Še trije po “kurirčkovi” in še naprej do Postojne ( Tomaž, Boštjan in m.m.). Močan veter na Kolku in Nanosu, ter termika povsod. Nad Podnanosom je šlo 7,4 gor kar zunaj nad dolino, tako da sem se peljal kar nad cesto Vipava Razdrto ter ugotovil to, kar sem že malce pozabil. Če je ravnina od Nanosa proti Postojni pod oblaki, se ti obeta jadranje ( vzdrževanje višine ) prav do Postojne in če imaš pri Postojni čez 1000 m n.v. jo popihaš čez Javornike… Ob jasnem nebu pa priletiš kvečjemu do Hruševja ali kako naselje dalje.

Dejali smo si:,” Pogledat gremo!”. Najprej sem bil mnenja, da bo malce hudo, pa se je nato poleglo toliko, da sem brez strahu štartal in še Erzo, Tomaž in Primož za mano. Najprej sem letel na pobočniku, Nato pa se je let spremenil v lepo vrtenje stebrov tja do 1050 m visoko. Ko se je nebo rahlo odprlo, se je tudi to poznalo, a nas je mraz vseeno prisilil pristati. 1 ura 20 min je trajalo  zmrzovanje in če se Erzotu ne bi mudilo, bi mogoče še nekaj časa zdržali         ( nihče noče prvi dol ).

Poleg sonca in termike smo imeli tudi premočno burjo, da bi lahko jadrali naprej od zmajarske rampe. Pa tudi ta del je bil zelo težak, saj se je dobro čutilo, kako nebogljen si, če te nosi  močan veter. Na vsake toliko časa sem prav videl (za to nisi potreboval GPS ), kako me je odplaknilo v dolino. Tedaj sem jo ucvrl nazaj proti Lijaku v zatišje in v kakem močnejšem stebru spet nabrali nazaj nad 1000 m. Ta dan sem vozil Edel Atlas in nekajkrat sem se klub temu prestrašil, kaj bo. Ja, narava je še zmiraj “taglavna”.

Tudi “zimska liga” je potekala, le tekmovalci  so bili le trije ( od naših le Primož) . Disciplina: Zmajarska rampa – pilon ob 14.45, prva obratna Danijel, druga spet zmajarska in cilj štart Lijak. Jaz sem po nesporazumu odletel z zmajarske 15 min prej , ker nisem vedel, nato pa poskušal na vse kriplje nazaj, pa so mi rotorji in burja to preprečili( vse tisto “klofanje” in gonja po grebenu te prepriča o …). Pričakal sem jih blizu Lijaka in letel z njimi na Danijela in spet do Vzhodnega roba na Lijaku, nato pa prenizko nadaljeval in moral nazaj po “višino”.  Letel sem presenetljivo dobro glede na to, da sem bil na 1-2 DHV padalu, oni pa na tekmovalnih padalih.  Zmagal je Vidic Jurij, drugi je bil Zdešar Jernej in tretji Suša Primož. Zmagali pa so ob takih razmerah VSI, ki so štartali ta dan.

Mogoče je ta dan napravljena prva kurirčkova letos ( Lijak – Hruševje ) ,ko sva  Tomaž in Slavc odletela v Hruševje. Tam sva  še pravi čas navili na 1350 m in brez težav priklopili Nanos, ter z 1300 metri nadaljevali do restavracije Milena v Hruševju. Mojca je celo pot letela z nama ter pristala v Razdrtem. Cac in Gorazd ( Gorazd je letel z Ventijem ) sta pristala v Vipavi.   Menda je pozneje spet zapihala burja.
Žal pa je tudi prvo večjo nesrečo letos doživel naš Andrej in upam da bo tako hitro okreval, kot sem jaz pred leti.

Slaba napoved nas je pripravila do tega, da smo speljali delovno akcijo na dveh naših vzletiščih. Štart nad Zabočevim je razširjen in Grega pravi, da bi že lahko pristal na njem ???.
Tudi “štrikcem” je prizanešeno, nameravamo pa kupiti tudi mrežo, da nam zemlje ne bi odplaknilo. Tako je vse pripravljeno na novo sezono.

Prekrasno vreme je poplačalo dolgo vožnjo čez skoraj vso Avstrijo. Iz našega kluba sta šla sicer samo dva, drugače pa je bilo tam cca. 40 Slovencev. Oba dneva se je dalo jadrati na šibki termiki ( tudi nad štart se je dalo ), bila pa je tudi tekma za Stubai Cup, na kateri je bil Klokočovnik Simeon najboljši Slovenec na 8. mestu, za ostale pa  nimam podatkov. Drugi dan je bil akrobatski program, ki je pokazal tudi nekaj “lupingov” in “sodčkov”. Zelo lep luping je pokazal Edlov pilot  Marcus Grundhammer, za dodatek pa je puščal dimno sled.
Pri merjenju fines se je izkazalo, da je zelo lahko priti do nerealnih rezultatov, vseeno pa so podatki zelo zanimivi.

Ko je bila Strmca popolnoma v megli, je bil štart nad Zabočevim 100 m pod bazo. Veter je bil ravno tolikšen, da je bilo mogoče jadrati na pobočju a so bila dviganja tudi zunaj nad dolino. Kar nekajkrat je bilo treba vleči ušesa, z mrakom pa je zapihalo tudi pri tleh, kar je hočeš nočeš še malo podaljšalo let.

Močan veter na Vrhniki in napoved na teletextu sta dala slutiti tudi premočan veter na Strmici, zato sva se z Erzotom odpravila na Črni Kal, kjer zahodnik praviloma ni močan, a sva se skoraj izgubila v megli pri Divači. Telefonski klic v Ilirsko Bistrico naju je kar potegnil tja in ob 15.30 sva bila na štartu. Niti sledu ni bilo o močnem vetru, kar mi je za ta konec Slovenije že znano. Ker pa ob tej uri sonce že “uhaja”, sva na balončkih jadrala 15 minut. Erzo je nato pristal v dolini, jaz pa za štartom pri avtomobilu. Megle, ki je bila povsod na primorskem ( tudi na Taboru in pozneje na Strmici ) ni bilo, le prej bi moral biti na štartu. Lijak je običajno bolj siguren od tega štarta, v primeru megle pa to ne drži.