Padalska jataSpet gosta megla v Kižlovki. In spet inverzija (čeprav je generalni veter čisto obraten – obrnil je na JZ), tako da pričakujem vetrič po griču gor in vzamem staro coto, ki se je v LCju že presušila.
Čimbolj previdno coto razgrnem po mokroti in ker res lahno piha gor, potegnem. Lepo gre gor, me takoj vzame in visoko čez dolinico še malo prek kolovoza.
Zdaj pa coto spet na sušenje v LCja
Ker se niti meni, niti Milanu ne da na Primorsko, saj se ne obetajo neki presežki, se odločiva za Gozd, čeprav pričakujeva slabše kot včeraj.
Ob 13h na pristanku naloživa še dva kompanjona (Kolškov Miha in Igor D. – Milan pelje) in gor. Kompanjona gresta naprej na Kriško (da bosta višje), midva na start Gozd.
Vse je še bolj pokrito kot prej. Tako slabe situacije pa vseeno nisva pričakovala. Sva še edina in počasi postavljava, čeprav komaj kaj piha.
Ker ni sprememb, čez nekaj časa prvi potegnem (prvič neuspešno rikverc, ker je premalo vetra zame) in se odpeljem v širokem loku z vmesnim vrtenjem nekaj -0 na pristanek.
Milan še taktizira in čaka, tako da vmes prileti na pristanek še nekaj vmesnih prišlekov. Končno starta in se zapelje v širokem loku na pristanek.
Medtem, ko pospravlja mu rešim avto in potem še v Mercatorju Golnik nekaj strokovne debate o OLC vrednotenju letov (trikotnik in principi štrikanja…).
Danes pa je malo manj megle kot včeraj, čeprav, roko na srce, sem tudi malo dlje čakal, da bi se vse skupaj malo odcedilo.
Od včeraj lepo posušeni Rook 2 šušti, ko ga nosim na hrbtu na start. In to brez pohodne palice, saj mi je včeraj odpadla pri vzletu. Raztegnem padalo po zmerni mokroti in poberem pohodno palico, ki me od čaka kakšen m nižje. Piha rahlo gor (sicer je močna inverzija do 1440 in generalno V).
Potegnem in me takoj vzame in malo dvigne in odpelje mimo LCja rahlo čez kolovoz.
Hitro pospravim, saj se že mudi za naprej.
Pri domačem Hoferju počakam Gracarjevega Jožeta, da prestopi k meni in pod Gozd. Tam Milan že čaka v pospravljanju včeraj nepospravljenega padala. Družbo mu dela Stojan, h kateremu se zbašemo v avto in gor.
Na startu smo prvi in malo čakamo, kako je/bo. Občasno sunki vetra kar završijo po drevesih, generalno pa vetra ni kaj dosti (3/5) po startu gor. Je pa kar konkreten V in po startu kar meša. Še malo pomodrujemo s prihajajočimi in se potem pripravimo.
In v luft Milan, jaz (v 3 poskusu, ko mi ga 2x zmeštra po hrbtnem dvigu), Stojan in Jože.
Milan že pobira na V robu, kjer se mu pridružim. Ozki in močni stebri in še ta V in še vpliv inverzije, tako, da je treba kar delati. Večkrat popravljam tu, na V robu, celo pod Kriško in še nekaj časa pod Tolstim, da končno le naberem nad 1300 in se zapeljem pod Storžič. Milan je že na poti nazaj ves nizek (pa nizek je tudi že prej naprej odletel).
Pod Storžičem malo skupaj vrtiva s Stojanom, ki neumorno drajsa in se trudi, da bi še kaj nabral. Meni je prenizko za naprej (1250), zato raje obrnem in nazaj in pod Križko na Z stran platoja, kjer še malo naberem in se po ovinku čez Križe zapeljem na pristanek.
Jože na pristanku ravno zlaga.
Ko pospraviva, se odpeljeva proti LJU, saj sta oba preostala kompanjona še močno v luftu.
Ker Milan ni scuril in se je rešil praktično s podna, je še kar nekaj časa drajsal in se na koncu v lovu po km odpeljal v Križe.
Komentar leta: Stari dobri gozdiček😊 [18.10.2021 17:16]Breščak Dušan : 👏👏👍🤗 [18.10.2021 17:21]Jurij Kurnik : Lepo si podrsal tale gozdiček. 👍 [18.10.2021 17:40]
Stojan pa je pristal že nekaj prej.
Zjutraj takšna megla, da starta ne vidim, ko ustavim LCja v Kižlovki na kolovozu. Mokrote pa toliko, da se kar sproti prijema na padalo, ko hodim gor, čevlji pa mi s čmokanjem dajejo takt.
Ko previdno razgrnem Rook 2, se danes zaradi mokrote tudi skozi njega že mestoma vidi… Edino, kar je pozitivnega, je, da pihne občasno (meglo) po griču gor (LCja spodaj na kolovozu ne vidim).
Potegnem in me takoj vzame in potem lepo nad dolino do kolovoza.
Kot da bi bila megla tako gosta, da kar bremza padalo 🙂
Danes pa Bohinjci vabijo na Namlinov memorial na Šipnco in potem druženje pod njo. Razen Mojce in Duleta (ki sta se že pred dnevi odločila, da gresta) ni drugih interesentov – predstavnikov KLV, zato po Kižlovki še sam cincam, ali naj sploh grem. Vendar se v Bohinju megla raztaplja in kamere že kažejo sonce … in na koncu se odpeljem.
Pod smučišče Senožeta, kjer je zborno mesto, pridem med zadnjimi. Malo se organiziramo za prevoz (kombi je že poln padal, večina gre peš), pa se na koncu Kupljenikov Lojze žrtvuje in naloži Meri, Mojco in Duleta in mene. Kar vleče se cesta na Uskovnico in naprej, da končno le pridemo na jaso v gozdu za startom. Ostali pomagajo pretovoriti padala na start (jaz komaj sebe in svojo robo odnesem), kjer se počasi zbiramo.
Piha lepo gor, na momente kar zašumi. Malo modrujemo in se družimo, da se končno naberemo vsi udeleženci dogodka (torej, še zadnji hodeči z rukzaki ali brez…). Blaž medtem z motorko počisti še nekaj kritičnih dreveščkov pod vzletiščem. Potem pa najbolj zagnani postavijo in v luft in takoj zajadrajo.
Ker so na zgornjem delu okleščki in veje posekanih smrek, je prostora malo manj kot sicer in Blaž s komando po tekočem traku spravlja ljudi v luft. Najbolj zagnana pri pomoči pa je Meri, ki skoraj vsakemu pomaga razgrniti padalo. Moj invalidski pristop seveda malo ovira sceno in posledično, ko mislim, da sem pripravljen za start, ugotovim, da imam, zaradi prekladanja robe sem in tja, zavite gurtne in se moram prepeti (kar mi, glede na tekoči trak, malo dvigne nervozo…).
Potem pa zidek in lepo hrbtno dvignem, da mi po obratu zaklofa desno stran in dokaj atraktivno (komaj) speljem. V zraku prav pomladansko. Najprej jadram okoli starta, potem se zapeljem na Studor, kjer pa ne dobim (pričakovanega) lepega stebra, ampak le nekaj razbitih butanj. Zato se odpeljem s 1000 naprej na Vogar, kamor pridem z 800. Matram se spredaj na pobočju pod startom, pa po m curim in se na koncu predam in odcurim h Kramarju.
Ko pospravljam, slišim po postaji Blaža, ki svetuje, da se je treba bolj zadaj (na V pobočje ??) nasloniti na Vogar… Skratka, opazujem nekaj drugih, ki se veselo poberejo in vozijo naprej proti Pršivcu.
Tudi Mojca in Dule sta že pristala.
Ko pospravim, pride Mojca pome in nazaj na parking pod smučišče Senožeta, kjer imamo avte in kjer še vedno pristajajo in pospravljajo ostali.
Mojca gre z Duletom in ostalimi na piknik lokacijo, sam pa še malo na oglede z LCjem gor na smučišče.
Z LCjem naokoli po slabi makadamski cesti na vrh senožeti smučišča Senožeta.
Malo se razgledujem po lokaciji, kjer je prvi odletel Pojetov Jože (nekaj jih je odletelo s spodnjega platoja, kdo tudi že prej, od tu pa po Jožetu le še eden, ki je pa pristal na spodnjem platoju). Start/travnik je čudovit (šolski teren), edina slabost je, da piha v hrbet po pobočju dol. In to od močno, do malo manj močno.
Malo čakam, potem postavim Rook 2 in potem naštiman čakam naprej.
Ko piha minimalno od zadaj, potegnem, pa ga tudi pod razno ne spravim nad sebe. Naslednjič enako. Zdaj čakam, dokler ne bo nula.
In sonce počasi leze za hrbtom dol… in se res zgodi in celo verjamem, da dahne od spredaj, ko zalaufam. In speljem in me lepo dvigne. Čeprav sem mislil pristati kar na prvem platoju spodaj (da ne bom imel predaleč nazaj gor do LCja), me tako lepo drži, da zapeljem v levo poseko ob vlečnici in potem ven nad dolino, kjer kar malo zaokrožim, da pristanem zraven parkinga.
Vesel kot radio.
Ampak, s seboj nimam pohodnih palic… zato nabranega Rooka 2 odložim za utico in se stoično počasi odpravim v hrib.
Meni se zdi, da hodim neskončno dolgo in da bom umrl, ko le prilezem po 100 višincih na vrh…
Potem pa na golaž in druženje do prvih večernih poročil…
Čeprav je zjutraj še megla (inverzija na 1000 in še vedno SV s konkretno burjico na Primorskem), se spravim v Kižlovko dokaj hitro (za kasneje se namreč dogovarjam za nekaj hoje v nižje hribe na Gorenjskem).
Vse mokro do amena in tudi na startu rose še za izvoz. Postavim Rook 2 in ker piha rahlo gor, takoj potegnem in me vzame in visoko, visoko čez dolino in LCja in v kontra vetru po liftu dol, da pristanem daleč za kolovozom.
Pospravim mokro padalo, v LCju vklopim sušilnik in na Gorenjsko v hodalno akcijo…
Po jutranji terapiji še malo počakam, da sonček ogreje dolino. In ker ni v dolini nobene sapice, ko se pripeljem, (inverzija na 600, sicer kar spet močan SV), sonce pa je na pobočjih že osušilo travo, vzamem za spremembo spet staro coto.
Ne bom rekel, da je suha kot poper, ko jo razgrinjam, vendar pa je kar vzorno posušena. Piha rahlo gor, ko potegnem in me takoj vzame. Visoko nad dolino se zapeljem še mimo LCja na kolovozu, potem pa me ekspresno spusti malo čez kolovoz na spodnji travnik, ki je še v senci.
In spet cota popivna pol travnika…
Potem se mi pa že kar mudi, saj nas je stari čebelar Milanče sklical za ob 13.00 pri Škorpijonu. Na poti iz Kižlovke me po telefonu prestreže Gracarjev, h kateremu presedem pri Rutarju. Na Šodru pa oba k Bertu do Škorpijona. Tam pa seveda k Dušanu, da nas vse (še Milan je tam) potegne gor.
Na poti na start na momente kar pihne od Z, pa J, … Na samem startu pa kar precej vetra (5-7/12, bistveno več kot včeraj ob tem času – pa saj je že ves dopoldan sonce, medtem, ko se je včeraj megla raztopila šele malo pred našim prihodom).
Najprej dokončno zmontiramo in fiksiramo testno postajo Slevica, potem pa se že moramo začeti pripravljati. Pa zaradi res močnih vetrovnih pogojev (z občasnimi sunki preko 10 m/s, kar potrdita obe postaji) čakamo v pripravljenosti do cca 15.30, ko v nekem trenutku navideznega zatišja odleti Berto.
Sicer ga ob liftanju gor odnaša bočno v levo in po postaji iznad Trebelnika sporoča, da “ni tako hudo, čeprav je kar veliko vetra…”. Zato ga le opazujemo, kako visi na mestu in ga občasno celo malo rikverca in še naprej čakamo. Kljub navdušenju nad razmerami, se kmalu javi s pristanka.
Jože se že kar nekaj časa slabo počuti in se odločil za asistenta, nadaljnje delo fotografa in na koncu šoferja, ostali čakamo, da se razmere malo umirijo/stabilizirajo. Vmes pride še Gabor.
Skoraj ura mine (ob enem mojem vmesnem poskusu, ko me po obratu samo dvigne in vrže po tleh…), da se odločim in potegnem in kar lepo speljem v dviganju in močnem zanosu v levo. Rinem bolj ven, pred greben in potem z vetrom bočno vzdolž grebena (s 45 km/h) proti Javorču. Milan je v zraku cca 10min za mano, nekaj za njim pa še Gabor in Dušan.
Dušanu zadeva ni všeč in se bolj ali manj odpelje do Škorpijona.
Na Javorču obrnem s 700 in bolj zunaj po poljže vozim nazaj (vmes srečam visoko na grebenu Milana). Malo pred Škorpijonom gre samo še dol, zato obrnem in z vetrom zunaj v rahlem dviganju mimo Javorča, potem pa v počasni curaži čez Vrhniko na travnik za BJjem.
Med pospravljanjem prideta Mojca in Dule kot Deus ex machina in me dostavita do Jožetovega avta na Šodr. Jože odpelje Gaborjev avto dol in na pristanku pobere Gaborja.
Tudi Milan je medtem že pristal in bo pomagal Dušanu rešiti avto.
Zoran Gaborovič : Lepo je, ko si dnevne klubske naloge malo zamenjamo [15.10.2021 19:43]Zoran Gaborovič : In to od prve, da ne bi potem spet poslušali starega čebelarja [15.10.2021 19:45] Milan Velkavrh : Danes smo si glede na tezke vetrovne razmere postavili izziv, da ostanemo cim dlje v zraku. Vesel sem da sem edini prebil magicno mejo 30 minut. No pa tudi drugi niste veliko zaostajali. Čestitke. [15.10.2021 19:58] Zoran Gaborovič : Dokler sem bil še jaz na startu, nisem slišal nobenega takšnega predloga… Lahko pa, da ste tisti, ki ste čakali na startu, kaj vam bodo pokazale starost in izkušnje, spremenili cilje in se odločili, da raje varno (??) visite kot jojo žogice okoli starta, namesto da se s pomočjo zakonov fizike (= ekspresno z vetrom v hrbet) podate iz ruralnih področij preko urbanih proti novim horizontom… [15.10.2021 20:11]
Gabor in Jože pa prideta skupaj na Šodr, kjer se posloviva od Gaborja in proti LJU.