Padalska jata

Danes pa je ves dan popolna megla (seveda predvsem v LJU kotlini, Jata odhaja na sončn Vipavsko, tudi na Gorenjski je šajba,…).

Tudi v moji dolinici je megla in ko racam na grič, se vse cedi z dreves po meni, tla so pa itak vsa sluzasta. Danes je tu živahno, saj v gozdu, na robu travnika, kjer je start, na veliko podirajo drevje. Iz vljudnosti povprašam, če imajo, kaj proti, da »jaz vježbam«, pa mi podiralca veselo rečeta, da sploh ne, saj travnik ni njihov, njihov je le ves gozd naokoli…

Vetrovni kazalniki kažejo popolno brezveterje (= Juretov trakec na palici ves sluzast nepremično visi), megle je ravno toliko, da LCja spodaj na travniku ne vidimveč, vendar je preglednost zadovoljiva, da potegnem in se zapeljem v sluz pristanka.

Pristanem lepo kontrolirano in hitro naberem, tako da v LCja pridem le s premočenimi gojzarji (mislim, ostalo, obleka in roba je suha, razen kolikor se je Rook navzel vlage od polaganja na travo in 100% vlage iz zraka v teh nekaj sekundah letka).

Danes pa se dopoldne megla kar noče raztopiti in po nekaj brezuspešnega taktiziranja pridem v dolinico v megli.

Ko pa odracam na grič (Rook rinfuzo čez rame in ena pohodna palica), sonček sramežljivo posveti in začne topiti meglice.

Ko pridem na start, me tu nepričakovano pričaka trakec na palici (!!!), ki že kaže rahlo sapico na gor.  

Ko sem pripravljen, na momente pihne že lepo gor (megleno – sončna termika dela 🙂 …), tako da me po 2 korakih že vzame. Spet eleganten sestop na sluzasto moker travnik izven gnojnega sektorja.

Jure: Si imel trak za veter na terenu :);
Zoran Gaborovič: Ravno sem se ti zahvaliti hitel za opremljen start 😜🤪.
Jure: 👍 Se kaj vidimo na terenu!

Zoran Gaborovič: Seveda 🙂🙂
Zoran Gaborovič: Si pa bil včeraj popoldne opazen v okolici 🤪.
Jure: Ojoj. Imas pa vse pod kontrolo 🙂 Sem rekel, da moram probat teren, samo je pihal ravno v hrbet. Najbrz je dopoldan bolj ugodno?
Zoran Gaborovič: Dopoldan sem imel rahlo sapo gor, ce je bilo vsaj malo soncka. Pa čisto nulo vceraj, ko je bilo še vse pokrito.
Friderik Vajnhandl: Očitno se je ptica vrnila v jato,zdaj pa previdno!

Sploh še nisem razvajen in domišljav in sem vsak dan sproti še vedno vesel kot radio (saj se tudi še matram enako vsak dan).

Mi ljudje ponavljajo: »Vežbaj PTM, vežbaj…« (in to fizioterapevti, kineziologi in seveda prijatelji padalci…). In vežbam…

Danes hladno in vse pokrito (nebo z oblaki, travnik spodaj pa z gnojnico).

In ko s težavo priracam na grič (od jutranjih trenažerjev na Soči se mi kolena kar šibijo…) ni danes tukaj niti sapice. Počakam. Nič.

In potem 3,4 korake, da mi Rook zagrabi in se zapeljem na travnik spodaj ravno na zunanji rob gnojnice.

Kot je rekel včeraj Zagorc: »Samo ti viježbaj«… in sem seveda šel tudi danes povježbat na svoj občinski šolski teren.

Pot na grič sem si dodatno zasolil, saj sem imel Rooka nabranega v desni roki in zgolj eno pohodno palico –  v levi. Napor je bil ogromen, ampak sem zmogel, tako, da je bilo vse skupaj še vedno bolje, kot da bi padalo (včeraj) zlagal.

Danes praktično brez vetra, ko pingvin postavlja padalo.

Potem pa le malo hladno dahne gor, tako da sem zopet po treh korakih v luftu in me obdrži v zraku celo kakšnih 50m dlje, kot včeraj. Na tla stopim z dvema korakoma naprej (in to ne da bi se zvrnil).

Še 4 dni in bi poteklo 7 mesecev, kar sem bil nazadnje v zraku. In čeprav še vedno ne morem brez bergel, sem z vsakim dnem bolje in že »skoraj« odločen, da moram vsaj razgrniti in malo poskusiti dvigniti padalo. Včeraj sem se že odpravljal v Borovnico na sončno klubsko groundhandlanje, pa me je ustavil premočan veter.

Danes pa je spet krasen sončen dan in z dopoldnevom vedno manj vetra. In se odločim, da danes moram poizkusiti. Sam se odpravim na svoj občinski »šolski teren«, ki je v skriti dolini za Podlipoglavom, stran od korone (in ljudi). Ko se po potoku z LCjem vozim v dolinico, vseeno preverim, če je še zadovoljiv GSM signal…

Ustavim na kolovozu pod gričkom in bergle zamenjam za pohodne palice. Vetra praktično ni nobenega. Z Rookom v nahrbtniku po kolovozu počasi štorkljam na vrh travnatega grička pod gozdom, kjer se počasi naštimam v tangice. Popolnoma samotna dolinica brez žive duše daleč naokoli (… GSM signal je še vedno OK…).

Ko palice zložim in pripnem na tangice, je moje postavljanje padala podobno racanju pingvina po obali, predno se vrže v vodo. Lahna sapa vsake toliko dahne lepo po pobočju gor. Ko na koncu preverim še štrikce in se vpnem, se mi noge pošteno zašibijo (pa ne samo zaradi zdravstvenih razlogov). Tisto, česar me je zares strah, je, kako bom pristal na travniku spodaj, saj več kot korak ali dva racanja ne zmorem.

Ko spet vetrič dahne gor po pobočju, potegnem. Po enem koraku me Rook že drži in … kratka poezija v zraku, na sončku… z nervozo proti travniku spodaj.

Vse se poklopi in samo lahno stopim sonožno na tla, ne da bi mi bilo treba narediti en sam korak naprej.

Komentar leta: 7 mesecev….. 

Boštjan Zagorc
Tooo. Samo ti viježbaj!!

Boštjan Zagorc
Vratio se zoran 👏👏

Luka Štusej
Bravo Zoran, cestitke 😁

Rajko Sila
🙂

Dušan Štusej
Dobrodošel nazaj.

Samec Tomaž
To smo cakal na tabli, bravo.

Frenk Lokovšek
Cestitke Zoran in zgodil se je Cudez Bozji, Zoran zopet leti, VESEL ZA TEBE……😀😀😀

Frenk Lokovšek
Zoran 7 je sveta stevilka. Marsikaj je bilo narejeno v 7 dneh, pa po 7 mesecih se je Zoran vrnil na Nebo, pa v 7 letih se vse celice menjajo v telesu fizicno itd……😀😀😀😀😀😀😀 Pa Zoran je ne 1x srecen, ampak 7x, da je docakal ta dan……😀

Stane Bajt
Hej, super!

Oliver Biljman
Bravo💪💪💪

Stojan Gerdej
Lepo je videit, da si zopet dejaven. 👍

Damjan Čretnik
Jeeeee

Roman Debevec
Bravo!! Majhen skokec za padalca, velik povratek za človeštvo… ✌ Srečno, Zoran!!!!

Tom Pavlič
Bravo Zoki! Srečno!

Gorazd Širca
Lepo, da si se vrno. SREČNO v naprej. LP.

Janez Kocjan – JanKo.
lepo je videti, da si zopet z nami! ;)) ;)) ;))

Simon Grimšič
Bravo naši

Jean Caffou
Ta let ima največje razmerje lajkov na kilometer 🙂

Milan Velkavrh
Bravo. Zoran se vraca na pota stare slave🙂👍

---

Vesel, kot radio,… vesel kot že nisem bil… vsaj zadnjih 7 mesecev J

Danes se napoveduje lepo letenje na Zavrhu in po pogovoru z Megom se izkaže, da je danes ta cilj izbralo kar veliko padalcev… Pridejo tudi Žirovci (mu je sporočil Kejžarjev Marko). In sem tudi jaz za druženje in zemeljsko podporo.

Malo pred 13h smo dogovorjeni na Šodru in medtem, ko čakamo, da se vsi zberemo, sprožim debato o organizaciji startov okoli Slajke 🙂 , saj sta Marko in Franci (kot današnja glavna predstavnika Slajka domačinov) že tu…

V LCja naložim Mega, Jožeta in pri Škorpijonu še Berta in Francija in gor. V drugem avtu pa za nami še Marko z dvema mlajšima padalskima kolegoma, ki so prvič tukaj. Parkiramo na standardnem mestu in potem na kratek klepet pri Medenih (o dostopu in ureditvi starta…), kjer se rahlo zadrživa le midva z Jožetom, saj ostali že korakajo proti startu.

Potem odbergljam do starta v Jožetovi družbi, kjer ostali že postavljajo ob občasnih močnih sunkih. V zraku že trije zmajarji, kar tukaj vidim prvič.

Prvi odleti Jože, nekaj za njim Mega in potem še Berto. Vsi hitro naberejo lepo nad start.

Franci in Marko pomagata mladima kolegoma, medtem pa pridejo na start še Erzo, Jasna in Klemen in Gabor. Mlada v luft in potem še Erzo, preden uspe še Marku in Franciju. Še Gabor, pa Jasna in kot zadnji Klemen. Vsi veselo vrtijo v višave, medtem ko jaz počasi bergljam nazaj v vas do LCja.

Dol do Škorpijona, kjer malo spremljam gibanje ostalih na FlySafe (kolikor so pač vidni) in potem skoraj do Šodra, kjer prvi pristane Mega.

Ko pospravi in ga naložim, zapeljeva proti Podlipski, kamor potegne Jože.

Med potjo vidiva, da Gabor pristaja za BJ-jem v smeri svojega domovanja.

Pobereva Jožeta, nazaj na Šoder in vsak na svoj konec, saj ostali še veselo jadrajo…

Dopoldne se naslikam pri Megu, ki mi pomaga naštelavati zic, saj ima v garaži vse opremljeno, za takšne aktivnosti. Sam imam za nalogo, da se zbašem v zic, kjer se počutim še dosti bolje kot v vozičku, Mega pa potem opravi vse ostalo, dokler ni zic kot ulit zame (no, jaz tudi malo zraven pametujem, ko ugotavljava s čim se kaj naštela in kako bi bilo vse še boljše)…

Ko končava, Mega z lahkoto prepričam za ogled Slivnice, kjer sva z LCjem čez slabe pol ure

Na startu piha idealno in med postavljanjem pride k nama Toni, ki je nekaj prej pripeljal Saša Razdriha. Šele takrat ga opaziva, kako drajsa nad vrhom.

Občasno veter kar pihne gor po startu, vendar je generalno konkreten Z, tako da Mega kar nekaj časa porabi, da se spravi v luft.

Lepo se dvigne nad vrh, sam pa se zapeljem dol h kozolcem. Ko pridem, že oba pospravljata.

Ko pospravita, z Megom še malo naštimava njegov Naviter in naprej proti Uncu…

Me zjutraj pokliče Erzo, če bi mu danes delal družbo na letalni akciji (seveda kot šofer 🙂 ) – razmišlja o Slavniku. Sem za, vendar moram najprej na svoje vsakodnevno berglanje. In ko se 2 uri kasneje po zaključku (berglanja) spravljam v LCja, pokliče še Mega, da z Martinom ravno odhajata na Čelo goro…

Na Vrhniki poberem Erza in med vožnjo javi Mega, da sta z Martinom na startu in da kaže OK. Erzo ne omenja več Slavnika… Kmalu sva pred Cerknico, po postaji slišiva, da sta oba uspešno v zraku in da jadrata. Po bližnjicah sva tudi midva z LCjem kmalu na koncu kolovoza na Čeli.

Ko pribergljam na start, Erzo že postavlja. Občasno pošteno zašumi, občasno nič vetra. Mega in Martin jadrata kar nekaj nad štartom, tudi zunaj nad poljem in občasno komentirata…

Erzo čaka na ustrezen veter, enkrat neuspešno dvigne in potem v primernem trenutku lepo odleti.

Nekaj pojadra naokoli, medtem, ko se jaz skozi šavje prebijem nazaj gor nad start do LCja in odpeljem v dolino. Še preden sem spodaj, Mega po postaji pove, da je Erzo že pristal (na Otoku) in da gre tudi on tja.

Martin se zapelje na pristanek proti Dolenjemu Jezeru.

Ko končno pridem na Otok do Erza, tudi Mega pospravlja zraven njega.

Na križišču proti Dolenjemu Jezeru že čaka Martin z Megovim avtom, da gresta gor rešit Martinovega, midva z Erzom pa najprej na ogled travnatih kopališč Cerkniškega jezera, potem pa v bife ob infocentru, kjer sta kmalu tudi Mega in Martin. Potem pa sladoled in raznorazni zavitki in kavice in hladne pijače, skratka, kot da je vsega konec…

… dokler Erzo ne ugotovi, da postaja na Slivnici kaže J in začne spodbujati za novo akcijo…

In smo kar kmalu na vrhu Slivnice (kjer je nepričakovano parkiran tudi Jeanov avto, ki je očitno odletel tukaj…).

Na startu trojica že postavlja, zraven pa “planinka” Slavka (z rehabilitirajočim “soplanincem”), ki kibicira (brez padala). Hitro ugotovim, da tale dva “planinca” lahko rešita Jeanov avto in organiziram zadevo, medtem ko se oni trije potencialni padalci prestavijo na V rob, saj sedaj ni več nobenega J in piha od zadaj dol in le občasno postrani gor na V robu (Erzo seveda nabija, kako je bilo narobe le to, da smo sedli v bife…).

Ob pomoči postavljalke padal – Slavke, po večkrat dvignejo padala in končno le uspejo odleteti. Prvi Martin, ki se samo v loku zapelje do pumpe

Mega podobno, čeprav poskuša tudi nekaj povrteti.

Erzo je tudi v curaži zginil za rob, ko mi odidemo gor na parking, kjer pa Jeanovega avta ni več (!?). In se sam odpeljem v dolino do Mega, ki je videl pristajati Erza malo naprej, za gričkom proti pokopališču. Ko prideva tja, pa Erza nikjer. Na LiveTracku ugotoviva, da se je čudežno pobral in pelje proti Rakeku…

Na parkingu na Uncu se z Megom spet dobiva in se zapeljeva z LCjem pod Strmco, kjer končno naloživa Erza…

Kar večer je, ko se vračam proti LJU…