dežju. In grem v luft in malo za mano še Mega.

Poje in Erzo sta odletela proti Blokam, kjer je že zelo črno in nakuhano. Jean vrti pred startom in nabira. Ker lepo dviguje (baza nad Slivnico iz katere že dežuje že zauga?), se odpeljem proti Cerknici do sončka. Tu tudi vedno manj kaplja. Mega se pelje daleč ven nad polje in tam povrtava, jaz nad Cerknico, kjer vse drži. Jean pobere višje in se odpelje proti Ložu.

Ko se vedno bolj zapira, po pol ure vrtenja pristaneva z Megom pri pumpi.

Zoranov let

Megov let

Pospraviva in prideva do pumpe, kjer vidiva Jeanovo padalo, ki vso bleščeče prihaja proti Martinjaku, na temnem ozadju, v katerem se bliska. Tam pristane v nalivu.

Zapeljeva se do njega (padalo bo sušil na Strmci kasneje…) in od spredaj v nalivu na vrh rešiti Erzov avto.

Ko se peljemo na vrh in potem proti Uncu, Jean ves čas spremlja Pojeta, ki se preko Unca in Logatca v velikem krogu (izogibajoč se dežju) pelje proti domu.

Pojetov let

Jožetov Komentar leta: Končno sem dočakal, da sem pristal doma!
Skoraj nikoli ne letim proti vetru, le kadar bežim pred dežjem, in to je bilo danes trikrat. Nevihte in plohe so živahno nastajale in par minut po pristanku je že pihnilo na Brezovici zaradi nevihte v Podpeči.

Erzo pa je kar vztrajal proti V …

Erzov let

 

Še vizualizacija

 

Igor uživa v Posočju in me je že včeraj vabil na letenje. Pa sem raje izbral curažo na Slivnici…

Tudi za danes sem v dilemi (saj ni nobenega drugega interesenta), ampak ko se zjutraj zbudim dovolj zgodaj, sem brez pomislekov. Rezerviram še eno mesto v kombiju pri Klavdiju, nastavim navigacijo in gasa. Kljub vsem cestnim zaporam pridem 10 min pred 10.00, ko je odhod. Štirje kombiji padalskih tujcev, le midva z Igorjem sva domača.

Ko pridemo na start, piha idealno. Ostali imajo še briefing in postopajo, midva postaviva. Igor me, kot novinca na tem startu, usmerja, kje naj pobiram in na kaj naj pazim. Le eden starta pred nama in sva v luftu.

Najprej nabirava pred startom, potem zajadrava vzdolž grebena mimo antene in naprej (čisto do preskoka za Gemono ne smeva, ker imajo Italijani danes NOTAM). Igor mi ves čas kaže, tako da je pravi užitek jadrati, kljub živahni termiki. Do Breškega Jalovca gre vse po maslu (no, ne da ni treba delati), potem se nama pred vogalom ustavi.

Samo gunca naju in zbija in je prav grdo (po eni kasnejši teoriji domačinov je treba samo stisniti zobe – in gas). Igor obrne nazaj in v kotanji pred hribom v ozkem in živahnem kmalu nabere dovolj nad greben, da se odpelje naprej. Jaz poskušam in ponavljam vajo, pa čez 1600 ne pridem. Še dva padalca in en tandem rinejo naprej vsi nizki in v grozljivem guncanju (očitno je res močan Z) zrinejo okoli roba.

Po X poskusih imam dovolj in se odpeljem nazaj. Do antene (vrh Kobariškega Stola) in nad start in še malo naprej in potem tu vrtim in nabiram (tudi čakam Igorja). Ko enkrat naberem na 1800, se odpeljem nazaj čez Sočo na Polovnik. Tudi Igor se javlja, da že prihaja nazaj. Hitro sem na grebenu.

Ob Polovniku že vem, kaj lahko pričakujem in res je živahno z močnimi dviganji. Ko pridem na Krasji vrh, je Krnčica s Krnom v bazi, zato navijem do baze in še malo več do 1900 in se odločim kar direkt čez Drežnico na Planico. Lepo drži in brez problema priklopim Planico.

Nabiram in še preskok na Mrzli vrh. Spet naberem in se zapeljem do konca na Kozlov rob. Tu čez me že pošteno spušča, zato se odločim za nazaj. Srečava se z Igorjem, ki bo porinil proti Kobali. Spet lepo naberem na Mrzlem vrhu, potem pa še na Plečah in direkt čez Joške in Kobarid na V rob Stola. Še eden je tu zraven in ga gunca in ustavlja, da ni res. Jaz sem malo bolj zunaj in mi gre bolje, ampak vseeno nimam več motiva nadaljevati, zato se odpeljem ven in na pristanek k pumpi ob LCju.

Zoranov let

Pospravim in k Teji na radler-je in klepet z lokalci (Simon Konavec,…).

Po slabi uri pristane še Igor.

Igorjev let

Najprej se nam pridruži pri Teji, da dočakava 18h, ko začnejo restavracije spet obratovati. In potem si privoščiva eno dobro večerjo. Igor še ostane v Posočju, jaz gasa v LJU.

 

Še vizualizacija najinih letov:

 

 

Super dan in let in še novnov. Vesel kot radio.

Danes še vedno SV, vendar naj bi bilo v splošnem malo vetra. Igor dopoldne vabi v Posočje (direkt ali preko Vogla 🙂 ), pa ni interesentov. Jaz pogledujem tudi po Karavankah. Poje bi nekam blizu (Slivnica ali Grmada), Jean tudi. Mega ne more.

Tako zabluzim dopoldan in ob 13h na Železniški na Vrhniki k Jožetu. Še Erzo prisede in dol. Nihamo med Slivnico in Grmado, pa JV in V na Slivnici odloči za Grmado.

Ko se pri balah naloži Jean, ugotovi, da je njegova kompletna oprema v Aninem avtu v LJU. Med vožnjo gor iščemo rešitev. Najbolj enostavna je Mega, ki z dvema popolnima kompletoma reši zadevo in se priključi akciji. Jean nas odloži na startu in dol k balam, kamor že prihaja Mega. Mega pove, da doli piha S, gori pa od vsepovsod, predvsem pa od zadaj.

Mi trije čakamo, da se kaj spremeni in na koncu naložimo robo v Megov avto, ko prideta z Jeanom gor: gremo na Slivnico (bomo vsaj malo nad inverzijo…).

Jean pusti avto na Uncu, Poje pod Slivnico.

Na startu na Slivnici piha V. Postavimo na V robu in čakamo na vsaj približne pogoje. Pojetu rata in odleti in scuri dol na ravnico.

Pojetova curaža

Erzo je drugi. Ko dočaka, potegne in se odpelje in po nekaj matranja scuri dol na ravnico.

Erzov prvi

Potem piha V in celo od zgoraj SV, da preostali trije kar čakamo. Ob dveh neuspelih poskusih mi Mega pomaga spet postaviti padalo. Potem se postavim za naprej in ko je malo manj, odlaufam in speljem in se zapeljem dol na ravnico na letališče.

Pojetova curaža

Jože s pristanka ponudi, da gre peš po Megov avto, če bomo vsi odleteli. Odleti še Jean z Megovo King opremo – in kmalu scuri dol na ravnico.

 

Ko odleti na koncu še Mega, mu je jasno, kam ne sme zapeljati in se v zavetrju pred kočo nekako začne pobirati, potem gre nad ravnico in počasi navija v višave.

Jean mi sporoči, da sta Jože in Erzo odšla s Pojetovim avtom še enkrat gor in našla šoferja, ki nama bo pripeljal avto. Dobim štop do pumpe in vmes pobereva s šoferjem še Jeana. Šofer s Slivnice=Toni kmalu pripelje Pojetov avto z navodilom, da ga odpeljeva domov in potem naj greva na Slivnico po Megov avto !? Kaj pa če bi tudi še midva odletela, se sprašujeva…

Ko prideva na vrh, Mega javi, da je prišel nazaj in pristal pri pumpi.

Megov let

Odpeljem Megov avto dol do Mega in na Unec. Jean je že podaljšal domov, Poje jadra nad Uncem na 1100, jaz pa odpeljem Jožetu avto na Vrhniko. Ko sem že v LCju, Jože javi, da je pristal na Planinskem polju.

Pojetov drugi

Erzo pa še kar v zraku.

Erzov drugi

 

Za danes podobna napoved, kot včeraj, le da naj bi bilo manj SV vetra, z odličnim gradientom. Ker so po 14h planirane neletalne zadeve, je treba nekam bolj blizu. In z Megom sva že včeraj rekla, da je najbolje, da ponovimo Zavrh.

Ob 12h na Šodru Mega, Pojetov Jože , Erzo in jaz. Naložimo se v LCja in gor.

Na poti na start piha malo močneje, kot včeraj. Tudi na startu, predvsem pa v občasnih močnejših sunkih. Takoj postavimo. Ko se že vpenjam, ugotovim, da sem brez telefona, ki je ostal v LCju. Ker bomo leteli bogvekam, je mobitel življenjskega pomena (kot že itak v vsakdanjem življenju…) in pustim razstavljeno robo na startu in nazaj v vas do LCja.

Ko se vrnem spet nazaj na start, je v zraku le Mega, Jože in Erzo pa v pripravljenosti. Med mojo odsotnostjo je prbijalo in baje se je Mega (ki je startal kmalu potem, ko sem odšel) komaj rešil splakovanja pred startom in dokončne curaže. O

dleti Jože in ga začne tlačiti dol in v veter (SZ ?) stoji skoraj na mestu. Medtem, ko se pripravljam, poskuša nekajkrat startati tudi Erzo, pa ga močni sunki vedno zaustavijo. Končno odleti, jaz pa sem tudi pripravljen. Ko je primerno (malo) vetra, dvignem in res lepo odletim. Ko se nameščam, me že gunca in ustavlja.

Erzo zavije čisto desno po grabnu, se odpelje ven, in pristane desno za Borovnico.

Erzov let

Tudi Jože je ves nizek in se z zadnjimi upi pelje ven čez dolino.

Jožetov let

Ko to vidim, se odpeljem direkt čez graben proti Trebelniku in me ustavlja in spušča, pa dvakrat vmes zopet dvigne. Ko pririnem do roba, me nabije gor in po nekaj zavojih sem nad grebenom. Še Mega se pripelje sem in skupaj nabirava. Ker ne pridem više, se odpeljem levo od Javorča, kjer že vrti Mega in dobim lepo dviganje, ki pa me (močno) zanaša nazaj na greben. Mega je po nekaj skupnih obratih nad mano. Sam spet ne pridem više, zato se odpeljem počasi proti Javorču. V bistvu kar drži in ko pridem na Javorč, sem malo pod grebenom, tako da poskušam nabrati za nazaj. Tu mi sedaj piha SV in v začetku sem kar uspešen, potem pa mi zmanjka in ko se zapeljem malo proti kamnolomu na Z, začnem samo zgubljati. Za nazaj me preveč ustavlja, zato se samo zapeljem na Vrhniko in pristanem na fuzbal placu.

Zoranov let

Mega pa še kar drajsa med startom in Javorčem in pristane, ko Jože že reši LCja z Zavrha in pobere tudi Erza.

Megov let

Čez nekaj časa so pri meni na Šodru…

Danes napovedan po Parapenteju zelo močan S  in le zeleno močna burja po Aladinu. Pa zjutraj je vse še malo bolj pokrito, kot je bilo napovedano. pUnČkA je neodločena, Mega malo kasneje, Igor se odloči za vodno-zemeljske aktivnosti, Jean je skoraj za.

Ko dopoldan odteka in se začne nebo J od LJU malo bolj pucati, sva s pUnČkO dogovorjena za Zavrh (najmanj tvegana izbira). 12.00 Šodr.

Po Barju nabija veter, da ni res, na Vrhniki že manj. Z malo zamude pride Mega, potem še Erzo in z njim do Škorpijona, kjer naložimo še pUnČkO. Zdi se nam, da bo kar vetra, pa ga je na startu še premalo: od občasno nič, do normalno. Takoj postavimo in v luft: Erzo, jaz, pUnČkA in Mega.

V zraku najprej nabiramo pred startom, potem se na Trebelniku uspem vsaj zadržati pred curažo in malo naprej v kotanji končno naberem nad greben. Erzo se je že prej pobral, Mega pa je že takoj po štartu v višavah. pUnČkA gre po svoje na desno k Anteni in samo zgublja in ko pride na Trebelnik je že tako nizka, da se potem samo še nekaj časa bori nad Škorpijonom.

Mega in Erzo pobereta lepo nad greben, meni pa kar ne gre nad 1000, zato se počasi odpravim do Javorča (najprej gre v veter kar počasi). Sem malo nad grebenom in se ni treba preveč matrati, je pa treba biti pazljiv. Ko na Javorču obrnem nazaj, se nekaj višje pripelje sem tudi Erzo, Mega pa je kar izginil (v višave na 1500).

Nazaj gre do starta še z manj dela. Na startu sem že nad 1000 in do antene postane bolj živahno. Obrnem in sedaj lepo drži in dviguje, tako da se samo zapeljem vzdolž grebena, čez Javorč in Vrhniko do pod Hribe.

Zoranov let

Mega pristane v Janezovi vasi blizu avtov,

Megov let

Erzo pa me preleti in nadaljuje nizko nad daljnovodi v začetek Podlipske.

 

Mega najprej pobere mene, potem greva v iskanje Erza, pa pri tem v Ligojni spoznava  novo padalko (iz »kluba Kaštelir«). Ko ga pobereva, še vsi na Zavrh rešit Erzov avto.

Spet dosti manj vetra, kot ga je bilo za pričakovati in dosti lepše letenje – kot ga je bilo za pričakovati.

Danes napovedan dan s popoldanskimi nevihtami in ne preveč JZ vetra. Ker imam le dopoldne čas, se odločim za projekte.

Najprej na star dolg, kjer mi nikoli ni pihalo prav. Danes generalno piha prav, čeprav spodaj pri kmetu piha kar s hriba dol. Malo poklepetava z domačinom, ki mi veselo dovoli akcijo (na lepo pokošenem travniku). Peš po pobočju ob gozdu gor, soparno in vroče.

Na vrhu travnika piha levo ob pobočju gor (poševno glede na pobočje, kjer lahko postavim). Malo čakam in dvigujem trakec, potem postavim. Spodaj pred kmetijo se usedejo na stole in čakajo na predstavo. Rook mi stoji poševno na pobočje, zato potegnem najprej desno stran in lepo speljem.

Najprej nizko nad travnikom, potem me pred kmetijo lepo dvigne in z velike višine pomaham gledalcem in preko kmetije nad dvofazno in potem še trofazno levo na lep travnik – pristanek v dolinici.

Zoranov let

Ko pospravljam, od vročine vse kaplja z mene.

Gor do kmetije po LCja, kjer mi ponudijo za jesti in piti, pa se le s sokom odžejamo skupaj.

Dol na glavno cesto, okoli vogala in gor na Izgorje. Skozi vas gor po pobočju desno od prvotnega starta Izgorje.

Start Izgorje 2 je pri podrti kolibi, v metrski travi. Pa vidim naprej še malo višji travnati griček z malo manjšo travo (čeprav tudi nepokošen). Zapeljem se po kolovozu od zadaj na vrh.

Takoj postavim v skoraj brezveterju in potegnem. Lepo odletim, drži pa nič, tako da pristanem na travniku nad spodnjim platojem, kjer je sedaj plantaža (jablan?).

Zoranov let

Pospravim in v morilski vlažni vročini gor do LCja.

Ker imam le še malo časa, se odpeljem nazaj po logaški cesti na lokacijo, že ogledano pred nekaj dnevi. Tu sicer ni originalni start Kunci (kjer se pasejo krave in je precej neurejeno), je pa pokošeno kot golf igrišče.

Danes ni tu skoraj nič vetra (Z je od zadaj). Postavim proti V, (kamor gleda pobočje), počakam, da vsaj malo dahne termika gor, odlaufam in se zapeljem na travniček ob cesti spodaj.

Zoranov let