Padalska jata

Še vedno smo prbiti na svojo občino in počasi mi že zmanjkuje uporabnih lokacij. Je pa tudi za danes napovedan lep dan z malo vetra J, JV smeri. V svojih tavanjih zadnjih časov okoli Besnice in Janč sem že opazoval pobočje pri kmetu Brdarju, nasproti že dolgo znanega zaresnega starta Gabrski hrib (pri Jančah). Lokacija je še malo bolj pomaknjena v to stransko dolino Besnice, približno na isti višini 600m in pa obrnjena na V stran. In mogoče je danes ta dan.

Iz Besnice zavijem po strmi makadamski cesti za Vnajnarje in parkiram na kolovozu pri cvetočem češnjevem nasadu. Ogledujem si mikrolokacijo in med sadnimi drevesi in drevesnim šavjem le najdem izvedljivo smer odleta. Piha šibko, skoraj idealno, gor po pobočju v smeri odleta z občasnimi odkloni smeri. Je pa gozdna meja pod travniki, kjer bi naj startal, kar visoka (ampak po moji oceni bi moralo iti čez…). Poleg tega je ta stranska dolina (brez pristankov) kar dolga do glavne doline Besnice, kjer sem na razkošnih travnikih že kar nekajkrat pristajal (tudi zadnje čase) in to me še dodatno skrbi. In ob teh “razmišljanjih in analizah” = cincanju, mine urca…

Ker pa veter najbrž nikoli ne bo boljši kot danes, na koncu le raztegnem Mentorja3 in se zbašem v tangice. V prvem poskusu lepo speljem.

Tudi čez gozdno mejo gre vsaj s 5m lufta. Sedaj pa na desno ob gozdnatem pobočju, kjer pričakujem dviganje. Pa ga ni in kar močno tonem nizko nad drevesi, da že postajam nervozen. Ko že vidim glavno dolino okoli vogala, pa le dobim nekaj rahlega dviganja, ki me zapelje brez skrbi čez zadnje smreke.

Ozek travnik vodi v dolino Besnice do prečne glavne ceste z elektriko in hišami na izhodu dolinice. Tam čez pa bogati travniki za pristajanje…

In v trenutku se je treba odločiti… Čez drote in hiše mi … najbrž… ne bo zneslo, zato ostro zaniham v desno in levo in ob drevesih levega roba travnička spet v desno in … sem malo prenizek, da bi drugi nihaj speljal … in z ritjo prbijem ob tla…

Najprej se mi zdi, da se bom sam kar pobral in začel pospravljati. Po prvih gibih, ko mi začne škrtati in plesati v bokih, pa mi je jasno, da se dan ne bo enostavno zaključil…

Prvi je pri meni kolesarski par z glavne ceste (prepoznam svojo nekdanjo sodelavko z IJS, ona me pozdravi nazaj – a se mi že blede ???), potem pride še možakar iz sprejemne pisarne servisa Toyote (ne, to je to, … je že konc z mano…),… ki pa je v resnici tamkašnji domačin.

Pokličejo rešilca, pospravijo padalo in me izkoplejo iz tangic in vse to lepo spravijo pri tem domačinu, medtem ko mene rešilec, ob pomirjujočem tuljenju sirene, vozi urgenci naproti…

Ko se zbudim iz narkoze po prvi operaciji, se mi pokaže tale razgled

Teden dni po stabilizaciji s temi zunanjimi fiksaterji pa je na vrsti druga operacija z notranjo fiksacijo = dokončnim sešraufanjem…

Danes pa že veliko Z (sicer krasen sončen pomladanski dan). Ker je vetra tudi dopoldne že kar nekaj, grem v to hribovito kotanjo za Češnjicami, pod vasico Zagradišče. Na dnu kotanje je prekrasna dolina, skozi katero teče potok Kižlovka izpod istoimenega hriba na nasprotni strani (to je zgornji del samotne in neobljudene travnate doline, po kateri sem iz nasprotne smeri od Podlipoglava noter raziskoval pred dvema dnevoma).

Ko s sedla zavijem na lokalni kolovoz dol proti dolini, mi gospodarjeva hčera odobri padalske poskuse na njihovi lokaciji. Pobočje je lepo travnato, poraščeno s sadnim drevjem in drevesnimi mejami in se šele pod zgornjo tretjino odpre v čistino. Parkiram LCja in s projektno robo (Rook+tangice) na vrh srednje položnega odprtega travnika.

Občasno prbije veter od zadaj po pobočju dol in mi posvaljka padalo (od smeri Z, kot generalno nabija veter, pobočje pa se spušča proti JV). Čakam, da bo dolina nakuhala kaj termike, pa v najboljšem primeru dočakam 0 (ko mi ne piha od zadaj).

V prvo lepo dvignem in sem po par korakih že v zraku, pa me veter od zadaj spusti, da prav na silo prekinem, saj čez pastirja na koncu travnika ne bi šlo.

Ko pridem spet gor, me tu čaka gospodar, ki je sicer zelo prijazen in se prav opravičuje, da mi ne pusti nadaljevati, saj trava že poganja na polno in … Po 10min prijetnega pogovora o pandemiji, karantenskih duševnih stiskah v betonski džungli bližnjega velemesta in tukajšnji prekrasni okolici Ljubljane (znotraj občine mojega stalnega bivališča…), mi kar sam odobri še nekaj poskusov in se res prijazno poslovi.

Veter zgoraj na robovih je vedno hujši (šumijo gozdovi domači…) in pri drugem poskusu samo laufam po travniku s padalom lepo nad sabo, vzeti pa me noče.

Za tretji poskus se prestavim malo v desno pod rob strmine, kjer sem v nekakšnem zaveterju. V neki približni nuli potegnem in lepo speljem, pa me tako tlači dol, da sem kljub lepi strmini le nekaj metrov nad tlemi. Na koncu se le zapeljem ven nad dno doline, pa me z -3 spusti na tla, čeprav je travnik po dolini v desno še »neskončno« dolg.

Sem bil včeraj na teh današnjih lokacijah, pa je kljub podobni napovedi (močan V) včeraj bilo meni neodletljivo. Zaradi termike je veter prbijal iz vseh smeri, v glavnem pa po pobočju dol (in je drevje kar polagalo naokoli).

Zato sem danes že po 9h na prvem gričku, kjer je popolnoma mirno, le občasno dahne iz dolinice po pobočju gor. Strmina idealna za učenje dvigovanja padala. Počakam ta dih in potegnem U-Turna in me samo odlepi, da se zapeljem daleč nad dolinico na travnik spodaj.

Tole je pa idealen šolski teren !!!

Še nazaj proti izhodu dolinice, kjer je prvotno opaženo pobočje (in sem včeraj z LCjem od zadaj prišel na vrh po kolovozu).

Danes pustim LCja kar spodaj in z robo po pobočju gor. Na položnem travniku na vrhu že piha precej z desne (iz glavne doline od Podlipoglava gor piha Z – najbrž že dela termika ?!).

Kar trikrat postavljam U-Turna, saj ga ne morem spraviti nad sebe in mi zaostane in na koncu vedno omahne v levo.

Končno v četrto odlaufam dovolj hitro in ga spravim nad sebe.

Še na eno lokacijo se zapeljem, pa V + termika že razmetavata…