Padalska jata

Še vedno smo prbiti na svojo občino in počasi mi že zmanjkuje uporabnih lokacij. Je pa tudi za danes napovedan lep dan z malo vetra J, JV smeri. V svojih tavanjih zadnjih časov okoli Besnice in Janč sem že opazoval pobočje pri kmetu Brdarju, nasproti že dolgo znanega zaresnega starta Gabrski hrib (pri Jančah). Lokacija je še malo bolj pomaknjena v to stransko dolino Besnice, približno na isti višini 600m in pa obrnjena na V stran. In mogoče je danes ta dan.

Iz Besnice zavijem po strmi makadamski cesti za Vnajnarje in parkiram na kolovozu pri cvetočem češnjevem nasadu. Ogledujem si mikrolokacijo in med sadnimi drevesi in drevesnim šavjem le najdem izvedljivo smer odleta. Piha šibko, skoraj idealno, gor po pobočju v smeri odleta z občasnimi odkloni smeri. Je pa gozdna meja pod travniki, kjer bi naj startal, kar visoka (ampak po moji oceni bi moralo iti čez…). Poleg tega je ta stranska dolina (brez pristankov) kar dolga do glavne doline Besnice, kjer sem na razkošnih travnikih že kar nekajkrat pristajal (tudi zadnje čase) in to me še dodatno skrbi. In ob teh “razmišljanjih in analizah” = cincanju, mine urca…

Ker pa veter najbrž nikoli ne bo boljši kot danes, na koncu le raztegnem Mentorja3 in se zbašem v tangice. V prvem poskusu lepo speljem.

Tudi čez gozdno mejo gre vsaj s 5m lufta. Sedaj pa na desno ob gozdnatem pobočju, kjer pričakujem dviganje. Pa ga ni in kar močno tonem nizko nad drevesi, da že postajam nervozen. Ko že vidim glavno dolino okoli vogala, pa le dobim nekaj rahlega dviganja, ki me zapelje brez skrbi čez zadnje smreke.

Ozek travnik vodi v dolino Besnice do prečne glavne ceste z elektriko in hišami na izhodu dolinice. Tam čez pa bogati travniki za pristajanje…

In v trenutku se je treba odločiti… Čez drote in hiše mi … najbrž… ne bo zneslo, zato ostro zaniham v desno in levo in ob drevesih levega roba travnička spet v desno in … sem malo prenizek, da bi drugi nihaj speljal … in z ritjo prbijem ob tla…

Najprej se mi zdi, da se bom sam kar pobral in začel pospravljati. Po prvih gibih, ko mi začne škrtati in plesati v bokih, pa mi je jasno, da se dan ne bo enostavno zaključil…

Prvi je pri meni kolesarski par z glavne ceste (prepoznam svojo nekdanjo sodelavko z IJS, ona me pozdravi nazaj – a se mi že blede ???), potem pride še možakar iz sprejemne pisarne servisa Toyote (ne, to je to, … je že konc z mano…),… ki pa je v resnici tamkašnji domačin.

Pokličejo rešilca, pospravijo padalo in me izkoplejo iz tangic in vse to lepo spravijo pri tem domačinu, medtem ko mene rešilec, ob pomirjujočem tuljenju sirene, vozi urgenci naproti…

Ko se zbudim iz narkoze po prvi operaciji, se mi pokaže tale razgled

Teden dni po stabilizaciji s temi zunanjimi fiksaterji pa je na vrsti druga operacija z notranjo fiksacijo = dokončnim sešraufanjem…

Danes pa že veliko Z (sicer krasen sončen pomladanski dan). Ker je vetra tudi dopoldne že kar nekaj, grem v to hribovito kotanjo za Češnjicami, pod vasico Zagradišče. Na dnu kotanje je prekrasna dolina, skozi katero teče potok Kižlovka izpod istoimenega hriba na nasprotni strani (to je zgornji del samotne in neobljudene travnate doline, po kateri sem iz nasprotne smeri od Podlipoglava noter raziskoval pred dvema dnevoma).

Ko s sedla zavijem na lokalni kolovoz dol proti dolini, mi gospodarjeva hčera odobri padalske poskuse na njihovi lokaciji. Pobočje je lepo travnato, poraščeno s sadnim drevjem in drevesnimi mejami in se šele pod zgornjo tretjino odpre v čistino. Parkiram LCja in s projektno robo (Rook+tangice) na vrh srednje položnega odprtega travnika.

Občasno prbije veter od zadaj po pobočju dol in mi posvaljka padalo (od smeri Z, kot generalno nabija veter, pobočje pa se spušča proti JV). Čakam, da bo dolina nakuhala kaj termike, pa v najboljšem primeru dočakam 0 (ko mi ne piha od zadaj).

V prvo lepo dvignem in sem po par korakih že v zraku, pa me veter od zadaj spusti, da prav na silo prekinem, saj čez pastirja na koncu travnika ne bi šlo.

Ko pridem spet gor, me tu čaka gospodar, ki je sicer zelo prijazen in se prav opravičuje, da mi ne pusti nadaljevati, saj trava že poganja na polno in … Po 10min prijetnega pogovora o pandemiji, karantenskih duševnih stiskah v betonski džungli bližnjega velemesta in tukajšnji prekrasni okolici Ljubljane (znotraj občine mojega stalnega bivališča…), mi kar sam odobri še nekaj poskusov in se res prijazno poslovi.

Veter zgoraj na robovih je vedno hujši (šumijo gozdovi domači…) in pri drugem poskusu samo laufam po travniku s padalom lepo nad sabo, vzeti pa me noče.

Za tretji poskus se prestavim malo v desno pod rob strmine, kjer sem v nekakšnem zaveterju. V neki približni nuli potegnem in lepo speljem, pa me tako tlači dol, da sem kljub lepi strmini le nekaj metrov nad tlemi. Na koncu se le zapeljem ven nad dno doline, pa me z -3 spusti na tla, čeprav je travnik po dolini v desno še »neskončno« dolg.

Sem bil včeraj na teh današnjih lokacijah, pa je kljub podobni napovedi (močan V) včeraj bilo meni neodletljivo. Zaradi termike je veter prbijal iz vseh smeri, v glavnem pa po pobočju dol (in je drevje kar polagalo naokoli).

Zato sem danes že po 9h na prvem gričku, kjer je popolnoma mirno, le občasno dahne iz dolinice po pobočju gor. Strmina idealna za učenje dvigovanja padala. Počakam ta dih in potegnem U-Turna in me samo odlepi, da se zapeljem daleč nad dolinico na travnik spodaj.

Tole je pa idealen šolski teren !!!

Še nazaj proti izhodu dolinice, kjer je prvotno opaženo pobočje (in sem včeraj z LCjem od zadaj prišel na vrh po kolovozu).

Danes pustim LCja kar spodaj in z robo po pobočju gor. Na položnem travniku na vrhu že piha precej z desne (iz glavne doline od Podlipoglava gor piha Z – najbrž že dela termika ?!).

Kar trikrat postavljam U-Turna, saj ga ne morem spraviti nad sebe in mi zaostane in na koncu vedno omahne v levo.

Končno v četrto odlaufam dovolj hitro in ga spravim nad sebe.

Še na eno lokacijo se zapeljem, pa V + termika že razmetavata…

Danes je spet obrnilo na močan V čez vso SLO in poskušam najti (še vedno v svoji občini, da tisti, ki nimamo vikendov blizu zaresnih štartov kje drugje, ne širimo virusa izven meja lastne občine…. tisti, ki jih imajo, ga namreč od danes naprej lahko širijo…) še kakšno novo lokacijo.

V vasici Ravno brdo in na tem travniku sem že bil zadnjič (ko sem našel izgubljeno verižico), pa je pihalo močno od Z v hrbet. Danes pa piha idealno od V po smeri, po moči pa od skoraj 0, do res močnih sunkov s šumenjem naokoli…

Kljub temu postavim arhivsko klaso –  U-Turna (saj je Rook na popravilu), da bom vsaj malo groundhandlal (kar celo ZPLS spet »dovoljuje«).

Malo ga hrbtno dvignem ob sunkih vetra in podrem, da stresem pajčevine, potem pa mi enkrat kar ostane zgoraj, da po obratu samo stopim v zrak in speljem po položnem pobočju. Pa me nabije v luft in zajadram naprej, da sem že nad drevesi na obeh straneh končne jase. Ker pa čez spodnjo gozdno mejo ne pridem, obrnem nazaj v pobočje in pristanem.

Glede na vedno močnejše sunke samo še malo handlam in potem raje pospravim…

Danes čez dan jenjuje pojačani JZ in zato ne rinem prezgodaj od doma (čeprav bo pa kasneje veliko termike, kar v teh naših občinskih kotlinah tudi ni najbolje). Potem se pojavi še zemeljski administrativni problem, ki ga uredim šele do 13h. In potem ekspresno spet v Besnico.

Na tej lokaciji na strmem Benkovem hribu nad šolo sem pred nekaj dnevi že bil, pa je na »srečo« pihalo konkretno z desne od zadaj (od Z, pobočje pa je obrnjeno na JV), tako da mi ni bilo treba niti poskušati, saj mi je mreža vseh drotov spodaj kar potegnila cmok v grlo in spustila kepo v želodec (razvod trofazne po hribu gor, dvojni stebri s trofazno in navadno po dolini, da o telefonskih drotih sem in tja in razvejišču sploh ne govorim…).

Danes grem kar z robo na start in višine se mi sedaj, v drugo zdi že več kot dovolj za preleteti vso tisto navlako spodaj. Vseeno pa generalno še piha Z, ki ga občasno izniči termika iz doline. Postavim Rooka in čakam. In potegnem, ko malo dahne gor.

Ko že mislim, da sem speljal, se Rook z levo stranjo zatakne za veje jablane (ali češnje) in me grobo zaustavi. Nazaj gor, postavim in vidim, da je ena celica na levi konkretno raztrgana. Vseeno sedaj čakam, da malo bolj pihne iz doline. In končno potegnem in ko je padalo lepo nad mano, vidim, da leva stran gre kar nekam po svoje – saj so celo 3 vrvice potrgane !! Prekinem in brez debate s samim seboj v LCja po Mentorja3.

Ko postavim in spet pihne po pobočju gor, lepo speljem, se z bogato višino zapeljem čez vse drote in z vetrom na levo do konca travnikov, da potem obrnem nazaj v veter in elegantno stopim na tla med zadnjo vrsto drotov in potokom.

Še en lep karantenski dan z nespremenjenimi omejitvami. Šibki JZ naj bi čez dan jačal. Zato grem od doma (seveda v Besnico) kolikor uspem »zgodaj«.

Najprej v iskalno akcijo mojega dragocenega nakita (verižica s čaroitom), ki sem jo očitno izgubil včeraj. Edino logično se mi zdi, da na drugem pristanku pod Kogljem, ko sem močno zaviral na koncu travnika in mi je padalo ob pristanku kljub temu odneslo čez glavo naprej. Le z malo upanja začnem iskati v travi in po treh metrih zagledam izgubljeno!!! Vesel kot radio.

Naprej na bližnjo potencialno lokacijo, ki pa se izkaže za neuporabno v današnjem vetru. Sedaj pa še malo naprej po dolini in naokoli gor, na griče in skozi vas Prežganje do cerkvice.

Parkiram spodaj na cesti in z robo gor do pokopališče ob cerkvici – na start. Piha malo spreminjajoče po smeri, mogoče 1-3 m/s, občasno tudi gor. Cerkvica je v obnavljanju in med mojim postavljanjem eden od številnih delavcev pride kibicirat. V čakanju na pravi trenutek, ko bo veter pihnil lepo gor, mu povem nekaj o jadralnem padalstvu in hitro se spremeni iz kibica v »sekundanta«.

Ko lepo pihne po bregu gor, potegnem po položnem začetku in po nekaj korakih speljem. Ob slemenu desno in kar drži, tako da pridem čez drevesno mejo na sosednji griček (Tičnica), kjer pristanem.

Občasno JZ že pihne močneje in grem naprej (bolj na oglede) še skozi Volavlje na travnat pomol na pobočjih nad Zgornjo Besnico (ki sem ga opazoval včeraj od Povšnikarja). Tu piha lepo enakomerno gor in takoj postavim. Ker je pod pomolom položno polje/travnik, predvidevam, da bom tam pristal.

Lepo dvignem Rooka hrbtno in na prelomu speljem v zrak. Zavijem v levo, pa kar drži, tako da čez širok položni del nadaljujem nad spodnje travnike. Še čez trofazno in sedaj že vidim dolino. Odločim se in nizko čez drevesno mejo zapeljem z varnih (pristajalnih) travnikov naprej nad strm gozd nad dolino. Hiše Zgornje Besnice so mi kar daleč, zato raje obrnem v desno po dolini dol, kjer padem v dolinc (za razliko od včeraj danes iz nasprotna smeri, po dolini gor od Z), ki me vedno močneje zaustavlja. Na tla stopim praktično tam, kot včeraj s Povšnika.