Čeprav sem prišel iz MB šele okoli 3h, se ob 9h že dogovarjamo kam. Midva z Manco navijava za Kobalo, Mega je za in ko določimo 10h za odhod z Vrhnike, je tudi Erzo za (zlasti ko mu omenjam oni še neobdelani start nad Tolminom – Vrše… 🙂 ). Na Logatcu se priključi Mega in gasa skozi Idrijo ob Idrijci do Tolmina.

Na uradnem pristanku z ostalimi pristalimi padalci in tečajniki in … čakamo na kombi (itak, da skoz vozijo, samo postaviš se… pa ja), ampak po kakšni slabi uri čakanja, kombi le pride (ga je Erzo uspel organizirati preko Prevca) in nas odpelje na start – Kobala.

Razen Erza smo ostali trije prvič tu in start je res fenomenalen. Tu je že polovica Slovenije (letalcev) in tujcev (ostala polovica je na Kobariškem Stolu…), ki čakajo na več vetra, na manj vetra, … pač nekaj čakajo, ker prav zdaj še ni tisto pravo. Tudi ekipa s Konjiške včeraj, je skoraj vsa tukaj. Po debeli uri nakladanja in čakanja na boljše, počasi Manca da pobudo za akcijo in midva začneva med množico ostalih postavljati.

Odletim naprej jaz, pa na desno pred J pobočje, kjer se obeta nekaj dviganja (nekaterim je uspelo lepo, drugim nič), vrtim in se matram in končno naberem kakšnih 100m nad start. Ampak to je vse in usmerim se proti Mrzlemu vrhu (Baje da bom dovolj visok ?). Manca je tudi blizu naokoli in ko odpeljem čez, gre tudi ona kmalu za mano. Vmes tu in tam malo zadrži, ampak v pobočje pridem z dobrih 700 v upanju, da bo zagrabilo. Pa samo nekajkrat malo privzdigne, ko se plazim ob pobočju, nabrati pa več ne morem. Končno se odločim, da moram nazaj proti pristanku pod Kozlov rob, kjer tudi nič ne dvigne.

Zoranov let

Ko pospravljam, pristane tudi Manca. Opazujeva Erza in Mega, ki visoko zgoraj peljeta z nekaj ostalimi (Cigla, Kavčič, Toplak,…) proti Mrzlemu vrhu, ampak na koncu tudi oni pristanejo malo naprej v kampu.

Erzov let

Z avtom po Mega po dolini gor in Erza v kamp, tu pa se ponudi še Toplak za šoferja na projekt Vrše.

Ta start že poznamo, ko smo bili tukaj z Matejo v začetku marca. Takrat je pihalo premočno, danes pa mogoče malo premalo.

Odločimo se za odleteti vsi, razen Toplaka, ki mu je prevroče in ne bi samo scuril.

Potegnem prvi in se odpeljem čez res lepo pokrajino, preko belo modre Soče proti uradnemu pristanku. Ostali so takoj za mano. Po dobrih 10 minutah pristanem v peklenski vročini na že znanem travniku.

Zoranov let

Erzov let

Skupaj hitro (kolikor je mogoče) pospravimo in potem čakamo dobre pol ure Toplaka, ki je mislil, da smo odleteli v kamp in nas je šel tja iskat (pa še svojo kramo pospravit v resnici 🙂 ).

Še na pico v Tolmin in proti domu. Kljub skromnemu letenju pa vsi zadovoljni (2x novnov).

Danes imam v MB zvečer obletnico mature in že včeraj sem  navijal, da gremo letet na Štajersko.  Variante Golte, Pohorje,.. na koncu ostane v igri Konjiška gora. In res je veter ugoden (Manca preverila) in midva sva za, Mega pa tudi. Seveda se tudi Erzo ne more upreti, saj je za vse nas to novnov start. Na poti gor Erzo presede k meni in pove, da je danes na Konjiški neko tekmovanje. Pred Frankolovim kontaktira lokalce in prevoz gor s kombijem je organiziran. Erzo se prijavi na tekmo, mi ostali trije pa samo za prevoz :-).

Ko pridemo na (lepo urejen) start, je večina znanih obrazov (Kavčič, Toplak,…). Veter že lepo piha in po slabi uri modrovanja (Mega vmes ponovno reparira padalo, ker so se mu štrikci malo razvozlali), odletijo “predtekmovalci”, med katerimo je tudi Mega, malo za njim pa še jaz. Manca še taktizira in čaka, da tekmovalci spraznijo start.

Po startu najprej skoraj scurim v poden, pa se na desnem (Z) robu le nekako poberem in po nekaj lepih stebrih celo naberem do 1300m. Že mislim, da sem zmagal in da se bom samo vozil sem in tja (tako, kot to dela nekje na V delu grebena Mega), pa naenkrat zgubim večino pridobljenega. Vlačim se še nekaj časa nad pristajnim travnikom in po predvrhu, potem pa po slabi uri pristanem. Lepo in delovno jadranje.

Zoranov let

Manca pristane malo za mano, Mega še kar visi gori, tekmovalci pa se kot velike ose zaletijo na en konec (obratna točka), tam navijajo, potem pa se zaletijo naprej do druge in tam ponovijo sceno  (prav hecno 🙂 ).

Z Manco nekaj časa opazujeva tekmo ob kavici pri bazenu, ko pa zveva, da bo tole še vsaj dve uri trajalo, začneva gruntati, kam na drugi start.

Erzova tekma

Manca res spodbuja, da čim prej nekam greva (hvala bogu, sicer bi izvisela za drugi let) in odločiva se za Boč. Od odpadlih (scurjenih) tekmovalcev dobiva številko Klemna, ki je lokalni pilot na Boču in ko ga pokličeva (je ravno na vaški veselici), naju je pripravljen voditi gor in vse razkazati.

Vsak s svojim avtom šibava skozi Slovenske Konjice do Poljčan, kjer dobiva navodila, kam in kako gor. Z LCjem do planinske koče pri Dreveniški gori na sedlu pod Bočem (kjer je start Boč Jug) in še nekaj ovinkov, do mesta,kjer naju čaka Klemen. Prijazen Štajerc (Manca nekaj namiguje, da bi rabila prevajalca), ki naju med klepetom pripelje do 10min oddaljenega travnatega starta (zjutraj ga je ravno lepo pokosil).

Pomaga nama postaviti padala, meni pomaga odstranjevati pokošeno praprot, ki se je na veliko zapletla med vrvice (“boš mel glih za en čaj sabo…”).

Približno uspešno odletim šele v tretjem poskusu, se naslonim v kontra veter na desno in lepo začnem nabirati (200m). Do 150 m nad vrhom se vozim in vrtim. JV je kar močan in ko starta Manca, se komaj privleče desno okoli roba in nikakor ne more nabrati, čeprav se pogumno bori. Starta še Klemen, ki pa se odpelje direktno ven proti griču levo nad Kostrivnico, kjer je pristanek ob majhnem letališču. Je zelo nizko, ampak se lepo prebije na hribček nad vasjo in tam malo kroži (atrakcija nad veselico, ki se odvija točno pod njim). Tudi jaz se odpeljem za njim, pa zgubljam višino dvakrat hitreje kot on in ko on pristane, moram tudi jaz po slabe pol ure na pristajni travnik.

Zoranov let

Ko sva oba na tleh, pristane blizu še Manca, ki je bila neverjetno vztrajna (glede na začetno nižino) in je res dobro borila.

Do vasi, krama v Klemnov kombi in na veselico, da se malo osvežimo.

Ker ura že priganja na maturiteno srečanje (40 let), pa tudi Erzo in Mega sta že nekajkrat klicala da so se skoordinirali z Manco, kje jo počakata, naju Klemen odpelje gor po LCja, lepo se posloviva od njega, potem pa še midva skupaj dol  in vsak na svoj konec. 2x noovnov :-).

BORIS:

ob 11h pri tarasu-vrhnika, vprašanje je kdo bo pelu?, trije avti ali dva? pol se končno odpeljemo-uki in Mirko vozta. 1.ekipa: uki , klovsička, Miloš Raspet, jaz+druga: Mirko, Radko, erzo, mega se jim pridruži v Uncu.

Dobimo se na Zavoju, kjer malo modrujemo. Jaz bi rad mel nov štart v evidenci olc-ja, zato si želim na Raspadalico, čeprav sem tam že štartal-cca 13 let nazaj. Namera, da nekateri od nas grejo tja nekako prileti tudi Rabiču na ušesa (kegel št.2), ki mi začne nekaj moralizirati, pa da moramo poklicat Neviota, pa da je to tko kokr, da če bi kr en pršu k men domov pa si speku jajca v moji kuhni. Itak gremo tja-ga ne pokličemo.

Del poti opravimo z avtom, del pa peš, potem, ko se uki odloči, da je preslaba cesta. Lahko bi šli tud po asfaltu, pa tega nismo vedeli. Pridemo tja, poiščemo lastnika, ga vprašamo, če lahko, pa on da ja, pa da naj drugič pokličemo…vprašam ga če je treba plačat uporabo štarta, takoj odgovori da 3e po osebi. Seveda plačamo-1. ekipa+Radko-15e. S tem pridobimo popolno naklonjenost lastnika, ki je tudi letalec in nam pove tudi za dežurni steber, ki ga jaz in uki takoj najdeva in dvignem se na 1350m. Ostali trije še čakajo na štartu, saj tam kr piha, pa si ne upajo štartat. Po 1h uki pristane tam  in jih spodbudi da štartajo in odletijo. Erzo neki govori v postajo da ma dost tega vetra in da gre proti Sloveniji. Jaz se mu pridružim. Oba odletiva do Črnokalskega viadukta-vzhodno, on bliže kot jaz.  Za nama prileti še mega.

/olc/index.php/forum/gallery/794746

Logistično pride do manjšega nesporazuma, ki se reši z nekaj sreče-mega dobi štop in se požrtvovalno odpelje proti Kozini. Kmalu za tem  že prideta Mirko in Radko in naju z erzotom pobereta. Odpeljemo se proti  Vrhniki-malo okrog, saj mora erzo Mirkotu in Radkotu pokazati še štart na Gabru. Men se ne da gor, pa še žejen sem, zato se nejevoljno žrtvujem za šoferja. Oni odletijo in jaz se odpeljem dol. Končno se zbašemo v avto in odpeljemo v Avio pub na pive in pici.

Tam se dobimo z ostalimi, neki provociramo kelnerco, pojemo, plačamo in gremo hitro na Vrhniko, ker se erzotu mudi, jaz ostanem še žejen. Že ko smo se pelal tja, sm jaz govoril da bo Kovk ful dobr. Zato se zadovoljstvo, ko pogledam doma na olc-ju, nekako zmanjša.

Upam, da je opis dneva zadovoljiv … bom še kdaj kej napisal, če dobim kšnega všečkota.

ERZO: Mi je bilo rečeno naj kaj napišem: Štartali smo na najlepšem istrskem štartu (Istra je tudi v Sloveniji!), kjer se je še kar dalo navrteti, posebej se mi je zdelo da gre z lahkoto gor nad črnim požariščem okoli Raspadalice. Toda zaletavanje v tisti jug, to mi ne gre, res dobri ste tisti, ki vam to gre in se vam da. Potem pa let (uživancija) z vetrom.

Erzo o Gabru: … namest v oštarijo

Ker verjetno čez vikend ne bom letel, bi rad vsaj danes nekaj naredil. Glede na napoved me mika Strmca, Boris pa navija za Sv.Ano, ki nam ni dala predvčerajšnjim. Navijam za odhod čim prej in Boris in Mega sta za.  Mega gre celo na predčasen ogled Strmce in javi, da je Z premočan. Erzo, ki je za kasnejši odhod druge grupe, predlaga Vremščico in vsi smo za to varianto.

Poberem Borisa pri Logatcu, pa Mega na Uncu in na Vremščico. Okoli 13h smo na hribu. Na spodnjem startu piha kar močno in gremo še na zgornjega. Ker je premočno, najprej malo modrujemo in čakamo. Vmes celo razmišljamo, da bi šli na Osp, ki je nižji, vendar ostanemo.

Ker me že baše čas (ob 16h sem nameraval biti nazaj v LJ), začnem postavljati padalo na travniku malo pod vrhom takoj, ko se veter vsaj malo umiri. Obdobja umiritve so sicer vsake toliko časa, ampak potem veter spet prbije in Borisu in Megu se zdi takrat premočno, vse skupaj pa je nekje na meji. Jaz ob Borisovih nasvetih vadim hrbtno postavljanje padala in poravnavanje in imam postavljen čudovit zidek gotovo več kot pol ure (Mega in Boris stojita za njim, ker jima tam bistveno manj piha – pa še pazita, da me ne odnese po pobočju navzgor…). Oba sta sicer precej skeptična glede letenja, ampak ko se veter ponovno malo umiri, lepo dvignem hrbtno in odletim. Takoj me dvigne v zrak in z 2,5 naberem kakšnih 130m. Vidim, da začne postavljati tudi Mega, potem pa spet prbije veter in naprej se pomikam samo še  s 5 km/h. Mega me opozori, naj vztrajam naprej, da me ne bo odplaknilo čez hrib. Držim se nasveta, vendar začnem takoj izgubljati višino. Veter je res močan, je pa laminaren. Čeprav sprva mislim, da bom brez problema prišel do letališča, izgubljam višino vedno hitreje in ko pridem čez progo, mi je jasno, da nimam šans in odvijem na travnik na desni, kjer pa pristanem v kar živahnem.

Sličica

Zoranov filmček

Zoranov let

Ko pospravim, je Boris že pri meni in skupaj greva do mojega avta na cesti, kjer čaka še Mega. Počakamo še Ščuko, ki ravno prihaja in pusti avto spodaj, midva z Megom pa potegneva Borisa in Petra na vrh. Še predno prideva na avtocesto, pripeljeta mimo še Erzo in Manca, za drugo serijo, (ki se je potem pokazala za zelo uspešno, saj se je veter umiril in so vsi dobro odleteli).

/olc/index.php/forum/gallery/794514

Odložim Mega na Uncu, da gre še enkrat pogledat na Strmico, kamor bo mogoče prišla tudi Mateja (je bilo premočno in Mateja ni prišla.