Padalska jata

Danes naj bi bilo manj SV in spet več vročine (in popoldanske plohe in nevihte tu in tam). Ker bi naj bilo S in V od LJU vse pokrito (in je že zjutraj tudi res kmalu nakuhano) razmišljam o Zavrhu kasneje (če bo vreme zdržalo).

Pred tem pa en nov, malo bolj zaresen start: Zavrh pri Borovnici. Start, ki je desno za vasjo na (položnih) pašnikih in kjer je kar problem speljati ven skozi / nad gozdno mejo.

Pri Škorpijonu počakam Milana, ki je ravno v teh krajih, pa mu je zaenkrat že/še preveč nakuhano, da bi šel z mano gor (in odletel npr.uradni Zavrh). Tako se odpeljem sam in parkiram v vasi.

Vzamem Mentorja 3 in tangice (rabim vsaj drugo klaso, če hočem imeti šanse za čez drevje…). Do zadnjih hiš in čez travnike desno od antene. Krave so na srečo v vrhnjem sektorju pod el.pastirjem, jaz postavim Mentorja3 pod njimi, pod droti v nepokošeno travo.

Ob prihodu piha strogo z desne (JV). Ko imam postavljeno, vetra nič, le tu in tam kakšna sapica od spredaj ali zadaj. Proti LJU je precej nakuhano in temno. Potegnem prvič in zalaufam skozi travo in me celo malo odlepi od tal, pa se prenizek že vidim v drevesih na koncu in ostro prekinem. Ko sem spet zgoraj pod droti, z mene teče. Postavim in drugič odlaufam, ko vsaj sapica dahne gor, pa me tudi odlepi ne od tal. Tretjič enako, čeprav je malo bolj dahnilo gor, ampak preveč z desne.

Ko imam postavljeno četrtič, pokliče Milan, kakšna je situacija (ker po tleh nabija) in ker se proti Vrhniki in LJU že pošteno kuha. Naokoli nad mano je sicer nekaj lepih baz, pa ne preveč strašljivih. Med pogovorom si odpočijem, temina proti LJU pa se tudi malo zmanjša.

In ko spet dahne gor, potegnem in odlaufam na vso moč in me odlepi in celo drži, da peljem direkt proti (preozki) škrbini med drevesi, nad mejo pa me ne dvigne. Že vidim, da se bom v levo zataknil za smreko, pa zategnem desno komando in nagnem padalo »na kanto« in speljem skozi. Potem pa takoj spet v levo, stran od krošenj in sem nad zunanjim robom dreves. Ko pridem čez prelom, bi najraje pristal kar spodaj v Dražici, pa me samo dviguje gor do 900 (in pošteno gunca).

Daleč zunaj obrnem proti Borovnici in čez nekaj časa le gre počasi generalno dol, nad Lazami na 500 pa dobim spet močno dviganje. Vozim še kar naprej nad Barje, pa kar drži in dviguje in malo spusti in tako vse do mimo Brega pri Borovnici, kjer me v močnem čelnem vetru končno le spusti na tla.

Ko pospravim, je Milan že pri meni in me zapelje gor po LCja.

Na vrhu greva še na ogled mojega novega starta in (ker meni ni več za letenje, Milan si pa želi kompanjona) dol v dolino do Škorpijona. Med hlajenjem s pijačo se najavita Erzo in Poje, jaz pa se prijavim za šoferja.

Ko pride s Pojetom, nas Erzo vse 4 zapelje gor. Oni na start, jaz Erzov avto do Škorpijona in z LCjem proti Vrhniki. Pri Bistri me pokličejo, da ni nobenega vetra in da prvi poskusi niso uspeli in da rabijo prevoz dol. Obrnem, nazaj in po njih še enkrat gor.

Pa se izkaže, da je Pojetu vseeno uspelo odleteti.

Erzo in Milan pa dol z avtom…

Danes veliko SV čez SLO in odločim se za projekte. Naj bi pa bilo za spoznanje hladneje (samo okoli 30st 🙂 ).

Najprej v Želimlje, kjer sem že 2x zastonj stal. Danes sicer tudi piha z vseh smeri (čeprav bi glede na SV moralo od spredaj), vendar se mi zdi, da so cikli bolj definirani kot prejšnjikrat (od leve, pa od zadaj, pa z desne, pa od spredaj…).

Postavim in čakam nekaj ciklov in potegnem. In mi Rooka potegne v levo in čez glavo čez rob naprej.

Pri drugem postavljanju že vse teče z mene. Spet počakam nekaj ciklov in potem potegnem in lepo zagrabi in se vržem čez rob in slalom med drevesi in nad kozolcem in čez vrtičke spodaj. Droti počez so mi prenizki, zato ostro zavijem v desno.

Položen travnik tipa Erzo. Starejša gospa me čez ograjo od zadaj sprašuje, kaj iščem. Povem, da nič, da pa bi malo dvigoval padalo. Pravi, da ni problema, saj je pred kratkim pokošeno.

Ko postavim, prirohni mlajši (verjetno sin) gospodar, ki izlije ves svoj žolč (uničujem travo, sigurno se bom obesil na drote, pa vse kar brez vprašanja, pa…), čeprav ga takoj seznanim, da mi je starejša gospa dovolila. On pa še kar… Ko mu zmanjka besed, ga vprašam, če pospravim, pa zarenči, naj mi za danes bo, ampak nikoli več…

Precej močno piha, zato kar nekaj časa »ground handlam«. V prvi kombinaciji se nekajkrat odlepim in skakljam in stopim na tla, v drugi pa uspem celih 70m preleteti po zraku, preden spet skakljam po travniku.

Tudi tu sem že enkrat bil, pa je pihalo od zadaj. Danes v sunkih buta gor in takrat drevesa kar završijo. Ker imam padalo ves čas rinfuzo v prtljažniku, poskusno potegnem ven in čakam na predah.

Hrbtno ga lepo dvignem in potisnem naprej in sem v zraku. Na levo v majhno dolinico, kjer pa me naslednji vetrni sunek zagunca in zaustavi, da v nekaj nihajih le malo prilezem naprej, preden stopim na tla.

Grem pogledati še na bližnje Vrbičje 1 in 2. Pa tisto sunkovito pihanje tu pomeni od zadaj, tako da mi v tisti ozki ror med drevesi spodaj res ni za poskušat.  

In se že vozim proti domu, ko se med potjo spomnim še na en dolg, kjer sem tudi že 2x stal brez uspeha.

Danes je tukaj sicer trava visoka 1m+, šavje je tudi že precej zraslo, ampak po desni bi mogoče šlo, saj občasno pihne prav močno tudi gor (sicer iz vseh smeri, vendar tudi ciklično, kot v Želimljah).

Postavim, počakam, da pihne gor in zaplužim skozi travo in speljem. Čez kozolec in na levo, kjer me samo po liftu spusti na tla.

Danes je v planu pohajanje po hribih v okolici Kranjske gore in glede na napovedan SZ v višavah in vnebovzetno termiko do 4000+, si ne obetam kakšnega starta. Ker imava z Alenko s sabo kužka, si izbereva bolj položno pot od Železnice na vrh Vošce.

V Kranjski (kjer je bilo na pristanku še pred pol ure 10m SZ) pozdraviva nekaj padalcev, ki ravnokar (skoraj v brezveterju) pristajajo in se pozanimava za pogoje v zraku, ki so baje trenutno odlični. Z motorjem se pripelje še Jani in eno od padalk predstavi kot svojo »nesmučarsko« hčerko, ki je pred kakšnim letom začela po očetovih padalskih stopinjah.

Z LCjem se zapeljeva gor do Železnice. Za vsak slučaj vzamem hribovski padalski komplet in čez pašnike po ostankih ceste do gozda (malo više se cesta konča in je treba strmo v hrib na vršni greben). Na grebenu sva spet na nekdanji graničarski stezi.

Gor in dol in gor do širokih planjav na vrhu Vošče. Prelepi razgledi brez oblačka na Martuljške gore čez dolino in Julijce nasploh.

Tu na vrhu na 1700+ pa piha lepo rahlo iz doline gor J, JZ (termika je očitno že prevladala, SZ pa je izginil). Ker smo sredi dneva, pričakujem spodaj že kar nekaj dolinca (in sem temu primerno rahlo nervozen).

Po počitku in razgledovanju in fotkanju počasi postavim M24. Ko lepo pihne gor, dvignem padalo in speljem.

Na spodnjem robu pašnika sem lepo visoko nad smrekami in na robu me še nabije gor. Potem pa v širokem loku v desno in nad dolino nad Kranjsko goro. Niže kot sem, močnejši je dolinc in hitreje letim. Čez Kranjsko mi gre 55-60, pred Podkorenom mi pokaže že 70. Previdno obrnem v veter in stojim skoraj na mestu. Drevesa in grmovje na drugem koncu lepo pokošenega travnika pošteno šumijo, ko me spušča na tla…

Kar precej časa mine, da pride Alenka s kužkom po mene. Zdaj pa še malo ohladitve pri Jasni.

Še kratek filmček

Lep let, ki ga danes res nisem pričakoval.

Danes pa bolj dopustniški dan. Predvsem ima dopust Manca, ki ga je danes namenila letenju. Mega je za akcijo in v jato se pridruži še Kavčičev Boštjan. ostalih interesentov za tako zgodnjo uro ni…

Ob 10h se z Manco dobiva na Železniški z namenom na Slivnico. Še preden LC odpelje z Vrhnike je že jasno, da s Slivnico ne bo nič, saj so sunki že 9+. Med potjo na Unc preklopimo na Kovk (še Strmca mogoče, pa je tudi že preveč v Postojni) in Boštjana prenaročimo k Anji.

Mega v LCja k nama in dol. Na parkirišču pred Razdrtim se ustavimo, saj je proti Vipavski že vse nakuhano in tudi Kovk raste. Vremščica je tudi že premočna po Gorazdu. Boštjana v drugem avtu zaustavimo, da odstavi svoj avto v Razdrtem in z nami dol proti Socerbu.

Sicer lep sonček, vendar (pre)toplo z nekaj svežine z morja, le občasno začinjene z bencinskimi hlapi, saj piha predvsem z leve in premočno (razvoj nad nami že premočan za lepo jadranje).

Prestavimo se na Osp med naše iskre konjiče (še dobro, da nisem vmes popravljal LCja), kjer piha približno tako, kot zadnjikrat (torej močno, pa ne premočno). Vendar Manice ne potegne.

Potem gremo še občudovat razgled na Marčev hrib (kjer je spet (pre)več vetra za uživaško jadranje) in nazaj proti domu.

Boštjana odložimo na Razdrtem, da gre iskat srečo na Lijak, mi pa v Avio Pub.

Ko Manco odložim na Železniški, pa skočim še na bližnjo belo piko, kjer kljub nabijanju Z vetra in neprebijanju padala v veter naprej po dolinici, zabeležim tale skokec s strmine levo od originalnega starta…

Danes se ne obeta ne vem kakšen letalen dan (pa vročinske nevihte ob občasno močnem JV, sploh na Primorskem). Dule pa že nekaj časa lobira za obisk Smuka, kamor bi šel poiskat izgubljeno postajo. In ker smo ga včeraj prepričali, da je bolje na Grmado, se danes ne pusti prepričati v nič. Vrže pa vabo Erzu in meni, da nas po iskanju postaje vozi po projektih, kamor kdo želi. Erzo ne prime na vabo, jaz pa bi itak danes šel na projekte in tam okoli je nekaj Erzovih (ki njemu itak niso več zanimivi). In se prijavim.

Ob 10.30 odpelje Dule od Rutarja in okoli 12.30 izstopiva na Smuku. Naprej bova poiskala postajo, potem pa naj Dule odleti s Smuka, jaz ga poberem in potem na projekte…

Dule izpuli Garmina iz avta, saj ima v njem natančno lokacijo iskane postaje in pogumno zakoračiva direktno pod start proti lokaciji, saj je tole čisto blizu, malo čez rob…

Kakšni 2h (ja, dve uri)  traja, da se popraskana, krvava in obtolčena prebijeva (450 dolžinskih m in x spusta saj Garmin ne kaže višin) do lokacije, ki je 10m nad lagodno planinsko potjo iz Semiča, 10 min od koče dol. Preboj dveh udeležencev kripl bataljona po pobočju, na katerega pa najbrž ni stopila človeška noga od leta 1945 dalje (pa še za tista partizanska leta je vprašanje…) pa je posebna zgodba, ki ne sodi v padalski blog, saj je povsem enakovredna eni od epizod Bear Grylls survival missions in the harshest environment on Earth (poglejte si kakšno npr.na Netflixu in vse bo jasno…).

Ampak lokacija je bila absolutno pravilna in ko potegnem postajo iz listja je mission complete. Po 15+min zložne hoje (po puhteči vlagi popoldanske vročine) sva nazaj pri koči, kjer naslednje pol ure tankava ledene napitke po želji. Dule o letenju noče niti slišati, zato se po ganljivem slovesu od najboljšega prijatelja oskrbnika odpeljeva mojim ciljem naproti.

Po dovozni cesti dol, in prečni nazaj. Pri vzletnem (res strmem) travniku se ustaviva, piha lepo gor, je pa nebo že dokaj pokrito. Hitro najdeva še lokalni dovoz gor nad start in po potki dol.

Dule mi pomaga postaviti in v strmini drži Rooka, da ne zdrsne dol. Sploh, ker sedaj lepo piha od zadaj. Spodaj sami vinogradi in vikendi in droti. Prvi lepi pristanki so daleč in med hišami, edini zasilni travnik med brajdami pa mi daje pogum. Z dimom cigarete mi Dule meri veter in ko res enkrat rahlo dahne gor, potegnem in se vržem po strmini dol.

In se odpeljem ven, lepo nad (prej grozljivo) drevesno mejo in mimo antene in visoko nad vsemi prej videnimi grozotami čez Semič do prekrasno pokošenega travnika pri vinogradu ob glavni cesti.

Ko naberem padalo, pa se izkaže, da je vse področje ograjeno z visoko mrežo, saj vinograd in travnik obdaja gojišče srnjadi…

Kar nekaj časa traja, da pride Dule po mene in medtem obhodim ves vinograd in del gojišča… Kar reinfuzo robo v avto.

Dule bi na pijačo, jaz bi pa vsaj še eno lokacijo, saj se vreme rapidno slabša (obvestila iz domačih krajev pa tudi že sporočajo o orehovski toči, ki klesti tam naokoli…).

Po glavni cesti čez progo gor do obcestnega turističnega parkinga – razgledišča. Naberem padalo in po 1,5 metrski travi se prebijeva malo gor na rob. Iz visoke trave sicer vidiva, ampak lokacija nama je zaradi dveh vrst drotov počez (in hiš spodaj) še malo bolj nesimpatična kot prva (da o poskakovanju po startni travi ne govorim).

Kljub temu (in kljub grmenju iz smeri Črmošnjic) razvlečeva Rooka in ko malo dahne poševno z desne gor, potegnem in lepo odletim.

Spet visoko nad vsemi kritičnimi ovirami in daleč, daleč ven do lepo pokošenega travnika.

Ker že bolj glasno grmi, Rooka in robo hitro pospravim, pa potem dolgo, dolgo čakam na Duleta.

Vmes se spoprijateljim z domačinom, ki odhaja od zidanice mimo mene domov in zvem vse o belokranjskih vinih, gojenju ovac, problemih z mladino, vnuki, gospodarsko in politično situacijo…

Pa še najbolj zanimivo novost o košnji v teh krajih. Možakar mi pove, da ko je čas za košnjo, pogleda v nebo. Če je nad Smukom dovolj velika jata padalcev, ve, da ima dovolj časa, da svoje hektare v miru pokosi in da bo še vsaj dva dneva lepega vremena, da se bo seno tudi lepo posušilo…

Ko se z Duletom odpeljeva proti Črmošnjicam, začnejo po steklu padati težke debele kaplje…