Padalska jata

Zvečer in del noči je bil v okolici LJU vesoljni potop. Vendar so ceste zjutraj že suhe na poti v Kižlovko. Rahla inverzija nad tlemi, sicer še vedno SV tendence (na Primorskem burja).

Kljub pokošeni dolini sem že po nekaj korakih v mokrih čevljih. Popolno brezveterje, zato z Nove podaljšam na Staro lokacijo. Razgrnem in se hrbtno vpnem.

Ker je brez sprememb le 100% vlažno-toplo brezveterje, čez nekaj časa potegnem hrbtno in padalo po šolsko spravim nad sebe, po obratu še malo potisnem naprej linije in sem v zraku. Lepo po maslu me drži še čez kolovoz…

Potem pa dogovarjanje za zaresno letenje. Erzo je objavil namero za Zavrh (ko bo prost), Milan pa bi čimprej kamorkoli (preden spet kaj zakuha). Na koncu se uskladiva, da greva na Slevico, potem pa na Zavrh, če še bo.

Pa že med potjo po J obvoznici Erzo skliče zbor ob 11.44 na Šodru. Milan mu potrdi Škorpijon ob 11.58 in Dušan prihod gor v vas ob 12.14…

Na Šodru se k meni zbašejo Erzo, Primož in Dule (kot šofer) in proti Borovnici. Mi kar naprej gor, saj za nami prihaja Gracarjev Jože, ki pobere Milana. Na poti na start (po vlažni vročini) je občasno kar čutiti nekaj konkretnega vetra.

Na startu nas pričaka Hlišev Andrej. Malo modrujemo in že so tu še preostali trije zanamci. Počasi se pripravljamo, čeprav Erzo ne bi šel v luft (ker se mu zdi, da je tako kot prejšnjikrat, ko so prvi scurili kot kante…), češ da čaka prve baze. V luft Primož, ki ga res precej ustavlja okoli Trebelnika, ampak potem se pobere in je že v višavah. Potem gre čez nekaj časa Hliš, ki nam najprej izgine za Trebelnikom in ga kar nekaj časa ni, potem pa se počasi tudi on reši v višave.

Vmes vetra od nič do močnih sunkov (postaja pa je nehala oddajati okoli 10h, tako da ne vemo, koliko močni so ti sunki…). Še malo modrujemo v senčki, postaja se zbudi (3,7/6,5) in razen občasnih termičnih sunkov, ko završijo okoliška drevesa se mi zdi OK in se začnem dokončno pripravljati. Pa še Erzo.

Erzo potegne prvi in v sunku vetra atraktivno odleti, jaz nekaj za njim dokaj mirno stopim v zrak. Do Trebelnika le malo zgubim. Tu Erzo vrti precej zunaj in se mu pridružim. Malo bolj zadaj proti grebenu dobim boljše dviganje in potem se mi pridruži on. Do 1000 mi gre močno gor, potem padem ven (in tudi Erza zgubim). Zapeljem se malo naprej proti Bistri in gre samo še dol. Spomnim se zadnjega fiaska v tisto smer in se hitro vrnem na pobočja nad Dolom in spet dobim dviganje. Vendar mi je vse ozračje še zelo razbito, z močnimi sunki in kar ne morem ujeti lepega ritma. Ni mi več prijetno, nikogar ne vidim, tudi padala s starta so izginila (Milan in Gracarjev Jože sta se umaknila v senco, češ, da je čudno in da bosta še malo počakala), le Dušan ves nizek vozi proti Škorpijonu, kjer stoji moj LC, ki ga je Dule pripeljal dol (in nas čaka v Škorpijonu).

Zdi se mi, da so baze naokoli vedno večje in se umaknem bolj nad dolino, da bo šlo dol. Pa ne gre in padam iz enega (sunkovitega) dviganja v drugo. Počasi imam dosti tega guncanja in se zapeljem do Dušana na pristanek (pa še kar nekaj časa traja, saj termika buta vse do tal).

Potem pa s tal med pospravljanjem opazujeva Erza in Primoža v višavah, ko tik nad Trebelnikom (100m ?!) pridivja pilatus in odrohni čez. Malo za tem pa v nasprotni smeri priklopota helikopter…

Milan in Jože imata, ob videnem, vsega zadosti in se odločita spakirati in bosta pripeljala avta dol, tako da ima Dušan rešeno logistiko. Dule me počaka v LCju in na Šodr, kjer bo on naprej reševel logistiko Erza in Primoža…

Spodaj še vedno V tendence, sondaža dobra, v Kižlovki pa tropska vlaga v popolnem brezveterju (po obsežnih nočnih nevihtah). Na Novi lokaciji niti sapice, čevlji že premočeni od (nizke) mokre trave, zato na Staro.

Tudi tu komaj dahne vlaga po griču gor. Postavim hrbtno, malo počakam, pa nobene sapice. Potegnem, lepo spravim Rooka nad sebe in po obratu speljem. Kaj dosti ne drži, dvigne nič, tako da komaj prilezem do kolovoza.

Inverzija do 1000 in generalno JV tendence s popoldanskim poslabšanjem in obratom vetra.

V Kižlovki popoln mir. Počasi gor na Novi start, kjer je še vedno mir (inverzija vse bremza), vendar občasno dahne termika po pobočju gor.

Postavim in se vpnem hrbtno, le malo počakam in v zelo šibkem potegnem. Padalo gre lepo gor, po obraru speljem po nekaj korakih in brez vmesnega poskoka še pred prelomom v desno. Drži slabše, kot včeraj, pa vendar do kolovoza.

Za zaresno letenje razpiše Erzo Horjul ob 11.25. Počakamo (Erzo, Primož, Dule in jaz) še Milana in z Erzovim avtom gor. Postaja javlja SV, JV, zato naprej na Slevico, ki pa nas sprejme z občutnim SV v hrbet. Malo modrujemo, občasno nova klobasa celo uplahne, vendar se kmalu sprijaznimo, da tu ne bo kruha… Na Slevico-vrh nikogar ne mika ob tako močnem SV, Koreno S je tudi neprijazno sredi termičnega dneva in Milče začne navijati za Zavrh (ki javlja 4/6 SV – idealno…).

To me sploh ne mika (… ne spet po peklu pešačiti z vso robo na start…), vendar se vseeno priključim in pri Škorpijonu naložim k Erzu srednjo opremo, kot nek kompromis (do gor bom pa še videl, ali grem na start ali ne). In v vasi odcapljam za ostalimi na start, kjer piha ustrezno, s tem, da se z juga na hitro nakuhava in mrači.

Erzo se ekspresno pripravi in odleti (saj mora…) v globino in izgine v desno za rob proti Dražici.

Ostali trije pa opazujemo oblake in dogajanje. Radarska kaže dežne celice proti J, tu sonček že popolnoma izgine. Pripravljeni Primož najprej nabere padalo in se umakne pod krošnje, ob tem pa že občasno pihne od zadaj (JZ).

Čez nekaj časa se odloči, da pospravi. Enako narediva še midva z Milanom in nazaj peš v vas, kjer nas čaka Dule z avtom.

Spodaj poberemo še Erza in razlaz pri Škorpijonu. Ko peljem proti LJU pa že vozim skozi močno ploho…

Ob 8h proti Kižlovki s sekundantko, da ujameva še jutranjo “svežino”. Majhna inverzija nad tlemi in više JV, V tendence po jutranji sondaži in napovedi.

V dolinici mir in res malo bolj sveže, kot prejšnje dni. Ustaviva se kar na Novi lokaciji, saj rahlo diha gor (termika). Padalo postavljeno, še preden sem v tangicah. Hrbtno se vpnem in malo počakam, da spet začutim sapo na vratu.

Potegnem, lepo dvignem in me hitro dvigne od tal, da se z majhnim dodatnim poskokom dokončno odlepim od tal. Še pred prelomom v desno in povsem mirno daleč, daleč, še daleč čez kolovoz prav do senčke ob izsušenem potočku.